Skupno število ogledov strani

nedelja, 19. april 2020


Od utopije do distopije. Kaj, če je vse to resnica?
Človek si je od nekdaj želel podrediti naravo, a vedno je ta udarila silovito nazaj. In človek si je od nekdaj želel ustvariti družbeni red, ki bi peščici ljudi omogočil lagodno življenje! Vendar, svet, kot ga poznamo danes, je razdeljen na države, ki imajo različne družbene ureditve. Nekatere so še povsem blizu plemenskih ureditev, druge pa se zgledujejo z najvišjim idealom državne ureditve, komunizmom, v katerem so vsi državljani enakopravni. No, nekateri bolj, drugi manj.
Čas v katerem se je znašel svet, ljudi navdaja z negotovostjo, s strahom. Koronavirus je ustavil svet in ljudje so postali »ujetniki« svojih domov, ujetniki uradnih navodil, s katerimi nas dnevno zasipajo uradni govorci vlad od Bruslja do Aten, od Lisbone do Sofije. Strah in negotovost sta najboljša načina za dosego brezpogojne poslušnosti in ubogljivosti  prebivalstva! Poslušajte vlado! Mi vemo kaj delamo, saj ste državljani preveč nerazsodni za ukrepanje v času epidemije, je sporočil Sašo Hribar z glasom Jelka Kacina na Radiju Ga Ga, 17. aprila med 10.00 in 11.00 uro!  

Od Utopije do distopije
Angleški filozof in politik Thomas Moore je pred 500 leti spisal delo z naslovom »Knjiga o najboljši ureditvi države in o novem otoku Utopija«. Izraz utopija je sestavljen iz dveh grških besed; iz u, ki pomeni v grščini ne in topos , ki pomeni kraj, Utopos torej, ali neobstoječi kraj. Njegovemu delu so sledila mnoga druga. O Utopiji so pisali njegovi sodobniki, filozofi in pisci političnih utopij in čeprav je Ideje utopizma omenjal že Platon, pa je šele mnogo let kasneje bogatenje meščanstva in uničenje srednjeveških solidarnostnih struktur spodbudilo kritiko takratnih procesov, ki so botrovali družbeni razslojenosti, krepili državni aparat (absolutizem) in slabšali kvaliteto življenja.
Skoraj 400 let kasneje George Orwell, prav tako Anglež, spiše svoj roman z naslovom 1984, (Nineteen Eighty-Four) ki je izšel leta 1949. Roman je antiutopičen (drug izraz distopija), saj so v njem prikazani sistemi popolnega, totalitarističnega nadzora nad prebivalci letu 1984.  Roman je vpeljal koncept vedno prisotnega in vsevidnega Velikega brata, ki je bil v kasnejših delih ter tudi v popularni kulturi mnogokrat na novo oživljen. Svet je danes globaliziran. Doživel je proces dokončan v dvajsetem stoletju, ki kapitalizem uveljavi kot prevladujoč svetovni sistem. Glede na gensko zasnovo, ki jo kapitalizem nosi že od svojih zametkov pred industrijsko revolucijo, se globalizacija ne pojavlja kot povsem samostojen pojav, pač pa kot nekakšen epilog, zaključek kapitalističnih hotenj. Z dosego geografskih meja novo nastajajoče krize zaradi utesnjenega kapitala na preskopo odmerjenem prostoru, novi trgi ne zmorejo več  potešiti lakote kapitalskih dobičkov. Kapitalizem je sistem, ki so ga sprejele vse vplivne države sveta. Težnje po dominaciji v vrhu in še večja družbena polarizacija, bodo razmere pripeljale do točke preloma, s katere ni videti nobene rešilne poti za bolj demokratičen in enakopraven svet. Takšnemu svetu zgodovinska tendenca prerokuje propad.   Ampak, da bi vladarji svetovne ekonomije, bančnih korporacij, in vrag si ga vedi česa vsega še dopustili, da njihovo nagrabljeno premoženje propade, so si morali izmisliti drugačen scenarij nadaljnjega razvoja svetovnega gospodarstva. Skratka,  pripravili so teren za nov, spremenjen način gospodarjenja s svetom.

Bilderbergi, gospodarji sveta v 21. stoletju

Že več kot šestdeset let Bilderbergi poosebljajo elito in bogastvo zahodnega sveta. Skupina združuje finančnike, industrialce, bankirje, politike, voditelje multinacionalk, predsednike držav in vlad, finančne ministre, zunanje ministre, najvišje predstavnike Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, predsednike svetovnih medijskih korporacij in vojaške voditelje. Vodijo centralne banke in imajo možnost vplivati na diskontne stopnje, količine denarja v obtoku, obrestne mere, cene zlata, pa tudi na to, katere države bodo imele dostop do posojil. Takim težnjam in hotenjem je resno grožnjo predstavljala nekdanja SFRJ v časih, ko je Bilderberg začenjal brezkompromisni »Drang nach Osten«, saj se ni uvrščala ne na zahod ne na vzhod ampak je bila nekje vmes. Titovo državno ureditev je bilo potrebno razbiti, saj je veljala po svoji moči za četrto armado Evrope z močnim vplivom na večino Afriških in Azijskih držav in njihovih trgov, kjer pa so tudi neizčrpna korita za lakomne želodce. Pa tudi Josip Broz Tito jim je bil zaradi svojega vpliva, ki ga je imel v državah tretjega sveta, trn v peti. Po Maršalovi smrti, ko so  nacionalizmi po Republikah  s podpihovanji Bilderbergovih agentov CIA uspeli razbiti Titovo Jugoslavijo, je bila ovira do neuvrščenih odpravljena, rudniki žlahtnih kovin pa še precej dobro založeni. Irak, denimo! Ni pa zanemarljivo, da je Bilderbergom »zvestobo« prisegel vsak ameriški predsednik po Dwightu Eisenhowerju!  
Usklajena gospodarsko politična stališča skupine se takoj po koncu njihovih zasedanj začnejo kot kuga širiti po vseh najvplivnejših medijih, hkrati pa jih sprejemajo še ustanove, ki zastopajo na videz različne interese v mednarodnih odnosih. Največjo grožnjo skupini predstavlja možnost organiziranega odpora. Take scenarije poznamo iz Sci – Fi filmskih mojstrovin. Nekaterih bolj, drugih manj  strašljivih in kataklizmičnih, odvisno od proračuna, ki ga filmu namenijo producenti. Bilderbergi nikakor ne želijo, da bi  navadni ljudje vedeli, kakšna prihodnost jih čaka. Enotna Svetovna vlada, (globalna korporacija)  z enim in enotnim svetovnim trgom, ki bi ga varovala Svetovna armada in katerega finance bi urejala Svetovna banka z enotno, globalno valuto!? Le kakšne informacije sta pridobila in jih prikrivata  Assange in Snowden, da ju ZDA (beri Bilderberg) tako hudičevo želi na ameriškem ozemlju, kjer bi jima sodili zaradi veleizdaje?
Globalna valuta
Pozabimo Bit - Coine, čeprav so za mnoge dober in dobičkonosen  posel, pa so  vendarle drobtinice na pladnju svetovnega denarja in klasičnega bančništva, ki naj bi pod Bilderbergi doživel korenito preobrazbo. Ob pojmu globalne valute sem se spomnil, da sem pred nekaj leti prebral zanimiv pogovor novinarja Jureta Aleksića z dr. Zoranom Milivojevićem vrhunskim psihoterapevtom in psihiatrom, z naslovom, Ukinitev gotovine je konec demokracije v katerem se je lotil razmišljanja o t.i. »brezgotovinski družbi« in nadaljuje, da so vsi finančni strokovnjaki »kontaminirani,« ker svoje delo opravljajo za finančne institucije, brezgotovinska družba pa naj bi najbolj koristila prav interesentom teh institucij, zato nihče od njih ne želi odkrite polemike s psihiatrom, ki je sicer v denarnih krogih znan kot velik poznavalec denarnih tokov in strasten numizmatik že od otroštva dalje. V brezgotovinski družbi bi »veliki brat« o nas vedel skoraj vse, kar je mogoče vedeti. Katere časopise beremo, katere knjige naročamo, katera zdravila jemljemo ali morda celo obiskujemo psihiatra(!?) kaj natančno smo si privoščili v erotični trgovini, poenostavljeno, kje smo bili v trenutku vsakega nakupa. Smo pred nepovratnim korakom v totalitarno ureditev države, in to tiste vrste, v kateri se sistem nadzora zaleze v vse pore posameznikovega življenja.  Elektronski denar je zelo dobra, celo super reč, pravi Milivojević, dokler imam kot posameznik izbiro, da lahko poslujem tudi z gotovino. Če pa ima državni aparat pregled nad celotno paleto posameznikovih transakcij, pa bo o njem vedel tako rekoč vse! Pomeni, da bodo pravosodni organi, finančne in davčne službe ob podpori Policije, prekleto dobro obveščeni o šibkih točkah posameznika. Državljani se bodo zavedali, da jih sistem v celoti nadzoruje, zato se bodo še kako potrudili, da bodo ostali »zunaj radarja« in bodo postali preplašeni in poslušni državljani, sklene svoje misli dr. Milivojević.
Možni scenariji za prevzem sveta         
 Če je to del načrta skupine Bilderberg, in predpostavljajmo da je, potem si moramo postaviti še vprašanje, na kakšen način bomo doživeli kot družba tako korenito preobrazbo, da bomo postali »poslušne in ubogljive ovce« v oboru, ki se preplašijo vsakega sunka elektrike. Odgovor je na  dlani! Še prej pa k predpogoju, da se tako mračne ideje uresničijo. Bog daj, da se nebi! Življenjska doba se daljša!   Bolj kot smo stari, bolj zapleteno postaja naše zdravstveno stanje in danes poznamo vrsto bolezni, ki so posledica staranja prebivalstva. Starejši pa nismo v kategoriji tistih državljanov s predznakom »dodana vrednost« ampak prej s predznakom, nebodigatreba. Starejša populacija prebivalstva krepko načenja socialno zdravstveni kos pogače fiskusa. Plačevati jim je treba pokojnine, čeprav nič ne delajo, zdravljenje starega organizma je precej dražje kot zdravljenje mladega, povedano po domače, ljubitelji starodobnikov bodo vedeli o čem govorim, vzdrževanja Fiata  Balilla iz leta 1938 je mnogo dražje, kot skrb za novega Tipa. V  primeru  nesreče nihče ne bo verjel, da je prvi avtomobil utrpel škodo 50.000 Evrov, če pa drugi velja na trgu zgolj dobrih 10.000.Starejši prebivalci torej predstavljamo breme vseh  proračunov širom sveta! Saj smo deležni nege in skrbi v normalnih družbeno političnih in zdravstvenih razmerah. Kaj pa če  te razmere prerastejo v izredne razmere? Takrat napoči ugoden trenutek za triažno obravnavo bolnikov, oz. obolelih in prednost bodo imeli seveda tisti,  od katerih si družba lahko obeta še kako od koristi. Kakršnokoli sklicevanje na kršenje elementarnih človekovih pravic se zdi kot klic vpijočega v puščavi, ali, če dovolite da sem malo ciničen, kot politika zloglasnega Monsanta, ki po eni strani proizvaja strupe ki kvarno vplivajo na naše okolje in človeka kot živega bitja, po drugi strani pa zdravila, ki blažijo posledice  teh sprevrženih dejanj.
Teorije zarote
Še pred dvesto leti je bilo na planetu manj kot milijarda ljudi, danes pa nas je več kot sedem milijard. Tisoče let je število prebivalstva naraščalo počasi, v zadnjih stoletjih pa se je porast dramatično povečal. Samo v minulem stoletju se je svetovno prebivalstvo povečalo za kar trikrat v primerjavi s celotno človeško populacijo odkar naseljujejmo planet. V razvitem svetu se rast prebivalstva ustavlja, v nerazvitih državah pa narašča in se bo ob koncu 21. stoletja ustavila. 9 milijard naj bi dosegli 2034, deset pa okoli leta 2056. Filozof Imannuel Kant se je spraševal, zakaj biti moralen in ne raje nemoralen? To vprašanje vznemirja dve vrsti ljudi. Moralne filozofe in moralne nizkotneže. Brez sistematičnih odgovorov na moralna vprašanja, oz. splošnih moralnih načel ki jih odkrivamo za posamičnimi moralnimi sodbami, se težko ognemo moralnim dilemam med posameznimi vrednotami, dolžnostmi, pravicami in načeli. Nič nam torej ne bo pomagalo, če skupino Bilderberg uvrstimo med moralne nizkotneže! Kaže, da napenjajo vse sile, da uresničijo svoj scenarij vzpostavitve monolitnega, totalitarnega sistema.  Še preden so ZDA vzpostavile diplomatske odnose s Kitajsko  je Bilderberg imela načrt, kako to uresničiti. Leta 1973 so povzročili naftno krizo s podražitvijo sodčka nafte kar je privedlo do krize v ZDA in Evropi, naftne družbe pa so imele ogromne dobičke. Sklenili so, da mora »železna Lady« oditi s položaja, ker je nasprotovala prenosu Britanske oblasti na EU, katere botri so prav Bilderbergovi.  Ena od najbolje varovanih skrivnosti je stopnja nadzora nad globalnim pretokom informacij, za katerega skrbi peščica medijskih družb. Oni odločajo, kaj bomo videli na televiziji, poslušali po radiu in brali v časopisih, revijah, knjigah in na internetu. Njihova naloga je predstaviti stališča Bilderbergov tako, da postanejo sestavni del javnega mnenja in predstavljajo pritisk na svetovne voditelje, da se podredijo potrebam gospodarjev sveta.
Virusa  Covid 19 ni, ali pač!
Je pa proti koncu leta 2019 nastala ugodna epidemiološka slika, da se taka novica razširi po vseh kontinentih. Bega dejstvo, da v Pekingu beležijo zelo malo ali skoraj nič obolelih, medtem ko iz 1000 km oddaljenega Wuhana v New Yorku, ki je skoraj 10.000 km stran, beležijo  enormno število okuženih. Gre za laboratorijski virus, ki je  načrtno prenešen na Evropska in ameriška tla?  Kako lahko in na podlagi česa, politiki sporočajo svojim državljanom, da nas čaka drugi val v oktobru, če pa epidemiologi pravijo, da je malo znanega o tem virusu? Kaj ve politika in česa ne smemo vedeti državljani, navadni ljudje? Smo na pragu  epohalnega odkritja cepiva, ki bo zapovedovalo vsem državljanom obvezno vakcinacijo ? Če vse to drži, potem je Kitajska sodobna IT tehnologija G5 pravi odgovor na vprašanje, kako nadzirati  državljane, saj edino ta tehnologija omogoča sledenje.  
Državljane v resnost (neresnosti) epidemije bega tudi televizijsko poročilo o obisku  Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki bi moral v času epidemije predstavljati najvišjo moralno avtoriteto vedenja državljanov, kako se v družbi visokih predstavnikov Slovenske vojske in Policije ter ožjega spremstva, brez maske na obrazu, pogovarja in stopa ob brežini reke Kolpe!?
Kakšen pogovor je potekal v Pekingu pred 50 leti med Kissingerjem in partijskim vrhom Kitajske? Kaj ve Donald Trump, da tako odkrito napoveduje konec epidemije, zagon gospodarstva in ponoven vzpon ZDA, in da dokaj suvereno brzda Kitajske apetite po prevladi svetovnih trgov na vseh področjih, zlasti njihove IT tehnologije, s katero želijo prodreti na celotno področje Severne Amerike. Se spominjate afere Huawei lanskega leta?
Dejstvo je, da  je teorija zarote povsem mogoča in da se odvija po vnaprej, dobro pripravljenem scenariju. Je pa v znantni meri odvisno od »glavnega producenta« kakšen konec filma bo odobril. Happy end ali Fin Noir?
Črt Kanoni

petek, 10. julij 2015

Črt Kanoni: Knock, knock, knock on Heaven,s door!

Črt Kanoni: Knock, knock, knock on Heaven,s door!: Mislim da na svetu ni nesrečnejših ljudi, kot so begunci. Ljudje, ki morajo zaradi etničnih spopadov in obračunavanj  za plemensko nadvlado...

Knock, knock, knock on Heaven,s door!

Mislim da na svetu ni nesrečnejših ljudi, kot so begunci. Ljudje, ki morajo zaradi etničnih spopadov in obračunavanj  za plemensko nadvlado v državah ali deželah od koder prihajajo zapuščati svoje -  po večini - skromne domove.  Problem begunstva je star toliko, kot je stara zgodovina. Če motrimo čas izpred nekaj tisoč let z današnjimi  »civilizacijskimi« očmi  se radi, in to brez razlike, zgražamo nad dejstvom, kakšen teror so nekoč zganjali močnejši narodi nad šibkejšimi.  Begunci  spremljajo človeško civilizacijo že zelo dolgo, torej ne gre za kakšno novodobno enačico »exodusa« ko je Mojzes   popeljal hebrejsko ljudstvo iz Egipta, razprl morje in jih skozi divjino popeljal do Sinajske gore kjer jim je Jahve (bog) predstavil njihove zakone in podaril obljubljeno deželo, Kanaan. Bo tako tudi čez nekaj tisoč let, ko bodo zgodovinarji premlevali begunsko problematiko  21. stoletja?  
Bojim se, da je današnji čas  materialistično tako izprijen in izrojen, da  ni prav nobene možnosti, da vse te iskalce svojega novega doma v Evropski prestolnici Bruslju, sprejme »Le grand chef«, Jean – Claude Juncker in jim razloži njihove dolžnosti in razloži pravice evropskih narodov združenih v sodobni Kanaan, Evropsko Unijo. No, peščico teh revežev  bomo solidarno sprejeli tudi v podalpski deželici ki se je nekoč imenovala Karantanija, če je nebi  osvojila močnejša  Alemanska plemena in jo razdelila kot se jim je pač zahotelo in zazdelo. Današnji Alemani, Franki  Sasi in Vandali tako želijo. Tako želi Evropa. Poglejmo od kod prihajajo ti iskalci lepšega jutrišnjega dne. Praviloma je največji naval na Evropo iz držav, ki so bile nekoč kolonije mogočnih evropskih dežela, ki so jih v stoletjih kolonizacije brezkompromisno izropale in izžele do kosti. Anglije, Nizozemske, Francije, Nemčije, Belgije, Italije. Edino Italijani, ki  dnevno doživljajo  največji  begunski vdor na otoček Lampeduso iskreno priznavajo, da so Eritreja, Abesinija in Etiopija njihov »imperialistični« izvorni greh, ki se jim zdaj vrača kot bumerang. Nemci so previdno tiho,  čeprav je bila  Nemška jugozahodna Afrika skoraj dvakrat večja kot celotno Nemško cesarstvo. Namibija! Zveni znano?
Francozi in Belgijci se delajo Francoze, čeprav ravno  Belgijci krojijo predpise in direktive. Belgija! Belgijski Kongo ( 1908 - 1960) 
kasneje  Zaire, danes Demokratična Republika Kongo. Srce črne celine je bilo v zasebni lasti belgijskega kralja Leopolda II. pod državnim imenom, ne boste verjeli, »Svobodna« država Kongo. Ruanda in Urundi (danes Burundi) pa sta bili pod belgijskim protektoratom.  Francija si je lastila Tunizijo (!) Alžirijo, Maroko, Kamerun in Zgornjo Volto (danes Burkino Fasso).
Nizozemci pa,  ne le da je bil New York nekoč New Amsterdam, ki ga  je  Peter Stuyvesant  obdal z zidom, ki seveda nima nič skupnega z zidom Viktorja Orbana, ki prinaša mastne denarje graditeljem  fortifikacije Ogrske meje s Srbijo in predstavlja  novo (beri shizofreno) paradigmo v razumevanju svobodne Evrope, so ves kapital od katerega danes črpajo  nacionalne dividende pridobili s trgovanjem in izčrpavanjem kavčuka, lesa, začimb, kave kokosa, nafte in olja v  Azijskih deželah, od koder je tudi precejšen naval na Evropo.
Kot pravi moj kolega in prijatelj Stojan Žitko, Slovenija lahko nahrani dvesto ust. Nahrani jih lahko tudi še naslednjih dvesto in naslednjih dvesto. Saj veste, kaj so nekoč dejale kmečke matere. Če je v loncu kaše za deset ljudi, ni vrag da ne bomo nahranili in našli posteljo še dvema lačnima popotnikoma.  Meje so odprte in naša država seveda ni njihov cilj.  Njihov cilj so države, ki so jih v zgodovini  oropale nacionalne identitete in jih pustile na smetišču  zgodovine.  Pastorek se bo hote pa tudi nehote  vračal tja, kamor ga vlečejo korenine.
Kaj bomo (seveda je to solidarnostno retorično vprašanje) dobili v zameno mi, Slovenci, za njihova stoletna ropanja, zdaj ko smo del te roparske horde? Svojo svobodo, ki pravzaprav ni svoboda? Svojo neodvisnost, ki je patološka odvisnost od sindroma biti nekomu podložen? Avtonomijo znotraj Evro območja, ki je pravzaprav nekakšen fiskalno-socialni eksperiment nekoliko večjega bankomata v večnadstropni stolpnici za potrebe stanovalcev?
Dragi velmožje v Bruslju in Strassbourgu. Dodelite Sloveniji 1% zlata naropanega skozi stoletja v svojih kolonijah, pa 1% diamantov, ki ste jih iztrgali iz nederij afriške celine, 1% boksita, srebra, železa in 1% vseh vaših zlatih rezerv, potem pa mi – dovolim vam – solite pamet o solidarni  in pravični Evropi. Prav VI, od Londona, Bruslja, Pariza,Haaga in Berlina  bi se morali najbolj angažirati za pomoč tem ljudem in to v njihovih deželah. Jim TAM omogočiti dostojno življenje, iztrebiti iztrebljevalce kot znate, a si tega ne priznate, ker je tako početje nehumano in neprimerno civilizacijskim normam 21. Stoletja. Ah, seveda, tam ni nafte in drugih naravnih bogastev  ker ste že vse pobrali….




.

petek, 5. december 2014

KAJ JE NACIONALNI INTERES

Mislim, da je spet napočil trenutek, da začnemo razmišljati o nacionalnem interesu. Zakaj tako mislim? Odgovor je preprost. Toliko anomalij, toliko neumnosti kot se jih dogaja v naši ljubi podalpski deželi, ne premorejo nobeni drugi narodi.
Imamo politike, ki se vozijo z Audiji in BMW-ji, v glavnem po Ljubljani, ali pa jih z njimi njihovi službeni vozniki peljejo domov, na drugi strani pa imamo policiste, ki se vozijo v  zjebanih škodah (če bodo še naprej tarnali  jim bo vlada priskrbela nove modele 1000 MB ali pa  Z-101) z zlizanimi gumami, ki jih pojerbajo od politikov, skratka, organi pregona, prvi branik pravne države, reda in miru, so jebene stranke. Vlada bi  morala, ker je manj sposobna od policije, prevzeti policijski vozni park, policija pa vladnega, ker je sposobnejša. Uhhhh, to bi delali. Z veseljem in zanosom.
Drug primer.
Imamo letalskega prevoznika (ni pa sploh nujno, da ga imamo, ker po skromnem mnenju pisca, tak finančni požiralnik ne predstavlja nacionalnega interesa) katerega direktor prejema (moj vir) bruto plačo med 20.000 - 25.000 evrov. pa ne na leto. Na mesec! Kolikokrat ga imajo mediji na tapeti?  OK, nisem mu fovš! Najbrž mu ni fovš tudi Simon Vrhunec, generalni direktor UKC, ki  usklajuje in nadzoruje delo 1000 zdravnikov, 1500 medicinskih sester, stotnijo tehničnega osebja, za bruto plačo 5.000 evrov na mesec (In kolikokrat je on na tapeti medijev?) Vlada je lastnica prevoznika ( saj ga je že dokapitalizirala  in vsi mi prispevamo  svoje evre v to bruto vrečo) in vlada je lastnica UKC-ja. Najbrž je vsakemu od nas jasno, da je dober in strokoven UKC  hud nacionalni interes, slaboten prevoznik pa... no.ja. Zlata jama za redke, ki se znajo prav obrniti, ko zapiha političen piš. Še en dokaz več, da slaba banka ni edina kraška vrtača na finančnem polju  javnih financ v Republiki Sloveniji, in da imamo takih in podobnih grotlov uval in požiralnikov še najmanj petdeset. Minister  Dušan Mramor bo moral vzeti v roke lupo in poiskati vse eksotične firme v našem prostoru, ki obračajo toliko denarja, kot ga skupaj obračajo solidno poslujoča podjetja. Če bo vlada  storila tako dejanje, ne pa jemala revežem( po splošnem prepričanju po Ricardu, da se na masi špara) ji garantiram, da bo ostala na oblasti do nove kolonizacije Evrope s strani islamske države.
(Malo dolgo, ampak se je splačalo, kajne?)

ponedeljek, 1. december 2014

Koliko je vredno življenje. ( Akcijski popusti)

Časnik Dnevnik je lansko leto, zdi se mi spomladi, objavil članek z naslovom, Koliko je vredno človeško življenje. V tem prispevku so se lotili življenja kot ekonomske  kategorije, ga cenovno ovrednotiti, saj konec koncev živimo v času, ko ima vse svojo ceno. Morala, etika, ponos,  kodeksi, mali oglasi, osmrtnice.
            Za dobro ceno se gremo  lahko zmasirati v erotični salon,  v klubu sado-mazo nas za nekaj sto evrov   dobro prebičajo in pretepejo v usnje oblečena dekleta, a bog ne daj, da vas tam kdo posname z mobilnim telefonom, saj boste za tako dejanje plačali vsaj 10.000 evrov, sploh, če boste kaj takega objavili v kakršnemkoli mediju, zadeva pa bi svoj epilog dobila na enem od naših sodišč . Koliko je torej vreden človek, njegovo življenje.  Ali veste, da lahko uveljavljate 100% invalidnino, če vam mrha ali mrhec odgrizneta ali odrežeta penis? Ja, ampak samo če ste stari pod trideset let!  Od tridesetega  do petinštiridesetega se ta odstotek zmanjša na 50 %, po petdesetem pa  se lahko obrišete pod nosom, pa čeprav vsa soseska ve, da ste še vedno poskočen žrebec. Leta so leta, zakon in predpisi pa so  kategorija, ki  jih mora narod spoštovati.
Torej, kakšna je cena življenja? V kakih pustolovskih filmih ali romanih lahko vidimo ali beremo, kako nekdo, ki je blizu smrti in ji že zre v oči, moleduje za življenje, rekoč:
»Pustite me živeti. Vse vam dam, kar imam…«
Stavek je razumljiv. A če ga analiziramo z dialektičnega vidika, lahko v tem stavku vidimo kopico prostislovij. Bi dali otrokovo življenje za svoje? Bi dali materino ali očetovo življenje za ceno svojega preživetja?
Živimo v času, ko ima vse svojo ceno a glej ga zlomka, ne vemo kakšna je ta cena. Nihče je še ni postavil in izobesil cenika.
Življenje delavca  je vredno 10.000 evrov, uradnika  15.000 evrov, zdravnika 20.000 evrov, ravnatelja ??? urednika ??? novinarja???
Ena od komercialnih postaj v ZDA je pred leti neposredno prenašala v medijski eter samomor  nekega obupanega Američana in… ne boste verjeli, kljub rekordni gledanosti si je prislužila oster protest javnosti. Celo tako oster, da je po  šestih mesecih izgubila skoraj vse gledalce in je prenehala oddajati program.
Zakaj s(m)o ljudje tako  navdušeni nad   tujimi tragedijami, nesrečami drugih ljudi, če pa nekaj prizadene ali doleti kakega od teh, ki jim je življenje »reality show,« pa za osebno tragedijo krivi(jo) ves svet? Človek se odloča in za svoje odločitve tudi odgovarja. Seveda pa se vatli od dejanja do dejanja spreminjajo. Družba si je postavila nenapisane norme in odstopanje od teh norm ali nenapisanih zakonov pomeni lahko hud socialni ali materialni prekršek. Delikt, če hočete!
Vsak od nas ima svojo skrito plat, ki je samo njegova in jo skrbno čuva pred očmi nepovabljenih v ta njegov osebni oltar, ki mu je svetinja, saj je le njegov. Vsak med nami je v nekem trenutku dr. Jackill in v naslednjem trenutku že Mr. Hide. Vsak  kovanec ima dve plati  in vsak od nas je Janus, pa naj si prizna ali ne. Dokler je ta skrita plat »skrita« in zaradi nje ne ogrožamo svojega socialnega okolja, je tako  dvojno življenje sprejemljivo.  Zakaj v toaletnih prostorih ni nadzornih kamer in zakaj ni nadzornih kamer v garderobnih prostorih trgovin, kjer  se preoblačimo in preizkušamo hlače, krila, puloverje, majic?  Nekaj je intimni prostor, nekaj pa javni prostor.   Šola je vsekakor javni prostor in v tem javnem prostoru je še en prostor, ki pa je sporno javen. Namreč, ravnateljeva pisarna ali  profesorjev kabinet. Zelo neotesano je v take prostore vstopati nenapovedano, ali brez trkanja. Vsaj po glavi. Tok, tok…
Okej! Neznansko ogorčenost čutim kot novinar in kot oseba, ki nikdar ne bi namerno prizadela druge osebe za ceno lastne promocije. A prav to se je zgodilo glede poročanja nekaterih medijev, ki bi se morali v prvi vrsti zavedati, kaj in kakšne reakcije lahko objava takega prispevka povzroči v psihi posameznika, ki je bil zaloten inflagranti  pri kakršnemkoli intimnem, osebnem dejanju.
Urednik informativnega programa bi moral reči ne! Urednik informativnega programa mora biti kompleksna in moralno etično  nesporna avtoriteta. Poznati mora osnove psihologije ne pa osnove marketinga, kako pridobiš čim več gledalcev. Urednik bi moral reči dovolj je bilo, basta! Objavili smo, bili smo prvi, počakajmo zdaj, da organi pregona, če je tako dejanje potrebno preganjati, opravijo svojo nalogo. Ne, ne in ne.! To vendar ni naša politika.
Vrtajmo dalje. Sipajmo sol na odprto rano, polivajmo jo z nerazredčenim kisom, pljuvajmo žveplo na ta dva manijaka, ki se ljubita in ne sekata glav v imenu prevlade ene vere nad drugo.  Torej, urednik bi moral meritorno presojati  o testu interesa. Sicer pa, taka objava pri nekaterih ljudeh (sociopatih, psihopatih) ne bi povzročila prevelike škode, razen da bi jo morda enkrat novinar poročevalec ali pa urednik dobil od take osebe po gobcu (lahko tudi čem drugem) Pri večini ljudi v tem našem slovenskem prostoru  v katerem slišiš šepetanja z enega na drug konec mesta,  pa tak prispevek lahko povzroči neslutene posledice. Rušilni potres, psihični tsunami. Tak človek, oropan svoje intime, vdora v njegov osebni oltar intimne čustvene izpovedi,  v sebi občuti tako veliko nemoč, da ne najde vzvodov za spopad s samim seboj, s svojo okolico.

Vsak od nas ima v sebi dva dve zveri. Dva  tigra. Tistega agresivnega, ki se je pripravljen za vsako reč spopasti   in tistega, bolj kot ne strahopetnega, bojazljivega in defenzivnega tigra. Zmaga pa vedno tisti, ki mu daješ več hrane.