Črt Kanoni: Zgodba o uspehu, ki ga ni

Črt Kanoni: Zgodba o uspehu, ki ga ni: Zgodba o uspehu, ki ga ni! OBJAVLJENO V RUBRIKI: » Komentar Objavi na | Zgodbo o uspehu...

Črt Kanoni: Balinplac

Črt Kanoni: Balinplac: Vse take spačenke, smo otroci osvojili in uvrstili v naš besednjak že takrat, ko smo komaj shodili. Če bi danes dejal kateremu izmed ljubl...

Vzrok za vojno v Libiji?!

Europska Unija i Amerika duguju Libijskoj  državi 200 milijardi dolara za isporučenu naftu. 2012 godine ističu  koncesije velikih naftnih kompanija koje polažu pravo na Libijsku  naftu. Gadafi je zatražio vraćanje duga i zaprijetio je ...da će u  suprotnom sklopiti međudržavne ugovore s drugim zemljama i kompanijama. Zbog toga je došlo do ovog neviđenog razaranje Libije. Je li libijski građanin  imao razloga buniti se protiv režima Muamera el Gadafija? Mislim da nije. Ako gledamo standard libijskog naroda i povlastice koje im pruža  državaimali su vrlo lijep i lagodan život. Živjeli su kao mali  bogovi.Libija ima 6,5 miliona stanovnika, a ima 14 miliona  registriranih automobila. Ako neko hoće studirati u bilo kojoj državi u  svijetu on podnosi molbu i država mu osigurava stan, hranu, automobil,  besplatno školovanje i mjesečnu stipendiju od 2300 dolara. U Libiji se ne  plaća voda, struja, plin i porez, a krediti se daju bez kamata. Ako u roku od  pet godina ne možete vratiti kredit, država ga otpisuje ili vraća za vas. Ako  hoćete kupiti auto vi dajete 20-30% od cijene, a ostalo dotira država. U  Libiji za 10 dolara možete kupiti 85 litara benzina ili nafte. U Libiji je  hrana gotovo besplatna, 10kg kruha košta 0,15 dolara. U Libiji njihovi  građani ne rade fizičke poslove, sve su stranci. Živila sam 10 godina  u Libiji po raznim gradovima i nikada nisam vidila ni jednog prosjaka na  ulici. Libijci ne idu raditi po bijelom svijetu jer za to nemaju potrebe. U Libiji ni jedan građanin nije izbačen ili mu je oduzet stan ili auto zato što nije mogao vratiti kredit, što nije rijedak slučaj po ovim  takozvanim demokratskim zemljama koje su se okomile na Libiju. Iskreno, žalim Libijskinarod jer će se pretvoriti u najamnu radnu snagu, raditi za 100  dolara i gdje će im ove povlastice biti sve ukin ute, a o lagodnom životu  kakav su živjeli moći će samo sanjati. Par činjenica o životu u Libiji  pod Gadafijem: - beskamatni krediti; u toku studiranja prima se prosječna plaća za to zanimanje; - ako ne nađeš posao nakon završenog fakulteta,  država plaća kao da radiš u struci; - po stupanju u bračnu zajednicu,  država poklanja stan ili kuću; kupovina vozila po tvorničkoj cijeni; -  nikome ne duguju ni centa; -Europska Unija i Amerika duguju Libijskoj državi  200 milijardi dolara; - besplatno zdravstvo (medicinska sestra na svakog  pacijenta) i obrazovanje;- 25% ljudi visoko obrazovano. Da li je to dovoljno  činjenica za razaranje Libije?

Prof. Dr. Sc. Vjekoslava Sankovic  Simcic, MArch.

President of ICOMOS in BiH,Emerika Bluma 7/III

71000  SarajevoBosnia and Herzegovina

Črt Kanoni: Volitve so praznik demokracije

Črt Kanoni: Volitve so praznik demokracije: Pred časom smo na poročilih ene od naših televizijskih postaj, gledalci osupnili nad pogovorom dveh poslancev Državnega zbora iz nasprot...

Volitve so praznik demokracije

Pred časom smo  na poročilih ene od naših televizijskih postaj, gledalci osupnili nad pogovorom dveh poslancev Državnega zbora iz nasprotnih političnih okopov, ki sta brez dlake na jeziku- prijateljsko celo-  modrovala, da taka zmerjanja in podtikanja (kaj je kdo rekel in kaj kdo ni rekel) v hramu demokracije morajo biti.  Zaradi gledalcev in zaradi volivcev.  Eni so temu, kar so videli in slišali  nasedli, drugi so to razumeli kot cirkuško predstavo, tretji so negodovali, češ, le kaj se pa gredo  ti  (naši) izvoljeni predstavniki ljudstva?

Spet se bližajo volitve in spet bomo  Slovenci glasovali čustveno vzneseno,  brez trezne presoje, brez slehernega pogleda,  uprtega v prihodnost. V prihodnost, ki je ne vidimo, pa saj tako počnemo vedno kadar so volitve. Mešetarimo z našimi glasovi, jih podcenjujemo, namesto da bi jim s svojim zgledom dvigovali ceno, da bi se politiki zares borili zanje. Za vsak glas slehernega izmed nas.  Prepričujejo nas z enakimi  govori,  kot so to počeli mnogi pred njimi, ki jih je osamosvojitveni prepih odpihnil na rob političnega življenja in se komaj kdaj še spomnimo njihovih imen. Ribičič,  Popit,  Albreht,  Brilej, Šinigoj,  Korošec…

Njihove besede, oz. njihovi politični govori so, kaže že tako, postali osnova, šimel, bi rekli v žargonu, novodobnim, poosamosvojitvenim politikom. Le izraze, kot:  Delovno ljudstvo,  Samoupravljavski procesi, Ce-Ka, Socialistična zveza in podobne besedne tvorbe so zamenjale bolj demokratično izoblikovane besedne zveze, kot:  Demokratična, pluralistična družba, evropski integracijski procesi,  nekdanjo najbolj strah zbujajočo besedo » V Centralnem komiteju komunistične partije….« pa je zamenjalo mnenje, ki ni nujno pristen odraz pripadnosti; namreč, » v stranki (tej in tej) menimo…«

Politika! Kaj pa sploh je politika?  Je politika resnično usmerjanje družbe s pomočjo države, ali smo se znašli v trenutku, ko  so posamezniki začeli obvladovati politiko in vse procese, ki  bi se morali odražati v tej interakciji. Vsekakor  drži, in to v vseh družbenih ureditvah sveta, da politika pomeni (pre)usmerjanje človekove dejavnosti (beri pozornosti) katere koli vrste v določeni smeri,  za uresničevanje določenega  cilja.  Kaj je v tem tako globokoumnega, razen psihologije obvladovanja množice? Namreč, koliko dreka  in svinjarije bomo volivci še požrli, preden se nam bo  pogled zbistril in nam bo »potegnilo,« kot bi rekli mladi. Znanost volitev, dragi moji sodržavljani je v tem,  kako zmagati.  Na kakšen način zmagati. Zmagati za vsako ceno, ne glede na to, kaj boš v politiki počel. Vedril, ali oblačil! Kako vladati in delati v dobro države in državljanov je drugotnega pomena. Zmagovalci imajo božansko moč, sem pred časom zapisal v enem izmed blogov ne vedoč, kako resnična se bo izkazala ta  trditev v dneh, ko Slovenci doživljamo politični potres, ko javnomnenjske ankete danes kažejo povsem drugačne  morebitne izide, kot so jih še včeraj.  Svetovalni strategi se nič več ne ukvarjajo s tem, katera stranka bo imela najbolj všečen program, temveč  z, v piarovskem žargonu povedano, ciljnimi skupinami, ki jih bodo posamezniki nagovarjali in se  nam prijazno smehljali z Jumbo plakatov. Strankarski prvaki svoje kandidature pospremljajo z besedami, da je napočil čas za drugačno politiko. Kaj pomeni ta besedni drek -  drugačen, ki je star, kot je star svet?  Kakšno drugačno politiko pa se mislijo iti Jankovič, Virant, Janša, Erjavec in drugi, ki se že vidijo v vlogah mandatarjev. Nič se ne bo spremenilo. Zavihali bodo rokave in…delali tako, kot so delali že mnogi pred njimi. Kaj pa naj stori slovenski mandatar, če so  že Sokrat, Platon in Aristotel pogrnili na celi fronti teorije države? Plačevali bomo davke,(navadna raja seveda, ki nima računov v Švici, na Cipru ali pa Kajmanskih otokih)  upoštevali bomo  prometne predpise in se tresli, če bomo vozili le 10 km hitreje kot zapovedujejo zakoni,  zasvojencem bomo darovali čiste igle in tako zajezili širjenje hepatitisa in HIV in zajezili bomo, čisto malo seveda, tudi kriminal. Če bomo z denarjem davkoplačevalcev pomagali varneje kršiti zakone, lahko postavimo na slovenske avtoceste tudi poseben pas za pijane voznike, na njem pa naj promet kontrolirajo vinjeni  policisti - kar je seveda hujši problem, kot pa ga predstavljajo  igle. Logika pa je vendarle enaka, le  ekonomski pogled na ta dva problema je diametralno nasprotujoč.

        Osamosvojitveno referendumsko kohezijo  sta Rim in Bruselj omejila na notranja družbena trenja, saj njihovi analitiki, ki dobivajo namige iz Langleya dobro vedo, da se Slovenci delimo na »vaše in naše.« Kdo bo tokrat zmagal. Vaši ali naši?

Zima

Od vseh letnih časov imam zimo še vedno najraje. Čeprav so zdajšnje zime puste, bolj tople, in nič kaj vabljive za mladež. Studenške  zime pa so bile nekaj posebnega. Morda zato, ker je vsako zimo sneg za dolgo časa poležal nad studenško krajino z več kot pol metra visoko odejo. Morda zato, ker nam je mama spletla posebne žabe in jopice iz prave, domače volne, s katere je sneg dobesedno padal proč. Morda zato, ker je bil  kuhinjski klanec pozimi čudovita sankaška steza, po kateri si se pripeljal celo do svinjaka, če si z voskom dobro namazal sani. Pa še nekaj je bilo pozimi čudovitega - čarobnega celo. Plug in konjska vprega s kraguljčki. Plug, ki je čistil  bolnišnične steze in topot konj v snegu. Tega človek pač nikdar ne pozabi.

Zime na Studencu so bile otrokom, prijazne. Sveče so visele z nosov, igrali smo se, cepetali od mraza, zbolel pa skoraj ni nihče od nas. Resda smo kihali in smrkali, ampak prave bolezni so se nas ogibale. Čist zrak, nenehno gibanje in igranje nas je tudi pozimi poživljalo in nam dajalo novih moči.  Sobote so bile posebni dnevi. Takrat so nam starejši pogledali skozi prste, ko smo z vedri polivali kuhinjski klanec, da je postal prava ledena drsalnica. S smirkovim papirjem smo si znali izostriti sani, s svečo pa jih mojstrsko namazati, da je bila hitrost večja. V smrečju, ob klancu, je vsak od nas brusil kovinske plošče do visokega sijaja. Na Studencu je bila, preden so zgradili novo samopostrežnico, edina trgovina, pri Grčarju. V njej si dobil vse! Od svinčnika do baterije. In baterije so bile tiste, ki so našemu sankanju dajale še posebno draž. Imeli šest, sedem let in kot peklenščki smo dirjali  po tej ledeni stezi, osvetljeni  vsak s svojo lučjo, ki so švigale zdaj sem, zdaj tja. Bine, nekaj let starejši fant, nam je bil v zimskih dneh pravi vodnik in učitelj. Naučil nas je, kako se naredijo igluji. Eskimski igluji! Od nekod smo dobili nekakšno leseno škatlo,  vanjo zmetali sneg in ga zbili v trdo gmoto. To smo potem polili z vodo, da je gosto postalo še gostejše. Celo popoldne smo delali  snežene opeke in zdelo se nam je zelo imenitno, če bi si morda iz njih postavili še nekakšen zid. Spominjam se, da smo neko popoldne uspeli narediti kar dva. Šli smo se Eskime, saj smo želeli čim prej unovčiti vse svoje na hitro pridobljeno znanje, kako iz snega narediti kaj zanimivega.

Pred upravno stavbo smo imeli vrt, na katerem so bila igrala. Dve gugalnici, manjši vrtiljak, posajenih pa je bilo  tudi pet češenj. Vsak od nas, torej bratov in sestra, je imel svojo češnjo. Največja je bila Jasnina, malo manjša Mišova, še manjša Dunjina, pa Jajekova in moja. Ta je komaj kaj obrodila ampak..  tu, na tem vrtu smo Miloš, Bojan, Stane, Tone in jaz postavili pravo eskimsko vas.  Vsak od nas je imel svoj iglu.  V njih smo  modrovali o naših avanturah, o življenju na severnem tečaju, čeprav se nam še sanjalo ni, kje je sever, pa o  polarnih belouškah, ki so na severnem polu čisto bele in o krapih in ščukah, ki morajo biti najbrž tudi precej beli - če so že medvedi beli. Tu smo skušali biti bolj prepričljivi od stvarnosti, saj je bil to samo naš, otroški svet. V njem je bilo dovolj prostora za vse naše sanje. V teh iglujih smo preživljali večino svojega časa in s fračami streljali v  lonce na glavah sneženih mož. Ha, naše frače so bile nekaj posebnega. Niso bile narejene iz lesene rogovile, ampak so bile zvarjene v kovinsko rogovilo. Take nam je naredil stric Drago in se smejal  ob sami misli, kaj vse bomo mulci uspeli ušpičiti z njimi. Saj tudi smo! Razbili smo kakih pet šip na  prvem moškem oddelku, dokler nas bolničar Grosek ni razgnal. Vsakega na svoj dom. Jasno, da očetu ni bilo prav , če smo počeli neumnosti in povzročali škodo. Če pa se iskreno poglobim v tedanji čas, si moram nesebično priznati, da nam je puščal veliko svobode začinjene z očetovsko potuho in dopustil, da te drobne objestnosti minejo same, brez zunanjega vmešavanja. Seveda pod nadzorom. Kazni so vseeno bile. Kazen je vzgojna, če si pri njej dosleden. Vedel je, česa se najbolj veselim. To so bili brezskrbni dnevi v iglujih z malico in toplim čajem v njih.

Ampak tega, na vsem lepem, ni bilo več. Teden dni je bil vstop v iglu prepovedan. Brez ugovarjanj in brez odvečnih besed. Takrat sem začel lumparije selektivno izbirati. Je vredna kazni ali ne? Spoznal sem da, če bom že storil kakšno tako reč, ki bi ji logično morala slediti kazen, jo moram seveda temeljito preštudirati. Vse akcije sem začel skrbno planirati. Kako bom spustil gume na avtu, ne da bi me kdo opazil. Ali pa, kako  priti v glavno shrambo tehničnih služb po barvo, ki smo jo mulci vedno rabili, že za kaj, ne da bi me kdo opazil. Vsak moj naslednji korak, ki bi pomenil kazen je postal premišljen, otroška razposajenost pa za to ni nič manj trpela. Celo več. Dobila je krila. Otroške igre so  zato, da se jih naveličamo, ko spoznamo njih zakonitosti in njihovo bistvo. Igre so zato, da jih, ko nam niso več zanimive shranimo v spomin in si jih kasneje, ko smo že odrasli, prikličemo v spomin  ko se želimo vrniti v otroški čas.  Biti Eskim mi na vsem lepem ni bilo več zanimivo. Če dobro premislim, sem jedel na mrazu, pil na mrazu, namesto da bi to počel na toplem. Doma, ob peči.

Novo leto 1959 mi  bo ostalo  v spominu kot leto, ko sem  pod Novoletno smrečico zagledal nove smuči. Bile so lepe, kot so lepe otroške sanje. Vsi so jih že imeli, le jaz še ne. Takoj sem vedel, da je to Dedek Mraz prinesel meni. Bile so Elanove smuči, Triglav.  Imele so kovinske robnike, na vrhu pa so jim  poseben čar dajale belo rdeče »oberkante.«  Čista kopija Kneisslovih smuči, s kakršnimi je najbrž smučal Toni Sailer. Tisto zimo sem tako postal prvi studenški  smučar, ki je dobil kantane smuči. Največje doživetje pa je bilo, ko sem jih lahko preizkusil v Begunjah, za kurnico, kjer je že delovala nova psihiatrična bolnišnica. Seveda so bili taki družinski izleti smučarsko obarvani in tiste stare smuči, ki jih je imel še moj oče, čeprav so bile dvakrat daljše kot sem meril v višino, sem spravil v kot. To so bile smuči Beka šport, Kolb & Predalič, narejene iz Hickoryja, s katerimi je oče leta 1931 kot prvi presmučal celoten Korab. Te iste smuči sem pred časom predal slovenskemu smučarskemu muzeju kot eksponat, seveda pa tudi dodal opis, kaj vse so te smuči doživele v svoji zgodovini .

Prve smučarje  na Studencu smo otroci, stari šest, sedem let, občudovali kot posebne idole. Taki, ki so se znali zelo hitro zapeljati po bregu navzdol so bili od nas krepko starejši. Tudi do deset let. Jure Manfreda, ki je zdaj zdravnik nekje v Kanadi, Miloš Prunk, Boris Korbar pa tudi moj brat Mišo. Ti so že tako dobro smučali, da so hodili celo na Urha in se po  severnem pobočju hriba  spuščali navzdol proti Zadvoru. Včasih so se peš odpravili celo  na nekoliko bolj oddaljen Blažev grič v Štepanji vasi. Nam, otrokom, so bile to neizmerljive strmine, ki so mejile že na norost. Raje smo prisegali na klančke v okolici upravne stavbe in se z neizmerljivo hitrostjo spuščali navzdol proti svinjaku.

Za svinjak je skrbel Žvan. Najbrž se je tako pisal, ne vem, ampak za nas otroke je bil le, Žvan. V mnogo čem  me je spominjal na  Andersenovega Svinjskega pastirja, saj so se mi sličice iz pravljic močno vtisnile v spomin. Žvan je bil vedno obut v visoke škornje, siv suknjič, na glavi pa je nosil natanko tak ponošen klobuk kot pravljični princ. Žvan je vsakomur, če ga je le bil voljan poslušati, razlagal neverjetne reči. Risal nam je  reči, ki  sem jih spoznal pri fiziki šele v gimnaziji. Kroženje planetov okrog sonca, Jupitrove lune, Saturnov obroč… Kako deluje štirna, zakaj mora biti dotok vode v ribnik in seveda kakšno nalogo ima odtok, nam je razložil Žvan.  Narisal in razložil nam je  problem Blejskega jezera. Čiščenje jezera z natego!? Vse skupaj se mi je takrat zdelo preveč abstraktno, nepredstavljivo, ampak, če so ga vsi poslušali, sem ga še jaz. Bilo je zanimivo, vendar veličina njegovih besed je ostala zakopana nekje v  predalčkih  otroštva, ki jih še nisem dodobra pospravil, pa tudi preveč čudovite krame je v njih, da bi delal red.  Štirna, ja! To je bilo zanimivo, kako zrak potegne vodo iz globine. Na natego pa sem postal pozoren šele pred kakimi petnajstimi leti, ko sem v eni od revij prebral, da podjetje Limnos iz Ljubljane predlaga sanacijo Blejskega jezera z natego.  Žvan je slovensko pamet prehitel za štirideset let. S svojimi pujski se je počutil  tako zelo domače. Kadar je prišel dan zakola, pa je Žvan odšel in ga do večera ni bilo na spregled. Pohajal je naokoli, samo da ne bi videl ali slišal cviljenja njegovih pujsov. Nežna duša, vajena vsega, le konca svojih varovancev ne. Žvan se je z njimi celo pogovarjal  in takrat se mi je zdelo, da mu tudi pujsi odgovarjajo. Bil je pravi dr. Dolittle, le da je znal en sam živalski jezik - pujsovski!  

Zimski dnevi so bili nepozabni. Toliko pasti, kot smo si jih izmislili otroci za starejše, si lahko izmisli le najbolj nabrit otrok seveda, če dobro opazuje okolico in se uči. Pred vhodom v glavno kuhinjo ali pa v sindikalno dvorano, smo otroci z gojzaricami na nogah sneg zgladili in ga zbili skupaj, potem pa z vodo polivali,  dokler  nismo naredili zaplate ledu na zglajeni snežni površini. Tako ledeno ploščo smo potem prekrili s snegom in se varno oddaljili in čakali, kaj se bo zgodilo. In dogajalo se je natanko tisto, kar smo pričakovali. Da bodo vsi, ki bodo stopili na tako ploščo popadali po tleh, z vsemi štirimi kvišku.  Prvi, ki je padel je bil Kobe. Elektrikar, ki je delal pri stricu Dragu v delavnici. Drugi je bil Zvonko, ki je padel s pleskarsko lestvijo preko ramen in si skoraj zlomil nogo. Tretji, ki je tudi zgrmel po tleh z vsemi štirimi in zaradi katerega smo odnehali s tako nevarnimi igricami, pa je bil  upravitelj bolnice, Tone Manfreda. Žal nam ga je bilo ko je padel in tako nesrečno stokal, ležeč na tleh. Žal nam ga je bilo zato, ker je bil do vseh otrok prijazen in dobrodušen in žal, konec koncev zato, ker je bil  tudi naš, družinski prijatelj. Kolikokrat sem se, kadar sem naredil kakšno grdo  reč opravičil. Jo skušal popraviti in se odkupiti. Ta čut in ta obveza, če storiš napako in je ne popraviš, pomeni, da si spet storil napako. Ta čut nam je bil privzgojen od malih nog. Težava je bila le v tem, da je bil Studenec tako poln vsega, tako poln napak in pravilnosti, da je bila velika smola, da so se name lepile vse napake tega sveta.

    

Balinplac

 Vse take spačenke, smo otroci osvojili in uvrstili v naš besednjak že takrat, ko smo komaj shodili. Če bi danes dejal kateremu izmed ljubljanskih mladostnikov, če ve, kaj je to balinplac, bi te zablojeno gledal. Danes se vendar reče balinišče, ne!? No, balinišč takrat nismo poznali. To drži kot pribito. Poznali smo samo balinplac in radi smo zahajali tja, kjer so po zraku letele kugle, kjer se je sem in tja kdo od igralcev razjezil, in kjer so se rojevali državni prvaki. Balinarji Polja! Ampak, kako Polja, ko pa so igrali sami Studenčani. Nikogar ni bilo, ki bi okrepil njihove vrste iz bližnje Device Marije v Polju.

Kako je sploh zašlo balinanje sem, kjer je domoval nogomet in nekaj let kasneje seveda hokej? Zanimiva zgodba je povezana s tem, kako so po koncu druge vojne prihajali v bolnico, na nova delovna mesta ljudje s primorskih krajev. Hreščak, Požrl, Prunk Vatovec in mnogi  drugi. Pripeljal jih je vremski rojak, dr. Bogomir Magajna, psihiater in pisatelj. Tisto, kar je bilo Primorcem nekaj vsakdanjega, je bilo seveda balinanje. Bočanje! Balinanje na Primorskem je tako tesno povezano z vsakdanjim življenjem, kot je  gorenjska s smučanjem ali planinstvom. Tisto kar so znali, so začeli prenašati na mlajše rodove, saj je vse kar je novega, za mlade zanimivo še zlasti, če tega športa ne poznajo Mladi so začeli posnemati starejše  in vse več je bilo malih balinarjev, ki so jim starejši ob starem balinišču, zgradili še enega, novega. Mladi rod se je kalil. Tako prekleto zagreto, da so že v začetku šestdesetih let postali mladinski prvaki, seveda ob starejših, ki so bili članski šampioni. Med ustanovitelji kluba je bil tudi moj stric, Drago. Pravzaprav je bil poleg povsod, kjer se je kaj delalo. Pa naj bo pravo delo ali pa športno zanesenjaštvo. Kot mulo, na Studencu so otrokom rekli mulo, se spominjam, kakšna zagnanost je vladala ob sobotah ali pa nedeljah, ko smo  si ogledali kakšno tekmo. Praviloma med kakim »dobrim« klubom, kot recimo Slogo, Skalo, Žabo ali pa Istrani, Labinčani, ki so bili  Studenčanom večen rival za jugoslovansko lovoriko. Bilo je tako, kot  na tekmovanjih v košarki ali na nogometni tekmi. Polno ljudi se je zbralo in navijalo za lokalne matadorje. Zbijanje balinčka je bilo najbolj razburljivo. Približno tako, kot zabijanje kazenskih strelov pri nogometu ali hokeju. Pri zbijanju smo najbolj občudovali Karla. Kuglo je dvignil visoko v zrak, roko počasi spustil pred oči, stekel po balinišču, zamahnil in… redko se je zgodilo, da bi balin ostal na svojem mestu.  Balinanje je postalo dogodek  številka ena na Studencu. Balinanja brez  mojega Studenca ne bi bilo in Studenca brez balinanja prav tako ne. Kasneje,  tam nekje koncem sedemdesetih let, so mladi iz BŠK Polje, začeli osvajati celo svetovni balinarski vrh, ki je končno padel koncem osemdesetih in začetku devetdesetih let. Gledano s tega zornega kota, pravzaprav ne poznam tako majhnega kraja kot je Studenec, ki bi dal slovenskemu športu   toliko vrhunskih asov, kot prav Studenec. Balinanje in hokej. Hokej?

Zlata generacija hokejistov Slavije se je rodila prav na Studencu. V zimah, ki so res bile še zime, ko je škripalo pod nogami in ko je naš bajer zamrznil. Takrat se je na ribniku mlado in malo manj mlado drsalo in igralo. Drsalke so bile še take, ki si jih moral pritrditi na gojzerje s posebnim ključem. Od tu, pa do hokeja ni bilo več daleč. Nekaj iznajdljivosti, nekaj leskovih palic in kakšen debelejši kamen, pa je bila stvar opravljena. Brez pravil, brez sodnikovega piska. Samo igra. In igra je postala resnica, ko je na Vevčah in še kasneje v Zalogu zraslo umetno drsališče. To pa je bilo že takrat, ko so bili Jure Lampe, bratje Lomovški, pa Kvartuh in Borut Jakič  v ravno pravih letih za pospešen tempo treningov, kakršne vrhunski hokej seveda terja.

Balinanje imam rad. Rad sem opazoval vso to preciznost, to dovršenost, s katero so starejši navduševali podmladek, ki je nemo in brez besed čepel za žičnato ogrado in spremljal poteke treningov ali tekmovanj. Ob robu balinišča je bila nekakšna dvojna ura, ki je prav lepo klokotala, kadar smo otroci premikali kazalce. Ena je bila rdeča, druga modra. Rdeča za domače, tako je pisalo na drugi tabli, modra za goste. Zunaj, tik ob balinišču pa je stal velik valjar. Železen! In pred kakšnim posebej pomembnim srečanjem, je bilo potrebno igrišče temeljito pripraviti. Takrat so v samokolnicah pripeljali fino mivko, jo natresli na igrišče, vse skupaj povaljali, markacije pa so potegnili z modrimi  plastičnimi nitmi okrog in okrog igrišča. Tekma se je začela. V vrsti Polja so  igrali:

Prva postava: Hreščak, oba Požrla, Prunk, in Govednik. (moj stric Drago)

Stali so si nasproti v novih  čudovitih dresih, mislim, da so jih prvikrat dobili  leta 1959, na katerih je bilo izvezeno - BK Polje. Bili so modre barve z belimi črtami in takrat so se mi vsi ti igralci zdeli čisto drugačni, kot sem jih bil sicer vajen. Stali so mirno in zrli v oči nasprotnikom.  Bili so igralci Labina. Namahali so jih in jim dali istrskega vetra, da se je vse na Studencu veselilo. Tam, ob balinišču, je bilo zelo dobro poskrbljeno za družabno življenje. Še celo na bolnike so mislili vsi ti igralci, ki so bili povečini zaposleni v bolnici. Stric Drago je bil vodja tehničnih delavnic. Požrl je bil bolničar, Prunk je bil vratar na glavnem vhodu v bolnico, Hreščak pa je bil vodja pleskarske delavnice. No, tudi na dvoriščih posameznih oddelkov so kmalu zatem zrasla balinišča, ki pa se niso obdržala. Bolniki niso čutili kakšnega posebnega nagnjenja do balinanja. Raje so igrali namizni tenis ali pa badminton in vsako dvorišče, prav vsakega oddelka, je imelo najmanj štiri mize za namizni tenis in vsaj ducat loparjev za badminton.

Ob starem balinišču je, kot sem že dejal, kmalu zraslo novo . Postavljeno je bilo pravokotno na starega. Ampak, najboljši balinarji seveda na njem niso igrali, čeprav je bilo povsem novo, z novo mivko in novo ogrado. Namenjeno je bilo mladim igralcem, ki so bili povečini sinovi starejših, torej igralcev prve postave. Kadar je bila kakšna tekma, so se za tekmovanje vedno pripravili -  vsaj za medsebojna srečanja - tudi mladi Studenčani. Andrej Požrl, Drejin sin, je veljal za enega najbolj perspektivnih igralcev mladega rodu tam nekje koncem šestdesetih let. Če je kdaj zaigral v prvi postavi… najbrž je. Seveda je. Moral je biti prvi zbijač, saj je bil vendar Požrlov. A takega uspeha, kot ga je dosegel Drejin vnuk, Grega, si najbrž Dreja ni mogel niti v sanjah predstavljati. Grega Sever, svetovni prvak, sin Požrlove hčere Nadje, je shodil na balinplacu in nič čudnega, da je tako postal eden najboljših balinarjev sveta.  Enako velja za Škoberneta in Pelca pa Rodeta in mojega bratranca Marjana Govednika, ki je postal mladinski svetovni podprvak. S tem nazivom se je ovenčal v Olimpijskem Grenoblu leta 1980…in enako velja za številne igralce mladega rodu, ki so ponesli sloves BŠK Polja v širni svet. Nič čudnega, da se danes ob balinplacu zbira staro in mlado. Staro ima za seboj kilometre premetanih kugel, mlado ima pogoje, čas in mnoge svetle vzornike. Starejše igralce. In kadar komu od mladih ne gre, se resno razjezijo. Postanejo hudi učitelji in besede kot…»ti boš balinal, ja…?« namenjene našim vrhunskim balinarjem  so besede, ki jih spoštujejo. Če je kdo sposoben dobrega meta, če je kdo sposoben hitrega zbijanja, potem pri takem igralcu ni polovičarstva. Lahko je dober, malo manj dober, slab pa ne sme biti. Slab je bil, ko je začenjal. In mnogo bolj se po takih kritikah fantje potrudijo. Navsezadnje tudi zaradi ugleda, ki ga ima BK Polje, pa tudi do športnega dolga, ki ga čutijo do starejših igralcev, ki zdaj res sem in tja odigrajo kako igro le še za veselje in iz navade.

Studenec - Kaltenbrun

 Letos mineva  stotrideset let, kar so na "Studenci," pri Devici Mariji v Polju, postavili prvo "Blaznico" na kranjskem. Moja najrosnejša otroška leta so vezana na življenje  za zidom, kamor pogledi  prišlekov niso segli. Stežka, morda, če se je kdo od radovednežev povzpel na zid in pogledal, kako normalen svet je na drugi strani in kakšna norišnica vlada zunaj njega. Torej, v nadaljevanju nekaj spominov na tisti, prelepi čas.

Studenški ribnik je bil tam že od samega začetka. Torej še za časa živalskega vrta knezov Auerspergov. Njegov obseg je meril dobrih 400 metrov, širina pa je le mestoma presegla deset metrov. V njem je bilo vse. Vse, kar lahko ribnik premore in še več! Od bogatega rastlinja, ki so ga krasili čudoviti lokvani, do vseh ribjih prebivalcev, razen seveda, postrvi. Nekoč, ko so bile ribe  kar takole, na izvolite, se jih je kradlo in na šverc lovilo, kot za stavo. Studenški ribnik pri tem ni bil izjema. Krapi, ščuke, linji, kleni, rdečeoke in rdečeperke...vse to je bilo takorekoč ob vsakem dnevu in ob vsaki uri na pladnju vsakogar, če se mu je zahotelo ribjega mesa. Seveda govorim o samih prvih letih studenške bolnišnice, zato je že prvi ravnatelj, dr.Karel Bleiweiss -  Trsteniški, leta 1903 naslovil na deželni svet  posebno zahtevo, da se reči okrog ribolova urede, saj vsakdo, ki prihaja lovit ribe  še ne pomeni, da je ribič. Večina jih je v blaznico prihajala iz čisto  človeških potreb, recimo, kako zadostiti človeškemu firbcu. Prihajali so torej v bolnico, da od blizu vidijo te nesrečne duše, ki so vpile, da se jih je slišalo tja do Zadobrove, kadar se je pripravljalo  k deževju. Prihajali so, da dajo duška svoji radovednosti, pa tudi, da bolnike podražijo in vidijo kako bodo reagirali. In kaj mislite, kako so odreagirali?

Veliko takih naključnih ribičev je ves pribor pustilo ob ribniku, in vrat na nos zbežalo. Če ni šlo mimo vrat, je šlo pa preko zidu, če so bili seveda dovolj urni. Taki obiski radovednih ribičev  so terjali posebne ukrepe in kmalu je Studenec dobil dva glavna vhoda. Enega na zahodni, drugega pa na vzhodni strani bolnišnice. Tam je ravnateljstvo postavilo tudi paznika, ki sta skrbno bdela nad tem, kdo hodi v bolnico. Ribolov znotraj zidovja pa je prešel v izključno pristojnost bolnišnice.

Spomin na ribnik se mi je tako tesno vtisnil v spomin, čeprav je že štirideset let izsušen, da se mi vsi spomini zde tako sveži, kot da se je vse skupaj dogajalo morda lani, predlani. Resda smo bili otroci tisti, ki so življenje v njem popestrili še z otroškim razigranim živžavom. Kadar je bilo za kopanje prezgodaj, ali pa prepozno, smo seveda vsi lovili ribe. Bolj ali manj uspešno. Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Kar se ribolova tiče zagotovo ne. Že moj oče je bil navdušen ribič. Muhar, ki je lovil ribe na nam - otrokom nenavaden način. Brez svinca, z dolgo tanko palico, debelo vrvico, na koncu katere je bil privezana kot las tanka najlonska nit. Nemogoče je kaj ujeti s tako nerodno opremo, smo modrovali. No, ni bilo vse tako, kot si otroci predstavljamo. Vse tiste ribe, ponavadi večje in bolj zvite, ki na blestivko nikakor niso hotele zagristi, so na drobne mušice skakale kot nore. Že takrat sem  sklenil, če bom tudi sam kdaj tako dober ribič kot oče, da bom vsekakor lovil s  flikarico. No, ampak saj tak ribolov za  ribnik resda ni bil pravšnji. Postrvi in lipanov ni bilo v njem. Zato pa je bil poln, prepoln debelih in lenih krapov, ter drugih ciprinidnih vrst, do gromozanskih ščuk, ki so med ločjem in trsjem skrite oprezale za  plenom. Ribnik je bil v mnogočem podoben atletskemu stadionu. Njegov krog je meril kakih 400 metrov,širok pa je bil v povprećju od 7 do 8 metrov. Raztezal pa se je na površini 3000m/2. Sredi njega, na otočku, pa je bila ekonomija. Tako kot  je stadion urejen za vrsto atletskih disciplin, so tudi na tem otočku gojili vse mogoče vrste zelenjave in sadja. Ribnik pa je bil naš.  Za naše discipline. Če smo bili sprva le sprinterji, smo počasi osvajali še druge discipline. Tek čez ovire denimo, saj nam je ribnik s svojimi nepreglednimi tolmuni buril domišljijski svet. Naš način ribolova je bil sila preprost. Enkrat tedensko smo od očeta dobili trnek in nekaj laksa, vendar je to še isti dan pošlo. Potem pa smo zakrivili buciko, vzeli nekaj sukanca, in za male rdečeperke je povsem zadostovalo. Pravzaprav smo po sili razmer že takrat lovili ribe s trnekom, brezzalustnikom. Lov ščuke je bil mnogo bolj zanimiv. Danes, ko lahko rečem, da že malce bolj poznam oribji svet, se mi je vedenje ščuke zdelo  do neke mere celo bebavo. Ščuka, roparica, da se skoraj vse druge skrijejo pred njo, je čakala in  čakala med ločjem, dokler ji nisi zataknil zanke, narejene  z žico in pritrjene nadaljšo palico. Fižolovka je bila za take reči še najprimernejša. Zanko si moral praviloma vleči od glave proti repu, kajti če si se po nerodnosti dotaknil zadnjega dela plavuti  je v trenutku zbežala. No, ko si zanko tako uspel pripeljati do prve prsne plavuti, si zategnil. Ščuka ni mogla ubežati. Ujete na tak način so bile velike tudi nad osemdeset centimetrov in težke preko šest kilogramov. Tiste večje, nad meter dolžine, pa so bile rezervirane za poseben način lova, ki je med otroki zbujal prave skomine. Mojstri takega lova so bili Drago, Jože, Stane, pa tudi že moj brat Jajek, ki je bil takrat že dober ribič, je sem in tja smel  z odraslimi na tak ribolov. Ribolov, od katerega se ti zvrti v glavi. Ribnik ne bi bil ribnik, če ne bi imel svoje čolnarne. No, pa saj to sem že omenil kajne. Uvodoma! V njej sta bila dva čolna. Za enega je še posebej  skrbel stric Drago. Bil je opečnate barve, s po dvema klopema na sredini. Vesel ni imel. Le dolga palica, kake tri metre je merila v dolžino je bila v njem, na njenem koncu pa se je svetil trizob.Vilice! Ko je Drago  na dnu, ponavadi v kakem od tolmunov opazil metrsko ščuko, se ji je s čolnom previdno približal. Spustil je vilice proti ribi, kakih deset cm nad njo zadržal dih in.. udaril. Voda se je spenila, zvrtinčila, kadar je bilo nabodenega kaj kapitalnega. Metrska ščuka je vsekakor kapitalka! Tako ujete ribe so ponavadi končale na kakem piknikui ob balinplacu, kjer so potekale prve velike tekme v balinanju. In takrat, v tistih časih, ni bilo boljših balinarjev v celi rajnki Jugoslaviji, kot so bili studenški.  Balinarski klub Polje.

Za ribji stalež v bajerju je skrbel moj oče. Kot  ravnatelj bolnišnice, je podedoval tudi skrb za ribe, sicer pa zakaj tudi ne, saj je bil edini pravi ribič. Pustil je loviti skorajda vsakomur, vendar, če si ga samo enkrat prinesel naokrog, si se za dovolilnico lahko obrisal pod nosom. Dovolilnice so bile lističi papirja, na katerem je s pisalnim strojem pisalo, da  se ... »temu in temu, tega in tega dne dovoljuje ribolov v studenškem bajerju.«  Dnevni ulov ni bil določen. Kontrolo nad ribiči je vršil  kurir po imenu, Maks. Otroci smo se ga silno bali a ne vem zakaj. Na eno nogo je šepal, pod nosom pa je imel  kvadrataste brke, take kot  Dolfe in nič prijaznega ni bilo v njegovem pogledu. Nič prijaznega tudi zaradi njegovega izgleda. Nosil je dolg, usnjeni  plašč,  v pasu tesno zategnjen in nikdar ga otroci nismo videli nasmejanega. Nikdar se ni pošalil z nami. Bil je pravi ljudomrznež kar se nas,otrok tiče.

Očetova posebna omara v kateri je hranil ribiško opremo, je bila med najbolj občudovanimi kosi pohištva našega stanovanja, ki je bilo kar nad upravo bolnice. Ko si gledal vse te plovce, palice, mušice, kolesca, lakse in kaj vem kaj še vse, ti je domišljija ušla izpod nadzora. Binetu,  mojemu mrzlemu bratrancu, prav tako. Bine  je bil prijeten fant. Skromen, saj doma ni bilo denarja za reči, kot so laks, blinker, pa ribiška palica. Takrat je imel morda dvanajst let, ko je pristopil k mojemu očetu in dejal:

»Stric Kanoni, rad bi šel lovit ribe!«

-Prav, mu odvrne oče in napiše dovolilnicon in mu jo poda. Bine pa še kar čaka.

-Potrebuješ še kaj Binček,  ga vpraša oče.

»Stric Kanoni, laksa tudi nimam.« Oče ga pogleda, ter ga povabi  naj stopi z njim k omari, v kateri je imel ribolovni pribor. Za otročad je imel že iz malce trše lepenke narejene nekakšne vetrnice, na katere je navil laks in tako je tudi Binetu navil kakih deset metrov Damyla, kar je bilo v takratnih razmerah pravo razkošje.

»Dober ulov, Binček!« mu je zaželel oče. Bine pa še kar stoji in stoji...

»Potrebuješ še kaj,« ga  je vprašal.

»Stric Kanoni, trnekov tudi nimam....«

 In tako je Bine dobil vse, kar je tisti dan potreboval za ribolov. Dovolilnico, najlon, trneke, celo blestivko mu je oče podaril. Mepsa 3! Plovce smo si pa tako ali tako najraje naredili kar sami, iz starih  zamaškov ali pa smo lovili na občutek,  na dnu. Vedeli smo, kakšna riba kje  prijema, predvsem pa, na kaj... Imel pa je naš ribnik še eno vrsto prebivalcev, ki pa jim je pravcato vojno napovedal dežurni studenški lovec, sicer vodja mizarske delavnice v bolnici,  Lojze Zgonc. Ti prebivalci so bile pižmovke, ki so hodile ropat, ob ribniku, pred njihovim brlogom, pa jih je na varni razdalji čakala nabita Lojzetova šrotarica. Zgonc je bil ob nedeljah vedno v lovski opravi. S puško na rami, s katero je hodil naokrog, je izgledal prav imenitno in pomembno.

Tisti dan, ko je Bine dobil ribolovni pribor, sta se skupaj z mojim bratom odpravila na ribe. Tudi Jajek je dobil blestivko  in začel se je lov ščuke. Laks si moral nekako naviti v dolge, okrogle navoje, ki si jih držal z levico, z desno roko pa si prijel prednji del laksa na katerem je bil navezan blinker,  potem pa si moral vrteti in vrteti... vse hitreje, nad glavo ali ob telesu, dokler se ti ni zazdelo,da je sila pravšnja za dolgi met. In ponavadi je letelo zelo, zelo, daleč. Jajeku od tovorne vage vsaj do čolnarne, kar je bilo tedaj najmanj 20 m. Ampak tisti dan je vrgel le dvakrat. Tretji met se mu je pri vrtenju blestivke ustavil v zgornji ustnici. Tako dobro se je zapel, da mu je konica trojčka prebodla ustnico, izdreti pa je ni mogel zaradi zalusti. Jasno, da je rjul od bolečine, ampak samo prvi trenutek. Bolečino je kmalu zamenjala humorna podoba ujetega brata, ki se je skušal nasmejati še sam. Z blestivko, ki mu je visela iz ustnice, sta se odpravila domov in ko je mama videla kaj se je zgodilo, je zagnala vik in krik...

»Hitro, gremo v ambulanto, da ti odstranijo ta blinker,« je bila odločna mama.

Pa tudi v ambulanti ni šlo. Ne medicinskim sestram, ne zdravnikom. Jajeka je že preveč bolelo zaradi vseh teh neuspešnih poizkusov, kako odstraniti blestivko iz ustnice. Že so razmišljali o lokalni anesteziji, da bi mu ustnico prerezali in nato zašili. Jasno, da je Jajek planil v neustavljivi jok, mama pa ga je na vsak način hotela umiriti...

»Marija, a to Jajek joka?« se je oglasil znani glas, nekje zunaj na dvorišču, pod ambulantnim oknom. Bil je stric Drago,  ki je venomer nekaj popravljal po oddelkih. Drago je  mamim brat. Naš pravi stric!

»Dragac," mama ga je tako klicala,  »pridi v ambulanto, mogoče se boš ti česa spomnil. Jajek se je ujel na trnek.«

Prvo, kar je sledilo, ko je stric vstopil v ambulanto, je bil njegov nalezlijivo iskren smeh.

»Tako velike ribe pa še ne, v našem bajerju,« je dejal in brata spravil v boljšo voljo.

Jajek se je povsem umiril, ko je k njemu  pristopil stric. Vedno je imel rešitev za vsako težavo, jo bo imel pa še za to, si je mislil brat.

Drago je nekaj časa gledal ustnico, pa blinker, se zasmejal ter iz zgornjega žepa halje potegnil klešče.

»Ali dovolite, tovariš doktor,«  je vprašujoče pogledal enega od zdravnikov. Vsi so molčali, vprašani pa je nemo prikimal...

»Nič se ne boj Jajek. Takoj bo dobro!«.

Prijel je za klešče, si jih čvrsto namestil v dlan, povlekel trnek navznoter kolikor se je dalo, ga pri zalustih  prijel s skleščami  in...stisnil. Trnek je odletel na notranjo stran ustnice, tako kot  učene glave niso razmišljale. Vlekli so ga ven, stric pa ga je  preprosto odščipnil in potegnil iz ust...

»No, ostalo bosta naredili  Anča in Minka, tega pa res ne znam,« je dejal Drago, pogladil Jajeka po glavi in odšel.

Stric je spet dokazal, da se  rešitve težav skrivajo v preprostih dejanjih. Tako kot pred časom, ko je starejši brat, Mišo, po nerodnosti vtaknil glavo med rešetke, ven je pa ni mogel več povleči. Vlekli in vlekli so ga, mu potiskali glavo nazaj, da je imel ušesa že povsem okrvavljena, glava pa je vedno ostala na drugi strani. Dokler ni stric rešil težave. Glava pri otroku je največja. Telo je ožje. Bratovo telo je preprosto potegnil skozi ograjo in ga preko zunanje strani prenesel na notranjo. Drago je vedno slovel kot preudaren analitik. Za vsak zaplet je imel rešitev...

Jajeku sta sestri Minka in Anča rano oskrbeli, očistili, na ustnico pa je dobil le manjši obliž. Zdaj je spet lahko nadaljeval z ribolovom...