Mislim, da je spet napočil trenutek, da začnemo razmišljati o nacionalnem interesu. Zakaj tako mislim? Odgovor je preprost. Toliko anomalij, toliko neumnosti kot se jih dogaja v naši ljubi podalpski deželi, ne premorejo nobeni drugi narodi.
Imamo politike, ki se vozijo z Audiji in BMW-ji, v glavnem po Ljubljani, ali pa jih z njimi njihovi službeni vozniki peljejo domov, na drugi strani pa imamo policiste, ki se vozijo v zjebanih škodah (če bodo še naprej tarnali jim bo vlada priskrbela nove modele 1000 MB ali pa Z-101) z zlizanimi gumami, ki jih pojerbajo od politikov, skratka, organi pregona, prvi branik pravne države, reda in miru, so jebene stranke. Vlada bi morala, ker je manj sposobna od policije, prevzeti policijski vozni park, policija pa vladnega, ker je sposobnejša. Uhhhh, to bi delali. Z veseljem in zanosom.
Drug primer.
Imamo letalskega prevoznika (ni pa sploh nujno, da ga imamo, ker po skromnem mnenju pisca, tak finančni požiralnik ne predstavlja nacionalnega interesa) katerega direktor prejema (moj vir) bruto plačo med 20.000 - 25.000 evrov. pa ne na leto. Na mesec! Kolikokrat ga imajo mediji na tapeti? OK, nisem mu fovš! Najbrž mu ni fovš tudi Simon Vrhunec, generalni direktor UKC, ki usklajuje in nadzoruje delo 1000 zdravnikov, 1500 medicinskih sester, stotnijo tehničnega osebja, za bruto plačo 5.000 evrov na mesec (In kolikokrat je on na tapeti medijev?) Vlada je lastnica prevoznika ( saj ga je že dokapitalizirala in vsi mi prispevamo svoje evre v to bruto vrečo) in vlada je lastnica UKC-ja. Najbrž je vsakemu od nas jasno, da je dober in strokoven UKC hud nacionalni interes, slaboten prevoznik pa... no.ja. Zlata jama za redke, ki se znajo prav obrniti, ko zapiha političen piš. Še en dokaz več, da slaba banka ni edina kraška vrtača na finančnem polju javnih financ v Republiki Sloveniji, in da imamo takih in podobnih grotlov uval in požiralnikov še najmanj petdeset. Minister Dušan Mramor bo moral vzeti v roke lupo in poiskati vse eksotične firme v našem prostoru, ki obračajo toliko denarja, kot ga skupaj obračajo solidno poslujoča podjetja. Če bo vlada storila tako dejanje, ne pa jemala revežem( po splošnem prepričanju po Ricardu, da se na masi špara) ji garantiram, da bo ostala na oblasti do nove kolonizacije Evrope s strani islamske države.
(Malo dolgo, ampak se je splačalo, kajne?)
Skupno število ogledov strani
petek, 5. december 2014
ponedeljek, 1. december 2014
Koliko je vredno življenje. ( Akcijski popusti)
Časnik
Dnevnik je lansko leto, zdi se mi spomladi, objavil članek z naslovom, Koliko
je vredno človeško življenje. V tem prispevku so se lotili življenja kot
ekonomske kategorije, ga cenovno
ovrednotiti, saj konec koncev živimo v času, ko ima vse svojo ceno. Morala,
etika, ponos, kodeksi, mali oglasi,
osmrtnice.
Za dobro ceno se gremo lahko
zmasirati v erotični salon, v klubu sado-mazo
nas za nekaj sto evrov dobro prebičajo
in pretepejo v usnje oblečena dekleta, a bog ne daj, da vas tam kdo posname z
mobilnim telefonom, saj boste za tako dejanje plačali vsaj 10.000 evrov, sploh,
če boste kaj takega objavili v kakršnemkoli mediju, zadeva pa bi svoj epilog
dobila na enem od naših sodišč . Koliko je torej vreden človek, njegovo
življenje. Ali veste, da lahko
uveljavljate 100% invalidnino, če vam mrha ali mrhec odgrizneta ali odrežeta
penis? Ja, ampak samo če ste stari pod trideset let! Od tridesetega do petinštiridesetega se ta odstotek zmanjša
na 50 %, po petdesetem pa se lahko
obrišete pod nosom, pa čeprav vsa soseska ve, da ste še vedno poskočen žrebec. Leta
so leta, zakon in predpisi pa so
kategorija, ki jih mora narod
spoštovati.
Torej, kakšna je cena življenja? V kakih
pustolovskih filmih ali romanih lahko vidimo ali beremo, kako nekdo, ki je
blizu smrti in ji že zre v oči, moleduje za življenje, rekoč:
»Pustite me živeti. Vse vam dam, kar imam…«
»Pustite me živeti. Vse vam dam, kar imam…«
Stavek je razumljiv. A če ga analiziramo z
dialektičnega vidika, lahko v tem stavku vidimo kopico prostislovij. Bi dali
otrokovo življenje za svoje? Bi dali materino ali očetovo življenje za ceno
svojega preživetja?
Živimo v času, ko ima vse svojo ceno a glej ga
zlomka, ne vemo kakšna je ta cena. Nihče je še ni postavil in izobesil cenika.
Življenje delavca je vredno 10.000 evrov, uradnika 15.000 evrov, zdravnika 20.000 evrov,
ravnatelja ??? urednika ??? novinarja???
Ena od komercialnih postaj v ZDA je pred leti
neposredno prenašala v medijski eter samomor
nekega obupanega Američana in… ne boste verjeli, kljub rekordni
gledanosti si je prislužila oster protest javnosti. Celo tako oster, da je po šestih mesecih izgubila skoraj vse gledalce in
je prenehala oddajati program.
Zakaj s(m)o ljudje tako navdušeni nad tujimi tragedijami, nesrečami drugih ljudi,
če pa nekaj prizadene ali doleti kakega od teh, ki jim je življenje »reality
show,« pa za osebno tragedijo krivi(jo) ves svet? Človek se odloča in za svoje
odločitve tudi odgovarja. Seveda pa se vatli od dejanja do dejanja spreminjajo.
Družba si je postavila nenapisane norme in odstopanje od teh norm ali
nenapisanih zakonov pomeni lahko hud socialni ali materialni prekršek. Delikt,
če hočete!
Vsak od nas ima svojo skrito plat, ki je samo
njegova in jo skrbno čuva pred očmi nepovabljenih v ta njegov osebni oltar, ki
mu je svetinja, saj je le njegov. Vsak med nami je v nekem trenutku dr. Jackill
in v naslednjem trenutku že Mr. Hide. Vsak kovanec ima dve plati in vsak od nas je Janus, pa naj si prizna ali
ne. Dokler je ta skrita plat »skrita« in zaradi nje ne ogrožamo svojega
socialnega okolja, je tako dvojno življenje
sprejemljivo. Zakaj v toaletnih
prostorih ni nadzornih kamer in zakaj ni nadzornih kamer v garderobnih
prostorih trgovin, kjer se preoblačimo
in preizkušamo hlače, krila, puloverje, majic? Nekaj je intimni prostor, nekaj pa javni
prostor. Šola je vsekakor javni prostor in v tem javnem
prostoru je še en prostor, ki pa je sporno javen. Namreč, ravnateljeva pisarna
ali profesorjev kabinet. Zelo neotesano
je v take prostore vstopati nenapovedano, ali brez trkanja. Vsaj po glavi. Tok,
tok…
Okej! Neznansko ogorčenost čutim kot novinar
in kot oseba, ki nikdar ne bi namerno prizadela druge osebe za ceno lastne
promocije. A prav to se je zgodilo glede poročanja nekaterih medijev, ki bi se
morali v prvi vrsti zavedati, kaj in kakšne reakcije lahko objava takega prispevka
povzroči v psihi posameznika, ki je bil zaloten inflagranti pri kakršnemkoli intimnem, osebnem dejanju.
Urednik informativnega programa bi moral reči
ne! Urednik informativnega programa mora biti kompleksna in moralno etično nesporna avtoriteta. Poznati mora osnove
psihologije ne pa osnove marketinga, kako pridobiš čim več gledalcev. Urednik
bi moral reči dovolj je bilo, basta! Objavili smo, bili smo prvi, počakajmo
zdaj, da organi pregona, če je tako dejanje potrebno preganjati, opravijo svojo
nalogo. Ne, ne in ne.! To vendar ni naša politika.
Vrtajmo dalje. Sipajmo sol na odprto rano,
polivajmo jo z nerazredčenim kisom, pljuvajmo žveplo na ta dva manijaka, ki se
ljubita in ne sekata glav v imenu prevlade ene vere nad drugo. Torej, urednik bi moral meritorno presojati o testu
interesa. Sicer pa, taka objava pri nekaterih ljudeh (sociopatih,
psihopatih) ne bi povzročila prevelike škode, razen da bi jo morda enkrat
novinar poročevalec ali pa urednik dobil od take osebe po gobcu (lahko tudi čem
drugem) Pri večini ljudi v tem našem slovenskem prostoru v katerem slišiš šepetanja z enega na drug
konec mesta, pa tak prispevek lahko
povzroči neslutene posledice. Rušilni potres, psihični tsunami. Tak človek,
oropan svoje intime, vdora v njegov osebni oltar intimne čustvene izpovedi, v sebi občuti tako veliko nemoč, da ne najde
vzvodov za spopad s samim seboj, s svojo okolico.
Vsak od nas ima v sebi dva dve zveri. Dva tigra. Tistega agresivnega, ki se je
pripravljen za vsako reč spopasti in tistega, bolj kot ne strahopetnega,
bojazljivega in defenzivnega tigra. Zmaga pa vedno tisti, ki mu daješ več hrane.
Naročite se na:
Objave (Atom)