Koliko je vredno življenje. ( Akcijski popusti)

Časnik Dnevnik je lansko leto, zdi se mi spomladi, objavil članek z naslovom, Koliko je vredno človeško življenje. V tem prispevku so se lotili življenja kot ekonomske  kategorije, ga cenovno ovrednotiti, saj konec koncev živimo v času, ko ima vse svojo ceno. Morala, etika, ponos,  kodeksi, mali oglasi, osmrtnice.

            Za dobro ceno se gremo  lahko zmasirati v erotični salon,  v klubu sado-mazo nas za nekaj sto evrov   dobro prebičajo in pretepejo v usnje oblečena dekleta, a bog ne daj, da vas tam kdo posname z mobilnim telefonom, saj boste za tako dejanje plačali vsaj 10.000 evrov, sploh, če boste kaj takega objavili v kakršnemkoli mediju, zadeva pa bi svoj epilog dobila na enem od naših sodišč . Koliko je torej vreden človek, njegovo življenje.  Ali veste, da lahko uveljavljate 100% invalidnino, če vam mrha ali mrhec odgrizneta ali odrežeta penis? Ja, ampak samo če ste stari pod trideset let!  Od tridesetega  do petinštiridesetega se ta odstotek zmanjša na 50 %, po petdesetem pa  se lahko obrišete pod nosom, pa čeprav vsa soseska ve, da ste še vedno poskočen žrebec. Leta so leta, zakon in predpisi pa so  kategorija, ki  jih mora narod spoštovati.

Torej, kakšna je cena življenja? V kakih pustolovskih filmih ali romanih lahko vidimo ali beremo, kako nekdo, ki je blizu smrti in ji že zre v oči, moleduje za življenje, rekoč:
»Pustite me živeti. Vse vam dam, kar imam…«

Stavek je razumljiv. A če ga analiziramo z dialektičnega vidika, lahko v tem stavku vidimo kopico prostislovij. Bi dali otrokovo življenje za svoje? Bi dali materino ali očetovo življenje za ceno svojega preživetja?

Živimo v času, ko ima vse svojo ceno a glej ga zlomka, ne vemo kakšna je ta cena. Nihče je še ni postavil in izobesil cenika.

Življenje delavca  je vredno 10.000 evrov, uradnika  15.000 evrov, zdravnika 20.000 evrov, ravnatelja ??? urednika ??? novinarja???

Ena od komercialnih postaj v ZDA je pred leti neposredno prenašala v medijski eter samomor  nekega obupanega Američana in… ne boste verjeli, kljub rekordni gledanosti si je prislužila oster protest javnosti. Celo tako oster, da je po  šestih mesecih izgubila skoraj vse gledalce in je prenehala oddajati program.

Zakaj s(m)o ljudje tako  navdušeni nad   tujimi tragedijami, nesrečami drugih ljudi, če pa nekaj prizadene ali doleti kakega od teh, ki jim je življenje »reality show,« pa za osebno tragedijo krivi(jo) ves svet? Človek se odloča in za svoje odločitve tudi odgovarja. Seveda pa se vatli od dejanja do dejanja spreminjajo. Družba si je postavila nenapisane norme in odstopanje od teh norm ali nenapisanih zakonov pomeni lahko hud socialni ali materialni prekršek. Delikt, če hočete!

Vsak od nas ima svojo skrito plat, ki je samo njegova in jo skrbno čuva pred očmi nepovabljenih v ta njegov osebni oltar, ki mu je svetinja, saj je le njegov. Vsak med nami je v nekem trenutku dr. Jackill in v naslednjem trenutku že Mr. Hide. Vsak  kovanec ima dve plati  in vsak od nas je Janus, pa naj si prizna ali ne. Dokler je ta skrita plat »skrita« in zaradi nje ne ogrožamo svojega socialnega okolja, je tako  dvojno življenje sprejemljivo.  Zakaj v toaletnih prostorih ni nadzornih kamer in zakaj ni nadzornih kamer v garderobnih prostorih trgovin, kjer  se preoblačimo in preizkušamo hlače, krila, puloverje, majic?  Nekaj je intimni prostor, nekaj pa javni prostor.   Šola je vsekakor javni prostor in v tem javnem prostoru je še en prostor, ki pa je sporno javen. Namreč, ravnateljeva pisarna ali  profesorjev kabinet. Zelo neotesano je v take prostore vstopati nenapovedano, ali brez trkanja. Vsaj po glavi. Tok, tok…

Okej! Neznansko ogorčenost čutim kot novinar in kot oseba, ki nikdar ne bi namerno prizadela druge osebe za ceno lastne promocije. A prav to se je zgodilo glede poročanja nekaterih medijev, ki bi se morali v prvi vrsti zavedati, kaj in kakšne reakcije lahko objava takega prispevka povzroči v psihi posameznika, ki je bil zaloten inflagranti  pri kakršnemkoli intimnem, osebnem dejanju.

Urednik informativnega programa bi moral reči ne! Urednik informativnega programa mora biti kompleksna in moralno etično  nesporna avtoriteta. Poznati mora osnove psihologije ne pa osnove marketinga, kako pridobiš čim več gledalcev. Urednik bi moral reči dovolj je bilo, basta! Objavili smo, bili smo prvi, počakajmo zdaj, da organi pregona, če je tako dejanje potrebno preganjati, opravijo svojo nalogo. Ne, ne in ne.! To vendar ni naša politika.

Vrtajmo dalje. Sipajmo sol na odprto rano, polivajmo jo z nerazredčenim kisom, pljuvajmo žveplo na ta dva manijaka, ki se ljubita in ne sekata glav v imenu prevlade ene vere nad drugo.  Torej, urednik bi moral meritorno presojati  o testu interesa. Sicer pa, taka objava pri nekaterih ljudeh (sociopatih, psihopatih) ne bi povzročila prevelike škode, razen da bi jo morda enkrat novinar poročevalec ali pa urednik dobil od take osebe po gobcu (lahko tudi čem drugem) Pri večini ljudi v tem našem slovenskem prostoru  v katerem slišiš šepetanja z enega na drug konec mesta,  pa tak prispevek lahko povzroči neslutene posledice. Rušilni potres, psihični tsunami. Tak človek, oropan svoje intime, vdora v njegov osebni oltar intimne čustvene izpovedi,  v sebi občuti tako veliko nemoč, da ne najde vzvodov za spopad s samim seboj, s svojo okolico.

Vsak od nas ima v sebi dva dve zveri. Dva  tigra. Tistega agresivnega, ki se je pripravljen za vsako reč spopasti   in tistega, bolj kot ne strahopetnega, bojazljivega in defenzivnega tigra. Zmaga pa vedno tisti, ki mu daješ več hrane.