Tam dola, za zidom (pripravljeno za tisk)

Črt Kanoni

           T,m dola za zid,m

                                                                             

                                                                           

NAMESTO UVODA

Vsak od nas je navezan na svoje korenine.  Večkrat sem se spraševal kaj je tisto  kar tako blagodejno vpliva na rast kake rastline. Zemlja, redno zalivanje ali preprosto, kakovostno seme. Če se odločiš da  boš rastlino presadil in ji nudil  po lastnem prepričanju še boljše pogoje za rast, pa začne počasi odmirati. Je tako tudi z nami, z ljudmi? 

     Kdo še ni dejal da ga tja, kjer je preživel otroštvo, vlečejo korenine. Je mogoče, da tudi ljudje pustimo za seboj neko nevidno vez?  Imamo ljudje nekakšen pra spomin na tisto okolje kjer smo prvikrat uzrli sončne žarke in se zavedli svojega bivanja? Mogoče! Bolj ko leta minevajo, raje se vračamo v tiste predele, kjer smo shodili, sklenili prva prijateljstva, tja, kjer smo si naredili prvo fračo, kjer smo se naučili voziti bicikel, si naredili splav, pa letalo; tja  kjer smo se naučili vsega  kar nas danes v življenju radosti. Vse to je meni pomenil in mi pomeni Studenec. Tu sem se naučil plavati,  smučati, drsati, balinati, loviti ribe na laks pa na vilice in  zanko, se  naučil šivati in čevljariti in  kaj vem kaj še vse.

       Vse kar je danes, več kot pol stoletja kasneje na Studencu pomembnega, se odvija in kreše mnenja na »balinplacu«, ki ima bogato zgodovino! Sploh je Studenec zanimiv kraj. V ušesih mnogih ima pač ta čuden prizvok, ker je tam  bolnišnica. Psihiatrija. Norišnica, blaznica! Če v krogu znancev ali prijateljev v Ljubljani, sem in tja rečem, da grem na Studenec, me  gledajo zabodeno, njihove oči pa izdajajo nevednost zakaj, in to izjavo spoštujejo kot odkrito priznanje nekoga, ki na psihiatrijo gleda tako, kot na kako drugo medicinsko stroko. Na okulistiko, nevrologijo, ortopedijo. Če rečeš, da greš k ortopedu, ti bodo znanci zavidali, saj to pomeni, da si morda smučal ali igral tenis. Če pa rečeš da greš na Studenec!? Ne verjamem, da je kje kdo, ki ti bo zavidal, da greš tja. Ljudje s katerimi se družim, poznajo le  lupino ki se odziva na ime Črt oziroma Črto, kot so me klical vsi moji Studenški vrstniki.  Jedra, ki ga je izoblikoval in formiral Studenec pa ne vidijo. Za njih je ta neviden kot nekakšen paralelni svet. Studenec sem jim zagrnil z nevidno zaveso in odstrem jo le redkim.   

        Ko se danes sprehajam ob obzidju, ki je nekoč  v zgodovini  ločeval pametne od  norih, me  vsak kamenček  ki je vzidan vanj  spominja na nekdanje dni, in spomini zaviti v  različno velike pakete se dobesedno zaletavajo vame. Dežujejo! Vsak kamenček, vsako drevo, ki je še ostalo od nekoč bogatega  gozdovja  razkošnega  parka rodbine Auerspergov,  me spominja na nekoč že preživete trenutke v tem prostoru. Mnogo spominov pa je izpuhtelo. Ostali so v globokih betonskih pilotih vzhodne obvoznice, ki so psihiatrično bolnišnico presekali na dvoje.

Zgodba o zverinjaku, blaznici, umobolnici, psihiatrični kliniki. Morda se bom nekoč, ko se bom znova peljal po tej cesti ustavil ob počivališču, izstopil iz vozila, pogledal preko betonske ograde in si dejal…

»Tule, na tem mestu, nekoč, v času ko je bila narava še narava, je bilo tu tako lepo jezerce s tako čudovitimi ribami in lokvanji, kot v pravljici.«

Ampak, pravljice imajo ponavadi srečen konec. Ga ima moja? Nič pravljičnega ni več tam. Morda le še ena od pacientk v roza krilu, rumeni ruti, in rdeči jopici, z rdeče pobarvanimi lici in pravtakimi ustnicami, ki jih je z rdečilom spremenila v smejoči srček. Tudi Alica se je v tej deželi postarala. To vidim jaz, ona seveda ne. V imenu moje generacije lahko mirno  zatrdim, da naših spominov na otroštvo ni več mogoče videti. Lahko si jih seveda prikličemo v spomin, ali pa vidimo na starih fotografijah. Lahko tudi zaprem oči ko prestopim nekdaj glavno vratarnico ob studenški vili in se vrnem nazaj v čas izpred  petdesetih let.  Če pa stopim tja z odprtimi očmi  je seveda vse drugače. Tam kjer je zdaj cestni priključek  na Zaloško cesto, je stal nekoč eden najlepših brezovih drevoredov. Tam, kjer z Zaloške zaviješ na obvoznico proti Dolenjki, pa je nekoč  pravljični  ribnik,  poln življenja  in poln otroške razigranosti  buril domišljijo nam, kratkohlačnikom, malo starejšim pa nudil prijetna skrivna mesta za prva parčkanja.   Tam je stala  tudi čolnarna, saj, če je bil ribnik, so morali biti na njem tudi čolni.Vsega tega ni več.  Je  le beton in rojevajo se novi spomini betonske generacije mladih Studenčanov.                                       

Zbir spominov o mavričnem otroškem svetu za zidovjem studenške bolnišnice, posvečam predvsem spominu na moje vrstnike in vsem njim, s katerimi sem  odraščal v zelo nevsakdanjem okolju, seveda pa tudi materi in očetu, ki sta zmogla s svojo  razsežnostjo duha bdeti nad odraščanjem otrok v okolju, ki za otročad morda ni najbolj primerno, če govorim o otroštvu  znotzraj zidov psihiatrične klinike. Pa spet! Tu ni bilo strahu pred onimi, ki so morali biti tu. Vsakega od njih smo poznali in vsak od njih je odigral pomembno vlogo pri mojem, ali našem odraščanju. Zidovi, tako pravijo, so v naših glavah. Čeprav padajo, si miselne postavljamo še višje in še trdnejše. Še bolj neosvojljive. Na Studencu smo,  če nas je kdo vprašal zakaj je zid, radi odgovorili da zato, da tisti od zunaj ne morejo notri.

 TIERGARTEN - ZVERINJAK

Veliko zgodb kroži med ljudmi o tem, kako je sploh nastala studenška bolnišnica, kaj je bilo tam pred ustanovitvijo Deželne blaznice, skratka, kako se je slovenska psihiatrija sploh začela razvijati. Prva blaznica je bila namreč v samem mestu Ljubljana na Ajdovščini. Za postavitev prve blaznice so zaslužni prvi patri bosonogega diskalceatskega avguštinskega reda, ki so leta 1642 prišli v Ljubljano s cesarskim pismom in v čast Sv. Jožefa zgradili ob sedanji Slovenski cesti samostansko poslopje.

Cesar Jožef II. je z dekretom 12. Januarja 1782 odpravil veliko število samostanov, dve leti kasneje pa je bil razpuščen tudi red ljubljanskih bosonogih Avguštincev, ki so ga leta 1786 dobili usmiljeni bratje iz Trsta z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Za tak ukrep se je cesar Jožef II. odločil  20. marca 1784, ko se je na svoji poti iz Vatikana mudil v Ljubljani. Kako zelo je Ljubljana s podeželjem vred potrebovala bolnišnico je zapisal v izvirnem besedilu Zgodovina deželne civilne bolnišnice v Ljubljani Pavel pl. Radics.

»Kako važna je bila bolnišnica za mesto in deželo, vidi se iz tega, da so se kmalu po prihodu usmiljenih bratov v Ljubljano oglašali ljudje, naj jih vsprejmejo vanjo. Da, želelo se je tedaj  celo, naj bi jemela bolnica v oskrbovanju blaznike. Tako se je obrnila soproga blaznega gostilničarja Valentina Persitscha iz Postojne do graškega gubernija, naj bi vzeli moža njenega v skrb tukajšnji usmiljeni bratje…«

Tako se je začelo. Prve blaznike, kot so jih imenovali takrat, so namestili  usmiljeni bratje v samostan, ki je seveda doživel številna prenovitvena dela. Frančiškanski menih Rok Wissiak je predlagal inž. Schemrlu, ki je nadzoroval gradnjo naslednje:

»… pri zidanji sob, naj se  za blaznike  milostljivo gleda na to, da se napravita dva razdelka. Za mirne in besneče blaznike, katere je treba vsekako ločevati druge od drugih. Za blaznike prve vrste se nahajajo sicer pritlične obokane sobe, v katerih bi jih utegnilo imeti prostor osem, ako se napravijo stanice vsakemu posebej…«

Leta 1821  je že bilo potrebno bolnišnico razširiti zaradi naraščajočega števila bolnikov, predvsem zaradi duševno abnormnih, kot so tedaj zapisali.

V sklopu gradnje nove bolnišnice, se je začel snovati tudi poseben oddelek za duševno bolne. Gradili so ga  počasi, celih osem let. Uradno ime tega oddelka je bilo, Blaznica.

Od leta 1841 dalje se je začela pojavljati zamisel o izgradnji posebne, od ljubljanske mestne bolnišnice ločene bolnišnice za duševno bolne, nekje v bližini mesta Ljubljane. Razprave za nakup ustreznega zemljišča so trajale do leta 1847. Ko je bilo že vse  skupaj blizu uresničenja, pa je revolucija leta 1848 vse  zamisli pokopala. Ko je mestna bolnišnica postala Deželna civilna bolnica v Ljubljani, jo je obiskal tudi cesar Franc Jožef I. O tem dogodku  so kronisti zapisali naslednje:

»Njega veličanstvo je dne 11. majnika ob 10. uri leta 1850 dopoludne, izvolilo stopiti v civilno bolnico in se je dalo voditi po vseh njenih prostorih. Njega veličanstvo je ob tej priliki večkrat izvolilo izraziti najvišje priznanje in zadovoljstvo ob uredbi zavoda in najmilostljiveje nagovoriti posamične bolnike. Voditeljstvo je imel tedaj v rokah dr. Melzer, primariji pa so bili dr. Zhuber za medicinski oddelek in blaznico, za kirurški oddelek dr. Nathan, za porodilnico in najdeniški zavod pa prof. dr. Pachner.

V letu 1870 se je v deželni civilni bolnici ob Slovenski cesti, kjer je  bila njega dni trgovina Slovenijašport, zdravilo  petdeset duševno bolnih pacientov. Prostori  so bili z bolniki prenapolnjeni, tako da so morali tri leta kasneje, torej 1873 na Poljanskem nasipu v prisilnih delavnicah  poskrbeti za podružnično bolnišnico, kamor so nagnetli 60 bolnikov. Toda to ni bila rešitev in stiska je postajala vse hujša in hujša.

Leta 1875 so začeli v takratnem Kranjskem deželnem zboru zopet razpravljati o gradnji nove bolnišnice za duševne bolezni. Takrat je dr. Karel Bleiweiss - vitez Trsteniški nastopil s svojim zgodovinskim referatom: »Blaznice (norišnice) kakršne morajo biti, in kaj je njih namen«. Predlagal je, naj bi kupili Krisperjevo posestvo na Studencu v Polju pri Ljubljani pod vasjo Studenec, 5 km od mesta, ki je bilo nekdanji živalski vrt knezov Auerspergov. Od tod ime »tiergarten« (tier-zver, garten –vrt.) Zverinjak celo. In še mnogi starejši domačini dan današnji porečejo celotnemu kompleksu bolnišnice - tiergarten. To posestvo je dal svoj čas knez Auersperg obzidati z do tri metre visokim zidom, ki je še do nedavnega spominjal na tiste dni. Tod torej, v tem bivšem zverinjaku, naj bi zgradili »blaznico« za 160 bolnikov. Dne 17 oktobra 1875 je kocka padla in zgodilo se je, da so mestne oblasti posestvo zares kupile. Takrat je kompleks obsegal 74 oralov in zanj so plačali 57.370 avstrijskih goldinarjev. Takratno slovensko časopisje iz leta 1876 poroča, da je kranjski deželni zbor na seji 15. januarja sklenil, naj se predloženi program dr. Karla Bleiweissa, kako naj se sezida »blaznica« na Studencu, prouči še na posebni seji, h kateri naj se povabi tudi referenta deželnega zdravstvenega sveta.

In tako se je rodilo zgodovinsko leto 1881, ki zaznamuje s 3. januarjem ustanovitev in uradno otvoritev prve bolnišnice za duševne bolezni v mejah današnje Slovenije. Njeno tedanje uradno ime pa je bilo: »Irrenheilanstalt Studenz – Krain« ali  Kranjska deželna blaznica Studenec. Moja zgodba o Studencu se začenja skoraj osemdeset let kasneje ko je bil Studenec v nekem smislu  v zenitu in je bila njegova ekonomska neodvisnost od Ljubljane zasluga številnih zaposlenih, pravtako pa tudi pacientov, ki so  kmetovali, sadjarili, se ukvarjali s prašičerejo, kurjerejo, ali pa  v okviru posameznih  delovnih terapij ustvarjali  povečini izdelke  z oznako, ročno delo. Čas pred letom 1957  je  v mojih spominih obledel. Le sem in tja se pojavi kak preblisk, ki pa ga ne znam pravilno umestiti  v spomin. Ta čas so nekakšni spominski konfeti, ki poplesujejo  v vetru in odsevajo izkrivljeno resnico, medtem ko padajo proti tlom. Sem in tja se kak listič zasveti, v istem trenutku pa že obrne iz spomina, izgine, zbledi.

Vožnje s staro Opel Olimpijo v Begunje kjer je rasla nova psihiatrična ustanova, pa  v Crikvenico, obisk Bleda, Pokljuke, Planice, Podkorena… pa ribolov na Savi, Dreti… so trenutki v teh spominih, ki so tako plastični in tako doživeti, da se jih spominjam do najmanjših podrobnosti, v naslednjem trenutku pa počijo, kot milni mehurčki. Človekov spomin, pravijo, je nekaj fascinantnega. Nekaj, kar zaposluje glave znanstvenikov in raziskovalcev skoraj tako in v taki meri kot sanje. Teorij je veliko in  vsaka posebej je morda resnična ali vsaj približno sprejemljiva. Vem le to, ko  sem se sprehajal po studenškem parku, da sem na vsakem koraku zadeval v nekakšne pakete spominov, ki so viseli na nevidnih nitkah z visokih krošenj gabrov in hrastov pa topolov, vejevij nekoč mogočnih dreves, in bili zaviti v nevidni papir. Vsak korak, vsako drevo, vsako grmičje, celo vsak malo večji kamen mi je v trenutku pričaral v spominu davno pozabljene dogodke, ki so  začeli kipeti v mojem spominu. Hodil sem po parku in se vnovič spominjal vsega tistega, kar sem sicer - kdove zakaj in čemu - pozabil. Zdaj sem se spomnil vsega. Prvega splava, ki smo ga otroci naredili. Prvih lokov in puščic, prvih podlasic, ki sem se jih neznansko bal, pa sov in številnih drugih ptic, ki jih je bilo tu kot na kakšni razstavi.  Prav! Začnimo torej tam, ko je otroški spomin svež, ko se spominja vsega, kot bi se zgodilo včeraj….                                         

TOLMUNI

Poletja na Studencu znotraj zidov so bila nekaj izjemnega. Znotraj zidov smo bili povečini le tisti otroci, ki smo sicer stanovali v bolniškem kompleksu. V prostorih uprave, nad kuhinjo ali pa nad pralnico. Otroci smo bili pač otroci. Igrivi, razposajeni in pripravljeni na vsakršno potegavščino ali nedolžno lumparijo. Privezovanje desetaka ali dvajsetaka na laks je bilo nekaj vsakdanjega. Bankovec je ležal na tleh, nekdo je prišel mimo, se sklonil, otroci, skriti za grmičjem pa smo potegnili za tanko vrvico. »Ah, spet vi pobje. Le kaj se boste še spomnili…«

Vsak prosti trenutek smo preživljali ob ribniku. Povedano drugače, ob ribniku smo bili od jutra do mraka. Ribnik je dajal svojevrsten, skorajda pravljični videz takratnemu Studencu in je bil navdih in vir za mnoge otroške domišljijske zgodbe. Marsikatera pravljica, ki mi jo je za lahko noč prebirala mama ali pa teta Ida, je doživela svoje uresničenje ravno v okolici ribnika ali pa ob njem. Če je pravljica govorila o jezeru in princu, ki je rešil princesko  na samotnem otoku, potem je bilo to samo na našem ribniku. Ko  se je Ostržek znašel v kitovem trebuhu sem se spraševal, če morda ni največji krap v našem bajerju preoblečeni kit. Otroci smo bili kot dečki iz Pavlove ulice. Tako kot tam, ki so se delili na  rdečesrajčnike in uličane, smo se mi, otroci, delili na Studenčane in tiste izven zidovja. Tudi prijateljstva so se tkala iz vsakadnjih niti in tudi tu so bili Boke, Nemečki, Janko, Čengej. Seveda je to zdaj ena in ista figa, vendar  kdo bi si upal še pred petimi desetletji trditi, da ni imel cmoka v grlu, če je stanoval v centru Ljubljane  in je želel obiskati kino predstavo v Šiški?  No, nekako tako je bilo tudi z nami, mulci starimi šest, sedem let. Nismo še dobro začeli hoditi v šolo, ko smo poznali že vsako lumparijo, vsako zvijačo in vsak skriti kotiček, kjer nas odrasli ne bi nikoli iskali. Če pa že, potem nas zagotovo ne bi našli. Poznali smo vsak rov od Fužin, Studenca do Slap. Ampak Ribnik je  bil le ribnik. Tako zelo naš! Sleherni dan nam je dajal energijo, sproščal domišljijo in nam vzbujal neke vrste spoštovanje. Bil je naše sonce, mi pa smo bili neznatni planetki, ki smo spoznavali njegovo mogočnost.  Tako kot vsak pravi ribnik je tudi naš, studenški, imel tolmun. Kaj enega, dva je imel! Glavnega, preko katerega so se lovili tisti, stari nad deset let in manjšega, tistega za nas, prvčke z vodo čez glavo, vendar  za nas je bil prva stopnica do junaštva, ki smo mu rekli plavanje. Mnogi otroci smo se najprej naučili plavati pod vodo. Kako je s plavanjem smo sicer vedeli. Roke naprej, zamah, še drug zamah z nogami, pa strig. Na gladini nam to ni šlo, če nam  stric  Drago ni dal  zračnic od kakih starih avtomobilskih gum. Pod vodo, o, pod vodo smo bili pa prave vidre! Močno si zajel sapo, se potopil, nobenega gledanja pod vodo, saj nas je bilo preveč strah, potem  pa… zamah v negotovost. Pet metrsko razdaljo globine  poldrugega metra je bilo potrebno premagati. Pa smo jo! Tisti, ki mu je to uspelo, je bil potem na terasi tovorne tehtnice z žebljičkom zapisan v cement.  Bojan 4. junija 1958, Miloš, 5. junija 1958,  Tonček, 9. junija 1958, Stanko 10 junija 1958 in Črto, 12. junija 1958. To, da sem bil zadnji, me sploh ni žrlo. Pravzaprav sem bil ponosen, da sem sploh našel svoje mesto na strehi vage. Da sem zmogel premagati strah pred vodo. Vodo, ki naj bi dajala življenje. No, včasih ga tudi vzame. Je vir življenja, zato zna biti z njim radodarna, zna pa biti tudi selektivna in izbirčna. Važni so odmerki. Odmerki  v tednu, ko sem se skoraj utopil v bajerju, ki sem ga imel tako neznansko rad. Utopil z biciklom, ali pa na biciklu, če bi ne bilo Darinke, deklice takrat stare 12 let, ki me je rešila zanesljive smrti. In kaj hudega se lahko zgodi takemu mulotu? Pregovor pravi, ne praskaj se tam, kjer ne srbi. No, na Studencu je  bilo pač tako, da smo otroci tisto kar smo pač potrebovali imeli tako rekoč  na dosegu roke. Pomeni, da smo se praskali povsod in kadarkoli, pa če nas je srbelo ali ne. Nekaj samoumevnega je bilo, da smo se naučili kolesariti na starih moških kolesih. »Majzlali« smo se pod vrhnjo prečko, postrani, znotraj trikotnega okvirja bicikla in to nam je bilo zelo kul - bi rekli danes. Vse bi bilo v najlepšem redu in majzlali bi se še naprej, če moj brat ne bi dobil tiste  dni tako prekrasnega, tako novega in tako zelo njegovega fantovskega kolesa, da je  razvnemal domišljijo vsakega od nas, ki smo si ga ogledovali pred upravo. Torej Jajek , moj starejši brat,  je tiste prve junijske dni za dobro spričevalo dobil lepo novo kolo. Mifa. Tako je z velikimi črkami pisalo na njem. Bilo je zelene barve s črnimi obrobami, na obeh koncih  krmila pa sta bili ročki  snežno bele barve. Zavore so bile nekaj posebnega Na čeljusti in ne na torpedo ali kontro, kot smo rekli otroci tisti zavori, ko si moral, če si hotel zavirati, močno potisniti s pedali v nasprotno smer. Nikdar ne bom pozabil Mife. Bila je tako imenitna, tako lepa in tako deška, čeprav se je ponašala z dekliškim imenom. Pa kako pravšnja je bila! Edina reč, ki je na njej manjkala je bila moja predrzna otroška rit. Moral sem ga preizkusiti. Nobenega »majzlanja pod štango«. Sedeš nanj, poganjaš in se pelješ. Da so tudi deška kolesa, se mi še sanjalo ni. Bratu pa ne, da mu bo lasten junior sunil nekaj, kar še sam preizkusil ni. Kolo je stalo pred upravno stavbo studenške bolnišnice kjer smo stanovali, Jajek pa je bil pri pouku v Polju. Seveda je vedel, da bo tisti dan dobil novo kolo; in ravno ko se je vračal od pouka po dolgem in v senco skritem brezovem drevoredu, je pred seboj zagledal oblak prahu, sredi njega pa nekaj Črtu podobnega na njegovem kolesu. Nagnjen naprej, drzno preko krmila, sem švignil mimo njega in s kotičkom očesa še ujel kako je odvrgel torbo, ter zdirjal za menoj. Razdalja med njim in menoj je postajala vse manjša in kmalu me je neznana sila skorajda ustavila in le malo je manjkalo, da nisem v loku zletel s kolesa. Jajek me je dohitel, prijel za sedež in skušal vreči iz njegove Mife.  Seveda je nisem dal. Prerivala in prerivala sva se, trma pa mi je dala strahovito moč, da niti za trenutek nisem pomislil, da bi krmilo izpustil in mu prepustil njegovo kolo. Pa je popustil Jajek. Na lepem je nehal vleči za sedež, sam pa sem s kolesom vred zgrmel naravnost po brežini  v  najgloblji tolmun studenškega bajerja. Preden mi je uspelo zajeti zrak je minila cela večnost .

Kako sem se uspel obdržati na površju, z lokvanji zaraslega bajerja,  mi še danes predstavlja nerazjasnjeno uganko. Prestrašen bratov pogled in njegove  begajoče oči z vpitjem sem slišal že v popolni odsotnosti. Čeprav vem, da se je drl na ves glas se mi je zdelo, da mi šepeta. Saj ti bom dal kolo. Vsak dan, samo brcaj. Naj te ne  pogoltne tolmun! V jasnini opoldneva, mi je sinja barva neba vse bolj temnela pred očmi.

Zavedel sem se že na suhem ob tovorni vagi, ob zapornici. Šibak, v ušesih pa so mi odzvanjali vsi zvonovi od Bizovika, Sostra in Polja. Nad seboj sem prepoznal obraze dečkov Pavlove ulice, nekaj pa je bilo tudi takih, ki sem jih videl prvič. Zbistril me je poznan glas:

»Je že dober! Vozi, gremo!«

Bil je moj stric Drago. Dežurni reševalec mnogih dekličev in fantičev, ki so se znašli v nepopustljivem objemu našega bajerja. Vendar, tokrat je bila Darinka tista, ki je prevzela vlogo reševalke namesto mojega strica. Darinka je bila sestrina sošolka, ki je od daleč opazovala ravsanje med Jajekom in menoj in  takoj stekla k bajerju, ko je videla s kakšno hitrostjo sem zgrmel v vodo. Oblečena je skočila v vodo in se kake tri minute borila z menoj, da sem popustil ročice  kolesa, dokler mi niso pošle moči. Mifa je ostala na dnu in v poigravanju piša z gladino bistrega ribnika, se je na površini zrcalil njen skrivenčen odsev. Še preden pa sem znova čvrsto stal na svojih opotekajočih se nogah, je Jajek že skočil v vodo, se potopil in čez nekaj trenutkov prišel na breg  s kolesom polnim svetlozelene račje zeli. Tisto popoldne je z vedrom nafte do poznega mraka čistil kolo, da  se le ne bi pojavila kod rjava pikica. Temeljito ga je očistil, meni pa iz glave izbil sleherno voljo  po kakšni podobni avanturi.

Tisti večer sem jih fasal, da me je bolelo vse čemur rečemo rit z bližnjo okolico. Ni bil oče tisti, ki mi jih je naložil, ampak mama. Bilo je tako, da smo imeli nekakšno dvosmerno vzgojo. Batine, tiste potrebne za neumnosti in za vsak primer, da nam kaj podobnega ne bi spet padlo v glavo, nam je delila mama. Pošteno! Vsakemu svoj delež. Besedo streznitve, pa nam je namenil oče ob dolgih pogovorih in zares nevsakdanjih vzgojnih prijemih. Tisto, kar smo imeli najraje nam je črtal. Odvisno pač od teže  neumnosti in prekrška, ki si ga storil. Vsak tak nauk pa je začinil s kakšno znano zgodbo, podobno primeru iz njegove bogate zakladnice antičnih pripovedi. Najraje nam je, bratoma in meni, začinil otroško domišljijo  s kako od zgodb  starogrške mitologije, ki jih je znal na pamet. Sploh jih je dobesedno stresal iz rokava in to v grškem jeziku, na koncu pa je sledil še obvezen prevod in vprašanje-

»Si razumel?«

Pa saj takih naukov takrat še dojel nisem. Bilo pa mi je v neizmerno zadovoljstvo, da mi je za kazen povedal še kakšno zares imenitno zgodbo. Jaz sem jih potem, ko smo se fantje zbrali kod ob zidu, pripovedoval naprej in mislim, da smo že pri kakih sedmih, osmih letih, vsi vedeli kdo je bil Jazon in kdo so bili Argonavti, še preden  so na police trgovin prišle Argo juhe. Mitološke stvore, še posebej Hydro, pa sem si predstavljal tako doživeto, da sem z grozo in strahom stopal v temačen Studenški park, če se ne bo iz potoka pojavila kaka skodrana glava z belouškami na glavi. Strogosti in prisile v naši družini nismo poznali.  Poznali pa smo doslednost in to tisti trenutek, ko smo pričakovali strogost ali fizično kazen. Naši vrstniki, če pomislim  nazaj, so bili vsak dan deležni tepeža. Za najmanjšo figo. Očetova filozofija pri vzgoji tako hiperaktivnih otrok, kot sva bila vsaj midva z  Jajekom, pa je slonela  v njegovem bogatem notranjem svetu. Če se je kdo zavedal, da s fizičnim kaznovanjem in nasiljem ne bo dosegel tistega kar lahko doseže z razumom, modrostjo, doslednostjo in veščino razumevanja in pogleda  v otroško dušo, je bil to moj oče. Naš oče!

Teden dni prepovedi  oddaljevanja od hiše, sem dobil za kazen. Bil pa sem vsaj na svežem zraku na hišnem dvorišču na katerem je bilo nekaj gugalnic, pod češnjami pa je stala vrtna uta. Tja sem si navlekel vse mogoče igrače in nekaj svojih knjižic, da sem preganjal dolgčas. Sladkost kazni pa je bila ta, da so bile vse češnje ob uti že skoraj zrele in sem jih zobal zdaj s tega, zdaj z onega drevesa. Ker mora biti kazen taka da je tudi poučna, sem se tudi ob tej nekaj naučil.

Feliks - Srečko, je bil suhljat možak z okroglimi naočniki. Že pred Johnom Lennonom je nosil »lenonke«. Glavo mu je vedno pokrivala črna baretka, preko obleke pa je nosil dolgo črno haljo. Govoril je zelo potiho, skoraj nerazumljivo.  Poleg njegovega videza in tega, da gre njemu zahvala, da v bolnici ni bilo ne ščurkov ne podgan, se spominjam še nečesa v zvezi s tem, takrat okrog šestdeset let starim gospodom.

»Če želiš, da te ljudje razumejo, govori potiho in počasi«.To je bil vedno odgovor, če mu je kdo  dejal:

»Feliks, daj, bolj na glas govori, nič te ne razumem…!«

Feliks ali pa Srečko, je imel kolo, ki je bilo lahko tudi motor. Bilo je nenavadno. Pod sedežem je imelo rezervoar za gorivo. Okrogla, črna posoda je bila to, spodaj, med pogonskim mehanizmom, med pedali, pa je bil pritrjen motor, ki si ga lahko preklopil na pogon zadnjega kolesa, ali pa ga nekoliko pridvignil  in običajno kolo je postalo motor. Na njem  je pisalo – Dongo.

Srečko je vsakih nekaj minut nekaj prenašal v upravno stavbo, se odpeljal in  spet pripeljal. Ves čas sem ga opazoval kako  motor požene, kaj je potrebno narediti da motor zaženeš in kje na krmilu je tista ročica, s katero motor ugasneš...

Lesene kocke in okrogle ploščice iz katerih sem v uti sestavljal kamione ali pa lokomotive, me na vsem lepem niso več zanimale. Tudi pipec in dolgo leskovo palico iz katere sem rezljal meč za poboj beloušk sem odložil vstran. Pozornost mi je pritegnilo to tehnično čudo. Najbrž sem to kolo videl že kdaj prej, le da mi takrat ni bilo tako zelo zanimivo kot zdaj, ko sem bil kazensko premeščen na hišni vrt.

»Črto, pridi gor! Namazala sem ti smetano s sladkorjem«, je zaklicala mama. To sem imel silno rad. Še danes bi si namazal smetano z neposnetega mleka na kos kruha, a kaj, ko je vse homogenizirano in brez pravega okusa, ki ga je poznala moja generacija.  S polnimi usti sline sem nekako  uspel zavpiti nazaj:

»Nisem lačen, bom kasneje!«

Srečko  se je spet pripeljal do uprave in s prtljažnika vzel papirnato vrečko  v kateri je bilo razpršilo za ščurke. Zdaj sem vedel, da ga vsaj pol ure ne bo nazaj, ker bo dimil žoharje  po pritličju in kletnih prostorih. Teh pa je bilo toliko, kot pritličnih. Kakih 150 kvadratnih metrov. Prejšnji teden jih je namreč pri nas, v prvem nadstropju…

Komaj je zaprl vrata za seboj, že sem bil pri njegovem motorčku. Nekako sem spravil noge med okvir, pognal pedala, ter prijel ročko na desni strani krmila. Ko se mi je zdelo, da gre že dovolj  hitro, sem ročico spustil in takrat je motorček zapel med mojimi nogami. Peljal sem se z motorjem! Hej, šestleten mulc, pa na motorju! Mulc, ki je bil kaznovan zato, ker je bratu sunil kolo. No, zdaj pa še Feliksu motor. Peljal sem se do glavne kuhinje,  tam pa zavil desno proti dolgemu klancu. Bolniki, ki so mi hodili nasproti, so se skokoma umikali pred podivjanim dirkačem na rob ceste in čakali, kdaj se bom spet prikazal. Okoli pralnice sem naredil še nekaj ovinkov, motor zravnal, ter ga pognal proti dolgemu klancu. Bolniki so še vedno stali ob cestišču in mi mahali v pozdrav, kot pravemu dirkaču. Šlo je tako hitro, da mi je od vetra zatiskalo oči. V hipu sem bil pri svinjaku. Okoli mogočne lipe sem naredil ovinek ter se odpeljal nazaj proti upravi po isti poti. Motor sem k zidu prislonil natanko tako, kot ga je bil poprej Feliks. Krmilo sem nekoliko premaknil v desno, kolo postavil na podstavek ter zaprl dovod goriva. Sedel sem na stopnice, dober meter proč od motorja, ter ga začel proučevati. Kako je narejen, kakšna kolesa ima, skratka, spozaval sem to, čemur je Feliks vedno pravil, najvarnejše prevozno sredstvo. Če ti zmanjka goriva, imaš pa bicikel .

         Ta kazen, ki sem jo prestajal, mi je začela prijati. Resda je bilo to moje početje nevarno za dodatno kazen, bilo pa je sladko in polno novih spoznanj. V uti me nihče ni videl zato sem lahko sem in tja pobegnil iz nje, sedel na donga, naredil ovinek dva in ga spet postavil tja kjer je bil. Take vožnje po mojem niso trajale dlje od petih minut in tisto popoldne sem to storil trikrat. Četrtič se mi je na kuhinjskem klancu pri hitrosti kakih 20 km/h zalomilo. Na peščenem vozišču nisem speljal ovinka in  s kolesom vred sem v velikem loku zgrmel s ceste, se prekucnil preko balance in pristal v visoki travi. Na kolenu je zijala globoka rana, na glavi pa sem tipal buško, ki je postajala vse večja, iz nosu pa mi je tekla kri. Kaj rane in kaj kri! Važno, da je Feliksov motor v enem kosu. Hitro sem ga pobral, odstranil travo med naperami in pedali in kolikor so me noge sploh lahko še nesle, stekel z njim po bližnjici mimo uprave do zadnjega vhoda, tvegajoč, da me opazijo. Pa se je  na mojo nesrečno srečo izteklo tako, kot sem mislil. Nikogar ni bilo in nihče me ni videl. Kolo sem prislonil nazaj, tako kot že nekajkrat, ter stekel v uto. Majica je bila  krvava, pa tudi rana na kolenu se mi je zdaj zdela večja kot sprva. Tisto, kar je sledilo, je bilo preračunano do podrobnosti, porodilo pa se je v šestleni buči z buško na glavi. Prijel sem nekaj kock, jih vrgel na streho ute, ter se začel dreti na ves glas.  Čez nekaj trenutkov je bilo okrog mene zbrano vse, kar sem lahko z glasom umirajočega pamža sklical in priklical v boju za svoje otroško življenje. Teta, mama, sestra, Matuc, celo Feliks je prišel z zaščitno krpo na ustih.

Hlipaje sem pripovedoval, da sem splezal na streho ute, da bom tam sestavil vlakec, pa mi je spodrsnilo in sem zgrmel s strehe na tla. Stric Drago je skušal z roko doseči tistih nekaj kock, ki so bile ostale na vrhu pa ni šlo. Moral  si je najti oporo, da je dosegel tri ali štiri kocke, ki so se zataknile v žlebu.

V ambulanti 1. ženskega oddelka mi je sestra Minka potem, ko mi je očistila rano, pod koleno stisnila dve sponki.  Klamfi, kot smo rekli otroci, mi povila koleno in dejala, da bom čez teden dni že dober..                           

Do konca kazni  se zdaj lahko brzdam. Moram se, saj tak res nisem sposoben početi reči, ki so mi prepovedane. Drugi dan kazni se je iztekal, pet jih je bilo še pred menoj, čez teden dni  pa mi bodo odstranili klamfe…

     Buška je splahnela tretji dan, udarec v nos ni bil tako zelo hud, pod kolenom pa me še danes, kadar se zazrem v belo tanko črto, dolgo poldrug centimeter  spreleti srh ko pomislim,  kako poceni sem jo odnesel. Ne takrat, ne kdaj kasneje ni nihče podvomil v nesrečo, ki me je doletela  ko sem zgrmel s strehe ute na tla in se tako nerodno poškodoval.

      Tisti ovinek je še danes tak kot je bil takrat. Dobro, danes je asfaltiran vendar vse poti so take, kot so bile. Nekaj je še makadamskih, prašnih v suhih dneh in blatnih v deževnih.  Vse drugo pa se je spremenilo. Spremenili so se ljudje,  spremenile so se stavbe  in spremenili so se motorji. Dvomim, da kdo danes še ve, kakšen je bil dongo in kako je deloval.

  

RIBNIK IN RIBOLOV

Studenški ribnik je bil tam že od samega začetka. Torej še za časa živalskega knezov Auerspergov, Turjaških. Njegov obseg je meril dobrih 400 metrov, širina pa je le mestoma presegla deset metrov. V njem je bilo vse. Vse kar ribnik premore in še več! Od bogatega rastlinjaki, so ga krasili čudoviti lokvani, do številnih ribjih  vrst razen seveda, postrvi. Nekoč, ko so bile ribe  kar takole na izvolite, se jih je kradlo in lovilo na šverc kot za stavo. Studenški ribnik pri tem ni bil izjema. Krapi, ščuke, linji, kleni, rdečeoke in rdečeperke, vse to je bilo takorekoč ob vsakem dnevu in ob vsaki uri na pladnju vsakomur, ki se mu je zahotelo ribjega mesa. Seveda govorim o samih prvih letih studenške bolnišnice, zato je že prvi ravnatelj, dr.Karel Bleiweiss, vitez Trsteniški, leta 1903 naslovil na deželni svet  posebno zahtevo, da se reči okrog ribolova urede, saj vsakdo, ki prihaja lovit ribe ni nujno da je ribič. Večina jih je v blaznico prihajala iz čisto  človeških potreb recimo, kako zadostiti svojemu firbcu. Prihajali so v bolnico, da od blizu vidijo te nesrečne duše, ki so vpile, da se jih je slišalo tja do Zadobrove, kadar se je pripravljalo na dež. Prihajali so, da dajo duška svoji radovednosti, pa tudi, da bolnike podražijo in vidijo kako bodo reagirali. In kaj mislite, kako so odreagirali?

Veliko takih naključnih ribičev je ves svoj pribor pustilo ob ribniku  in vrat na nos zbežalo. Če ni šlo mimo vrat, je šlo pa preko zidu, če so bile seveda njihove noge dovolj urne. Taki obiski radovednežev in ribičev so terjali posebne ukrepe in zato je bolnica na Studencu kmalu dobila dva vhoda. Enega na zahodni, drugega pa na vzhodni strani zavoda. Tja so postavili še paznika, ki sta skrbno bdela nad tem kdo in zakaj hodi v bolnico. Ribolov znotraj zidov pa je prešel v izključno pristojnost bolnišnice.

Spomin na ribnik se mi je tako tesno vtisnil v spomin čeprav je že petdeset let izsušen, da se mi vsi spomini zde tako sveži, kot da se je vse skupaj dogajalo morda lani, predlani. Kadar je bilo za kopanje prezgodaj ali pa že prepozno, smo seveda vsi lovili ribe. Bolj ali manj uspešno. Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Kar se ribolova tiče, zagotovo ne. Že moj oče je bil navdušen ribič. Muhar, ki je lovil ribe na nam – otrokom, nenavaden način. Brez svinca, z dolgo tanko palico in debelejšo vrvico, na koncu katere je bila privezana kot las tanka najlonska nit. Nemogoče je kaj ujeti s tako nerodno opremo, smo modrovali. No, ni bilo vse tako kot si otroci predstavljamo. Vse tiste ribe, ponavadi večje in bolj zvite, ki na blestivko nikakor niso hotele zagristi, so na drobne mušice skakale kot nore. Že takrat sem  sklenil, če bom tudi sam kdaj tako dober ribič kot je bil moj oče, da bom vsekakor lovil s  flikarico. No, ampak saj tak ribolov za  ribnik resda ni bil pravšnji. Postrvi in lipanov ni bilo v njem. Zato pa je bil poln, prepoln debelih in lenih krapov ter drugih ciprinidnih ribjih vrst do gromozanskih ščuk, ki so med ločjem in trsjem skrite oprezale za  plenom. Ribnik je bil v mnogočem podoben atletskemu stadionu. Njegov krog je meril kakih štiristo metrov, širok pa je bil v povprećju od osem do devet metrov. Sredi njega, na nekakšnem otoku,  je bila ekonomija. Tako kot  je na stadionih pripravljena cela vrsta atletskih disciplin, so tudi na tem otočku gojili vse mogoče vrste zelenjave in sadja. Ribnik pa je bil naš.  Za naše discipline. Če smo bili sprva le sprinterji, smo počasi, bolj ko so minjevali meseci, spoznavali tudi druge discipline. Ribnik s svojimi nepreglednimi tolmuni, je buril  otroški domišljijski svet. Naš način ribolova je bil sila preprost. Enkrat tedensko smo od očeta dobili trnek in nekaj laksa. A kaj, ko smo vse to še isti dan pustili zataknjeno na kakem grmovju ali v drevesni krošnji. Potem smo zakrivili buciko, vzeli nekaj sukanca in za male rdečeperke je povsem zadostovalo. Pravzaprav smo po sili razmer že takrat lovili ribe s trnekom brezzalustnikom. Lov ščuke je bil mnogo bolj zanimiv in razburljiv. Danes, ko lahko trdim, da že malce bolj poznam obnašanje rib, se mi je vedenje ščuke zdelo  do neke mere celo bebavo. Ščuka, roparica, da se skoraj vse druge skrijejo pred njo, je čakala in  čakala med ločjem, dokler ji nisi nataknil zanko, narejeno  z žico in pritrjeno na daljšo palico. Fižolovka, no to je oprorna palica za rast fižola, je bila za take reči še najprimernejša. Zanko si moral praviloma vleči od glave proti repu, kajti če si se po nerodnosti dotaknil zadnjega dela  je v trenutku zbežala. Ko si zanko tako uspel pripeljati do prve prsne plavuti in se ribe nisi dotaknil, pa si zategnil. Ščuka ni mogla ubežati. Ščuke ujete na tak način so bile velike tudi nad osemdeset centimetrov in težke preko šest kilogramov. Tiste večje, nad meter dolžine, pa so bile rezervirane za poseben način lova, ki je med otroki zbujal prave skomine. Več kot mojstri tega lova so bili Drago, Jože, Stane, pa tudi že moj brat Jajek, ki je bil takrat že dober ribič, je sem in tja smel  z odraslimi na tak ribolov. Ribolov pri katerem se ti zvrti v glavi! Ribnik ne bi bil ribnik, če ne bi imel svoje čolnarne. V njej sta leno počivala in se zibala dva čolna. Za enega je še posebej  skrbel stric Drago. Bil je opečnate barve  s po dvema klopema po sredini. Vesel ni imel, pač pa le dolgo palico, kake tri metre je merila v dolžino, na koncu  nje pa se je svetil  trizob. Vilice! Ko je Drago  na dnu, ponavadi v kakem od tolmunov opazil metrsko ščuko, se ji je s čolnom previdno približal. Spustil vilice proti ribi, kakih deset centimetrov nad njo zadržal dih in sunkovito zabodel. Voda se je dobesedno spenila, zvrtinčila, kadar je bilo na njih kaj kapitalnega. Metrska ščuka je vsekakor kapitalka! Tako ujete ribe so ponavadi končale na kakem pikniku ob balinplacu, kjer so potekale  prve velike tekme v balinanju. In takrat, v tistih časih ni bilo boljših balinarjev v celi tedanji Jugoslaviji kot so bili studenški.  Balinarski klub Polje.

Za ribji stalež v bajerju je skrbel moj oče. Kot  predstojnik bolnice v Polju si je naložil še to skrb, sicer pa zakaj tudi ne, saj je bil edini pravi ribič. Pustil je loviti skorajda vsakomur, vendar, če si ga samo enkrat prinesel naokrog, si se za dovolilnico lahko obrisal pod nosom. Dovolilnice so bile pravzaprav lističi papirja, na katerem je s pisalnim strojem pisalo, da  se temu in temu, tega in tega dne, dovoljuje ribolov v studenškem bajerju.  Dnevni ulov ni bil določen. Kontrolo nad ribiči pa je izvajal Maks. Otroci smo se ga silno bali pa ne vem točno zakaj. Na eno nbogo je šepal , pod nosom pa je imel  kvadrataste brke, take  kot Dolfe in nič prijaznega ni bilo na tem obrazu in pojavi strogega Maksa.  Ponavadi je bil oblečen v dolg usnjeni plašč, ki je bil v pasu tesno zategnjen in otroci ga nikoli nismo videli nasmejanega. Nikdar se ni pošalil z nami. Bil je pravi ljudomrznež kar se nas, otrok tiče.

Očetova posebna omara v kateri je hranil ribiško opremo je bila med najbolj občudovanimi kosi pohištva našega stanovanja, ki je bilo kar nad upravo bolnice. Ko si gledal vse te plovce, palice, mušice, kolesca, lakse in kaj vem kaj še vse, ti je domišljija ušla iz uzd.  Binetu,  mojemu mrzlemu bratrancu prav tako. Bine je bil prijeten fant. Skromen, saj doma ni bilo denarja za kakšne take reči kot so laks, pa blinker pa  ribiška palica. Takrat je imel morda trinajst ali štirinajst let in pride nekega dne  do očeta in mu reče: 

»Stric Kanoni, rad bi šel lovit ribe!«

-Prav, mu odvrne oče, vzame listič – dovolilnico – jo podpiše in mu jo izroči. Bine pa še kar stoji in čaka.

-Potrebuješ še kaj, Binček?  ga vpraša oče. 

»Stric Kanoni, laksa nimam.« Oče ga pogleda in povabi, da stopi z njim k omari, v kateri je imel ribolovni pribor. Za otročad je imel že iz malce trše lepenke narejene nekakšne vetrnice, na katere je navil najlon in tako je tudi Binetu navil kakih deset metrov Damylovega laksa, kar je bilo v takratnih razmerah pravo razkošje.

»Dober ulov, Bine!« mu zaželi oče. Bine pase ni dal motiti in je še kar stal in stal.

»Želiš še kaj , Binček?« ga je spet vprašal.

»Stric Kanoni, trnekov tudi nimam….«

In tako je Bine dobil vse kar je tisti dan potreboval za ribolov. Dovolilnico, najlon, trneke, celo blestivko mu je oče podaril. Mepsa 3 ! Plovce smo si pa tako ali tako najraje naredili kar sami iz starih plutastih zamaškov ali pa smo lovili  na grunt, torej na dnu.   Vedeli smo, kakšna riba  kod prijema, predvsem pa na kaj. Naš ribnik je imel še eno vrsto prebivalcev, ki pa jim je pravcato vojno napovedal dežurni  studenški lovec, sicer vodja mizarske delavnice v bolnici,  Lojze Zgonc. Ti prebivalci so bile pižmovke, ki so hodile ropat, pred brežino ribnika, pred njihovo luknjo, pa jih je na varni razdalji čakala nabita Lojzetova šrotarica. Zgonc je bil ob nedeljah vedno v lovski opravi. Puška na rami, s katero je hodil naokrog, mu je dajala sploh zelo pomemben videz. Imel pa je ta jagerski tišlar dva otroka. Starejšega Milana, ki je bil eden prvih vratarjev vevškega hokejskega kluba Slavija in Darinko, deklico, ki me je rešila iz bajerja in je bila sošolka moje sestre in njena dobra prijateljica.

Tisti dan  ko je Bine dobil ribolovni pribor, sta se skupaj z mojim bratom odpravila na ribe. Tudi Jajek je dobil blestivko, mepsa in začel se je lov.  Laks si moral nekako naviti v dolge okrogle navoje, ki si jih držal z levico. Tako kot  kavbojski laso.  Z desno si prijel prednji del laksa na katerem je bil navezan blinker,  potem pa začel vrteti in vrteti, vse hitreje nad glavo ali ob telesu, dokler se ti ni zazdelo, da je sila pravšnja za dolg met.  In ponavadi je letelo zelo daleč. Jajeku od vage, vsaj do čolnarne, kar je bilo tedaj najmanj dvajset  metrov. Ampak tisti dan je vrgel le dvakrat. Tretji met se mu je pri vrtenju blestivke ustavil  v zgornji ustnici. Tako dobro se je zapel, da mu je konica trojčka prebodla ustnico, izdreti pa je ni mogel zaradi zalusti. Jasno, da je rjul od bolečine, ampak samo prvi trenutek. Bolečino je kmalu zamenjala humorna podoba ujetega Jajeka, ki se ji je skušal nasmejati tudi sam. Z blestivko, ki mu je visela iz ustnice sta se skupaj z Binetom odpravila proti domu in ko je mama videla kaj se je zgodilo, je v paniki zagnala vik in krik.

»Hitro, gremo v ambulanto, da ti odstranijo ta blinker,« je bila odločna mama.

Pa tudi v ambulanti ni šlo. Ne medicinskim sestram, ne zdravnikom. Za take posege je bil ponavadi zadolžen striček Bajbaj, dr. Bogomir Magajna. Ni in ni mu uspelo izvleči trneka in  brata je že pošteno izdajala bolečina zaradi vseh teh neuspešnih poizkusov, kako izdreti blinker iz ustnice. Že so razmišljali o lokalni anesteziji, da bi mu ustnico prerezali in nato zašili. Jasno, da je jajek planil v neustavljivi jok, mama pa ga je na vsak način hotela umiriti.

»Marija, a to Jajek joka?« se je oglasil znani glas, nekje zunaj na dvorišču pod ambulantnim oknom. Bil je stric Drago,  ki je venomer nekaj popravljal po oddelkih in tudi tokrat se je vračal z  enega od opravkov.

»Dragec- mama ga je tako klicala- pridi v ambulanto, mogoče se boš ti česa spomnil. Jajek se je ujel na trnek.«

Prvo  kar je sledilo, ko je stric vstopil v ambulanto, je bil njegov nalezlijivo iskren smeh.

»Tako velike ribe pa še ne, v našem bajerju,« je dejal stric in si začel ogledovati Jajekova usta.

Gledal je in gledal,  enkrat ustnico drugič blinker, nato pa se obrnil k Magajni in dejal.

»Dovolite, tovariš doktor,« je vprašujoče pogledal Magajno, ki je z zaskrbljenostjo stopil korak vstran.

»Nič se ne boj Jajek. Takoj bo dobro!«.

Prijel je za kombinirke, si jih čvrsto namestil v dlan, povlekel trnek navznoter kolikor se je dalo, ga prijel in…stisnil. Trnek se je prepolovil, a učene glave so spet prišle do spoznanja, da se zapleteni primeri skrivajo v enostavnih rešitvah.

»No, ostalo bosta naredili  pa Anča in Minka, tega pa res ne znam,« je dejal Drago, pogladil Jajeka po glavi in odšel.

Stric se je spet izkazal! Tako kot pred časom, ko je starejši brat Mišo po nerodnosti vtaknil glavo med rešetke, ven je pa ni mogel povleči. Vlekli in vlekli so ga, mu potiskali glavo nazaj, da je imel ušesa že čisto poguljena, glava pa je vedno ostala na drugi strani. Dokler ni spet Drago, kot deus ex machina rešil zaplet. Glava pri otroku je največja. Telo je ožje. Bratovo telo je preprosto potegnil skozi ograjo in ga preko zunanje strani prenesel na notranjo. Drago je vedno slovel kot preudaren analitik. Za vsak zaplet je imel rešitev.

Jajeku sta sestri Minka in Anča rano oskrbeli, očistili, na ustnico pa je dobil le manjši obliž. Zdaj je spet lahko nadaljeval z lovljenjem rib.

Med tistimi predeli Studenca, kamor smo otroci še posebno radi zahajali pa so imele Sige posebno draž. Nekakšno skrivnostnost. Tu v Sigah je bilo polno bistrih potokov, ki so žuboreli in  na  njih smo otroci postavljali mlinčke.  Ja, ti mlinčki so bili posebnost sig. Vsak izmed nas, otrok, je imel svoj potoček in na njem se je vrstilo mlinčkov. Velikih in malih. Takih na štiri lopatice do takih na šest ali osem. Za te naše otroške mojstrovine je bila najboljša leska.  Mehak les, ki se ni prehitro napil vode pa tudi  presuh ni bil, da bi razpokal. Mlinčki so poganjali drug drugega, saj smo bili že pravi mojstri graditelji, ki smo struge potokov  narediti hitrejše in bolj pretočne tako, da smo širino potoka zožili, jo poglobili na tri do štiri decimetre in na tak način uravnali curek naravnost na lopatice mlinčkov. To se je vrtelo! V Sigah pa je bilo še nekaj, kar nas je nenehno vabilo tja med kraške udorine, jame in vrtače. To so bili kapeljni. Ribe, ki niso bile ribe in jih je bila ena sama velika buča in neznatno telo. S seboj smo imeli ponavadi kuhinjske vilice, kaplji pa so se praviloma skrivali pod vsakim večjim kamnom. Nič nismo gledali kje je. V eni roki si podržal vilico, z drugo si prijel kamen, ga dvignil in sočasno zamahnil.  Redkokdaj na njih ni bilo nič. Kapelj je ribica velika največ deset centimetrov. Nam se je zdela sila slastna. No, surovih ravno nismo jedli, čeprav sušija takrat še nismo poznali. Vedeli pa smo da, če želiš ribo pojesti, jo je potrebno prej vsaj speči ali skuhati. Otroci smo se največkrat odločali za peko. Nekdo od nas je imel vedno s seboj še svečo. Malo smo ga ožgali, da je bil kapelj bolj črn kot pa spečen in tisto smo pojedli. Brez izjeme. To je bil naš fiš piknik  in to je bilo tisto, kar smo takrat imenovali naša  avantura, ko si se moral kot lovec izkazati koliko znaš in koliko veljaš. Sige, vem, so bile krajinski park. Pa koga še zanima danes krajinski park, kadar je v ospredju nekaj, kar nas bliža Evropiin potrebam sodobne, civilizacijske družbe. Nobeno moledovanje, noben nasvet, nobena alternativa ni mogla preprečiti tistega načrta, da gre vzhodna obvoznica natanko tu kjer gre in pika.  Čez Sige, čez Studenški kras, ki ga po naravnih zakonitostih tu sploh ne bi smelo biti. Pa se je narava poigrala tudi na tak način in nam navrgla košček vsega sveta v malem tudi na naš Studenec v naše, otroško zadovoljstvo, saj ni bilo nobene potrebe, da bi si predstavljali kakšne jame so v Škocjanu, pa  na Planinskem polju, o katerih nam je rad pripovedoval striček Baj Baj. Vse te jame so bile tu. Vsa ta jezera in rečice tudi. V Sigah. In Brkonjo Čeljustnika si nismo predstavljali nikjer drugod, kot pa v Sigah.

BALINPLAC

Besedne spačenke, ki so jih starejši Studenčani uporabljali v svojem pogovornem jeziku smo otroci na mah osvojili in umestili v naš besednjak že takrat, ko smo komaj shodili. Če bi danes dejal kateremu izmed ljubljanskih mladostnikov, če ve, kaj je to balinplac, bi te le zablojeno gledal. Danes se vendar reče balinišče, ne. No, balinišč takrat nismo poznali. Poznali smo samo balinplac in radi smo zahajali tja, kjer so krogle frčale  po zraku, kjer se je sem in tja kdo od igralcev razjezil  in kjer so se rojevali državni prvaki. Balinarji Polja. Ampak, kako Polja, ko pa so igrali sami Studenčani. Nikogar med njimi ni bilo, ki bi okrepil njihove vrste iz bližnje Device Marije v Polju.

Kako je sploh zašlo balinanje sem, kjer je domoval nogomet in nekaj let kasneje seveda hokej? Zanimiva zgodba je povezana s tem, kako so po koncu druge vojne prihajali v bolnico na nova delovna mesta ljudje s primorskih krajev. Nagovoril jih je zdravnik in pisatelj, dr. Bogomir Magajna. Mlade fante, ki so bili pravšnji in godnih let za prvo zaposlitev je pregovoril, da so zapustili Vremsko dolino in se odpravili v Ljubljano. No, na Studenec. Hreščak, brata Požrl, Prunk, Vatovec in mnogi  drugi. Tisto, kar je bilo Primorcem nekaj vsakdanjega je bilo seveda balinanje. Bočanje! Balinanje na Primorskem je tako tesno povezano z vsakdanjim življenjem, kot je dolenjska s Cvičkom. Tisto kar so znali, so začeli prenašati na mlajše rodove saj je vse kar je novega za mlade zanimivo; predvsem še, če tega športa ne poznajo Mladi so začeli posnemati starejše  in vse več je bilo malih balinarjev, ki so jim starejši ob starem balinišču  zgradili še enega, novega. Mladi rod se je kalil. Tako prekleto zagreto, da so že v začetku šestdesetih let postali mladinski prvaki ob starejših, ki so bili članski šampioni rajnke SFRJ. Med ustanovitelji kluba je bil tudi moj stric, Drago. Pravzaprav je bil poleg povsod, kjer se je kaj delalo. Pa naj bo pravo delo ali pa športno zanesenjaštvo. Kot mulo, na Studencu so otrokom rekli mulo, ker so ta  izraz  seveda prinesli Primorci in se je hitro prijel,  se spominjam kakšna zagnanost je vladala ob sobotah ali pa nedeljah, ko smo  si ogledali kakšno tekmovanje. Praviloma med kakim dobrim klubom, kot recimo Slogo, Skalo, Žabo ali pa Istrani, Labinčani, ki so bili  Studenčanom večen rival za jugoslovansko lovoriko. Bilo je tako kot  na tekmovanjih v košarki ali nogometni tekmi. Polno ljudi se je zbralo in navijalo za lokalne matadorje. Zbijanje balinčka je bilo najbolj razburljivo. Približno tako, kot zabijanje kazenskih strelov pri nogometu ali hokeju.  Pri zbijanju smo najbolj občudovali Karla. Kuglo je dvignil visoko v zrak, roko počasi spustil pred oči, stekel po balinišču, zamahnil in… redko se je zgodilo, da bi balin ostal na svojem mestu.  Balinanje je postalo dogodek  številka ena na Studencu. Balinanja brez  mojega Studenca ne bi bilo in Studenca brez balinanja prav tako ne. Kasneje,  tam nekje koncem sedemdesetih let, so mladi iz BŠK Polje začeli naskakovati celo svetovni balinarski vrh, ki je končno padel koncem osemdesetih in začetku devetdesetih let. Gledano s tega zornega kota, pravzaprav ne poznam tako majhnega kraja kot je Studenec, ki bi dal slovenskemu športu   toliko vrhunskih asov kot prav Studenec. Balinanje in hokej. Hokej?

Zlata generacija hokejistov Slavije se je rodila prav na Studencu. V zimah, ki so res bile še zime, ko je škripalo pod nogami in ko je naš bajer zamrznil, se je na ribniku mlado in malo manj mlado drsalo in igralo. Drsalke so bile še take, ki si jih moral pritrditi na gojzarje s posebnim ključem. Od tu, pa do hokeja ni bilo več daleč. Nekaj iznajdljivosti, nekaj leskovih palic in kakšen debelejši kamen, pa je bila stvar opravljena. Brez pravil, brez sodnikovega piska. Samo igra. In igra je postala resnica, ko je na Vevčah in v Zalogu zraslo umetno drsališče. To pa je bilo že takrat, ko so bili Jure Lampe, bratje Lomovški, pa Kvartuh  in Jakič v ravno pravih letih za pospešen tempo treningov, kakršne vrhunski hokej seveda terja.

Balinanje imam rad. Rad sem opazoval vso to preciznost, to dovršenost, s katero so starejši navduševali podmladek, ki je nemo in brez besed čepel za žičnato ogrado in spremljal vse, kar se je na balinišču dogajalo.  Ob robu  je stala nekakšna dvojna ura, ki je prav lepo klokotala kadar smo otroci premikali kazalce. Ena je bila rdeča, druga modra. Rdeča za domače, tako je pisalo na drugi tabli, modra za goste. Zunaj, tik ob balinišču, pa je stal velik valjar. Železen. In pred kakšnim še posebej pomembnim srečanjem, je bilo potrebno igrišče temeljito pripraviti. Takrat so v samokolnicah pripeljali fino mivko, jo natresli na igrišče, vse skupaj povaljali, markacije pa so potegnili z modrimi  plastičnimi nitmi okrog in okrog igrišča. Tekma se je začela. V vrsti Polja so  igrali  Hreščak, oba Požrla, torej Dreja in Karlo, Prunk  in moj stric, Drago Govednik.

Stali so si nasproti  v novih, čudovitih puloverjih, mislim da so jih prvikrat dobili  leta 1957, na katerih je bilo izvezeno, BK Polje. Bili so modre barve z belimi črtami in takrat so se mi vsi ti igralci zdeli čisto drugačni, kot sem jih bil vajen sicer. Stali so mirno in zrli v oči nasprotnikom.  Bili so igralci Labina. Namahali so jih in jim dali vetra, da se je vse na Studencu veselilo. Tam ob balinišču je bilo zelo dobro poskrbljeno za družabno življenje. Še celo na bolnike so mislili vsi ti igralci, ki so bili povečini zaposleni v bolnici. Stric Drago, je bil vodja tehničnih delavnic. Požrla sta bila bolničarja, Prunk vratar na glavnem vhodu v bolnico, Hreščak pa je bil vodja pleskarske delavnice. No, tudi na dvoriščih posameznih oddelkov so kmalu zatem zrasla balinišča, ki pa se niso obdržala. Bolniki niso čutili kakšnega posebnega nagnjenja do balinanja. Raje so igrali namizni tenis ali pa badminton in vsako dvorišče prav vsakega oddelka je imelo najmanj štiri mize za ping pong in ducat loparjev za badminton.

Ob starem balinišču je, kot sem že dejal, kmalu zraslo novo . Postavljeno je bilo pravoktno na starega. Ampak, najboljši balinarji seveda na njem niso igrali, čeprav je bilo povsem novo, z novo mivko in novo ogrado. Namenjeno je bilo mladim igralcem, ki so bili povečini sinovi starejših, torej igralcev prve postave. Kadar je bila kakšna tekma, so se za tekmovanje vedno pripravili -  vsaj za medsebojna srečanja - tudi mladi studenčani. Andrej Požrl, Drejin sin, je veljal za enega najbolj perspektivnih igralcev mladega rodu tam nekje koncem šestdesetih let. Če je kdaj zaigral v prvi postavi… najbrž je. Seveda je. Moral je biti prvi zbijač. Saj je bil Požrlov. Vendar takega uspeha, kot ga je dosegel Drejin vnuk, Grega, si najbrž Dreja ni mogel niti v sanjah predstavljati. Grega Sever, svetovni prvak, sin Požrlove hčere Nadje, je shodil na balinplacu in nič čudnega, da je tako postal eden najboljših balinarjev sveta.  Enako velja za Škoberneta in Pelca, pa Rodeta in mojega bratranca Marjana Govednika, ki je postal mladinski svetovni podprvak. S tem nazivom se je ovenčal v Olimpijskem Grenoblu leta 1982 in enako velja za številne igralce mladega rodu, ki so ponesli sloves BŠK Polja v širni svet. Nič čudnega, da se danes ob balinplacu zbira staro in mlado. Staro ima za seboj kilometre premetanih kugel, mlado pa ima pogoje, čas  in svetle vzornike, starejše igralce. In kadar komu od mladih ne gre, se resno razjezijo. Postanejo hudi učitelji in besede, kot »ti boš balinal, ja…?« namenjene našim vrhunskim balinarjem  so besede, ki jih spoštujejo. Če je kdo sposoben dobrega meta, če je kdo sposoben hitrega zbijanja, potem pri takem igralcu ni polovičarstva. Lahko je dober, malo manj dober, slab pa ne sme biti. Slab je bil, ko je začenjal. In mnogo bolj se po takih kritikah fantje potrudijo. Nenazadnje tudi zaradi ugleda, ki ga ima BK Polje. Nenazadnje pa tudi do dolga, ki ga čutijo do starejših igralcev, ki zdaj res sem in tja odigrajo kako igro le še za veselje in iz navade in spomina do nekdanjih šampionskih dni.

STUDENŠKE ZIME

Ne vem zakaj imam od vseh letnih časov zimo še vedno najraje. Čeprav so zdajšnje zime sicer puste, bolj tople in nič kaj vabljive za mladež. Studenške  zime pa so bile nekaj posebnega. Morda že zato, ker se je  vsako zimo snežna odeja zavlekla dolgo v mesec marec in je bila debela vsaj pol metra snega. Morda celo zato, ker je bil  kuhinjski klanec v zimskih dneh sankaška steza, po kateri si se pripeljal celo do svinjaka. Pa še nekaj je bilo pozimi čudovitega - čarobnega celo. Plug in trojka s kraguljčki. Plug, ki je čistil  bolnišnične steze in topot konj v snegu. Tega človek pač nikdar ne pozabi. Zima na Studencu je bila nam, otrokom, prijazna. Sveče so visele z nosov, igrali smo se, cepetali od mraza, zbolel pa skoraj nikdar ni nihče od nas. Resda smo kihali in smrkali, ampak prave bolezni so se nas ogibale. Čist zrak, nenehno gibanje in igranje, nas je tudi pozimi poživljalo in nam dajalo novih moči.  Sobote so bile v zimskih dneh posebni dnevi. Takrat so nam zaposleni pogledali skozi prste, ko smo z vedri polivali kuhinjski klanec, da je postal prava ledena drsalnica. S smirkovim papirjem smo si znali izostriti sani, s svečo pa jih mojstrsko namazati, da je bila hitrost kar največja. V smrečju ob klancu, je vsak od nas brusil kovinske plošče do visokega sijaja. Na Studencu je bila, predno so zgradili novo samopostrežnico, edina trgovina pri Grčarju. V njej si dobil vse! Od svinčnika do baterije. In baterije so bile tiste, ki so tem  našim spustom dajale še posebno draž. Imeli smo šest, sedem let in kot peklenščki smo dirjali  po ledeni stezi osvetljeni  vsak s svojo lučko, ki so švigale zdaj sem, zdaj tja. Bine nam je bil v zimskih dneh pravi vodnik in učitelj. Naučil nas je kako se naredijo pravi igluji. Eskimski igluji! Od nekod smo dobili nekakšno leseno škatlo,  vanjo zmetali sneg in ga zbili v trdo gmoto. To smo potem polili z vodo, da je gosto postalo še gostejše. Celo popoldne smo izdelovali  snežene opeke in zdelo se nam je zelo imenitno, če bi si morda iz njih postavili še nekakšen zid, ki bo varoval to našo eskimsko vas. Ko je Iglu začenjal dobivati svojo podobo, smo poskakovali od navdušenja nad našim znanjem in seveda hitrim učenjem, kako se naredi okrogla snežna hiška. Spominjam se, da smo neko popoldne uspeli narediti kar dva.

         Zime so bile res zime, ki smo se jih otroci veselili kot le kaj. Bolnica je imel kar nekaj konj in kadar je zapadel sneg, če ga je natrosilo več kot trideset centimetrov, se je Tomažin, ki je imel na skrbi komunalno ureditev bolnišnice, odpravil v konjušnico, vpregel trojko  in z lesenim trikotnim plugom začel oblikovati snežne ceste znotraj bolnišnice tam, kjer so morale biti. Tako pluženje poti je bilo seveda tudi za otroke nekaj  vznemirljivega. Nekaj kar ne vidiš vsak dan. Konjem je ob takih priložnostih nadel kraguljčke in  tiste mrzle zimske dneve so v kasu poskakovali po snegu, za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli kraguljčki. Če dobro pomislim, je bil tudi sneg ki je prekrival takratna polja in steze, čisto drugačen od današnjega. Bil je bolj suh in bolj je spominjal na sneg. Otroci smo se takrat vsak po svoje priključili takemu pluženju. Sani smo privezali na zadnji del pluga, Tomažin pa nam je dovolil, da smo se tako lahko sankali tudi po ravnini.  Taka zabava je lahko trajala tudi dlje kot uro . Veselja je bilo več, če je snežilo skozi ves dan, saj so bile take radosti porazdeljene od dopoldneva do zgodnjih večernih ur.  Smučarskih bund kakršne poznamo danes, seveda takrat nismo imeli. Imeli smo nekakšne anorake, sešite iz balonske svile, pod njimi pa topel pulover iz domače volne. Moj anorak mi je sešil striček. Tako smo klicali Jožeta Roglja, ki je bil krojač in mi je odmeril  čudovit anorak, narejen iz angleškega padala. Nekaj, kar je tesno povezano z zimskim časom pa so bila oblačila, ki smo jih imeli samo moja brata, sestri in jaz. Mama je bila namreč odlična pletilja in vsako zimo nam je  napletla visoke žabe iz domače volne, za povrhu pa še posebno oprijet pulover. Preko takega toplega perila smo potem oblekli hlače, čez pulover pa še anorak. Sneg in mraz sta bila že ob samem poizkusu, da bi nam načela zdravje in zlezla pod kosti, obsojena na propad. V takih oblačilih smo bili potem preko celega dne, zvečer pa smo vsak svoje žabe zložili blizu  starega in toplega štedilnika, ki je obdržal toploto do jutranjih ur. Toplo smo slekli in toplo znova oblekli. Zimski dnevi so bili na studencu neponovljivi. Nepozabni. Toliko pasti, kot smo si jih izmislili otroci za starejše, si lahko izmisli le najbolj nabrit otrok seveda, če dobro opazuje okolico in se uči… Pred vhodi v glavno kuhinjo ali pa v sindikalno dvorano, smo otroci z gojzarcami na nogah sneg zbili skupaj, potem pa s steklenicami vode hodili zbito in shojeno gmoto polivat, dokler  nismo naredili zaplate ledu na zglajeni snežni površini. Tako ledeno ploščo smo potem prekrili s snegom in se varno oddaljili in čakali kaj se bo zgodilo. In dogajalo se je natanko tisto, kar smo pričakovali. Da bodo vsi, ki bodo stopili na tako ploščo popadali po tleh z vsemi štirimi kvišku.  Prvi, ki je zgrmel po tleh, je bil Kobe. Elektrikar, ki je delal pri stricu Dragu v delavnici. Drugi je bil Zvonko, ki je padel s pleskarsko lojtro preko ramen in si skoraj zlomil nogo. Tretji, ki je tudi zgrmel po tleh z vsemi štirimi in zaradi katerega smo odnehali s tako nevarnimi igricami, pa je bil  upravitelj bolnice, Tone Manfreda. Žal nam ga je bilo, ko je padel in tako nesrečno stokal ležeč na tleh. Žal nam ga je bilo zato, ker je bil do vseh otrok prijazen in dobrodušen in žal, konec koncev zato, ker je bil  tudi naš, družinski prijatelj. Kolikokrat sem se, kadar sem naredil kakšno  tako lumparijo opravičil in jo skušal popraviti, se odkupiti. Ta čut in ta obveza, da če narediš napako in je ne popraviš pomeni, da si spet storil napako, nam je bila privzgojena od malih nog. Težava je bila le v tem, da je bil Studenec tako poln vsega, tako poln napak in pravilnosti, da je bila velika smola, da so se name lepile v glavnem le napake.

Pred upravno stavbo smo imeli vrt, na katerem so bila igrala. Vsak od otrok, torej bratov in sestra, je imel svojo češnjo. Največja je bila Jasnina, malo manjša Mišova, še manjša Dunjina, pa Jajekova in moja. Ta je komaj kaj obrodila, vendar; tu, na tem vrtu smo Miloš, Bojan, Stane, Tone in jaz, postavili prvo pravo Studenško eskimsko vas.  Vsak od nas je imel svoj iglu.  V njih smo  modrovali o naših avanturah, o življenju na severnem tečaju, čeprav se nam še sanjalo ni kje pravzaprav je sever, pa o  polarnih belouškah, ki so na severnem polu čisto bele in o krapih in ščukah, ki morajo biti najbrž tudi precej beli , če so že medvedi beli. Tu smo skušali biti bolj prepričljivi od stvarnosti, saj je bil to samo naš, otroški svet. V njem je bilo dovolj prostora za vse naše sanje. V teh iglujih smo preživljali večino svojega časa in s fračami streljali v  piskre sneženih mož. Ha, naše frače so bile nekaj posebnega. Niso bile narejene iz lesene rogovile, ampak zvarjene v kovinsko rogovilo. Take nam je naredil stric Drago in se smejal  ob sami misli, kaj vse bomo mulci uspeli ušpičiti z njimi. Saj tudi smo. Razbili smo kakih pet šip na  prvem moškem oddelku, dokler nas bolničar Grosek ni razgnal. Vsakega na svoj dom. Jasno, da očetu ni bilo prav, če smo počeli neumnosti in povzročali škodo. Če pa se iskreno poglobim v tedanji čas, si moram seveda nesebično priznati, da nam je puščal širno obzorje osebne svobode začinjene z očetovsko potuho in dopustil, da te drobne objestnosti minejo same, brez zunanjega vmešavanja. Ko pa sem tisti dan s fračo razbil že drugo šipo na oknu bolnišnične kuhinje, pa je bilo svobode konec.

Teden dni je bil vstop v iglu prepovedan. Brez ugovarjanj in brez odvečnih besed. Takrat sem začel lumparije selektivno izbirati. Je vredna kazni ali nni vredna kazni? Ugotovil sem, da če bom že storil kakšno tako reč, ki bi ji logično morala slediti kazen, jo moram seveda temeljito preštudirati in razmisliti o njej. Vse akcije sem začel skrbno planirati. Kako bom spustil gume na avtu, ne da bi me kdo opazil.   Ali pa, kako  priti v glavno shrambo tehnične službe po barvo, ki smo jo mulci vedno rabili. Za kaj točno že, še sami nismo vedeli ampak, imeti oljnato barvo je bilo nekaj super. Vsaj tako super, kot bi danes dal mulcu barvni sprej, da kaj popacka. Vsak moj naslednji korak je postal premišljen, otroška razposajenost pa za to ni nič manj trpela. Celo več. Dobila je krila! Otroške igre so  zato, da se jih naveličamo, ko spoznamo njihove zakonitosti in njihovo bistvo. Igre so zato, da jih, ko nam niso več zanimive, shranimo v spomin in si jih kasneje, ko smo že odrasli, prikličemo v spomin  ko se želimo vrniti v otroški čas.  Biti Eskim mi na vsem lepem ni bilo več zanimivo. Če dobro pomislim, sem jedel na mrazu, pil na mrazu, namesto da bi to počel na toplem. Doma ob peči. Novo leto 1959 mi  bo ostalo  v spominu kot leto, ko sem  pod Novoletno jelko, ki je segala do stropa zagledal nove smuči. Bile so tako lepe, kot so lepe otroške sanje o tistem, kar si želiš. Vsi so jih že imeli, le jaz še ne. Takoj sem vedel, da je te smuči Dedek Mraz prinesel meni. Bile so Triglavke.  Nekaj posebnega so bile, ker so že imele kovinske robnike, na vrhu pa so jim  poseben čar dajale »oberkante« rdeče belo rdeče barve. Čista kopija Kneisslovih smuči, s kakršnimi je najbrž smučal Toni Sailer. Tisto zimo sem tako postal prvi studenški  smučar, ki je dobil kantane smuči.  V dneh po Novem letu sem  se naokrog klatil z njimi po ravnem, pa navzgor in seveda navzdol. Največje doživetje pa je bilo, ko sem jih lahko preizkusil v Begunjah za kurnico, kjer je že delovala nova psihiatrična bolnišnica. Seveda so bili taki družinski izleti smučarsko obarvani in tiste stare smuči, ki jih je imel še moj oče, čeprav so bile dvakrat daljše kot sem meril v višino, smo spravili v kot. To so bile smuči Beka šport, proizvajalca Kolb & Predalič, narejene iz Hickoryja, s katerimi je oče leta 1931 kot prvi presmučal Korab. Te iste smuči sem pred časom predal slovenskemu smučarskemu muzeju kot eksponat.

Prve smučarje  na Studencu smo otroci, stari šest sedem let, občudovali kot posebne idole. Taki, ki so se znali zelo hitro zapeljati po bregu navzdol  so bili od nas krepko starejši. Tudi do deset let. Jure Manfreda, ki je zdaj zdravnik nekje v Kanadi, Miloš Prunk, Boris Korbar, Mile Saje, pa tudi moj brat Mišo. Ti so že tako dobro smučali, da so hodili celo na Urha in se po  severnem pobočju hriba  spuščali navzdol proti Zadvoru. Včasih so se peš odpravili celo  na nekoliko bolj oddaljen Blažev grič v Štepanji vasi. Nam, otrokom, so bile to neizmerljive strmine, ki so mejile že na norost. Raje smo prisegali na klančke v okolici uprave bolnišnice in se z neizmerljivo hitrostjo spuščali navzdol, proti svinjaku.

Svinjak je  imel na skrbi Žvan. Najbrž se je tako pisal, ne vem, ampak za nas otroke je bil le Žvan. V mnogočem  me je spominjal na tistega   Andersenovega Svinjskega pastirja, saj so mi sličice iz pravljic veliko bolj ostale v spominu, kot pa sama pripoved. Žvan je bil vedno obut v visoke škornje, oblečen v siv suknjič, na glavi pa je nosil natanko tak ponošen klobuk iz filca, kot princ, ko je preizkušal svojo  izvoljenko. Žvan je vsakomur, če ga je le bil voljan poslušati razlagal neverjetne reči. Risal nam je  reči, ki  sem jih spoznal pri fiziki šele v gimnaziji. Kroženje planetov okrog sonca, Jupitrove lune, Saturnov obroč… Kako deluje štirna, zakaj mora biti dotok vode v ribnik in seveda kakšno nalogo ima odtok, nam je razložil Žvan.  Narisal in razložil nam je  problem Blejskega jezera. Čiščenje jezera z natego!? Vse skupaj se mi je takrat zdelo preveč abstraktno, nepredstavljivo, vendar, če so ga vsi poslušali, sem ga še jaz. Bilo je zanimivo, vendar veličina njegovih besed je ostala zakopana nekje v  predalčkih spominov n otroštvo, ki jih še nisem dodobra pospravil, pa tudi preveč čudovite krame je v njih, da bi delal red.  Štirna, ja! To je bilo zanimivo, kako zrak potegne vodo iz globine. Na natego pa sem postal pozoren šele mnogo let kasneje, ko sem v eni od revij prebral, da podjetje Limnos iz Ljubljane predlaga sanacijo Blejskega jezera z natego. Žvan je slovensko pamet prehitel za štirideset let. Vedno je bil enako oblečen, pa naj je bilo poletje ali zima in obdan s svojimi pujsi je bil neizmerno srečen. Kadar je prišel dan zakola, je bil to tudi praznik za mularijo. Vedno sem si izprosil mehur, ki so nam ga napihnili, in potem smo tisto brcali in brcali. Kadar pa je bilo treba dati pujsa pod nož, je Žvan odšel in ga do večera ni bilo na spregled. Pohajal je naokoli, samo da ne bi videl ali slišal cviljenja. Nežna duša, vajena vsega, le konca svojih varovancev ne. Žvan se je z njimi celo pogovarjal  in takrat se mi je zdelo, da mu tudi pujsi odgovarjajo. Bil je pravi dr. Dolittle, le da je znal en sam živalski jezik - pujsovski!  

Tako kot  mine vse, je minila tudi zima leta 1959, ki  je bila bogata s snežno odejo in  ki mi je prinesla nove smuči.  Leta 1959 se je na Studencu rodila gledališka skupina, ki je imela na skrbi pripravo kulturnih vsebin za vse bolj ali manj pomembne praznike, predvsem državne. Sindikalna dvorana, v kateri so potekale predstave, shodi ali drugi pomembni dogodki za bolnico, je tako dobila novo vsebino in nove najemnike. Igralce!

OTROCI SMO BILI IGRALCI

Ko človek pomisli na Studenec, se mu zaradi različnih zgodb, ki žive v izročilih in spominih ljudi, ki ga poznajo drugače kot jaz, ta kraj upre.  Pa vprašajte vse tiste nekdanje otroke, ki so zdaj stari štirideset, petdeset ali šestdeset let in ki ravno zaradi Studenca ne bodo nikoli postali stari in ljudomrzni, ki bodo v sebi tudi na starost še vedno ohranili nekaj Petra Pana,  kaj je bilo v bolnišnici za debelimi zidovi tako strašljivega. Nič, sami prijetni spomini. Pravzaprav lahko rečem, da se sploh nisem zavedal, da živim v bolnišnici  v kateri so se znašli ljudje zaradi te ali one osebne tragedije, spleta okoliščin, ki jih je pahnil v to nekdanjo blaznico, zato ker se je pretrgala nevidna tanka nit, ki jim določa usodo bivanja na tej  ali oni strani nekdanjih zidov studenške blaznice. Marsikaj so nas  naučili pacienti, ki smo jih otroci imeli le za nekoliko strejše in bolj »čudne strice«. Beseda gospod ali tovariš nam ni šla iz ust. Stric, to pa se je slišalo bolj intimno, bolj prijateljsko in bolj pristno. In ti odnosi otrok do bolnikov so vsekakor bili pristni. Vse kar danes v življenju znam, kar se tiče spretnosti, so me v rosnem otroštvu naučile njihove potrpežljive besede in učenje. Sprva še bolj po otroško ko je bilo potrebno kako reč narediti, ampak kasneje, ko se z učenjem in spoznavanjem drugih reči te aplikativne sposobnosti nekje v glavi srečajo, vse tisto znanje, spet privre v spomin in narediš to in ono reč brez težav. Glede elektrike sta nas otroke podučila Maks ali pa Kobe. Mizarili smo pri Zgoncu, ki je imel v pomoč dobro ekipo pacientov veščih obdelave lesa.  Kako se popravijo čevlji smo spoznali v delavnici mojstra Narobeta. Če je bilo potrebno kaj pobarvati, pa nas je podučil Zvonko, ki je bil prava desna roka mojstru Franju Hreščaku. Bil je nekje s Primorskega konca in njegova govorica je bila pravo petje. Mešanica slovenskih in italijanskih besed zlita v eno, ki mu je dajalo neko posebnost.  Mojster Rogel, otroci smo ga klicali striček, je bil mojster krojač. Naučil nas je kako prišiti gumb, kako narediti gumbnico, kako popraviti zadrgo.  Kako deluje šivalni stroj in kako z njim šivati me je naučil prav on. Striček! Šivanje in templanje čevljev sta mi šla dobro od rok. Vsem domačim sem začel popravljati čevlje. Za začetek sem s kladivom, šilom in lesenimi cveki, očetu uničil nove čevlje. Potemplal sem jih kar počez! Nekaj brisač sem uspel zašiti skupaj in vem, da je trajalo kar nekaj časa, da jih je mama uspela razparati da so spet služile svojemu namenu. Take terapije so zaposlovale  ljudi. Počeli so tiste reči, ki so jih sicer  počeli v življenju. Zunaj zidov. Prepričan sem, da če ne bi bilo takih oblik dela, da bi še bolj zmedeno blodili od jutra do mraka in čakali na morebitni boljši jutri. Ta boljši jutri je prišel, za mnoge. Ko so zapuščali bolnišnico, sem se čisto otroško spraševal:

»Pa zakaj greš ven.Ti tukaj ni všeč…?«

Medvešček je bil takrat, okoli leta devetnajstošestdesetega ko je bil v bolnici, star kakih petindvajset let.  Vedno je pod pazduho nosil violino in ko mu je bilo  najbolj hudo, ko ga je v duši peklo in skelelo, se je umaknil v park in pod vejevjem vrb žalujk izvajal Schubertovo serenado. Bil je izvrsten violinist. Celo moj oče, ki je tudi sam odlično igral  violino mu je  priznaval mojstrstvo. V radovednosti sem ga nekoč poprosil, naj me nauči igrati. Na violino. In me je učil. Dan za dnem, iz ure v uro. Potrpežljivo me je učil mehkobe prijema loka, prislona violine k bradi in intonacije inštrumenta s potegom loka. Mojster je nevedneža učil  tisto, kar je v njem vzbudilo ljubezen do glasbe, do inštrumenta. Sprehajala sva se po stezicah okrog bolniških poslopij, on pa mi je pripovedoval kakšen inštrument violina sploh je. Zakaj ima resonanco, zakaj ima kobilico in zakaj je potrebno lok venomer mazati s kalofonijo. Njemu je bilo to učenje v veselje, meni pa še posebno. Med tistimi sprehodi in pomenkovanjem z Medveščkom je v meni zbudil tako neizmerno željo po učenju violine, da sem mamo in očeta preprosil, da sta me že pri šestih letih vpisala v glasbeno šolo v Polju. To, da je violina čudovito mil in nežen instrument me je podučil Medvešček. Profesor violine v Polju je bil zelo pozoren gospod z  izrazitim orlovskim nosom in pretanjenim občutkom za glasbo. Nič tistega šolskega ni bilo, kar sem spoznal kasneje. Vse je bolj spominjalo na privajanje na instrument skozi igro, skozi to, da ga vzljubiš, če želiš znati dobro igrati nanj. Bil je prof. Mihelič, ki je igral violino tudi v orkestru SNG Opera in  balet v Ljubljani. Nikdar ne bom pozabil tega prijetnega gospoda, ki je imel izvrsten posluh inn za učenje  otrok. Starši so mi kupili četrtinsko violino, in vsak drugi dan sem se odpravil iz bolnice v kak kilometer oddaljeno Polje, kjer je bila glasbena šola. Brat Mišo je takrat že šesto leto obiskoval pouk violine in po eni strani se mi je zdelo lepo, da to počnem še sam. Tudi njega je violino učil profesor Mihelič. To me je še bolj vzpodbudilo, da sem se učil in učil, saj je ponavadi tako, da so mlajšim bratom vzorniki starejši in jih še posebno radi posnemajo. Nižjo glasbeno šolo  sem rad obiskoval in, zanimivo, za moje navihane potegavščine mi je počasi začelo zmanjkovati časa. Pozornost sem posvetil  glasbi , teoriji in violini.

Pod vodstvom posebne skupine terapevtov je v bolnici delovala tudi dramska sekcija. Za različne priložnosti je ta sekcija uprizarjala domače  veseloigre  pa tudi zahtevnejša dramska besedila. Ko je kot mlad diplomant AGRFT - ja  zaradi različnih spletov okoliščin prišel v bolnico danes vsem znan, pravijo mu večni asistent režije, Peter Zobec, pa so predstave pridobile tudi na dramaturški vrednosti. Njemu je bila to posebna terapija, da je lahko počel z igralci to, kar bi sicer, če ne bi bil seveda v Polju. Pa tudi sicer je bilo med tistimi, ki so bili po sili razmer  na Studencu kar nekaj takih oseb, ki so se spogledovale z gledališkimi odri, poezijo ali prozo. Igralci, režiserji, dramaturgi, pisatelji, scenografi, skladatelji. Ti so imeli seveda znotraj zidov poseben status. Danes lahko rečem, da se je tedanje vodstvo bolnišnice dodobra spogledovalo z izven bolnišničnim zdravljenjem, saj so ti ljudje povečini  sodili v skupino enega psihiatra, ki so ga spoštovali in cenili tudi v pisateljsko kulturni srenji. V skupino strička Bajbaja, oz. dr. Bogomira Magajne.  Terapije s temi bolniki so se praviloma nadaljevale v dnevni sobi studenške vile, v študijski sobi dr. Magajne. K njemu na dom pa so iz Ljubljane prihajali tudi drugi kulturni delavci in v nevtralnem prostoru terapevta, pisatelja, prijatelja in zaupnika je pogovor dobil povsem drugo dimenzijo in kvalitetno raven, kot bi jo sicer imel v bolniškem okolju. Ti mojstri slovenske pisane besede, igre in režije, so učili odrske govorice tiste naturščike, za katere se jim je dozdevalo, da bi lahko bili igralci. Predstave so bile odlične,  obiskovali pa so jih tudi tedanji novinarji in uredniki kulturnih vsebin Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice, pa tudi časopisa za kulturo in aktualna družbenopolitična vprašanja, Naši razgledi. Ne spominjam se katero predstavo je takrat uprizoril s svojimi »igralci« Peter Zobec, vem pa, da se je aplavz še dolgo razlegal po dvorani in da je v naslednjih dneh mati še skrbno prelistavala zlasti Slovenskega poročevalca in izrezovala članke, ki so pisali o tem enkratnem kulturniškem dogodku znotraj psihiatrične bolnišnice. Tudi radio je o tem poročal, saj se spominjam, da smo morali biti otroci tiho, ko smo neko popoldne sedeli v dnevni sobi in smo prisluhnili nekemu govorcu na radiu Ljubljana, ki si je to predstavo ogledal. Očeta, ki je bilk takrat direktor bolnišnice je vznemirjalo dejstvo, da  je med pacienti toliko volje in toliko energije do gledališkega udejstvovanja, zato je te reči znal tudi spodbujati. V mizarskih delavnicah so začeli pod vodstvom mojstra Zgonca izdelovati kulise za predstave, v šiviljski in krojaški delavnici pa  so nastajali kostumi. Seveda smo se še najbolj zabavali otroci, ko smo si ogledovali kako se naredi hiška samo z eno steno in enim delom strehe, zakaj je zadaj vse podprto, skratka, občudovali smo te mojstrovine, katerih del smo bili tudi mi sami. Ja, saj smo se tudi mi prištevali med igralce,mar ne?

Spominjam se, da sem upodobil enega od škratov v Sneguljčici in ta vloga me je tako prevzela, da sem še  pozno v večerni čas  v škratovski obleki z dolgo brado skakal med smrečjem in strašil mimoidoče. Najraje teto Kristanovo, ki nam je bila druga mama in je skrbela za nas, vsaj tako kot prava. Bil sem pravi mali navihanec. No, pa saj to ste najbrž že ugotoili sami, kajne? Priznam, strašiti ljudi izpod grmovja v mraku  res ni lepo, ampak veselje in zadovoljstvo je bilo neizmerno ko sem videl, da se je tisto, kar sem nameraval, tudi uresničilo. »Škratov ni - tebe ni!« je dejal Matuc in trikrat siknil v zrak »huš, huš, huš…!« Matuc je bil  eden od bolnikov, ki je dnevno skrbel zato, da so bila drva nacepljena, trske pripravljene, čevlji zloščeni, skratka, bil je neke vrste Majordom. Debelo sem ga gledal in bil sila presenečen nad njegovo »huš, huš, huš« reakcijo. Bil sem prepričan da bo krilil z rokami kot teta Kristanova in stekel v varno zavetje upravne stavbe, on pa ne. Mirno, kot bi vampirju pokazal križ je dejal, da me ni… Kako me ni? Bil sem tam, škrat vseh škratov, porednež, škratovilež in kaj vem kaj še vse.

Priprave na predstave so seveda terjale poseben odnos zdravstvenega osebja do pacientov. Tisti, ki so bili angažirani pri takih projektih, so seveda večino časa preživeli v dvorani, se učili besedila, kje in kako stati na odru in  kakšen jezik uporabljati. Spominjam se, da so mnogokrat sestre ali pa kar bolničarji prišli v dvorano  na pladnju prinesli čaj in zdravila in za nekaj trenutkov prekinili nastajanje predstave. Oče je  imel do kulture posebno izoblikovan odnos. Večkrat je trdil, da kultura ohranja identiteto posameznika, kot tudi naroda. Zakaj torej psihiatrična klinika ne bi smela gojiti kulturnega poslanstva, če to lahko pripomore k boljši psihosocialni sliki posameznika?

Tak angažma je številnim kulturnikom, ki so se v tedaj znašli v Polju, pomenil v nekem smislu intelektualno preživetje. Posplošitev njihovih težav  s kolektivno obravnavanimi ni prišla v poštev. To je bil dogovor, ki sta ga sprejela Bogomir Magajna in moj oče. Vsak od njih je imel posebno skrb in posebno nego, predvsem pa se je pazilo, da so bili na tekočem z vsem, kar se je v kulturniških krogih dogajalo. Dobro, danes berem in seveda tudi vem, da je mnogim sledila tajna policija, ko so zapuščali bolnišnico in se odpravljali proti Ljubljani, vendar v oazi znotraj obzidja, policije ni bilo. Nič nenavadnega ni, da so se tudi tisti pisatelji, pesniki in dramatiki novega realizma, ki so bili znotraj zidov, radi zbirali na posebnih debatnih večerih pri dr. Bogomiru Magajni. Kadar je pri stričku Bajbaju potekala kakšna taka kulturniška seansa so na svoj račun prišli predvsem tisti pacienti, ki si niso mogli privoščiti nakupa škatlice cigaret. Vsako jutro je bilo pod Magajninim oknom  na kupe ogorkov, ki so jih bolniki pobirali, ločili preostanek tobaka od papirja, tobak oprali v bajerju, ga posušili na časopisnem papirju  in potem zvijali cigarete  v toaletni papir Bristol.

Petki  so bili praviloma rezervirani za filmske predstave in to kar ve tej veliki dvorani, ki je bila pred drugo vojno bolnišnična kapelica. Za filmske predstave je poskrbelo podjetje Potujoči kino Domžale.  Marko je bil med tistimi, ki smo jih imeli otroci najraje. Že okrog tretje ure se je s polkamionom pripeljal na Studenec in pričel raztovarjati opremo. Projektor, filme in otroci smo mu vedno radi pomagali pri teh delih.

»Zdravo otroci,« nas je vedno znal prvi ogovoriti.

»Če mi boste pomagali malo pospraviti v projicirnici in znositi kolute na oder, vam obljubim, da si boste lahko ogledali film z najboljšega mesta«! Marko je bil prijazen mož srednjih tridesetih let. Že smo držali vsak svoj kolut, vsak svoj kovček in nosili. Seveda takrat še pomislili nismo, da so predstave pravzaprav brezplačne, namenjene vsem, tudi bolnikom, in da je balkon pravzaprav zaprt in dostopen le za otroke, vendar na kaj takega še pomislili nismo in smo se vsi pridno odzvali njegovemu povabilu. Nosili smo kolute, s posebno krpico čistili optiko  projektorja in pogosto je med kinopredstavo zacvrčalo in film se je skuril.  Potem  je nekdo prižgal luč in trajalo je kar nekaj minut, da je Marko uspel zlepiti konec s koncem, da se je predstava lahko nadaljevala.

Moralo je biti  proti koncu petdesetih let, ko smo otroci postali navdušeni ljubitelji Kirka Douglasa in Tonyja Curtisa. Marko je vrtel  film z naslovom Vikingi.  Obnemeli smo ob znanju mečevanja obeh igralcev. Z odprtimi usti smo iobčudovali mojstrsko streljanje z lokom, vihtenju meča enega ali drugega in zgodilo se je, da smo ob koncu filma vsi hoteli postati Tony Curtis, kajti on je bil »in« kot bi rekli danes, Kirk pa je bil negativec, torej »out«. Prepirali smo se celo tako silovito, da nekaj dni nismo želeli govoriti drug z drugim. No, družba je pač družba in na koncu smo sklenili kompromis, kajti za igro so potrebni igralci. Vsak je bil en dan Tony Curtis.

  

NAŠ STRAŽMOJSTER, STUDENŠKI MILIČNIK

Tako kot vsak kraj ki je v tistih časih veljal za  pomembnega, je tudi Studenec imel svojega miličnika.  Postaja milice se je sicer nahajala v  bližnjem Polju, a miličnik je v skladu s svojimi pooblastili  prišel tudi na Studenec. Sprva se je naokoli vozil s kolesom, kasneje z mopedom, še kasneje pa s fičkom. Ta naš miličnik je bil nekaj posebnega. Vedno je bil urejen, vedno je bil strog in vedno je govoril, vsaj nam otrokom se je tako zdelo, nerazumljivo. Seveda je govoril slovenski jezik, a ta je bil poln nam neznanih besed.  Včasih, če se mu je zdelo da mora biti na kakšno reč še posebej pozoren, se je z mopedom zapeljal do ovinka na Zaloški cesti, tja , kjer je bila nekoč trgovina pri Grčarju. Belo moder miličniški moped  je postavil na stojalo in se skril  za grmovje. Gotovo se skriva, smo mislili otroci. Saj, če se mi skrivamo, zakaj se ne bi še on.  Ime tega našega, v marsičem tako posebnega miličnika je bilo, Viljem Rački. No in ta naš studenški miličnik je živ dokaz za trditev, da človek lahko še za časa svojega življenja postane legenda, ki ne bo nikdar utonila v pozabo. Pravzaprav, če pomislim na vse šale na račun policistov in miličnikov lahko rečem, da so vse, brez izjeme, nastale zgolj na podlagi opazovanja tega resnega, v modro oblečenega tovariša miličnika, Viljema Račkija.

Tovariš Rački je bil neizprosen miličnik. Tako zelo neizprosen, da je legitimiral celo svojo zakonsko ženo in ji napisal kazen za nepravilno prečkanje cestišča.

Gotovo je bil tovariš Rački večkrat v Ljubljani na kakem  izobraževanju. Koncem petdesetih let seveda naše glavno mesto ni imelo semaforjev. Miličniki so na posebnih okroglih podstavkih stali sredi križišč in usmerjali promet. Nekateri med njimi so to delo opravljali s tako virtuoznostjo, da jih je bilo veselje opazovati. Spet drugi pa so bili pri takem usmerjanju prometa tako nerodni, da so imeli veliko srečo ker takratni promet ni bil pregost, saj bi zlahka zakrivili nesrečo. No, lepega dne smo pri slaščičarni v Polju otroci opazili našega tovariša miličnika, kako stoji sredi ceste. Vajeni smo ga bili videvati za kakim vogalom  kake hiše, če pa ne tam, pa smo opazili njegov moped pred kakim grmovjem. Za njim je  gotovo na prekrškarje zakona čakal  tovariš miličnik, Viljem Rački.

Takratni politični režim je bil, tako vsaj trdijo nekateri, svinčen in neizprosen in državljane  naj bi  zapirali za vsako malenkost. No, kadar se je v Ljubljano pripeljal Maršal in predsednik Jugoslavije, tovariš Tito, so res po Ljubljani pozaprli za nekaj ur najbolj glasne nergače in  najbolj znane  prodajalke ljubezni, ki so praviloma svoje storitve ponujale pred železniško postajo, v baru nebotičnik ali pa v kavarni Slon. Zaradi varnosti pa so  v  času obiska našega ljubega Tita zaprli tudi vse tiste, ki so se praviloma zdravili v Polju in so bili  tisti trenutek v mestu ali pa na začasni prostosti zaradi dovoljenega izhoda. Med take bolnike, torej bolnike s prostim dnevnim izhodom, je sodil tudi nekdanji major KNOJ-a, tovariš Božo z neprijetnim spominom iz časov borbe za novo državo. V glavi mu je obtičalo zrno naboja in je vsake toliko časa postal nepredvidljiv. Kljub temu, da je bil nepredvidljiv, pa je vendarle bil predvidljiv. Bilo je proti koncu aprila 1958, ko se je Božo odpravil peš na Fužine in se spotoma ustavil še pri Zigmarju, ki je bila njega dni imenitna gostilna. Tam je slišal, da  Radio Ljubljana javlja, da v mesto prihaja  Maršal Tito z vsem jugoslovanskim partijskim vrhom. Božo je vedel kaj to pomeni, zato se je kar sam odpravil proti postaji milice v Polje in se javil tovarišu Račkiju.

» Tovariš Rački,  v Ljubljani bo VII. kongres  ZKJ, (Zveze Komunistov Jugoslavije) pa sem se kar sam prišel  javit, da me priprete«, je dejal Božo.

Miličnik Rački ga je pospremil do celice kot najboljšega prijatelja in ga zaprl. Ura je  morala biti okrog poldneva. Proti večeru pa je v Polju zavladal alarm. Vse  gobezdave prodajalke ljubezni so priprli,   znane in manj znane oporečnike prav tako, manjkal je le še major Božo, ki pa ga na domačem naslovu  na Japljevi ulici  ljubljanski miličniki niso našli.   Uprava milice je zato poklicala v Polje, da naj se iskanju tovariša Boža pridruži tudi tovariš Rački, če ni morda Božo  v kaki od studenških ali fužinskih gostiln.  Strumno poslušni miličnik je nemudoma po prejemu obvestila zajezdil  miličniški moped T-12 in se po kaki poldrugi uri vrnil nazaj na postajo milice. Poklical je v Ljubljano in dejal, da tovariša Boža ni v nobeni od gostiln, je pa  zaprt na postaji v Polju, saj se je že  okrog  ene ure  popoldan sam oglasil pri njem, češ, naj ga pripre.

Po dolgem premoru in monologu na oni strani telefonske zveze, je tovariš Rački dejal edino le, »razumem« in je odložil slušalko.  Tovariša Boža  je  na postajo ljudske milice v Polje prišel prevzet službeni šofer Sandi Skender in ga pripeljal nazaj v zavod, kjer se je počutil še najbolje, ko pa je kongres končal z delom, pa  je Božo  spet dobil dnevno dovolilnico za proste izhode.

Fička  modro bele barve  je  Postaja ljudske milice v Polju dobila leta 1960.  Tovariš Rački je sedel vanj in se skoraj celo dopoldne vozil gor in dol po Zaloški cesti. Na Fužinah, tam nekje pri  gostilni pri Anžiču je obrnil  in spet zapeljal proti Polju.  Na stari Zaloški cesti, tam, kjer se zdaj nanjo priključi izvoz vzhodne obvoznice, pa je  novi fičko doživel svoj prvi defekt.  Najbrž je zapeljal na kak žebelj ali  kos stekla, saj je  močno počilo.  Nemočno je gledal prazno gumo, se vsake toliko časa popraskal po glavi, potem pa le vzel dvigalko in pričel z delom. Številni bolniki ki so ob bolniškem zidu, tam, kjer je bil najnižji oprezali za morebitnimi domačini da jih »nažicajo« za cigareto ali dve, so  v trenutku pozabili zakaj sploh so tam in so vso svojo pozornost usmerili v opazovanje miličnikove nesreče.

Miličnik jih še ni opazil. Fička je dvignil le toliko, da je lahko odvil vijake  ki  jih je položil v okrasni pokrov. Ko je krenil po rezervno kolo, pa je po nesreči brcnil v ratkapo, po studenško je to okrasni pokrov kolesa, da so se vijaki skotalili po travi navzdol in se mu skrili tako, da jih niti po petnajstminutnem iskanju in odmikanju travnih bilk ni uspel najti. Spet je stopil do fička, si pomaknil miličniško kapo nazaj in se še močneje popraskal po glavi, vprašujoč, le kaj naj storim. Pa mu je odgovor ponudil  kar eden od  bolnikov, ki so vse to opazovali.

»Z vsakega kolesa odvij po en vijak, da boš imel na vsakem kolesu po tri.  Do servisa v Vevčah  boš že prišel!«

»Mejdunej, kako si ti pameten«, je dejal temu pacientu tovariš Rački. »Ja, kako pa to, da si na oni strani«, je bil še radoveden miličnik.

»Ah, brušenje, alko. Čez dva tedna bom spet v Ljubljani, ne razumem pa tega, kako lahko ti opravljaš tako pomembno delo s tako malo  znanja o, hmmm, avtomehaniki.«

Miličnik Rački je to opazko preslišal in se le zahvalil za nasvet. Čez nekaj minut je že sedel v svojem fičku in se počasi peljal proti Polju.

Ko je nekaj dni kasneje  v Zadružnem domu v Zadobrovi pripovedoval  kako je rešil zaplet z gumi defektom, se navzoči niso mogli načuditi iznajdljivosti njihovega miličnika. Čeprav je tovariš Rački povedal, da mu je tisto reč z vijaki svetoval eden od pacientov, mu gostilniški zbor ni verjel. Bili so prepričani, da miličnik Rački ni le iznajdljiv mož postave, pač pa da ima tudi izostren smisel za humor.

 PRVA CIGARETA (hm!?…)

Kar bo sledilo seveda ni najbolj poučno, je pa sestavni del odraščanja in eksperimentiranja  z vsem, kar je otrokom prepovedanega. V življenju se vedno učimo. Iz dneva v dan. Napake naj bi bile tiste, ki bi nas kaj naučile. To, da mularija rada posnema starejše je bilo, je, in bo! Deklice si obuvajo salonarje z visokimi petami, se okoli ust našminkajo kot njihove mamice, morda celo nadenejo modrček, se postavijo pred ogledalo in se občudujejo  v svoji  ženski lepoti. Kaj pa naj počno fantje, da bodo izgledali odrasli, če govorim o posnemanju starejših?    Ostane nam le cigareta, saj ne poznam primera, da bi kak sedemleten mulc zvrnil enega kratkega samo zato, da bi izgledal malo starejši. Ja, ampak cigarete je bilo včasih sila težko dobiti kljub temu, da ni bilo protitobačnega zakona, ki bi prepovedoval nakup cigaret mladini. Če si hotel kakšnega na hitro prižgati, skrit za kakšnim vogalom ali pa daleč proč od odraslih oči, si vzel tisto, kar je bilo pri roki. To pa je bilo kakšno suho listje, seveda zdrobljeno in potem zavito v  tanek papir ali pa kar kos časopisa. Največkrat pa naravna cigareta mnogih generacij otrok, rastlinica, ki te je bolj zadela kot konoplja. Srobot ! Te paličaste grmovnice, plevela pravzaprav, je bilo na Studencu kot listja in trave  in bila bi prava izguba časa zvijati cigarete, če so pa  naše cigarete kar rasle iz zemlje. Veliko ljudi je prihajalo k nam na obiske. Bili so očetovi sodelavci iz zdravniških krogov, mladostni prijatelji, znanci, pa tudi številni novinarji so prihajali na Studenec, da na lastne oči vidijo kako v praksi izgledajo te, takoimenovane delovne terapije, ki so bile takrat v psihiatrični stroki in resocializaciji pacientov nekaj novega. Med obiskovalci, ki so lahko prišli tudi nenapovedano in seveda bili vedno prijazno sprejeti, sta bila tudi očetova sošolca s klasične gimnazije. Igralka Savka Severjeva in harmonikar Avgust Stanko. Gustl je bil vedno, kadar je prišel dobrovoljen in je stresal šale, ki jih otroci seveda nismo razumeli, odrasli pa so se jim  na glas smejali. Nekoč, najbrž je moral biti kakšen praznik ali kaj, je s svojo harmoniko nastopil tudi v dvorani Studenške bolnišnice. Bolj kot igral, je stresal šale in tem so se od srca smejali vsi.  Mi, otroci, smo se pa smejali vsem tistim, ki so se smejali in za dobro voljo je bilo poskrbljeno.  Teta Savka nam je bila  bolj  pri srcu, saj nas je znala osvojiti na prav poseben način. Naučila nas je raznovrstnih koristnih reči za življenje  na Studencu. Pokazala mi je, kako se naredi pravi mornarski vozel, naučila me je žvižgati na prste, naučila me je, kako se iz lubja naredi prdulja in iz kostanjeve vejice piščal. Spominjam se, da je bila pozna pomlad, ko je nekega dne prišla na obisk, oče pa je  bil službeno zadržan, saj je imel izpie s svojimi študenti. Ni ga bilo studenškega poba, ki bi znal tako močno zažvižgati, kot je to znala Savka. Dvakrat trikrat se je zaslišal žvižg  pod kuhinjskim oknom, potem pa njen močan glas:

»Marija, daj obleč tamalga, greva na sprehod!«

Medtem ko so mnogi družinski prijatelji  mojo mamo klicali  Mima, jo je Savka vedno klicala Marija.

»Pridi na kavo, medtem  pa bo oblečen,« se je zaslišalo skozi okno, in po stranskih stopnicah je povabila Savko v stanovanje.  Poznala je vse skrivne poti upravne stavbe na Studencu. Vedela je, koliko prostorov in kakšne tramove ima podstreha, vedela je koliko je kletnih prostorov, skratka, vedela je pravzaprav vse  in zdelo se mi je, da bi bila imenitna osvežitev  pri naših  otroških lumparijah.

Oblekla me je teta Kristanova in me pospremila do kuhinje, kjer sta Savka in mama ravnokar pili kavo.

Močno me je stisnila k sebi in dejala.

»Črtek, pejt greva na špancir pa prdulje bova delala!«

Vstala je, me prijela za roko  in mi začela pripovedovati prav neverjetne zgodbe, ki jih nisem še nikdar slišal. Niso bile pravljice, prej bi dejal, nekakšne grozljivke. Na vso moč se je zabavala, ko je videla kako me spreletava srh. V vsaki stvari, ki se nama je  prikazala pred očmi je videla del zgodbe. Pripovedovala mi je o kačah, ki so bile dolge več kot dva metra in ki so zvečer prilezle iz  dupel, studenških  topolov in vrb…

»Vidiš Črtek, prav takih, kot je tale tule ob vodi«.

Tistega dupla, ki mi ga je pokazala teta Savka, sem se izogibal vsaj dva tedna, dokler na zgodbo nisem pozabil. Me je pa spreletel srh, ko sem kak mesec po tem pripovedovanju videl v bližini  na pol strohnelega štora belouško, ki se je plazila proti ribniku. Belouške so bile naše zveste prijateljice. Mularija stara šest let in več jih je znala prav dobro loviti in potem smo jih nosili po hlačnih žepih kot ljubljenčke. Polno, prepolno jih je bilo v oklici ribnika. Ko sva s teto Savko prišla do Virantove hiše v Parku,  pa je dejala:

»A maš pipec?«

Seveda, kakšen fant bi pa bil brez pipca. Ponudil sem ji ga, ona pa je segla v vrbje, med goste veje, ter izbrala eno, ki jo je vešče odrezala in začela nekaj oblikovati. Rezala je in rezala, kot kak poba in  ne kot gospa, povrhu pa še sošolka mojega očeta. Dramska igralka, filmska igralka, če ne bi bila stara, sem pomislil, bi bila lahko takoj moja najboljša prijateljica. Pa saj je bila. Vsaj mislim tako. Naučila me je izdelovati posebne prdulje iz vrbja in čudovite frulice, za kar ji je bil kasneje v Ljubljanskem Tivoliju, zagotovo hvaležen tudi moj sin Matevž. Skratka, tisto tam v parku je bila prva učna ura izdelovanja glasbil.

Naravnost me je vprašala.

»A si že kadil?« 

Če bi me to vprašala moja mama ali pa oče, bi odločno zanikal. V Savkinem vprašanju pa je bilo to vprašanjew tako odkrito in tako tako pristno, kot bi me to vprašali moji vrstniki, kar je naravnost terjalo odkritost. Vedel sem, da me ne bo zatožila če rečem,

»Ja!«

»Kaj si pa kadil. Srebot?«

»Ja,« sem ji odgovoril…

»Buča mala neumna. A ne veš da je srebot strup! Na, tu imaš cigareto  pa nikar ne povej,  da si jo dobil od mene. Se razumeva? To je najina skrivnost.«

V rokah sem držal Rovinjsko ali pa Niško Moravo. Skrivnost vseh skrivnosti. Saj sem jo moral zadržati zase in nikomur povedati. Peklensko uslugo mi je storila s to cigareto. Ne morem se pohvaliti ne bratoma, saj bi me takoj  zatožila staršem, ne sestri, pa tudi ne mami, še manj očetu. Ne prijateljem. Ti bi to takoj izdali svojim staršem, oni pa mojim. Samo Savka in jaz sva vedela kaj se je zgodilo in od kod prava cigareta.

Spravil  sem jo v mali žepek irharic in nadaljevala sva pot okrog bajerja.

»Maš fračo s seboj,« je spet zanimalo Savko.

Seveda jo imam, saj nikamor ne grem brez frače.

Sklonila se je  in začela med kamenjem iskati pravega, ki bi kar najbolj natančno zarezal Studenški zrak. Kmalu je vstala in v rokah držala kamenček, ki je močno spominjal na frnikulo.

»Kadar streljaš s fračo, moraš zelo paziti, kakšen kamen si izbereš. Če je preveč neravnih oblik na kratko razdaljo še gre, na daljšo pa začne bolj po svoje frčati po zraku. Kamenček mora biti kar se da okrogel, da drži smer.«

Prijela je za rogovilo, vložila kameček v usnjeno ležišče, napela gumo, ter pomerila nekam v bajer…

»Ššššššššviiiiissssss,« se je slišalo in zadela je pižmovko na drugem bregu.

»Uaaaa! Kako dobr ciljaš, teta Savka!« To je bilo vse, kar mi je uspelo izustiti ob takem mojstrstvu, kakršnega mi je demonstrirala Savka Severjeva.

»Krompir! Samo krompir sem imela!«

Pižmovko je kamen, ko je priletel do nje seveda zadel ravno s tako močjo, da jo je le preplašil. Urno je skočila v vodo  in se skrila med šopom trave v svoj vodni brlog…

Mnogo let kasneje, bil sem v trretji ali četrti gimnaziji, sva se srečala  v bifeju Drame po predstavi Treh sester, A.P. Čehova. Pogovor ni bil več tak kot njega dni. Tudi okolje je bilo drugo. Zanimalo jo je kako kaj oče in mama, brat, sestra, preden pa sva se poslovila , sem jo vendarle spomnil na cigareto v studenškem parku izpred nekaj več kot desetih letih. »Cigareto? Kakšno cigareto«(?)

Ostala je resna, ni se zmedla  in spoznal sem, da je bilo vse skupaj ena velika šola iz katere naj bi spoznal nauk. Nauk, ki ga nikdar v življenju nisem uspel  prenesti na koga drugega.  Preveč moči je potrebne zanj. Savka je bila močna ženska. Močna v vseh pogledih in kolikor sem takrat sploh znal razumeti pogovore starejših jo je oče zelo spoštoval in imel rad. Ne le kot izvrstno igralko, pač pa kot pravo prijateljico in sošolko. Saj, kadar je bil utrujen od dela ali pa kake poti, če se je morda zleknil na kavču, je vedno dejal naj ga nihče ne moti. Da ga za nikogar ni razen, če prideta Savka ali Ladlc (Lado Kozak).

DRDONKE

Drdonke so bile na Studencu nekaj posebnega. Dobro, na Studencu pravzaprav ne, pač pa v Polju. Za drdonke sem si vedno moral vzeti čas, pa naj se je dogajalo še toliko zanimivih reči v okolici. Drdonke so bile lokomotive in nikdar nisem uspel izvedeti zakaj, drdonke. To je bil jezik v katerem sva se z dedom Karlom sporazumevala čisto po svoje. Karl, domači so mu rekli kar Korl in to ime se je kasneje prijelo tudi mene, saj so me domači začeli klicati Korlček. Mama je dejala da zato, ker sva si bila v vseh pogledih z dedom podobna. Karl je bil oče mojega očeta. Ded! Mene je imel še posebno rad. Karkoli sem mu storil, vse je bila zanj svetinja. Bog pa obvaruj, če bi kaj podobnega želel storiti kdo drug. Brata ali pa sestra. To bi bil joj. Vpitje in zmerjanje z nevzgojeno mularijo. Ja Korlček pa lahko vse.

»Rajsnedl« pod prevleko stola  je bila moja specialiteta za deda, da je zarjul od bolečine, ampak je vseeno  dejal:

»Joj, joj, ti navihanček moj. Kaj pa boš še naredil svojemu staremu atu, ti moja čenča!«

Deda sem imel zelo rad. Z menoj je bil resnično odkrit, skratka tak, kakršen ded mora biti. Najbrž mi je dajal zato toliko potuhe, ker je pač mojemu očetu ni mogel dati. Življenje  proletarca v Šiški je bilo pred prvo vojno, med njo, po njej pa še sploh, polno odrekanj. Za zimo, da je bilo pri hiši kaj drv, so otroci že poleti hodili v šišenski hrib nabirat dračje in ga povezovali v snope, te pa potem shranjevali v drvarnice. Z železnice pa je dedek vsak dan prinesel domov polno aktovko premoga, da se ga je nabralo dovolj za zimo.  Dedek, če si ga danes prikličem v spomin, je bil neverjeten možak. Čvrst in odločen, dolg korak je bil nesorazmeren z njegovo postavo. Las skoraj ni imel, je pa ponavadi vedno nosil kakšno od številnih čepic, predvsem baretk, ki jih je imel za celo zbirko. Mislim, da za vsak dan vsaj eno.

Velik orlovski nos mu je dajal strog videz, vendar se je pod njim, kadar so se kotički ust razširili v nasmeh, njegov obraz spremenil v neverjetno dobrosrčno in milo podobo dedka. Ves rompompom, ki ga je sicer počel z bratoma in sestro je bil pač rompompom. Kot da bi v opravičilo iskal besede, češ pustite me  na miru, star sem, Korlček je postržek in postržki so vedno deležni posebne pozornosti starih staršev. Sicer pa, moj ded je bil plavolas ko je bil mlad in jaz sem bil tudi edini biondo v družini. Je potem kaj nenavadnega, če je v meni videl svojo otroško podobo?

Kadar je prišel stari ata smo vedeli, da se bomo spet samo prepirali. Strašansko rad je igral tombolo ali pa človek ne jezi se. Ni bil tiste sorte ded, ki vnukom prepusti zmago. Kje pa! Z nami se je boril kot lev, rjul kot zmaj in bruhal gnev, če mu pri igri ni šlo. Če smo zmagovali mi, smo bili goljufivci, če je zmagoval on, se je hihital od sreče in veselja. Le Črtku je bilo oproščeno, če ga je zalotil s pogledom pri skrivanju številke ali pa pri preskoku za polje več. Hipoma je obrnil pogled, ter mi prepustil zmago.  Dedu sem pripravil največje veselje  kadar sem bil pripravljen z njim oditi v Polje na železniško postajo. Tam sva sedla na klop in opazovala vlakovne kompozicije, vagone, tipe lokomotiv, ki so prihajale  proti Ljubljani ali pa jo zapuščale proti Zalogu in naprej.  Kadar sva bila tam, sem vedno opazil v njegovih očeh nekakšno otožnost. Žalosten pogled je bil to. Ne, niso bile solze, ampak oči so dobile drugačen izraz kadar je pripeljala lokomotiva. Moj ded je bil najprej kurjač na lokomotivi, kasneje pa je postal strojevodja. Več kot trideset let je vozil lokomotive iz Ljubljane do Trsta in od Ljubljane do  Gornjega Milanovca. Železničarska je takrat, v rajnki Avstroogrski, pomenila nenehne selitve zdaj iz tega zdaj iz onega mesta. Moj oče je bil tako rojen v Avstriji, na Štajerskem. V Vordernbergu pri Leobnu. Tam je bil dom mojega deda štiri leta. Kasneje, ko je  oče upihnil četrto svečko so se preselili v Trst, ko pa je bil dovolj star za šolo so se preselili v Šiško pri Ljubljani, ki je bila takrat pravo proletarsko naselje. Železničarji, predvsem pritepeni z vseh koncev monarhije so tvorili pravo delavsko falango v predmestju Ljubljane. Prepričan sem, da so tedaj, na železniški postaji v Polju, mojemu dedu, star je bil že osemdeset let, spomini  leteli po tirih na šišensko postajo, kjer je pustil svoje delo in svoje življenje, vezano na južno železnico. Takrat se mi je zdelo vse skupaj hecno, zakaj si ded tako zelo želi, da ga spremljam in mu delam družbo v njegovih miselnih potepanjih po mladosti. Po železni cesti, ki jo je poznal od tira do tira, od vijaka do vijaka. Tista mladost morda, ki jo vidi, njegovega Korlčka, in tista, ki jo vsak od nas skriva v spominih. Obe! Zanimivo pa je, da kadar sem bil takole z dedom na skupnih potepanjih, sem se mu zlahka prilagodil. Tudi sam nisem čutil nobene potrebe po prijateljih, vrstnikih in bi tudi sam brez težav zdržal na tisti klopi pri miru dve ali tri ure, kolikor je ponavadi trajal tak dedov ritual.  Takrat je pokadil dve pipi in kar vidim se, kako sem po zraku lovil omamni vonj tobačnega dima. Tobak je dedek hranil  v prašičjem mehurju, v posebnih robcih pa je imel zavite tri pipe. Vedno je pazil na zaporedje in rad razlagal, kako pomembno je, da se pipa primerno ohladi, preden jo ponovno napolniš in prižgeš. Opazovati deda pri prižiganju pipe  in opazovati lokomotivo, ki je puhala paro na postaji v Polju, se mi je zdelo  zelo posrečeno. Obe puhanji sta bili med seboj močno povezani. Zdi se mi, da je ded poznal ritem puhajočih hlapov parnega kotla in v enakem ritmu je tudi on sam puhal dim. Še dobro se spominjam, da sem ga v tem smislu tudi pobaral:

»Stari ata, a ti zato tako pihaš dim kot drdonka, ker se poznata?«

Nasmehnil se je in mi dejal:

»Korlček, ali želiš, da ti kaj povem o lokomotivah. Te zanimajo?«

Mislim, da sem mu  odgovoril z da, saj konec koncev, kadar sva šla z dedom na njegovo željo gledat lokomotive, je bil dan zame tako ali tako izgubljen. Pa sem se raje še sam prelevil v poslušnega opazovalca in poslušnega učenca, ki ga močno, čeprav ne pretirano, zanima vse kar je povezanega z lokomotivami. Pardon, drdonkami! Dedek je vedno imel s seboj še palico, čeprav je bil še precej poskočen. Zdi se mi, da jo je nosil s seboj bolj zaradi  njegove zunanje podobe in pa opore, če je moral kje za hip postati. Takrat se je z obema rokama oprl na njen ukrivljeni del in občutek sem imel, ko se je tako vzravnal, da je postal kar malo večji. Na poti domov, torej na  Studenec, sva se vedno, kadar sva se odpravila na postajo, ustavila še pri Peterki v slaščičarn pri stari šoli. Tam sva popila vsak po kozarec malinovca in krenila proti domu. Ponavadi je bilo tako, da sva se z dedom pri vratarnici  ob balinišču razšla. Njegova pot do upravne stavbe ni bila več dolga, sam pa je videl, da je okrog naju že lepa druščina mojih vrstnikov, ki komaj čakajo, da se jim pridružim. Dedu ni bilo treba dvakrat reči naj pazim nase, da se ne poškodujem ali popraskam. Vedel je, da je to del odraščanja, vedel je najbrž, da bolj ko opozarjaš na nesrečo, prej pride. Zato tudi nisva veliko govorila o takih rečeh. Razgovoril se je pa tedaj, ko je vedel, da mi bo kaj povedanega v življenju prišlo prav. Seveda, če si bom zapomnil. O lokomotivah seveda največ. Kaj je to parni stroj, pa mi je znal tako nazorno opisati, da sem že pri sedmih letih uspel sam sestaviti nekakšno plovilce, ki sem ga spustil po bajerju in  se je tudi samo premikalo. To, da mi je uspelo narediti parnik, še vedel nisem. Ampak bilo je natanko tako. Naredil sem prvi parnik. Kotliček pa je segrevala  debela sveča...

KRATKOHLAČNI MODELAR

Že samo okolje v katerem smo se otroci gibali in rasli, je bilo na moč ustvarjalno. Vzpodbujalo nas je k temu, da smo veliko prostega časa posvečali različnim dejavnostim, ki so nam sproščale domišljijo ali pa razvijale naše ročne spretnosti. V delovnih terapijah, torej delavnicah v katere so bili vključeni številni pacienti, je bilo vedno dovolj različnega materiala, ki smo ga otroci vedno potrebovali. Usnje, različne niti, vrvi, kovinske palice, barva, les.  Les mi je bil od vsega kar sem počel, še najbolj ljub. Izžareval je nekakšno toploto in me pomirjal, ko sem ga rezljal. Seveda je bilo v Polju in na Studencu veliko fantov, ki so bili izvrstni modelarji. Vključeni so bili v različna modelarska društva v katerih so nastajale prave mojstrovine. Bodisi letal ali pa plovil..

Pri Zgoncu sem dobil kos smrekovine in s svinčnikom zarisal približno obliko kakršno naj bi plovilo imelo ter prosil mojstra, če mi lahko nekdo to izreže. Kmalu sem v roki držal tak kos lesa ki je v vsem spominjal na obliko ladje. Da bo to parnik, nisem povedal nikomur. S tem debelim klocom  lesa sem se odpravil na naš vrt, sedel na klop, ter začel rezljati to gmoto. Začel sem pri sprednjem delu in vem, da mi je šlo to opravilo počasi od rok, saj moj pipec ni bil namenjen za rezljanje tako debelih kosov lesa. Spomnil sem se, da ima stric Drago v delavnici različne velikosti nožev, ki čakajo na brušenje, saj so mu jih kar naprej prinašali iz  glavne kuhinje. 

Ko sem s tem kosom lesa stal pred stricem, sem najbrž izgledal kot hribovec, ki se je namenil  v planine pa zgrešil pot in se znašel ob morju. Tak kos lesa v kovinarski delavnici res ni bil vsakdanji pojav. Razen debelega kosa hrastovine, ki je služil kot blažilnik pri vrtalnem stroju.

»Ja kaj pa boš s to desko, Črtek,« me je vprašal Drago.

Bil sem na moč presenečen, češ, kako to da stric ne vidi, da je to že skoraj ladja, le še nekaj obdelave potrebuje.

»Rad bi naredil ladjo, pa je pipec premajhen. Vejo že odreže, les pa je pretrd. Imaš stric kakšen oster nož, da bi lahko  naredil pravo obliko ladje?«

» Če ti dam nož, ki bo dovolj oster, se lahko zgodi nesreča. Če ti dam takega, ki ne bo dovolj oster, pa bo  rezljanje naporno«, je modroval Drago in si ogledoval to  napoldeblo , napol parnik.

»Pa bi, Črto, ti to razljal tukaj pri meni v delavnici, da bom videl kaj boš naredil in kako boš naredil«?

»Ja!« To je bil odličen predlog. Če se nož med rezljanjem skrha (tako smo rekli rezilu, ki ni bilo več ostro), je tukaj stric, ki mi ga bo v trenutku  naostril.

Striček mi je dal precej oster lovski nož. Najbrž je bil Tonetov. Ne vem, pa saj me v tistem trenutku tudi ni zanimalo s čigavim nožem bom  naredil to moje plovilo. Ko sem prvič nastavil rezilo na les, je z njega odletel precej debel in dolg  oblat. Zdelo se mi je, da bi z mojim pipcem za enkratni poteg s tem nožem, potreboval najmanj pol ure.  Drago se je seveda bal, da se ne bi urezal  ali pa, da mi rezilo ne bi spodletelo in bi se zabodel, zato me je imel ves čas na očeh in opazoval, kako se lotevam rezljanja. To, da proti sebi ne smem rezljati sem seveda vedel. Stric je opazoval le način, kako režem in ali ne postavljam rezila na les pod prevelikim kotom. Rezljal sem in rezljal, oči pa so mi švigale sem in tja po policah, po obdelovalnem pultu, če ne bi morda uzrl kakšne take reči, ki bi jo potreboval pri mojem parniku…

»Črto, kadar režeš, moraš vedno gledati kako režeš! Glej, da bo  rezilo noža postavljeno pod čim  manjšim kotom.« Brž sem se zbral in si mislil, pa kaj, saj me bo stric tako ali tako pustil, ko bom obdelal to ladjico, da malo pobrskam po delavnici, če bi morda našel kakšen zanimiv  dodatek, ki bi vsekakor moral biti na ladji. Kako uro sem potreboval, da sem izrezljal tisto kar sem si predstavljal kot ladjo, ali parnik.

»Striček, gotov sem. Ladja je narejena!«

Drago je prijel v roko ta ošiljeni kos lesa in ga pogledoval zdaj s te, zdaj z druge strani. Smehljal se je, na koncu pa z besedami mojstra dodal.

»Še pošmirglati bo treba, pa bo ladja kot prava. Pojdi k Zgoncu, pa naj ti da nekaj brusnega papirja, da bo to, kar si izrezljal gladko, potem ko boš prebrusil.«

Zgonc mi je dal nekaj kosov brusnega papirja. Grobega, manj grobega in zelo finega. 

»Zdaj pa le začni. Najprej z grobim, potem pa z bolj finim,« mi je dejal stric.

Nekaj časa sem se trudil in trudil, ampak brušenje mi ni šlo ravno najbolje od rok. Pa sem se spomnil, kako so brusili okenske okvirje na oddelkih  studenški pleskarji z mojstrom Hreščakom. Košček lesa so ovili z brusnim papirjem in  šlo je lažje.

»Stric Drago, a maš kakšno dilco?«

»Za kaj pa jo rabiš, boš podaljšal ladjo,«  me je v smehu vprašal.

»Ne, ladja je dovolj dolga, rad bi le bolj fino brusil, pa se mi zdi, da bi šlo z dilco lažje.«

Stric je za nekaj trenutkov zapustil delavnico a se je vrnil skoraj tako hitro, kot je odšel. V rokah je držal debel kos nečesa, kar je bolj spominjalo na gobo, kot pa na les. Ko mi je pripravljal moje brusilne pripomočke je še dodal.

»Tole je boljše kot vsak kloc. To je pluta in laže boš brusil ker  se bolj upogiba pri brušenju. Poizkusi, pa boš videl!«

»Stric Drago, kaj pa če bi vse skupaj dala v primež, tako mi vsaj ne bo spodmikalo ladje, ko jo brusim?«

Tudi za to je stric hitro poskrbel. Nekje je našel dve deščici, med obe vstavil moj parnik, ter plovilo privil v primež. Pod njega je podstavil pručko  in tako sem bil dovolj velik, da sem se lahko lotil svojega dela.

Ladja je kmalu dobila postala gladka. Oblika pa je bila pač taka, kakršna mora pri ladjah biti. Spredaj ošiljena in  zarezana navznoter, zadaj pa širša in bolj pravokotne oblike. Da sem z brušenjem trupa končal, stricu seveda nisem povedal.  Oprezal sem po pultu pa po policah in  številnih škatlah v katerih je bilo toliko različne krame kot na bolšjaku, če bom slučajno našel kaj, kar bo služilo kot parni kotel. Kot kotel, kakršnega mi je opisal dedek, ko sva bila pri drdonkah.

Na eni od polic sem  zagledal vse polno pločevinastih škatljic. Ko sem pogledal kaj je v njih, sem videl polno vijakov, matic in podložk. Tega seveda ne potrebujem sem modroval, potrebujem pa natanko tako škatlico, da bo postala parni kotel. Te škatlice so bile rdeče barve, v njih pa so nekoč prodajali citronsko kislino, pred tem pa igle za stare gramofone. Take, ki so bili  še na troble…

»Stric Drago, a rabiš te škatljice,« sem zavpil kar nekam v prazno, saj ga v delavnici ni bilo. Poleg  je bila njegova sobica, nekakšna pisarna. Gotovo je bil tam.

Ko je  vstopil v delavnico, sem stal na vrhu ponka s polnimi rokami pločevinastih škatljic.

»Za kaj pa potrebuješ tako škatljico,« ga je zanimalo.

Z velikim ponosom sem mu oznanil svoj načrt.                                                                     

»Ja, kaj? Parni kotel bom naredil, da bo to parnik,. Tak, kot mora biti, ne pa kos lesa, ki  samo izgleda kot ladja«.

»Kako pa bi ti naredil parni kotel, da bi bila to res ladja na parni pogon,«ga je zanimalo.

V trenutku sem se spomnil  vsega, kar mi je o parnih kotlih razlagal dedek Karl.

»Potrebujem  pločevinasti kotliček,  škatlico prevzaprav, katere pokrov bi moral imeti navoj, da vanjo lahko natočim vode. Rabil bi še kakšno tanko  bakreno cev, ki bi jo zavaril na kotliček. Kotliček bi moral biti dovolj visoko, da bi bilo spodaj dovolj prostora za ogrevanje. Prostora za svečo torej.

Drago  je med kopico različnih pločevinatsih tulcev in različnih škatel našel eno, ki je bila še najprimernejša za kotliček. Bila je bakrena in še danes mi ni jasno, čemu naj bi služila. Velika je bila približno petkrat pet centimetrov, na vrhu pa je imela majhno odprtino v katero si (najbrž) lahko nekaj(?) nalil. Striček Drago je od nekod prinesel še cel šop drobnih kovinskih cevi, v drugi roki pa je držal nekaj, kar nisem videl še nikdar.

 »Kaj pa je to stric Drago,« sem bil radoveden kot vedno.

»Star kompresor s katerega bova odžagala cevko, da jo bom privaril na kotliček.«

»Kaj pa je to kompresor,« sem ga začel spraševati  in seveda z mislimi bil pri tem čudu polnem cevčic in zavitih spiral.

»Kompresor je, ja, kako naj ti povem…. to je nekaj, kar…«

Danes ga seveda razumem. Pamži kar naprej postavljajo čudna vprašanja na katera znajno starejši vedno najti ustrezen odgovor. Včasih pa vprašanje lahko postane zadrega, sploh če si voljan odgovoriti nanj.  Ne verjamete? No, enostavno vprašanje. Kaj je radar? Bi znali odgovoriti na to vprašanje. Torej, kaj je radar, ali bi vedeli zgolj površno odgovoriti čemu služi.  Čemu ga uporabljamo seveda gre. Kaj pa radar je, je pa nekoliko težja naloga.  Enako je s kompresorjem.

Enkraten je bil, ta moj stric. Čisto vse je razumel kar sem mu razlagal in čisto vse je tudi imel pri roki. Nič mu ni bilo potrebno razlagati kako kaj deluje. Vse je vedel v trenutku in vse je tudi v trenutku znal narediti. Kotliček je bil narejen v manj kot pol ure. Najbolj se je zamudil pri lotanju bakra, da pri cevki, ki je bila pritrjena na kotliček ni uhajal zrak. V parnik mi je z dolgim svedrom izvrtal še odprtino za cev in vse je bilo pripravljeno za splavitev prvega studenškega parnika.

Firnež sem dobil pri mojstru Franju Hreščaku  in ko me je vprašal za kaj ga potrebujem, sem mu odvrnil:

»Ja, za kaj. Za parnik, ne?!«

Čez dobri dve uri je že plul med lokvanji našega bajerja. Na svoji plovbi je za seboj puščal male zračne mehurčke. Para kot pogonsko sredstvo ga je s težavo pomikala naprej. Pa vendar ga je. Parnik je plul. Podvig je uspel! In uspel je tudi moj ded, ki mi je tako lepo in razumljivo opisal delovanje parnega stroja. Stric Drago je tako kot vedno verjel kaj želi otroška domišljija, kako otrok razume in si predstavlja zapleteni svet tehnike. Ko sem parnik privezan na laks usmerjal zdaj v eno zdaj v drugo smer, sem  pri vagi videl strička, kako z rokami uprtimi v bokih gleda proti meni. Smehljal se je in zmajeval z glavo. Ko pa je mimo prišel še Franjo in videl to premikajoče se parno čudo, je z vprašujočim pogledom uprtim v strica vprašal.

»Ja kaj pa je zdaj to ?!«

 »Parnik, ali ne vidiš. Prvi Studenški parnik!«

Modelarstvo me je v naslednjih letih tako prevzelo, da ga ni bilo prostega časa, ki ga ne bi preživel ob izdelovanju  ladjic ali pa jadralnih letal.  Ko pa sem spoznal, takrat seveda že v Ljubljani, Petra Burkeljca, ki je zahajal v našo hišo na Igriški in je veljal za vodilnega modelarja pri nas, sem še bolj vneto in zagreto začel izdelovati modele. Bolj in bolj zahtevne. No, ampak, tudi ta strast je kmalu  zamrla. Potiho se prikrade v otroške želje. Zori in zori, dokler ne dozori in na vsem lepem je ni več. Ostala pa je spravljena v posebej  za to shranjenem spominu in sem in tja se vračajo njeni odmevi, ki te za hip spet priklenejo k spominom, da nekaj narediš, nekaj davno pozabljenega,  z neizmerno lahkoto.

Da iz lesa izrezljaš letalce ali čolnič in ga pokloniš otroku, ki te začudeno gleda kaj počneš, kako počneš in se ob tem, ko nekaj zanj delaš tudi on uči. Tako kot sem se sam kot radoveden otrok prikradel v družbo starejših fantov in jim gledal pod prste, kaj za vraga počno.

Moja klet pravzaprav ni klet, kakršne poznamo. Odlagališče krame, ozimnice in še česa. Moja klet je delavnica. Laboratorij! Ena stran, tista z delovnim pultom in priročnim orodjem je namenjena modelarstvu, druga stran pa izdelavi umetnih mušic za ribolov. No, ampak  govorim seveda o modelarstvu! Življenje, tako ga vidim sam, je en velik krog. Nekakšna spirala po kateri potujemo iz meseca v mesec, iz leta v leto. Vsaka medetaža ali pa etaža na tej spirali, pomeni konec nekega obdobja življenjskega cikla. Više ko gremo, dlje bomo prišl, pa vendar se znova in znova spet znajdemo na izhodiščni točki, le  nadstropje više. Na tej poti v nas pljuskajo davno pozabljeni spomini, naše pozabljene želje in hotenja. Jih bomo znali uresničiti ali bomo počakali na naslednjo stopničko, seveda, če bomo do nje prišli.

Tako je tudi z mojim modelarstvom. Z njim sem se začel ukvarjati kot otrok  in ves čas življenja me spremlja kot neviden, tih spremljevalec, ki me spremlja skozi življenje,  jaz pa ga modeliram in oblikujem v končni izdelek.  Bo izdelek dober ali ne? Kdo ve! Važno je da modeliraš, da delaš in se pri tem izpopolnjuješ. Ladje in letala, kakršne znam narediti danes, bi lahko krasile vitrine ladjedelniških družb ali letalskih družb. To je moja dediščina otroštva. Danes vsak svoj prosti trenutek, seveda takrat ko začutim v sebi klic po spominih, zbežim v svoj, samo moj čudoviti svet  otroštva na Studencu in se prelevim v modelarja. Rezljam, oblikujem, ustvarjam, snujem.

Ne, stanovanje seveda ni polno tako narejenih izdelkov. Morda le eden ali dva. Tisto kar naredim podarim prijateljem. Tistim, za katere vem, da bodo znali ceniti tako darilo, tako pozornost, saj je v njem ujetega več kot petdeset let  življenja.

PR,V ČRV KONJA DRL...

Pa sem še sam dočakal svoj prvi šolski dan. Tega dneva ne bom nikoli pozabil, saj je sonce tako pripekalo, da se je na Zaloški cesti topil asfalt. Nekaj svoji sošolcev sem seveda poznal že s Studenca, saj so bili moji vrstniki. Stane Kvartuh, pa Drago in Janez Kočar, Janko Mohar iz Slap, Marija Tomše; spoznal pa sem tudi nekaj novih fantov in deklet,  ki so prihajali k pouku iz Vevč, Kašlja ali pa Dobrunj. Lili Kiss je bila, kolikor se je spominjam, in pravijo da imam fotografski spomin, črn ženski hudiček, saj so se njene oči ves čas svetile in švigale sem in tja. Sonja Martinovič v katero sem bil skrivaje in otroško zaljubljen, pa Irena Lavrenčič, pa Miro, Drago, Dare, pa še en Miro, s katerim sva šolske klopi znova delila mnogo let kasneje, na Viški gimnaziji. Učiteljica je bila lepa in elegantna gospa. Vitka, prava manekenka, samo da takrat še vedel nisem, kaj so to manekenke. Vera Uršič! Bila je iz Tolmina ali Kobarida. Tip prave italijanske Viscontijeve lepotice, s pramenom črnih las preko lica. Eleganco in gracioznost ji je poudarjala še temna obleka ali pa kostim. Vedno je bila v črnem.

Prvi dan nisem s seboj odnesel nobene reči, ki naj bi jo pri pouku potreboval. Dobil pa sem jasna navodila studenških fantov, ki so že začeli obiskovati drugi ali tretji razred. Učiteljice so kar v redu, lahko jih tudi razjeziš, saj ne bodo hude. Pazi pa se, če razjeziš učiteljaTolmajnarja ali pa Lampiča. Tolmajnar naj bi zelo rad otrokom poslal kakšen kos krede v glavo, Lampičeva specialnost pa naj bi bila lasanje s »ta sladkimi«, nato pa »s ta grenkimi«, za konec pa še s »ta kislimi«. V mislih imam seveda lase, saj udarcev in drugih oblik trpinčenja otrok sploh ni bilo.  Lasanje! Tega je bilo pa vsak dan dovolj za vse. Prava inflacija lasanja je vladala v šoli  in srečen je bil tisti, čigar lasje so vsaj en dan ostali na kupu in da niso bili deležni učiteljeve pozornosti. Prvi teden pouka sem  celo sam izkusil, kaj pomeni Lampičev prijem. V stari šoli, Polje je imelo dve šoli, staro, do četrtega razreda, in novo, od petega razreda naprej, je stanovala tudi gospa Primožičeva, ki je bila učiteljica. Njen sosed pa je bil »zloglasni« učitelj Tolmajnar. Učiteljičin sin je imel čudovit motor kakršnega do takrat še nisem nikdar videl. BMW z dvojnim izpuhom in dvema cilindroma. En izpuh in cilinder že, ampak dva! Čudo vseh čudes. Še nekaj je bilo sila imenitno na tem motorju. Elegantna črna barva, ki se je čudovito stapljala s kromiranimi deli. Jasno, da sem kot  dober poznavalec dongota ves prosti čas, kolikor se ga je dalo, preživel ob motorju in spoznavanju vsega kar je bilo na njem. Motorje sem seveda poznal, saj jih je bilo na Studencu kar nekaj. Enega je imel moj stric Dušan, ampak ta je bil iz Vzhodne Nemčije. Drugega je imel Slavc Jakič in bil je  DKW. Taka eleganca pa je presegala vso otroško domišljijo o tem, kako naj izgleda motor. Pa se je zgodilo, da so se pri občudovanju očem pridružile tudi otroške roke. Ne, ni bila moja želja karkoli odviti, izpuliti ali kaj podobnega. Dejal bi, da je šlo bolj za tisto otroško občudovanje, tipanje. Božanje celo. Preveč lep in preveč dragocen že na prvi pogled je bil ta motor, da bi mu ušpičil kakšno lumparijo. Iztaknil cevko za gorivo denimo, ali izpulil kakšno žičko. Ampak, na vsem lepem me je nekaj zaskelelo, zabolelo in dvignilo v zrak. Bil je Lampič, ki se je čisto potihoma prikradel za moj hrbet in me zlasal. Prvič, in nikoli več. Bolelo me je kot ne vem kaj. Bolj me je bolelo, raje tiščalo nekje v prsih, saj  nisem niti vedel, zakaj sem bil deležen take strokovne pozornosti pomočnika ravnatelja Poljske šole, kot pa lasje na glavi, ki so mi izpadli kar v šopu. Doma sprva sploh nisem upal povedati, kaj se mi je  zgodilo, saj sem se ga preveč bal. Lampiča namreč! Otroškemu pretiravanju v zvezi s kaznovanji se je pridružila še lastna izkušnja in  zelo sem pazil, da mu nisem nikoli prišel pred oči. Naslednji dan so na novo postavljali pevski zbor OŠ Polje in prijavil sem se. Učiteljica Uršičeva je izbrala nekaj fantov in deklet,  na šolskem hodniku pa je bila prva vaja. Ko sem videl, da prihaja tovariš Lampič in da bo on vodil pevski zbor, sem bil pri vajah navzoč le prvič, potem pa sem se jih ogibal.

Vaje so bile praviloma po končanem pouku. Vsak dan. Po kakšnem tednu dni me je podravnatelj, tovariš Lampič prišel v razred vprašat, zakaj ne hodim k pevskim vajam. Nekako sem se izgovoril, da ni časa in da imam po šoli še glasbeni pouk pri prof. Miheliču, skratka, otroški izgovori, ki  pa niso bili povsem prepričljivi. Lampič je imel ob prihodu v razred čisto drugačen izraz kot ga je imel ob prvem srečanju z menoj. Bil je prijazen, celo nasmejan in nobene volje nisem imel, da mu povem, kako se ga bojim in kako strah me je ob vsakem srečanju z njim. Celo več! Bil sem prepričan, da se sploh ne spominja, da me je pred nekaj dnevi na šolskem dvorišču tako zlasal, da tega ne bom pozabil vse življenje. Torej, nič petja v prvem razredu  ampak zato drugi razred nižje glasbene šole v Polju, še naprej violina pri prof. Miheliču.  Še naprej sem imel svojo četrtinsko violino in zelo sem pazil nanjo. Zdelo se mi je sila imenitno, da se učim violine, saj nas ni bilo veliko. Več jih je hodilo k pouku klavirja k prof. Grebnikarjevi, kot pa k violini. Tam, torej pri pouku violine, smo bili le trije ali štirje.

      Nekaj dni po tem, ko sem začel hoditi k pouku, smo se neko popoldne odpeljali v Ljubljano. Po nakupih  vsega tistega, kar bom potreboval v šoli. Šolsko torbo sem dobil tako, za zajahat. Narejena je bila iz trde lepenke, škatlaste oblike. Kupili smo tudi prvo berilo, pa nekaj zvezkov, računsko knjigo za prvi razred, pa puščico. Bila je lesena, v njej pa je bil še prostor za črnilnik in nekaj svinčnikov pa prostorček za peresnik in peresa.  To je bil ves šolski pribor, ki sem ga potreboval v  prvem razredu.  Ljubljane pa sem se vedno veselil iz povsem epikurejskega razloga.  Kadar sta nas Sandi ali pa Hari odpeljala tja, mimogrede, bila sta bolnišnična službena šoferja, ki nista vozila le  Opla Olimpije letnik 1939  še s kufrom zadaj, ampak tudi manjše tovornjake in druga vozila. Vedno, kadar smo prišli v Ljubljano je bil seveda tudi trenutek za sladkosti tega  mesta. Petriček! Tam je bila prijazna gospa Elza, klical sem jo kar teta Elza, ki je točno vedela, kaj bo njen Črtek naročil. Čokoladno rulado in kakav s smetano! Pred prenovo Petrička, so tam visele čudovite sličice, ki so mi burile domišljijski svet. Afriški in azijski motivi, krokodili, lovci, sloni. Skratka vse tisto, kar sem si nekje skrivaj želel, da bi bilo tudi na Studencu. Pa saj je bilo. Vedno! Le dovolj močno smo si morali želeti kaj bomo to popoldne bili in tisto smo tudi bili. Puščavniki, lovci na afriške zveri in vse mogoče in nemogoče vrste avanturisti in raziskovalci. Da bom kdaj živel v Ljubljani, se mi niti sanjalo ni. Preveč sem bil zaljubljen v ta Studenec in preveč je bil moj. Preveč je bilo vsega, kar ne bi zamenjal za nič na svetu. Še najmanj za Ljubljano, ki mi je bila seveda zanimiva zaradi živahnega mestnega utripa, ampak  življenja »tam dola«,  Ljubljana ni mogla z ničemer odtehtati. Pri Petričku se je zbirala zanimiva druščina ljudi. Mama je poznala skoraj vse, saj so bile gospe, ki so tja prihajale  žene očetovih znancev in prijateljev. Vedno pa je bil tam  tudi Ježek. Frane Milčinski. 

»Kako je ta mau, k maš lase na glau«, je bil njegov znameniti stavek, ki ga tudi ne bom nikoli pozabil. Pobožal me je po glavi in prisedel. Z mamo sta  se pogovarjala o rečeh, ki so mi bile povsem tuje - neznane. Vem pa, da sta govorila o razmerah, ki so se nanašale na  bližnji ustanovni vrh in postavitvi temeljev neuvrščenosti. Jugoslavija, Indija, Egipt. Tito, Nehru, Naser. Imena, ki sem si jih zapomnil, in imena, ki smo jih otroci takrat izgovarjali z nekakšnim spoštovanjem do neuvrščenosti in vloge naše Jugoslavije v njem. Zdelo se nam je sila imenitno kar se je dogajalo, čeprav o vsem skupaj nismo imeli pojma. Mi smo imeli naš park, naš ribnik in naš Studenec, in figo nas je brigalo ali je to med neuvrščenimi ali pa uvrščenimi.

KRAP 1 in ŠČUKA 1

Studenška čolnarna je bila večino dne zaklenjena. Pa tudi, zakaj bi bila odprta za otroke in to zjutraj, ko so bili starejši povečini v službi. Prav je, da je bila zaklenjena in prav je tudi, da sta bila z verigo zaklenjena še čolna. Dvojno varovanje pred nami, ki smo bili namazani z vsemi žavbami. Za čolna je, kot sem že povedal, skrbel stric Drago. Včasih tudi kdo drug od veščih uslužbencev bolnice predvsem, kadar je bilo  potrebno čistiti razraslo ločje, ki je sililo na površini iz dna, kot gobe po dežju. Tista čolna tam notri sta, od venomer načenjala mojo radovednost in radovednost vseh studenških otrok. Peljati se s čolnom. Kaj ni to čudovito? Da ne bo  nesporazuma! Kadarkoli bi se bil lahko vozil s čolnom, le strica bi moral za tako vožnjo poprosit. Z veseljem bi me zapeljal po ribniku, medtem pa bi še sam pogledal za kako ščuko velikanko. Govorim seveda o želji, da bi se sam peljal s čolnom.  Kazni je bilo tisto leto že dovolj in napočil je čas za sklepanje kompromisov med  željami in  dejanskimi potrebami. Takimi, ki jih ima  šoloobvezen otrok. Konec koncev sem postal šolar in brezskrbnih dni je bilo konec. Še lansko leto bi enostavno nekje našel klamfo in z njo odbil žabico, potem pa pri Grčarju kupil novo. Ampak, kako bi potem stric odklenil ključavnico? Kakih deset dinarjev je bilo vedno v žepu za žepnino, ključavnica pa je takrat stala morda pet dinarjev. Pri Valiču v Slapah, pa bi bila še cenejša. Dilema, ki me je morila je bila v tem, kako zamenjati ključe. Kako ga dati tja kjer visi, torej v vratarnico v kateri se nahajajo vsi pomembni rezervni ključi vrat posameznih oddelkov v bolnici.

Predvsem pa, kako ga zamenjati stricu Dragu na njegovem šopu in kako ga zamenjati v upravni stavbi pri dežurnemu. Skratka, potrebno si je bilo izmisliti nekaj drugega. Nekaj izvirnega, kako priti do čolna. Splav smo že znali zbiti iz desk in jih medseboj povezati. Ponavadi smo vmes med deske zatlačili še dve zračnici in splav je bil skoraj nepotopliv. S čolnom je bila reč nekoliko bolj zapletena. Vendar, če si nekaj zares želiš, se ideja ponudi in porodi kar sama. Bolnišnica za duševne in živčne bolezni na Studencu pri Ljubljani, je bila samozadostna ekonomija. Poljščine so pridelovali na širnih njivah znotraj zidov, bolnica pa je imela še velik kokošnjak, svinjak, nekaj konj, na pristavi Razori  pa še krave, vole in druge domače živali ter ogromen sadovnjak. Pa gobe! Jurčki in lisičke so od pozne pomladi do pozne jeseni polnili košare vnetih gobarjev. Torej, samozadostna ekonomija je morala skrbeti tudi za vse tisto, kar je pomenilo slovo od tega sveta. Smrt, krste! Krste so izdelovali kar v mizarski delavnici v bolnici in ko so bile narejene, so  stale pred delavnico prislonjene k zidu, da se je  klej, to je bilo tedaj najbolj uporabno mizarsko lepilo, hitreje sušil.  Ko sva se z Jajekom sprehajala ob skednjih blizu tišlarije, sva zagledala dva čudovita čolna prislonjena na zid. Potežkala sva ju in ugotovila, da bi se jih z malo truda dalo prenesti tudi na ribnik. Rečeno, storjeno! Stric Drago se nama je v tistem njegovem čolnu zdel sila imeniten in hitro sva  sklenila, da ga bova posnemala. Seveda s svojima ploviloma. Tisti pravi v čolnarni, je bil za dva otroka preveč neokreten in tudi misel, kako odkleniti žabico in jo zamenjati, sem hitro opustil. Ta čolna pa sta bila kot nalašč za dva otročaja. Nedaleč stran je imel vrtnar Kvartuh ob rastlinjaku prislonjene fižolovke in pogonsko sredstvo je bilo tako rešeno. Preko ribnika se je ob gasilnem domu pel na otoček s poljščinami velik, vsaj takrat se mi je zdel velik, zidan most, na koncu katerega so bila vrata, ki so vodila v bolnišnično ekonomijo. Do tja sva z veliko muko privlekla vsak svojo krsto.  V roke sva vzela fižolovki ter skušala na najine prijatelje, ki so se  nedaleč vstran kopali, narediti nepozaben vtis ko bova priplula do prvih tolmunov. Zvonko je najbrž ravno barval vhodna mrežasta vrata  z minijevo  barvo, saj je bila posodica z barvo odložena v senci nedaleč proč od vrat, v njej pa je bil tudi čopič.

Čoln mora vendar imeti tudi ime, sem dejal in Jajek je takoj razumel kaj imam v mislih.

Moja truga bo ščuka, je dejal. Pošteno, sem pomislil. Ščuka naj bo, saj je na suho pri  desetih letih potegnil že najmanj ducat merskih torpedov.

Preprirati se o tem, kakšno ime naj bi imela truga res ni bilo na mestu,  pa tudi strinjal sem se s takim predlogom. Ščuke so bile pač njegova specialiteta, pa naj bo tudi njegovemu čolnu tako ime.

Moja bo krap, sem pripomnil. Krap 1. Tvoja naj  bo pa Ščuka 1.

Janez, torej Jajek je hitro prijel za posodico z barvo in s čopičem začel oblikovati črke na sprednjem delu krste. Kmalu se je na bratovi trugi ob boku že bohotil lep napis ŠČUKA 1. Tako lepo je Jajek to napisal, da sem ga prosil naj še na mojo napiše  ime mojega čolna.

KRAP 1!  Kot bi jih izrezoval , so se črke pojavljale na boku krste, druga za drugo. Ko je  Jajek napisal na obe trugi imena čolnov, sva počakala še nekaj minut da se je barva vsaj za silo posušila, potem pa sva začela  družno vleči najina čolna v ribnik. Najprej Ščuko, nato še Krapa.

Namen je bil dober, vendar se ni povsem posrečil. Smrekovina se je hitro napila vode, pa tudi stiki desk so puščali  po vsej dolžini. Z najinim podvigom tako ni bilo nič. Po kakih desetih metrih sva morala najino avanturo prekiniti, saj sva bila oba že do pasu mokra, krsti pa do roba polni vode. Nič ni pomagalo kot to, da sva se slekla, odvrgla hlače in srajci na breg in ostala le v kopalkah. Otroci smo takrat nosili posebne kopalke, ki nam jih je zašila teta Mimica  v šiviljski terapevtski delavnici. Na strani so imele gumb, bile so plave ali rdeče, po sredini od vrha navzdol pa je bila prišita bela črta. Rekli smo jim minimalke. Obleko, torej hlače in srajci sva razobesila po bezgovem grmu in njegove veje so bile ravno prav razpotegnjene za sušenje perila. Potem pa sva z nogami in rokami  polnimi pijavk, zvlekla ščuko in krapa  na suho.  Obe krsti sva postavila tako, da so se sončni žarki kar najbolj uprli vanju in da bi bili čimprej suhi, medtem pa sva razmišljala, da vendar mora obstajati način, kako bi se varno popeljala s čolnoma po bajerju. Bil je vroč dan, ura pa tam okrog tretje. Spomnil sem se, kako sem na poti iz šole  pri spomeniku  blizu Grčarjeve hiše sedel sredi Zaloške ceste in s sošolcem Jankom Moharjem iz Slap s prsti grebel v razbeljen asfalt, v roki pa gnetel vse večji in večji kos katrana.

»To bo to,« sem skoraj zavpil. 

Jajeku sem pojasnil rešitev najinih težav in pri priči se je strinjal z idejo. Bil sem sila presenečen nad njegovim pristankom, saj ponavadi nič mojega, kar sem predlagal, ni bilo dobro, ampak to je pač generacijski problem. Zdel sem se mu pač otročji in boljše bi bilo, če bi kaj bolj bebastega predlagal kdo drug, ampak starejši.  Zaloška cesta je na severnem delu bolnišničnega zidovja tekla tik ob Rodetovi hiši, pred vhodom vanjo pa je stal mogočen kostanj. Tam sva sedla na cesto in začela grebsti v razmehčan asfalt. Kepa je postajala vse večja in večja. Čez kako uro sva imela polne roke črne mase, ki  se je lepila na kožo za nohti . Okoliški fantje so naju z očmi polnimi vprašanj pogledaovali, vendar nihče od njih ni iz sebe spravil preprostega in vsem razumljivega, zakaj, čemu? Ni in ni  jim šlo v račun, kaj bova počela s tako velikima kepama asfalta. Molče sva grebla dalje in se pretvarjala, kot da ni nikogar v bližini. Od vseh je bil še najbolj radoveden Andrej Grum, ki je stanoval ob kapelici na Studencu, tisti čas pa so imeli doma sila imenitno in daleč naokrog poznano gostilno. Ampak, čeprav je bil eden redkih, s katerim smo se bolnišnični otroci dobro razumeli, mu vseeno nisva povedala čemu vse to, kar počneva. Ko sva menila, da je asfalta dovolj, sva se čez zid pri Virantovi hiši odpravila nazaj  do najinih čolničev. V uri in pol ju je sonce povsem izsušilo in od mokrote ni bilo ne duha ne sluha. Lotila sva se tesnenja vseh stičnih ploskev in kmalu ugotovila, da imava dovolj asfalta, da krsti zatesniva  po vsej dolžini. Čez približno pol ure sva bila ponovno na vodi, vsa ponosna, saj je tokrat  krsta v primerjavi s prvim poskusom ostala v notranjosti povsem suha. Tisti, ki so se pri zapornici kopali, so začudeno strmeli v naju, kako se jim bližava v majhnih čolničkih. Bilo je nepozabno, ribnik pa se nama je zdel mogočnejši od Ljubljanskega v Tivoliju. Fižolovki sta bili dolgi kaka dva metra, globina bajerja pa  okoli poldrugega metra. Za odriv sva torej imela še dovolj dolžine. Drug drugemu sva se zdela nepremagljiv  par, ko sva priplula mimo najinih prijateljev, ki so se igrali v vodi, se škropili, žogali, midva pa v čolnih. Da sva v trugah še pomislili niso. Dokler se ni razbobnalo po vsem Studencu, kako sta Kanonijeva mulca Zgoncu odnesla dve krsti, ki sta bili pripravljeni še tisto popoldne za… hm.  Nerodna reč. Kazni tokrat zaradi izvirnosti ideje ni bilo. Pa tudi na uho sem ujel, kako je oče stričku Bajbaju naslednji dan z nasmehom govoril o včerajšnjem podvigu Jajeka in Črtka. Krst seveda ni bilo moč pripraviti za tisto za kar sta bili namenjeni. Zgornje pokrove sva k sreči pustila pri miru. Jajek je dejal, da je še dobro tako, saj je bilo dela morda za eno uro. Huje bi bilo, če bi se namenila narediti podmornico. Tisti dve krsti, Ščuka 1 in Krap 1 sta še daleč v oktober mesec bili privezani v glavni čolnarni na bajerju ob boku obstoječe studenške flote. Ta je zdaj štela eno križarko, enega rušilca in dva  manjša patrolna čolna. Krapa 1 in ščuko 1. Tako sva z Jajekom dobila tudi to čast, da nama je stric Drago v delavnici naredil še en ključ za čolnarno, da sva lahko kadarkoli prišla do svojih plovil.

    Mojster Zgonc je tisto popoldne moral s svojo ekipo v dobri uri narediti dva spodnja dela krste, saj sta prvotna dobila drugo namembnost. Nič nenavadnega, da naju je od tistega popoldneva naprej gledal bolj postrani. No, midva pa njega. Pižmovke so bile že kaka dva tedna zaščitene in ni se jih  smelo več loviti, a tovariš Zgonc jih je streljal še kar naprej. Nekega dne naju je opazil, ko sva prihajala z vrta s polnimi  rokami kolerabe, ki sva jo potem na brežini lupila in jedla kot jabolko. S pižmovkama v roki je stal pred mostom in bil na moč prijazen.

»Kaku sta fanta, ja zakaj se pa ne kopata« , naju je ogovoril v izvirnem ižanskem narečju.

Janez je hitro ugotovil odkod taka nenadna prijaznost. Zgonc je bil rodom izpod Krima in je prav prijetno zavijal v tem dialektu, kadar se je s kom razgovarjal.

»Stric Zgonc, a so pižmovke res od konca avgusta zaščitene in se jih ne sme streljati«, ga je vprašal  Jajek.

»Ah kaj, prauja da su, ampak saj tu taku ne velja za ta zverinjak«

Jajek pa se ni dal. Bil je pravi mojster za spravljanje ljudi ob živce. Z besedo seveda, jaz pa bolj z dejanji. Vrtal je naprej, sam pa sem nemo strmel kakšno igro se sploh gre in kaj želi z vsem tem draženjem oboroženega lovca doseči.

»Stric Zgonc, a vam  upravitelj Manfreda ni povedal, da se že od julija po bolnici ne sme več streljati ne s flobertom ne s šibrovko?«

Zgonc je na vsem lepem dojel kaj želi Jajek doseči.

Postal je nekoliko manj prijazen kot se je kazal ob začetku srečanja in mu zabrusil nazaj.

»Zdej pa pasluš, ti Jajek. Al, z mana se  nabuš  norca dejlou. Naredi kuker češ. Pavej, al pa ne pavej«

    Tisto peletje leta 1959 so v bolnišnici res sprejeli predpis, da se z nobenim orožjem ne sme več streljati v notranjosti. Bilo pa je kar nekaj lovcev, ki so službovali na psihiatriji in lovili race, pa fazane, pa pižmovke.  Bolnišnični kolegij je za spoštovanje tega predpisa zadolžil Toneta Manfredo, ki je že naslednji dan s predpisom seznanil vse lovce zaposlene v bolnišnici. Ta predpis je bil z risalnimi žebljički pritrjen na vsakem večjem drevesu in na vseh treh stenčasih. Enem pred upravnim poslopjem in pri obeh vratarnicah. Na Fužinah in na Studencu. Tak predpis so sprejeli zato, ker je  prve dni maja nek drug lovec pri streljanju race  oplazil enega od otrok, ki je za nekim grmovjem skrit pred pogledi  kakal, račja družina pa se je odpravljala na dnevni prigrizek. Tako je  lov   na Studencu, še posebno pa  v okolici ribnika, postal prepovedan. Dovoljen je ostal edino v studenškem parku in na travniku pred Fužinami, kamor so hodili gnezdit fazani in jerebice.

Seveda  Jajek Zgonca ni izdal in Zgonc je tudi sam kak teden po zapletu s krstami pozabil na zamero in postal spet povsem prijazen »stric«. Bilo bi zares nenavadno, da bi ga Jajek zatožil, saj  sta bila oba Zgončeva otroka, Milan in Darinka, naša prijatelja. Ampak, želja po pižmovkah in lovu  je bila močnejša od čuta spoštovanja pravil in predpisov. Ujel se je sam. Pravzaprav ga je ujel nek drug lovec, prav tako uslužbenec studenške bolnišnice.  Ta ga je prijavil, ampak ne  na upravi bolnišnice, temveč na samem sedežu zelene bratovščine.  Potem je bil mir tudi pred Zgončevo puško. Ne vem, verjetno je dobil le opomin ali kakšen drug disciplinski ukrep, saj od takrat naprej ni več hodil s puško  naokoli, ampak le ob točno določenih dnevih, tako kot vsi drugi lovci.

STRIČEK BAJBAJ

V Ljubljano je prišel kot mlad fant. Imel je komaj petnajst let in vpisal se je v gimnazijo, svoj novi dom pa našel v Marijanišču. Njegova govorica je bila pojoča, začinjena s številnimi prispodobami.  Bil je altruist v pravem pomenu besede. Primorec iz  Vremske doline. Iz krajev, v katerih je fašistični režim takoj začel sistematično zatirati slovenski živelj. Primorca, da bo zatrl fašist? Neprijazna narava še bora, ki  ima sicer blage korenine ni mogla izruvati. Iz same trme nad besnenjem vsakodnevne burje korenine požene še bolj na široko. Še bolj se  oprime  kraške zemlje in še bolj jo  objame v svoj narodni objem. Bogomir! Le kdaj se je že spravil z bogom? V gimnazijskih letih, vem, ga ni uslišal niti enkrat samkrat. Potreboval ga je tudi v Zagrebu na študiju medicine, kjer je dobil navdih za svoj roman Gornje mesto. Starši so mu dali eno najbolj krščanskih imen. Bogomir. Spravljen z bogom! Tako blizu mu je bil, pa vendar tako zelo daleč. Predaleč, da bi se sploh še kdaj obrnil navzgor proti nebu.  Dr. Bogomir Magajna.  Psihiater in pisatelj. Romanopisec in avtor čudovitih mladinskih povesti. Tisti, ki ga ni poznal, bi težko verjel njegovim notranjim erupcijam, ki so mu  vodile pisateljsko roko, in usmerjale psihiatrovo pronicljivo razmišljanje.

Biti  pisatelj ali  zdravnik, se je najbrž tudi njemu samemu porajalo vprašanje. Je to dvoje združljivo? Najbrž je našel pravo sorazmerje med enim in drugim. Kot pisatelj se je najbolj vtisnil v spomin otrokom številnih generacij s svojimi zgodbami o Racku in Liji, pa Brkonji Čeljustniku. Starejšim pa z ljubezenskim (avtobiografskim) romanom Gornje mesto, v katerem je opisoval študentovska leta na zagrebškem vseučilišču in stanovanjem v Gornjem gradu. Vedno je v zgodbe vtkal delček primorske, pa tudi jame v katerih so se zgodbe odvijale, so bile njegove jame. Bogomir Magajna je bil tiste vrste človek, ki je imel vedno kaj za otroke. Če mu je v številnih žepih zmanjkalo bonbonov, pa je imel za otroke prijazen nasmeh in še bolj prijazno besedo. Lahko bi bil gromovnik glede na svojo pojavo, vendar ne. Bil je nežna duša in otroci smo ga imeli neizmerno radi. Bil je naš barbapapa! Kar vrteli smo se okrog njega, če smo ga srečali, pa čeprav se mu je kam mudilo nas ni spodil, ampak se malo pogovoril in nam dal na otroško razumljiv način vedeti, da se mu pač malo mudi. Vila v kateri je stanoval, stoji takoj za zidom ob balinišču. Lepa vila je to. Še danes. Vila, ki je otrokom burila domišljijo in veliko naših zgodb je bilo povezanih z njo. Klet, ki smo jo otroci najraje obiskovali je bila nekaj posebnega. Troje vrat je vodilo v kletne prostore in vsaka naslednja so bila bolj umazana, bolj pajčevinasta od  predhodnih. Kletni hodnik je bil dolg, predolg za otroški pogum. Voditi je moral daleč stran od hiše. Opečnati oboki so dajali tej kleti nenavaden izgled, saj je vse skupaj, gledano z današnjimi očmi, bolj spominjalo na katakombe, kot pa na klet meščanske vile. Otroci smo po tej kleti brskali, raziskovali in iskali. Nismo vedeli kaj, vendar je bilo sila vznemirljivo tako raziskovanje v popolni temi, le z baterijo v roki. Soj svetlobe se je premikal zdaj levo, zdaj desno, ter odkrival UNRINE pločevinke, stare globuse, svetilke, slike. Iskali smo kaj bolj uporabnega. Kakšen nož, meč, bajonet ali pa sabljo. Take reči bi nam prišle prav v parku za sekanje trsja, saj smo ravno v tistih dneh gledali film o Tarzanu, ki ga je prišel predvajat Marko.

Magajnova vila, čeprav  so v njej stanovali še Sbrizaj, Skaberne, Povalejevi in Požrlovi, je bila vila strička Baj Baja. Tako je bilo in tega ni poskušal nihče spremeniti. Tako smo jo imenovali mi, otroci, in tako so ji rekli tudi starejši Studenčani. Striček Bajbaj je bil strasten kadilec. Kadarkoli smo prišli otroci v njegove prostore v prvem nadstropju, je bilo v veliki dnevni sobi vedno zakajeno.

»Dimna bomba mu je morala udariti v stanovanje,« smo pomislili.

Otroci smo takrat že vedeli kako se naredi dimna bomba. Zdrobili smo žogico za namizni tenis, ali pa dobili ostanke filma, ki nam ga je pustil Marko, kadar se mu je strgal film. Tisto smo narezali na majhne koščke in zavili v časopisni papir ter ga zalepili z limpapirjem, saj selotejpa takrat še ni bilo. En delček celuloida je moral ostati nezavit in je kot nekakšen repek molel iz take dimne cigare. Ta repek smo prižgali in ko si po občutku presodil, da je začelo goreti tudi znotraj ovoja, si plamen upihnil. Potem… potem pa se je zakadilo in nastal je gost, sivo črn dim.

Visoka, do stropa segajoča omara, dolga najmanj štiri metre, je imela polno predalčkov. Na njih so bila steklena okenca, znotraj pa si lahko videl same dobrote. Limonice, čokoladne bombone, janeževe, kislice, malisnice, ki-kije, 505 s črto in brez! Kdo ve, koliko različnih vrst sladkarij je imel doma Bajbaj samo za nas, otroke. Kadar nas je želel posladkati, se nam je zazdel kot pravi slaščičar. Tudi doma je nosil belo zdravniško haljo, vendar je bila tista halja, takrat ob bonbonih, bolj slaščičarska halja saj je imel tudi posebno zajemalko, tako kot Peterka v Polju. Pravo, cukrpekarsko, kot smo rekli otroci. Najbolj pa se nam je zdelo imenitno, ko nam je sladkarije namesto v dlani, kar smo vedno pričakovali, natresel v posebne  snežno bele papirne vrečke. Škrniceljčke. Čisto take, kakršne so prodajali v trgovini pri Grčarju ali Valiču. Ko roke niso več mogle držati vrečk in ko tudi v žepih ni bilo več prostora, smo se mu zahvalili za zvrhane vrečke dobrot in se poslovili.

»Nasvidenje jutri striček Baj baj,« smo se kar sami najavili in zdelo se mu je samoumevno, da bodo otroci naslednji dan ponovno njegovi gostje. Večkrat sem se spraševal, koliko denarja je moral pravzaprav potrošiti dr. Bogomir Magajna za nakupe vseh teh bonbonov,  takih in drugačnih, da jih je imel vedno ob vsaki priliki za otroke, ne oziraje se na to, odkod so prišli. Pod njegovim oknom smo  se sladkali tako dolgo, da smo pojedli vse bonbone in tisti dan nam še na misel ni prišlo, da bi kdo poskusil še kaj sladkega. Bilo je dovolj. Ampak seveda za en sam dan.Tisti dan!

Striček Bajbaj je bil botrček mojemu bratu, Jajeku. Ker smo bili vsi Kanonijevi otroci vzgojeni v duhu novega časa, seveda v cerkev ali k verouku nismo hodili. Ne tako kot mnogi naši prijatelji. Oni so nam pripovedovali kaj se v cerkvi dogaja, česa se učijo pri verouku, nam pa so se pripovedovanja o devici Mariji, Bogu, Jezusu in drugih svetopisemskih osebah zdela sila nenavadna. Ne, verni nismo bili, čeprav se mi je vedno zdelo precej nenavadno, ker je oče pogosto poudarjal, da veruje. Veruje v stvarnika. Kdo je stvarnik? Kje je ta stvarnik? Zakaj ni bil še nikdar pri nas. Torej, delček krščanske tradicije se je vseeno ohranil. Vsak od nas otrok je imel svojega botrčka in botro.  Mišo, moj starejši brat, ki je bil na Studencu nekaj posebnega, saj je bil eden redkih fantov, ki je hodil v šolo na klasično gimnazijo v Ljubljano, je imel botrčka Julija Zupana. Predvojnega lastnika Daj Dama in iskrenega, zares pravega prijatelja mojega očeta, saj mu je ta rešil življenje, ko so ga na okupacijskem italijanskem sodišču zaradi sodelovanja z OF, obsodili na smrt. »Trentasette sesant,otto« 3768 je bila njegova zaporniška številka, potem ko je Julij Zupan podkupil italijansko sodišče s poldrugim milijonom lir, da so smrtno kazen spremenili v  tridesetleni zapor v koprski ječi. Dunjin botrček je bil Janez Grčar, pravni svetovalec bolnišnice. Nam otrokom se je zdel zelo smešen, saj je venomer nosil s seboj nekakšno gumijasto žogico, ki jo je vsakih nekaj minut vzel iz notranjega žepa suknjiča, ter si nekaj brizgnil v usta.

Nekoč smo mu otroci, ko   je  v sosednjem prostoru odložil suknjič, tisto žogico vzeli in se šli z njo špricat na balkon. Kako daleč je brizgnil tisti curek! Počasi smo začeli spoznavati tudi zakonitosti balistike ter ugotovili, pa saj to takrat še vedeli nismo, da pod kotom 45 stopinj  curek brizgne najbolj daleč. To, kar smo se takrat naučili z Grčarjevo brizgo nam je kasneje pri streljanju z lokom, fračo, ali pa pri metanju kamenja  prišlo še kako prav. Bili smo najboljši! Ko smo se naveličali igre in nam  pumpica ni bila več zanimiva, pa smo jo vrnili v suknjič. Skrbno smo dolili vodo, da jo je bilo toliko kot prej. No, pa saj je bila prej tudi voda v njej, kajne? Kaj smo pa vedeli otroci, da je tisto zoper astmo. Astme še poznali nismo.

Bil sem polizanček, kot so mi rekli. Zadnji otrok in zato s posebnim statusom. Bil sem edini,  ki sem imel tudi botrco. Moja je bila nekaj posebnega. Vedno me je crkljala, me stiskala k sebi in sploh sem jo imel za svojo tretjo mamo! Druga mama je bila teta. Teta Kristanova, ki je bila z nami vedno in povsod. In ni je bilo osebe, ki bi znala toliko čudovitih pravljic. Vsak dan, vsak večer so bile nove in kdo ve, od kod je črpala ideje zanje. Jih je brala? Dvomim, saj sem prebral, kasneje seveda, vrsto različnih pravljic. Ruskih, Islandskih, Francoskih, Čeških, Ukrajinskih, ampak takih, kakršne je pripovedovala teta, nisem zasledil pri nobenem narodu. Teta je bila izvrstna opazovalka. Stvari je videla in prepoznavala drugače od drugih. Opazovala je in že spletala zgodbe v svoji glavi, ki so zvečer, ko je bil čas za počitek in pravljico, dobile tudi svojo pripovedno vsebino in rekel bi - dodano vrednost. Z vsem je bila seznanjena  kar smo čez dan otroci počeli, naša teta pa je potem vse skupaj malce pomešala, umila s čisto vodo bi dejal, zalila s svojo domišljijo, spremenila imena in kraj dogajanja in nastala je čudovita pravljica, katere bistvo sem spoznal šele mnogo let kasneje. Kako čudovita je bila. Rad sem jo imel. Neskončno rad!

      Striček Baj Baj je umrl 27. marca 1963, doma,  na Studencu. Na Studencu, ki ga je imel tako zelo rad. Morda celo bolj kot njegovo rodno Vremsko dolino. Takrat, ko je Bajbaj umrl, smo bili že dobro leto v Ljubljani. Vem pa, da smo od naših botrčkov , kadarkoli je imel kdo od nas otrok rojstni dan, dobivali lepa, predvsem pa praktična darila. Nekega dne sta moj oče in Bajbaj prišla skupaj v naš novi dom, saj se je bližal jajekov 14. rojstni dan. Jajek je bil takrat že dober smučar. Bil je član SK Enotnost sam pa sem bil pri Novinarju. Sploh so se najina športna pota vedno križala. Jajek je igral Hokej za Slavijo, jaz pa za Olimpijo. V Vodo je skakal za Ilirijo, jaz pa za Ljubljano. No, Jajek si je takrat nadvse  želel nove smuči in pa prave pancerje, ki jih je takrat že izdelovala Alpina. Usnjene. Tyrol! Bajbaj in oče sta se dogovorila, da bo Jajek za rojstni dan dobil smuči Star metallic, vezi marker in pa smučarske čevlje. To je bilo v prvih marčnih dneh, brat pa ima rojstni dan 22. aprila. Darilo je Bajbaj, kolikor vem, vseeno kupil že veliko prej, preden se je poslovil od prijateljev, znancev in  seveda od svojega Jajeka. Rad ga je imel.  Tako kot je ded dovolil meni skoraj nemogoče reči, nekako tak odnos je vladal med bratom in stričkom Bajbajem. Karkoli si je Jajek zaželel, vse to mu je izpolnil dr.Magajna. Le tega, da bi mu osebno izročil darilo za rojstni dan, darilo, ki si ga je želel najbolj na vsem svetu, tega mu ni bilo usojeno dočakati.

IZISIS

Nikdar ga nismo videli, pa vendar je bil venomer prisoten. Bil je tisti hudobni bavbav, ki se ga otroci bojijo kot vraga. Eni imajo Gromeke, drugi strahce, tretji bavbave. Mi smo imeli Izisisa. Še posebej tedaj, kadar smo kakšno ušpičili. Jajek ga je videl drugačnega kot jaz, Dunja spet drugačnega. Mišo, ki je bil tedaj že odrasel fant, pa pa je le še prilival olje na domišljijski ogenj. Oče nam je puščal na široko odprta vrata v domišljijski svet. Izisis je bil stvor vseh stvorov. Oče vseh vragov in peklenščkov.  Napol vrag, z rožički, ošpičeno brado, s kopiti namesto  stopal in strašansko kosmat. Tak je bil Izisis. Puščal je svoje sledove povsod krog in krog Studenca. Kadar se je vsa družina odpravila na sprehod po potkah onstran zidov, so bile Izisisove sledi najbolj izrazite v Sigah. Sige leže malo pod Slapami in tam so bili njega dni požiralniki in vrtače, skratka, kraški svet v malem. No, pa saj sem o Sigah že povedal kako čudovit predel ob Studencu je bil to. Izisis je puščal jasne sledi, najraje na zidu, ki je obkrožal  bolnišnični kompleks. Če sem se spomnil še kakšno  nenavadnost glede njegovega izgleda sem očeta radovedno vprašal… 

»Ali ima špico na kocu repa?«

»Seveda jo ima,« je odgovoril oče. 

Torej, če tako pravi naš oče, potem mora biti Izisis hudič in pol.

»Poglejte otroci, tule pa Izisis meša barve. Seveda, kadar kdo ni priden in ga pobarva,« je dejal strogo, z odločnostjo v svojem glasu, ki ni dopuščal nobenega dvoma v povedano. Kar nam je povedal naš oče, tisto je moralo držati, saj ne gre verjeti, da bi se lahko naš oče šalil na račun otrok. Izisis obstaja in bolje je da ne drezamo v njegov brlog. Če oče toliko ve o  Izisisu ga je zagotovo moral že videti. Bili smo tiho in samo strmeli smo v kamniti zid na katerem se je v soju popoldanskega sonca zrcalil spekter barv. Od bele, rjave, rdeče, zelene, rumene, vse pa je dajalo še bolj skrivnosten videz, kajti v tisti mešanici vsega, smo si vsak po svoje predstavljali Izisisa kako na zid meče barve in jih meša med seboj. Peklenščkove sledi so bile skoraj na vsakih deset metrov in veliko barve je moral porabiti, da je pomalal skoraj vse zidovje krog in krog studenške bolnice. Koliko porednih otrok je le moral zvezati tule ob zidu, da jih je pacal. Vsakega s svojo barvo. Vsaka naslednja sled, ki jo je puščal Izisis je bila grozljivejša od prejšnje. Nekaj metrov naprej pa so barve izginile. Ni jih bilo več. Očetu je uspelo tisto, kar ne bi uspelo nobenemu drugemu očetu z besedo prepovedi. Bil je miren v svojem prepričanju, da smo za zidovi varni na velikem prostoru, kjer je še precej neodkritega za radovedne otroške roke in oči. Vedel je, da si ven, izza zidov, kjer Ljubljanica včasih  nevarno naplavlja ne bomo upali stopiti. In res si nismo. Dolgo časa ne.  Strah pred Izisisom je bil prevelik. Oče pa je spet uspel brez  tistih  odvečnih besed prepovedi kot »ne in ne!« ali pa »ne dovolim« doseči, da je obveljala njegova. Le do kdaj? Kdaj bo junak postal junak, ki bo premagal lasten strah.

Poletje se je nagibalo v jesen in  studenški park je začel dobivati jesensko podobo. Listje se je odelo v ognjene barve in park obsijan z žarki poznopopoldanskega sonca, ki je zahajalo za Golovcem, je gorel brez dima in brez ognja.

Zorana še nisem omenil. Bil je eno leto mlajši od mene, vendar sva bila na dobri poti, da ostaneva iskrena prijatelja. Zakaj tudi nebi, saj sta bila najina očeta sodelavca in prijatelja. Zorana sem tako nekega dne pregovoril, da se je podal z menoj v Sige. Veliko sem mu pripovedal o Izisisu, poleg pa dodal še nekaj ščepcev dodatkov. Povečal sem ga  vsaj za en meter, tako da je bil zdaj velik vsaj tri metre. Dlake ni imel več črne, ampak je bila ta pomešana z rdečo in rumeno. Njegovo domovanje pa je bila vsaka vrtača, ki jih je bilo tam, kot sem že dejal, v izobilju. Vsak trenutek bi lahko skočil iz svoje jazbine, naju zvezal in pobarval. Najin korak je bil negotov,  vendar bolj ko je ta postajal odločen, manj strahu je bilo v hlačah. Na koncu, ko packarij na zidu na lepem ni bilo več, sem bil prav vesel, da ga ni bilo na spregled. Zoran tudi. Torej, greva nazaj po isti poti. Zdaj sva bila že nekoliko bolj prepričana v junaštvo. Hitrost prehojene poti se je prepolovila. Izisisa spet ni bilo. Tudi tretjič ne in ne četrtič. Vse popoldne sva se sprehajala za zidom in pričakovala, kdaj naju bo Izisis zasačil. Ni ga bilo in bil sem prepričan, da se naju je, to je bila edina logična razlaga, Izisis ustrašil.

Imela sva lesene meče, lok, pa še fračo  povrhu. Skratka, bila sva do zob oborožena in oba sva bolj na široko stopicala po poti za zidom.

Doma se mi je na obraz prikradel nenavaden izraz. Imel sem sedem let in počutil sem se junaka, vsaj takega, kakršen je bil Princ Valiant, ki nam ga je prebirala teta. Očetu se tisti večer še nisem upal pripovedovati o tem, kako sva z Zoranom izzivala Izisisa, pa tudi nekje globoko v sebi sem bil prepričan, da ga moram, Izisisa namreč, še malo podražiti, da ga končno uzrem in si takole vsaksebi stopiva pred obličje in si pogledava iz oči v oči. Ko mi je teta spet prebirala pravljico za lahko noč, sem  razmišljal, da je Izisis pravzaprav večji od treh metrov. Mora jih imeti vsaj tri in pol če ne štiri.

      Moj oče je bil posebne vrste oče. Pa, saj so vsi očetje  svojim otrokom nekaj posebnega, mar ne? No, bil je neverjetno načitan  z mitologijo antičnega  Egipta in  Grčije. Iliado je znal na pamet in to v starogrškem jeziku. O Odiseju je vedel več, kot vsakdo od predavateljev antične kulture in poznavalcev mitologij. Stara, klasična humanistična izobrazba, ga je izoblikovala in izklesala v vnetega helenista in pri starih Grkih je iskal marsikateri odgovor besednega korena v geografski bližini zibelke sodobne kulture. Pri petnajstih  letih mi je povedal zgodbo o Izisisu.

O Isis pravzaprav. Vse tiste slikarije na zidu studenškega zidu, so bili ostanki in sledi mnogih slovenskih slikarjev, zlasti Inkiostrija, ki je sleherni dan izkoristil za slikanje studenške krajine, barve pa je mešal  namesto na slikarski paleti, kar na zidu.

Toliko o slikah. Mit se je razblinil. Delček strahu je izginil. Pa kaj! Mar ni že zdavnaj, pred skoraj desetimi leti, tisto popoldne, ko sem se oborožen z Zoranom odpravil v lov za njim?

»Kaj veš o legendi o Ozirisu,« me je vprašal.

»Ozirisu?  Vem to, da model sodi v egipčansko kulturno izročilo…«

»Torej…!«

Ta očetov torej je v vsakem primeru pomenil, da se mi zdajle obeta temeljita lekcija  zgodovine. V tem primeru Egipčanske in Grške.

»Torej… Vsak pogovor je oče začenjal z dvema besedama. Na prvem mestu je bila  besedica torej, naslednja beseda, ki je venomer imela mesto v njegovih  pripovedovanjih pa je bila beseda, seveda.

Aset ali  Eset je bila ena pomembnejših boginj starodavnega Egipta. Njeno ime je grška oblika. Torej Isis, ki je morda izpeljanka in asociira na pojem prestola. Malo je znanega o Isis. V eni od svojih inkarnacij je bila soproga boga Ozirisa. V tej vlogi je odkrila posamezne dele telesa umorjenega Ozirisa, jih sestavila, ter z magično močjo Ozirisa znova obudila  v življenje. Njen sin je bil Horus. Skrila ga je pred Sethom, ki je ubil Ozirisa in ga čuvala, dokler ni Horus pridobil na moči in rasti, da je lahko maščeval svojega očeta. Na nebu sveti ena najsvetlejših zvezd. To je Sirius in kasneje se je Isis zlila v eno s to svetlečo zvezdo. Sothis-Sirius! Legenda o Isis je razširjena po vsem Egiptu. Mnogo templjev ji je bilo posvečenih  predvsem v Aleksandriji  in od tam se je njen mit raznesel na vse konce sredozemskih dežela, še posebno pa je mit o Isis zaživel v antični Grčiji.

»Torej, sine«, je nadaljeval svoje predavanje oče, ti si bil v nekem smislu takrat, ko si se najbolj bal, Horus. Premagal si samega sebe in strah, ki ga vsi nosimo v sebi. Strah pred neznanim, strah pred strahom, ki je elementaren, tako kot je elementaren prostor v katerem

živimo.« Lekcija številka ena je bila osvojena. Ni je bilo reči, pa naj sem ga spraševal o Zevsu, Heri, Totu, Jupitru, Hydri, komerkoli, Džingiskanu, Atili,  ajzenponu, vse mi je razložil. Ne suhoparno, ker takih razlag  ni poznal. Znal je plastično predstaviti osebe v njihov čas in jih prenesti v sedanjega. Z igralsko dikcijo, višanjem in nižanjem tonov besed in stavkov mi je pričaral vse tisto, kar je bilo v šolskih klopeh dolgočasno, suhoparno. Izisis pa je bil in je delček mojega prvega pravega poguma, saj sem takrat res premagal peklenski strah, ki je otroške urne noge zalil v svinec. Po zgodbi o Isis sem mu  zaupal svoje junaštvo, ki se je porodilo kak teden po našem sprehodu  in na katerem sem  zaman čakal, da spoznam hudičevega brata, Izisisa. Oče se mi je nasmehnil, me pobožal po glavi in  dejal.

»To sta storila skupaj z Zoranom, kajneda?«

Vedno kadar sem mislil, da sem ga prinesel naokrog mi je pustil moje prepričanje. Vedno pa je bil vsaj dva ali tri korake pred menoj. V razmišljanju in predvidevanju. Pa ne le mojih dejanj! Dejanj vseh nas. Vendar, pustil nam je, da smo mislili po svoje. Peruti otroštva nam ni nikdar pristrigel. Celo, upal bi si trditi, da nam je dajal nekakšne vitamine, minerale, verbalni doping, da so nam hitreje rasle. Tisti sprehodi na katerih se nam je pogosto pridružila tudi sestra Jasna, pravzaprav so bili ti sprehodi v bistvu zaradi nje, da smo bili takrat vsi ena velika družina, so bili nekaj posebnega. Vedno, kamorkoli smo se odpravili, nas je spremljala pesem. Ko se spomnim vseh teh pesmi, ne morem  mimo ene, ki se mi je tako vtisnila v spomin, da bi jo znal  po več kot petdesetih letih zapeti ob  treh zjutraj.

Najprej en zlog oče, drugega mama, tretjega Jasna, četrtega Mišo, petega Dunja, šestega Jajek, zadnjega jaz. In to je šlo v nedogled, dokler nismo ostali skoraj vsi brez glasu.

Kato, Platon, Cicero, Sofokles, Summus Aristoteles - profundo Nato, Kato, Platon, Cicero Sofokles, Summus…

Kakšna četica koraka, kakšne  pesmi borbe in dela? Peli smo latinske pesmi pa grške.  Vse nas je naučil oče. Peli smo seveda tudi francoske pesmi.  Dve taki, ki smo jih družno prepevali sta bili Au clair de la lune in Freres Jacques. Sploh je bila tedaj francoščina za nas otroke drugi jezik. Takrat je k nam zahajal prof. Jože Brenk, izvrsten romanist, ki je Miša, Dunjo, Janeza in mene, učil izgovorjave francoskih besed in posameznih stavkov. Predvsem fraz. Imel je veliko staro kolo in kadar je bil pri volji, me je posadil na štango in prevažal po studenških poteh pri tem pa  učil francoščine. »Bon jour, Aurevoir« dober dan, nasvidenje…»C,est paysage est magnifique,« kako čudovita pokrajina je to.

Kadar je bil  oče še posebno razpoložen in ni bil utrujen od dela in predavanj, je vzel v roke violino. Mišo svojo in še jaz svojo - malo violinico. Muzicirali smo kot družina Von Kraab iz filma Moje pesmi moje sanje. In tisto, tam, takrat, so bile pesmi. Kaj pesmi. Bile so himne! In tisto tam so bile sanje. Sanje, o katerih rad premišljujem v budnem stanju, saj želim znova in znova doživljati tisti lepi brezskrbi čas, ki sem ga v najrosnejših letih pustil na Studencu. Zdi se mi, da vsakdo ko se znajde v zrelih letih, začenja iskati izgubljene trenutke svojega otroštva in izgubljene priložnosti v njem. Vse to seveda v upanju, da mu bo uspelo  vsaj za hip, vsaj za trenutek ujeti samega sebe v tej uganki časa in ukrivljenosti prostora. Sindrom Petra Pana? Vsekakor! Vsak ga nosi v sebi. Mora ga, saj je to najlepši čas v življenju vsakega od nas. Albert je želel ostati otrok vse življenje. Le zakaj mislite  se je tako trudil s tisto svojo frdamano relativnostno teorijo, če ne zato, da bi videl samega sebe, kako nič ne zna v šoli in kako neznansko se je dolgočasil med štirimi stenami hrama učenosti - Pih!  Učenost je v umetnosti. Umetnosti podajanja učenosti. Tega pa šola ne nauči. Naučiti se moraš sam. Opazovati, primerjati, spoznavati, aplicirati ali pa poslušati in na vsakem koraku imeti učitelja, čeprav sam ne veš, da se učiš. Tudi takrat, ko misliš da se igraš. Učenje skozi igro je najplodovitejše. Igro imaš rad, učenja ne, pa se igraš in učiš.To je dala vsem nam, mama. In to je dal vsem nam,oče. Studenec pa je bil babilonska knjižnica v kateri nisi nikoli slišal besede, žal te knjige pa nimamo, je izposojena.

Otroci smo bili otroci in še  danes je tako. Nič se ni spremenilo. Otrok si zato, da nekoč postaneš odrasel, vendar bi vsakdo rad čimprej postal odrasel.  Ko ti to končno uspe, seveda brez velikega truda in niti sam ne veš kdaj in kako se je to zgodilo, pa se vračaš nazaj v otroška leta.  Bolj ko leta tečejo, raje to počneš. Na koncu svoje življenjske poti  ti gre že tako na otročje, da  spet postajaš otrok. Ampak takrat te nihče ne jemlje resno. Za otroke si starec, za odrasle pa starec, ki  se mu je skisalo in je postal otročji. Starec je potemtakem nekdo, ki se je najedel življenjskih sladkosti, pa zdaj gleda druge, ki to počno.

Studenec je bil stičišče  sveta. Tako se mi je vsaj zdelo, čeprav sveta  in kaj svet sploh je, še nisem razumel in doumel. Ampak, zdelo se mi je, da je Studenec nekaj, kjer se vse dogaja samo nam in za nas.  Domišljijski svet je bil za nas začetek ustvarjalnosti. Zapreš oči in si zamisliš tisto, kar si želiš. Tisto kar tako ustvariš v svoji domišljiji, pa je potem ustvarjalni model za vse  kar  želiš ustvariti, narediti. Na Studencu pa smo nenehno modelarili.

OBELISK

Na prostranem  prostoru pred samim vhodom v bolnico, tam kjer je drevesnica, leži velika  travnata ravnina. Tam so nekoč gnezdile jerebice in otroci smo jim kradli jajca. Zakaj smo to počeli  pravzaprav v tem trenutku ne vem. Vsekakor smo to počeli, ker se nam je zdelo edino prav. Če smo lovili ribe in žabe, če smo počenjali vsakršne vragolije, je bila kraja jajc z gnezdišč nekaj samoumevnega. Na tej prostrani ravnini pa je bilo še nekaj, kar je takoj  vsakomur padlo v oči. To je bil na majhnem podestu postavljen obelisk, v obliki  korintskega stebra, visok približno dva metra. Zakaj je stal tam, kdo ga je postavil, si takrat nismo belili glav. Imeli smo veliko pomembnejših opravkov s samim stebrom, kot pa z vprašanji zakaj in od kod je ta steber prišel sem. Nekega dne, zima se je že bližala, sva se s Bojanom odpravila k stebru in tisto popoldne mi je padlo na misel, da bi se povzpel nanj. Vendar, kako? Bojan mi je pridržal ravbarsko in kar nekajkrat sem zgrmel po tleh. Neznansko me je bolelo nekje v predelu ramen, vendar pred Bojanom pač nisem želel stokati in se zvijati od bolečine. Nasprotno. Spet in spet mi je podložil roke, da sem stopil v njegovi v zanko speti dlani, se mu zavihtel na ramena ter ponovno poskušal prijeti vrh. Pa spet ni šlo. Domislil sem se zvijače, saj je vrh vendarle potrebno osvojiti. Stopil sem mu še na glavo. Bojan je zatulil; bolj od presenečenja kot bolečine, ter odskočil. Obvisel sem v zraku, vendar sem se držal vrha. Bojan kar ni mogel verjeti, da sem obvisel  tako visoko. Pritekel je nazaj in mi skušal pomagati.

»Gora, al pa dola,« je bilo zdaj vprašanje! Studenški jezik je še danes nekaj posebnega v tem priljubljanskem  žargonu. Na koncu vsakega  krajevnega prislova dodajamo črko a. Dol ni dol, ampak je dola. Gor ni gor ampak je gora. Jaz sem rinil kvišku, prijateljček pa me je vlekel proti sebi. Od kod  mi je uspelo dobiti toliko moči, da sem nekako le prilezel na vrh, še sam ne vem. Na vsem lepem sem stal tam na vrhu  in presneto me je tiščalo v trebuhu ko sem gledal navzdol s take višine. Zdelo se mi je, da je ves svet pod  menoj. Videl sem do Most. Celo na letališču sem videl obok strehe enega od hangarjev. Kako dolgo sem stal tam na vrhu? Ne vem. Morda deset, petnajst minut. Lahko tudi pol ure. Čas mi takrat sploh ni bil pomemben. Tudi o tem, kako bom prišel dol mi še na kraj pameti ni prišlo. Bilo pa me je strah. Strašansko strah. Biti tu, sam na vrhu. Bojan mi je predlagal naj skočim.

»Ah, kako lepo se vidi od tu. Malo bom še ostal.«

Bojan se je domislil, da bi še sam nekako prilezel na vrh, vendar še za enega ni bilo dovolj prostora na vrhu. Sploh pa, kako bo prišel na vrh. Sam, brez pomoči. Od tu, kjer sem sam, mu nikakor ne morem pomagati.

V daljavi sem uzrl prestrašenega dedka, ki je s palico v roki tekel proti obelisku in z njo krožil po zraku. Je tekel meni naproti? Me je videl, opazil? Vsekakor je zgledal sila  vznemirjen in prestrašen .

»Ježeš, ježeš, čenča moja. Ja Korlček, kam si pa zlezel?«

Spet je prišel k nam na obisk, sem pomislil in spet, če bom seveda prišel v enem kosu z obeliska, bova odšla proti železniški postaji v Polju. Bolj kot gledat drdonke, me je tisti hip vleklo k Peterci na kremšnito. Strah, tako vsaj izgleda, niža nivo sladkorja. In tisti hip se mi je zazdelo, da bi lahko pojedel vse bonbone pri stričku Baj baju in vse torte v poljski slaščičarni. Dedek se je ponavadi pripeljal z avtobusom do Fužin, izstopil pri gostilni Anžič, ter se čez polje mimo fužinskega gradu napotil proti Studencu. Rad se je sprehajal in rad je opazoval okolico.

Bil je vajen, da je njegov Korlček počenjal same neumnosti ampak splezati na vrh obeliska se mu je pa zdelo precej nevarno ,saj je, preden je stekel proti delavnici, imel še toliko mirne krvi, da mi je zabičal:

»Lepo pri miru počakaj tu gor. Nikar ne skači, da si ne zlomiš noge.Grem po strica Dragota!«

Urno je stekel. Palica, ki jo je držal v rokah mu je bila v tem trenutku bolj v napoto, kot pa v pomoč. Najverjetneje je bil resnično razburjen in v strahu, da bi se mi res lahko zgodilo kaj neprijetnega.

V tistem trenutku ni nič kazalo, da ima že osemdeset let. Vsaj po naglici ne. Po nekaj minutah, ki so se zdele dolge vsaj tako kot je bil visok obelisk, sem lahko opazil kako  po makadamski cesti mimo svinjaka teče stric, ded pa je bil le temna, počasi premikajoča se pikica nekje daleč, daleč stran. Drago je bil v hipu pri obelisku. Takrat je  bil moj stric star kakih trideset let. Bil je torej v najlepših letih. Prvikrat se je zgodilo, da njegov obraz ni bil nič nasmejan. Tudi Bojana je le ošvrknil s pogledom. Lahko ga je, saj je bil moj stric tudi Bojanov stric. Stričeva žena Mimica je bila sestra Bojanove mame, Rezke. Torej sva bila z Bojanom neke vrste bratranca. Bojan se je previdno umaknil nekaj korakov vstran  in s pogledom meril zdaj na vrh proti meni, zdaj proti stricu.

»Ja, pa kaj misliš, ti otrok! Kaj pa delaš tam gor,«  je najprej zanimalo strica.

»Splezal sem  gor, zdaj pa se bojim skočit,« sem bil povsem odkrit, saj se s stricem, kar se takih junaštev tiče ni bilo za šalit, še manj pa izkrivljati resničnih dejstev.

Drago je vlival zaupanje. Lahko sem mu povedal vse po pravici. Čisto vse, kar Bojanu vsekakor ne bi nikoli priznal. 

»Veš kaj bova naredila,« je dejal stric, ter se s kazalcem in palcem podprl na licu. Zamislil se je in v hipu domislil. Rešitev je bila sila preprosta, le nekdo, ki je dovolj močan, jo lahko tudi uresniči. Drago je to vsekakor bil. Dopustil je možnost za nadaljevanje igre in za najpreprostejšo rešitev v tistem trenutku.

Stopil je korak ali dva nazaj, na široko razprl svoje roke in mi dejal:

»Skočil boš, kot bi želel skočiti v vodo. Si pripravljen. Skočil boš na tri!«

»Ena, dve, tri… zdaj!«

Odrinil sem se od vrha obeliska in poletel skozi zrak. V tistem trenutku se mi je zdelo, da bom za vedno ostal v zraku. Nekje med vrhom obeliska in Dragovimi rokami. Začutil sem mehak sunek pod pazduhami, dvakrat ali trikrat sem se še zavrtel naokrog in mehko pristal na svojih nogah. Širok nasmeh na njegovem obrazu pa mi je spet vlil optimizma in dal vedeti, da pravzaprav ni tako hud, kot je kazalo sprva.

»Veš kaj vse bi se lahko zgodilo,« je dejal striček, a nadaljeval ni

Seveda je sledila lekcija o tem, kaj bi bilo, če bi od tam padel, kaj vse bi si lahko polomil. Obljubil sem mu, da  ne bom več plezal na obelisk.

Ko ga zdaj gledam tam, se mi zdi tako neznaten. Nikjer ga ni nič. Nobene tiste veličine in strahospoštovanja ni na njem. Navaden kamen, ki štrli k višku, visok natanko dva metra.  Kakih deset let bo tega, ko sem znova splezal nanj po skoraj petdesetih letih. Nekateri, ki so hodili tam mimo so me le začudeno pogledovali in si najbrž mislili svoje. Še dobro da dežurni  ni poklical tistih, saj veste, v belih haljah, ki prihitijo, če družba misli, da je z nekom nekaj hudo narobe. Še sem gibčen, sem pomislil. Stal sem na vrhu obeliska in pogledoval proti letališču, ki ga ni več. Gledal sem proti Mostam, pa sem videl le sivo modre betonske stolpnice. Še ljubljanskega gradu se ne vidi več. Vseeno sem čutil neizmerno zadovoljstvo. Dvakrat sem se na vrhu zavrtel, zaprl oči in se odrinil.

Rok, ki bi me ulovile ni bilo, pa tudi tisti trenutek neskončnosti se mi je ponudil samo takrat, ko je bil tamstric Drago. V hipu sem pristal na travi, malce klecnil in se vzravnal. Hrasta ni več in zaman sem s pogledom iskal Bojana nekaj korakov vstran. Še  enkrat sem pogledal proti obelisku in se odpravil proti parku. Tja, kjer je še pred časom imel Milan Zgonc čisto ameriško avtopopravljalnico. Vse je bilo na prostem, pa tudi sistem, postrezi si sam, se je pri njem obnesel.

Ah, da! Obelisk. Ta spomenik sodi v obdobje neoklasicizma in je izdelan iz kaneliranega peščenjaka. Nekoč je napis na podstavku v nemškem jeziku sporočal, da so ta steber postavili vojakom različnih narodnosti, umrlim okoli leta 1800 v zasilni bolnišnici na Studencu. To je bil čas Napoleonovih vojn in iz  bitke pri Marengu so se »proste čete« ustavljale tudi pri nas. Bolnišnic v Ljubljani ni bilo dovolj, zato so za silo uredili Fužinski grad /Kaltenbrun/ in ga spremenili v bolnišnico  v kateri pa je umrlo zelo veliko vojakov. Po ustnem izročilu so jih pokopavali na raznih mestih za nekdanjim zidom psihiatrične klinike, kjer je še pred nekaj desetletji stala precejšnja gomila. Spomenik, redek tak primerek na naših tleh, pa naj bi ohranjal spomin na preminule vojake. Prihodnjim rodovom.

STUDENŠKI PARK

Pravzaprav sta bila znotraj bolnišnice dva parka. Manjši je  obsegal prostor od pralnice na severu bolniškega kompleksa mimo vrb in Virantove hiše  do čolnarne, drugi pa se je začel pod Hribarjevo hišo in je obsegal najlepši vzhodni del do kurnice in svinjakov. Prvi se je nahajal tik najlepših tolmunov našega bajerja, drugi pa ob njegovem iztoku v Ljubljanico. Prvega smo vsi otroci dobro poznali, pa tudi bolj obljuden je bil, medtem ko nas je drugi, temačnejši park, preveval s strahom. Visoke krošnje bukev, gabrov in topolov so zastirale nebo;  pa še nekaj je bilo v tem parku. Jama, v katero si nihče od nas ni upal stopiti. Ta jama je ležala nekje na sredini parka ob sprehajalni poti in če smo otroci z baterijo svetili vanjo, njenega konca nismo uspeli videti. Nekaj časa sem bil prepričan, da v njej domuje Izisis, vendar mi je oče ob neki priliki zagotovil, da Izisisa znotraj zidovja ni nikoli.  Ko pa sem pri osmih letih prebral povest  strička Bajbaja, Brkonja Čeljustnik, sem postal docela prepričan, da je ta jama njegovo domovanje.  

     V tem parku so  prebivale sove. Veliko sov. Pravzaprav so v njem našle svoj dom vse sove tega sveta. Otroci smo, oboroženi s fižolovkami in vedno v skupini trije ali štirje, najpogosteje Tonček, Miloš, Bojan in jaz, v tem parku iz vejevij plašili na plano sove. To, da sove podnevi ne vidijo smo  se mulci naučili od starejših fantov. Bile so uharice! Joj, kako je zaprhutalo po zraku, ko smo kakšno od njih dregnili s palico. Kar završalo je med krošnjami in perje je letelo na vse strani. Če nam je sovo uspelo splašiti na odprti prostor smo jo podili gor in dol, sova pa se je zaletavala vse nižje in nižje, dokler se ni nerodno prekopicnila na bližnjem travniku in obstala. Obračala je glavo zdaj v eno, zdaj v drugo smer in nas zlovešče pogledovala. Obračanje njene glave me je spominjalo na  tiste vrtavke, ki jih naviješ z gumico in spustiš, pa se vrtijo, dokler se. Ko je tako stala tam sredi polja  z razprostrtimi krili, se nam je zdela mnogo večja od vsakega letala, ki so jih fantje, stari štirinajst, petnajst let spuščali na tem istem polju. Najraje so sestavljali model P 50 - b, ki je meril preko kril več kot meter in pol. Sova se nam je v primerjavi s tem jadralnim letalom zdela kot Julka. Nemški bombnik Junkers, ki je na ljubljanskem letališču dvigal pod nebo padalce. To, da smo jih preplašili se nam je zdelo povsem dovolj. Dražiti  jo še naprej, pa se nam vseeno ni zdelo najbolj pametno.  Ker se jim nihče ni upal približati, smo še malo postali, jih opazovali, in odšli drugam. Najraje spet nazaj v park, pogledat na kateri veji sedi še kak drug ptič. Na dan smo splašili vsaj tri ali štiri uharice. Plašiti tako velike ptice se nam je zdelo pravo junaštvo in če si uspel splašiti sovo, si bil v očeh vrstnikov večji junak, kot če si se pohvalil, da si s fračo snel vrabca z žleba studenške uprave.

     Kadar je bilo dolgotrajno deževje je podtalnica tako narasla, da je potoček ki se je vil skozi  park, začel poplavljati. Travniki so izginili  in čez nekaj ur se je pojavilo jezero. V času takih poplav smo ponavadi nanosili na kup pod bližnji toplar deske. Ozke, široke, dolge, kratke, pri Dragu ali  Kobetu pa smo dobili za nekaj pesti žebljev in kladivo in  v slabi uri scimprali splav. S takim plovilom  na katerem so bili lahko največ trije pustolovci, da o psu ne govorim,  smo nato odkrivali neraziskani svet studenškega parka med grmičjem in trsjem kamor sicer v suši nikakor nisi mogel stopiti. Kar smo našli, pa so bila ponavadi le gnezda rac ali ponirkov. Redkokdaj je voda segala preko kolen in če je v to poplavljeno področje slučajno zašla kaka ščuka iz bajerja ali mrtvic v Sigah,  je celotno jezero postalo  švigajoča   tarča te roparice, saj toliko različne hrane kot jo je našla na poplavljenem polju  v novonastalem bajerju, čeprav je bilo bogato raznovrstnega življenja, ne bi nikoli našla. Park je bil prava goščava. Vsepovsod, kamorkoli si se obrnil, je raslo trsje in visoka močvirska trava kot v kakih tropskih deževnih pragozdovih. Lapuh je imel tako velike liste, da smo si iz njih, kadar je začelo deževati, naredili  palerine, ali pa jih uporabili za streho, kadar smo si iz vejevja in desk v parku pripravili  pustolovski bivak. Tla v parku so bila seveda močvirnata in redkokdaj se je zgodilo, da na nogah ne bi imeli prisesanih pijavk, če nam je po nerodnosti spodrsnilo in smo stopili  v mulj. Pravzaprav to, da se je nate prisesala pijavka ni bilo čisto nič hudega glede na dejstvo, da smo otroci po žepih prenašali belouške, žabe, močerade in klešmane, kot smo rekli hroščem rogačem.

Največji lovec beloušk, ki jih je bilo v tem parku tudi največ, je bil  Franc Lomovšek. Franc je kasneje postal odličen športnik, seveda pa je bolj znan po tem, da je starejši brat mnogo bolj znanih kasnejših studenških hokejskih zvezd, Domineta in Blaža Lomovška. Nekoč, bil je v kakem petem ali šestem razredu, je tri belouške v žepu prinesel v šolo, k pouku. Učiteljice so zagnale vik in krik. Zavladal je preplah, saj so nič hudega hoteče kačice švigale med klopmi, pod stoli, ena od njih pa se je začela po pripovedovanju celo zvijati proti katedru. Seveda je učiteljica  planila iz razreda in na hodniku vpila vsaj tako glasno kot, kadar je Lampič lasal kakega neubogljivega ali porednega učenca. Prvi, ki je pritekel na pomoč ali pa pogledat, kdo je pomoči potreben, je bil  tovariš Marjan Krevh, ki je bil naš fiskulturnik in sploh športnik od glave do pete.  Želel je nastopiti kot pravi kavalir, pa se je pri Francetu, tako vsaj pravijo, uštel. Kaj se je v resnici zgodilo, ko ga je Krevh peljal za šolo, proč od oči, sta vedela samo tovariš Krevh in Francl. Nekaj pa je moralo biti hudo narobe. Naslednje leto ali pa že kar takoj, je France Lomovšek namesto v šolo Polje, začel hoditi k pouku v Hrušico. Tovariš Krevh pa se ga je ogibal tudi takrat, kadar  je slučajno prišel naokoli do balinplaca pogledat, kako kaj studenški šampioni balinajo.

Park danes daje klavrn pogled. Njegova podoba je medel odsev nekdanjega mogočnega parka z drevesnimi eksoti, nad katerimi bi bil navdušen tudi Karl Zois. Danes še vrabcev ni več. Grlice so izginile že pred leti. Upam in želim si, da nismo bili mi tisti, ki smo dokončno pregnali uharic iz njihovega naravnega habitata.

Ribnik je presahnil že davno nazaj. Nanj spominja le še zaraščen jarek, ki priča o tem, da je bila nekoč tam brežina mogočnega in globokega bajerja. Tam, kjer je bil njega dni park, pa so danes podporni stebri vzhodne ljubljanske obvoznice. Spodaj, globoko pod njimi, so  v sivo zeleni beton ostali zazidani spomini junaškega izročila bolnice iz časov 2. svetovne vojne.  Sosed Rojšek iz Slap, je že poleti 1941 na pobudo rajonskega odbora OF v bolnico prevažal ranjene partizane. Bolnica v Polju je tako postala prva partizanska bolnica; vsem na očeh in pod budnim očesom italijanskih okupatorjev. Zdravniki psihiatri, pa so te ranjene borce učili preprostega simuliranja bolezenskih simptomov psihiatričnih obolenj.

Leta 1965, ob dvajset letnici osvoboditve izpod okupatorjevega terorja, se je v tem parku zbrala smetana slovenskih filmarjev. Na vsakem metru tega pragozda, kot smo park imenovali, so se sprehajali  igralci,  po večini  naturščiki in tudi pravi igralci, s povitimi glavami, nogami, rokami. Na sredini potoka  pa je v čolnu stal mož, ki ga do takrat nisem videl še nikdar. Stal je vzravnan sredi nerodno gibajočega se čolna in od daleč opazoval dogajanje in z rokami nekaj meril po zraku.  Obe roki je mahoma iztegnil, hkrati pa s kazalcem in palcem obeh rok nekako obrnjenih navznoter, naredil pravokotnik. V naslednjem trenutku je  tako oblikovane dlani iztegnil predse in počasi pomikal roke preko  ene strani parka do druge. Oblečen je bil v črno jopico in črne hlače. Izgledal je tako, da bi se ga moral še pred nekaj leti hudo bati, če bi ga zagledal v tem parku. Kadar pa se je ta resnobni mož nasmehnil  ali pa zasmejal, takrat je ves park postal bolj svetel, vsa strogost  pa se je izgubila med  vejami krošenj stoletnih dreves. Mož v črnem je bil slovenski režiser, Vojko Duletič, s kamero pa je rokoval Mile De Gleria,  eden najboljših filmskih snemalcev. Pod vodstvom režiserja Duletiča, je nastajal igrano dokumentarni film z naslovom In memoriam, za katerega je scenarij  napisal moj oče, ki je bil v začetnem obdobju okupacije  eden od primarijev bolnišnice, predstojnik pa je bil dr. Fran Gerlovič, katerega so belogardisti v drugem letu vojne vihre odpeljali nekam na Rudnik, ga ubili, za njim pa se je za dolgih petdeset let  izgubila vsaka sled.

Ranjeni partizani, ki so našli varno zavetje v studenški bolnišnici so bili v pretežni meri borci Molniške čete, kasneje pa tudi ranjenci II. Grupe odredov.  Pri tako konspirativnem delu, ki ga je koordiniral terenski odbor OF Moste Polje, so bili med najbolj požrtvovalnimi simpatizerji in člani OF, bolničar Janez Hribar, ki je leta 1942 v bojih padel, mizar Franc Hribar, zidar Jože Ponikvar, bolničar Jože Mencin, zdravnica dr. Velebita Tuma, kasneje, med nemško okupacijo pa še dr. Ivica Tinta.    

Do aretacije v poletju 1942, je delo vseh zaupnikov vodil moj oče. Precejšnjo oviro za komunikacijo z mestom je seveda predstavljala žičnata ograda okoli Ljubljane. Bolnišnični oddelek na Studencu je bil namreč ves čas italijanske okupacije izoliran od Ljubljane. Če je bilo potrebno kakega ranjenega borca le odpeljati v mesto na operacijo, so ga tja pospremili z bolniškim vozom v  prisilnem jopiču. Na bloku, torej na kontrolni točki, ki so jo nadzorovali karabinjerji in vojaki, pa je ranjeni moral rohneti, divjati in početi pač take reči, ki jih laik ocenjuje za izpade norosti. Obveščevalni sektor  terenskega odbora OF  je imel dva  zaupnika v krogih  Bele garde in  Katoliške akcije v Devici Mariji v Polju in prav zaradi njunega  predanega dela vohunom ni uspelo preprečiti dejavnosti terencev navzlic temu, da je italijanska soldateska  kar nekajkrat vdrla v območje bolnišnice in pretaknila vsak kotiček.

    V spomin na junaške dni, predvsem nekaterih zavednih domačinov  kot je bil Rojšek, ki je v čolnu  v zavetju teme prevažal ranjence iz Slap v park bolnišnice,  je v zid vzidana  spominska plošča, ki  priča o nekdanjih dogodkih na Studencu. V zadnjih letih so jo prestavili iz notranjosti parka na zunanji del zidu, ob pot spominov in tovarištva.

Poleg te spominske plošče bi morala ob njej stati še ena. Nič manj junaška, zato pa v opomin vsem tistim, ki jim ni mar za naravne zaščitene površine kakršne so sige ali parkovni nasadi, kakršen je bil naš - studenški park.  »V spomin zadnji generaciji studenških otrok, ki so v tem parku preživljali čudovito in brezskrbno otroštvo.« Vendar, kam naj bi danes tako ploščo postavili? Zidu in zapornice ni več. Tam, kjer je bil  za nas konec sveta, se zdaj v dolgem loku vije avtocesta. Ljubljana je zdaj obdana z drugačnim obročem. Čez žičnatega nisi smel, čez betonskega pa prav tako ne moreš.

Saj res. Kaj je pisalo na tej spominski plošči:  

»V  trajen spomin vsem zdravnikom in osebju v bolnišnici na Studencu, ki so nesebično pomagali pri zdravljenju partizanskih ranjencev in v trajen spomin vsem, ki so v herojskih dneh  odpora proti italijanskemu okupatorju in domačim izdajalcem, mimo karabinjerjev v čolnih,  prevažali ranjence v bolnišnico.«

Na Studencu, 4. julija 1956, na praznični dan, Dan borcev.

Ta prvotna spominska plošča se je  v revizijskem procesu novodobnega tovarištva izgubila. Izgubila, kot se je izgubilo naše jezero, pa naš park, pa naš brezov drevored, pa…ta plošča, ki je zdaj vzidana na to isto mesto, je druga. Tudi napis na njej ne ustreza prvotnemu. Na tej je danes suhoparno zapisano takole:

»Na tem kraju je bil v dobi NOV tajen vhod v bolnišnico izpod zidu po potoku za ranjene in bolne partizane, ki jim  je nudila varno zavetje in  vso zdravstveno pomoč.«  

ZAJČJA DOBRAVA

Če so Sige dobile ime po kraških tvorbah, torej sigah, je vsak predel v okolici Polja dobil krajevno ime po nečem, kar je bilo značilno le za ta predel. Ne vem če v Zgornjem Kašlju kaj bolj  kašljajo kot v Spodnjem, eno pa drži kot pribito. Namreč, da je Studenec dobil svoje ime po številnih vrelcih vode, ki so na teh livadah nekoč dobesedno vreli na površje. Enako je s krajevnim imenom Zadobrova. Nekoč, tega se živo spominjam, mi je pripovedoval striček Bajbaj, da se je ta predel okoli Polja proti Šentjakobu imenoval Za - Dobrava. Torej je bil ta kraj za Dobravo. Vendar katero Dobravo, ko pa jih imamo na Slovenskem veliko. Ja tam v neposredni bližini leži mnogo bolj znana Zajčja Dobrava, ki je svoje krajevno ime zagotovo dobila po številnih zajcih, ki so naseljevali ta mešani, s travniki in gozdom posejani svet.

Nekaj let starejši fantje so vsak dan hodili tja  iz Studenca. Zdelo se mi je, da mora biti ta Zajčja Dobrava nekje na koncu sveta. Odšli so zjutraj navsezgodaj, nazaj pa prihajali v zgodnjem popoldnevu. Še tako široke hlače so se šibile pod težo tistega, kar so imeli v svojih žepih. Vsaj  kilogram nečesa težkega je moralo biti v njih. Skrbno so skrivali tisto, kar so tam nabrali in se ogibali našim radovenim otroškim očem, zato so nabrano ponavadi pregledovali v kakem od bunkerjev, ki so ostali še iz časov vojne vihre. Vražje me je najedalo le kaj je tisto, ki je tako skrivnostno, da mi, torej mlajši frkolini, ne smemo videti.  V bunkerje so hodili zato, ker so vedeli, da si nihče od nas ne bo upal stopiti vanje.  Bili so preveč temačni za nas in preveč so nam razvnemali domišljijo, sploh pa zato, ker so nam starejši  fantje vedno govorili, da Zepel hodi tja spat.           

       Zepel je bil pacient. Bolnik, ki je bil na Studencu že vsaj od konca prve svetovne vojne. Bil je mrkega pogleda.  Nenehno je strmel nekam predse  z odsotnimi očmi, nekaj sam sebi mrmral, ampak če mu nisi hotel nič žalega, te je tudi on pustil pri miru. Vrag pa je nastal  in to so starejši fantje vedeli, če si slučajno pred njim zavpil:

»Zepel tele, krava-mu!«

Kaj je sploh je pomenil ta stavek? Zakaj tele in krava. Predvsem je ta stavek pomenil to, da je bolje da ga pred njim ne izgovoriš. Starejši fantje pa so počeli natanko to. Z zadovoljstvom so ga  dražili. Postavili so se predenj in eden je zavpil…

»Zepel, tele…  krava mu« pa je bil izrečen že v teku. Zepel je v takih trenutkih postal hiter kot ris, vendar le za njegova leta. Štirinajst, petnajstletni pobje so bili vseeno urnejši od njegovih od starosti utrujenih nog. Hitro se je vdal.

Neko popoldne, ko smo Tonček, Miloš in jaz spet oprezali s fračami in loki za jajci jerebic, za take podvige je bilo jasno, da moramo biti do zob oboroženi, je nekaj poletelo mimo moje glave.

»Šviiiiiissssssss«. Kakih deset metrov stran v travi je velika pisana kokoš zaprhutala in se kričeče prekopicala po visoki travi. Perje je  letelo na vse strani in jerebica je še dvakrat, trikrat skušala vzleteti. Nato je padla in obležala. Prvič sem videl mrtvega ptiča, sploh pa tako velikega. Od nekdaj sem si želel s fračo ustreliti  jerebico. Ampak zdaj, ko sem jo videl ležati tako negibno sredi polja, me je želja minila. Kljub vsemu sem občutil  neko ljubosumno spoštovanje do studenškega lokostrelskega mojstra. Ozrl sem se v smer od koder je priletela puščica in nasmeh na ustih, za poldrugo glavo višjega fanta mi je dal vedeti, kdo je strelec. Bil je Henrik Pešec. Njegova sestra Nada je bila moja sošolka, njen prat Tone pa Jajekov sošolec. Henrik je bil bolj vase zaprte sorte fant. Tudi s svojim vrstniki se ni družil. Raje je bil sam s seboj in v njegovih očeh, kolikor se jih še spominjam, ni bilo nič prijaznega, toplega, prijateljskega. To je bil prej prazen pogled fanta, ki mu ni mar za druge. Stal sem tam sredi visokorasle trave in medtem ko se je Henrik sklonil k tlom, da izdre puščico , ki se je globoko zadrla v telo pisanega ptiča so se moje oči sprehodile po loku, predvsem pa mi je pozornost pritegnil njegov tulec poln puščic, z ostrimi bakrenimi konicami. Že sam pogled na tako puščico se  mi je takrat zdel smrtno nevaren. Za ptiče je to vsekakor veljalo. Njegove puščice so bile ravne in okroglo zbrušene, na koncu pa so bila prilepljena še peresa. Naše so švigale po zraku neverjetnih šest, sedem metrov daleč, njegova pa je poletela iz oddaljenosti najmanj tridesetih metrov in smrtno zadela letečo kokoš.  Brez besed me je Henrik le ošvrknil s pogledom, pograbil jerebico za noge in odšel v smeri od koder je tudi prišel. 

» Jutri gremo v Zajčjo dobravo. Dobri patroni so,« je popoldan zbrani družbi vrstnikov rekel Mitja. Drugi so prikimali.  S Tončkom sva se spogledala in v njegovem pogledu sem razbral, da ni še nikdar slišal za Zajčjo dobravo.

Moral je domov, vsaj tako je dejal, jaz pa sem jo mahnil k stricu Dragu, naravnost v delavnico. Kot mačka okrog vrele kaše, sem previdno načenjal pogovor…

»Striček, ali mi boš naredil dober lok? Tak, ki bo boljši od tega, ki ga imam zdaj?«

-Ja, pa saj je ta čisto dober, a ni?

»No, rad bi imel takega, da bo puščica letela vsaj od tu pa do svinjaka.«

-Kje si pa videl tak lok, ki nese tako daleč?

»Henrik ga ima,« sem hitel pripovedovati. 

»Pa Mišota sem tudi že videl s takim lokom.«

Na široko se je zasmejal , da sem lahko videl genetski čudež družine Govednik. Bele zobe, brez zalivk. Vsi Govedniki imajo take. Prijazno me je pogladil po skuštranih kodrih in dejal…

-No prav, pridi jutri popoldne, ko ne bom v službi pa bova v parku odrezala lesko in naredila lok. Prav?

Kaj prav!  Zdelo se mi je naravnost imenitno, da bom dobil lok s katerim bom lahko streljal tako daleč kot večji fanti.

»Stric Drago, kaj so to patroni?«

Dobrovoljen nasmeh na njegovem obrazu je v trenutku zamrl in njegov prijazen obraz je postal zelo strog. Resen celo!

-Kje si pa slišal za patrone, Črto?

Drago in Mimica, njegova žena in moja teta, sta me vedno klicala Črto. Ne Korl ali Korlček niti ne Črtomir kot oče, ampak Črto.

»Ja, Henrik  je ustrelil jerebico, pa sta Jejek in Bine rekla, da so to dobri patroni in so sklenili, vsaj tako sem slišal, da bodo šli v Zajčjo dobravo po patrone.«

Mislil sem, da mi bo razložil kaj patroni so, pa me je spet le pogladil po glavi in dejal

»Pojdi zdaj domov, da te mama ne bo iskala, jutri se pa vidiva.«

Res sem šel domov. Ampak bolj zato, da se prepričam ali me morda mama že išče ali ne. Ponavadi, če me ni bilo na našem vrti pri uti, je odšla pred upravno stavbo in spraševala uslužbence bolnice, če me je morda kdo videl. Kje sem in kaj počnem. Mama mi je namazala velik kos kruha z ocvirki in to mi je vlilo v telo novih moči. Celo toliko moči, da sem se odpravil v  Zajčjo dobravo.  Dobre pol ure kasneje sem bil že pri stari šoli v Polju. Po pripovedovanjih sem vedel, da mora biti nekje v tej smeri. Nisem pa vedel v katero smer naj jo mahnem dalje. Proti Kašlju in  Vevčam ali proti Zadobrovi?  Za  cerkvijo Device Marije v Polju in novo šolo, je nekoč stalo nogometno igrišče. Sleherni dan ob katerikoli uri so tam brcali žogo.  Sam sem tisti trenutek brcal kamne, ki so ležali ob cesti in razmišljal katero smer naj uberem.

»Kaj pa ti tukaj Črtek, v Polju? Greš na postajo. Je dedek že tam?« Bil je tovariš Krevh. Pokončen kot vedno. Športnik. Ampak, mene je pač poznal, ker je večkrat prihajal na obisk k mojemu očetu kadar je bilo potrebno pripraviti kakšno proslavo za ta ali oni praznik. Takrat je vse stopilo skupaj. Polje, Studenec, Slape, Vevče.

»Ah, ne, dedka danes ni. V Zajčjo dobravo sem namenjen. Nasvidenje, tovariš Krevh. Obrnil sem se  ter sklenil da grem proti Kašlju. Tam nekje mora biti.

»Kaj nisi rekel, da greš v Zajčjo dobravo. Ta ni v oni smeri ampak v tej, malo naprej od postaje, kamor hodita z dedkom« in je z roko pokazal v smeri Zadobrove.

»Kam greste pa vi, tov. Krevh.?«

-V  Zadružni dom v Zadobrovo .

»Potem greva pa lahko skupaj, kaj « sem mu predlagal. Vedel sem, da  mi mi ne bo rekel ne. Pa tudi dobršen del poti bom lahko spet poslušal kakšno zanimivo boksarsko zgodbo, saj je bil tovariš Krevh v mladih letih izvrsten boksar.

Čez nekaj trenutkov sem že sedel na štangi njegovega kolesa. Žvižgal si je neko melodijo. Ne vem katero, ampak saj tov. Krevha smo poznali otroci predvsem po tem, da je učitelj telovadbe, da je bil partizan in boksar in da  vedno požvižgava. Kamorkoli gre, kjerkoli je in karkoli počne. Na drugi strani železniških tirov je  ustavil kolo, previdno sestopil da nisem padel, in dejal.

»Tako, ti greš zdaj tu desno, v Zajčjo dobravo,kajne, jaz pa naprej. Pozdravi ateja in mamico je še dejal, ko  je že poganjal pedale proti Zadobrovi.  Stal sem in gledal za njim. Neznansko smešna se mi je zdela tista sponka na desni hlačnici  medtem ko je na levi ni imel. Le  čemu služi ta sponka sem se spraševal. Zakaj, sem odkril mnogo kasneje, ko sem že nosil dolge hlače in imel svoje kolo. No, tu je torej ta znamenita Zajčja dobrava. Tako daleč od doma in povsem sam nisem bil še nikdar. Železniška postaja v Polju se mi je zdela neznansko daleč. Vsaj tako daleč, kot je od Studenca do Polja. Hodil sem po gozdičku zdaj sem zdaj tja, in  razmišljal le kje so patroni, ki naj bi jih tu bilo kot  je krapov v našem ribniku. Ko sem brcal maslenke, ki jih je bilo na vsakem koraku v izobilju, se mi je pogled ustavil na  nenavadno oblikovani čistini, ki nikakor ni bila delo zajcev, če naj bi jih tu bilo toliko, da je celo kraj dobil ime po njih. Srce mi je vznemirjeno razbijalo. Za vsak slučaj sem potipal z desno roko v nožni žepek irharic, če je pipec še na svojem mestu. Je! Pipec bom zagotovo potreboval.  Ko sem bil od te nenavadne jase oddaljen kakih pet metrov sem opazil, da je tu na stotine, na tisoče natanko takih patronov, kakršne je imel Henrik na svojih puščicah.  Bakreni in medeninasti patroni so žareli obsijani s sončnimi žarki pozno popoldanskega sonca, ki si je izborilo svojo pot skozi goste in visoke krošnje dreves.

Te, nekaj centimetrov dolge patrone sem hitel pobirat in jih tlačil v žepe irharic. Poleg je ležala še posoda precej nenavadne oblike. Ogledal sem si jo in bila je čista. Kot bi jo nekdo pravkar odvrgel. Na njej je bil še vedno precej močen trak in zdelo se mi je, da si jo lahko oprtam, zato sem preostanek patronov zmetal v posodo, ki je polna tehtala vsaj dva če že ne tri kilograme.

     Okoli polosme ure sem se vrnil na Studenec. Sonce je ravnokar zahajalo nekje med Mostami in Golovcem in nebo se je v sončnem zatonu zmoglo kosati celo z mojimi žarečimi očmi,  pogledu pustolovca, ki je našel patrone v daljni Zajčji dobravi. Že pri balinplacu sem vedel, da  je moja odsotnost skorajda sprožila iskalno akcijo. Od vsepovsod so se proti meni zgrinjali obrazi znanih in neznanih ljudi in  me  spraševali kje da se potepam, da je mama že čisto iz sebe in da so pregledali ribnik, če nisem morda padel vanj. Kako naj bi padel v rribnik? Saj znam vendar že plavati, mar ne? Grožnje so postajale  vse bolj hude in že sem si predstavljal kaj vse se mi bo primerilo. Mišo mi bo navil ušesa, mama me bo stresla iz hlač, za Jajeka si nisem znal predstavljati kakšno kazen mi bo namenil, oče pa me bo kaznoval z vsaj eno ali dvema  zgodbama iz grške ali egiptovske mitologije. Dobil sem vtis, da se mi bliža zadnja ura. Ognjeno žareče nebo me je opozarjalo, da bo čez kake pol ure tako  nekako izgledala moja zadnja plat. Za vsak primer sem si  na poti proti domu pod irharice in spodnjice zataknil dva koščka tankih deščic, ki sem ju našel ob poti, da ne bi preveč bolelo, ko bodo izbrali krvnika, ki se bo izživljal nad menoj. Kadar sem vedel, da bo šlo zares in sem se v svoji samovolji počutil ogroženega, je bila to moja samoobramba. Mama je bila res vsa iz sebe. Tako razburjene  poprej še nisem videl nikoli. Oče, on niti ne tako zelo. Ampak kaj, ko sta brata hotela poravnati račune z menoj, ker me že od ene ure ni bilo na spregled. To, da mi je mama okoli druge ure namazala kruh z ocvirki seveda nista vedela. V kuhinji sem se sooočil s svojimi rablji. Vsak od njih je čakal, da  pride na vrsto njegovih pet minut.

Prelivanje krvi je preprečil oče.

»Kod si hodil, Črtomir?«  Kadar me je oče poklical s pravim imenom,  je želel delovati resno, strogo, avtoritativno. Kako bi pa izgledalo, če bi me takrat pobaral recimo,

»Korlček, kje si pa bil?«

Nobene avtoritete, nobene strogosti in nobene kritike ne bi bilo do mojega početja, ki je zares dvignilo skoraj vse Studenčane na noge, sploh pa zato, ker je samo en teden prej  mojega vrstnika eden od  bolnikov utopil v gnojni jami na Rodetovem dvorišču, takoj za zidom, pri mojem drugem stricu Stanetu, ki je kasneje na tem mestu postavil  avtomehanično delavnico. Panika je bila seveda nepopisna , mene pa je vse skupaj, po pravici povedano, močno zabavalo.

Tepeža ni bilo. Ušesa so ostala cela, oči pa so na široko zazijale predvsem Jajeku, ko je zagledal moj žepni inventar. Še bolj pa naslednji dan, ko  sem mu pokazal v uti skrito pločevinko, do vrha napolnjeno s patroni. Iz njegovega pogleda sem tedaj zaznal dvoje. Kanček nevoščljivosti, ker tako lepih še sam ni imel, in pa ponos do mlajšega brata, ki se lahko pohvali s tako lepimi patroni. Studenškim fantom, ki so zahajali tja, se je venomer mudilo. Meni se ni. Vzel sem si čas za izbor, saj so s svojim sijajem dobesedno tekmovali kateri je lepši, bolj ohranjen in bolj bleščeč.

Naslednji dan mi je Drago naredil čudoviti lok. V delavnici mi je na puščico navil patron, ob tem pa  resno dodal da mi ga bo takoj vzel, če bom samo enkrat nameril kam drugam, kot le na zeljnate glave za svinjakom. Lok je bil čudovit, vendar je nesel le za spoznanje dlje kot moj prejšnji. Moči še ni bilo prave, čeprav je bilo volje več kot preveč. Patroni so mi ostali. Veliko sem jih pogubil, nekaj razdal prijateljem, še več pa jih je končalo na drugi strani zidu, ko sem iz dolgočasja pošiljal puščice v trsje močvirja v Slapah, da bi razjezil Izisisa...

     Pločevinasta posoda ki sem jo našel poleg kupa patronov v Zajčji dobravi je bila nemška vojaška posoda za hrambo plinske maske. Takih je ležalo še na desetine na dnu studenškega ribnika, ampak tiste so bile nezanimive. Ta, iz Zajčje dobrave, pa je bila naravnost imenitna. Patronov v Zajčji dobravi seveda ni več. Tam so v zadnjih desetletjih zrasle hiše ampak prepričan sem, da če bi dobro izostril oko med praprot in grmičje bi verjetno še danes našel kako svinčenko iz časov, ko so partizani dvignili v zrak skladišče municije. Ti  patroni pa so tam ostali kot spomin  na tiste dni leta 1944, ko je v Zajčji dobravi treskalo in grmelo.

Mislim da sta minila dva dneva od moje največje otroške avanture, ko me je oče na gugalnici v našem parku pobaral.

»Korlček, a čisto sam si šel v Zajčjo dobravo?«

Široko sem se nasmejal, in ta otroški smeh je bil  zelo nalezljiv. Nežno me je objel preko ramen, z drugo roko pa me je pogladil po laseh. Prvikrat me je tudi on poklical tako kot ded. Korlček!

Za trenutek je umolknil, se zazrl nekam visoko pod krošnje dreves  in dejal.

»Ah, ti očetova čenča.«

TETA KRISTANOVA,  IVANKA IN MATUC

Naše stanovanje, to sem že večkrat omenil, je bilo v sami bolnici. Nad upravnim poslopjem. Bolniki ki so se tu zdravili, pa so bili naši starejši prijatelji  kadar ni bilo naših vrstnikov. Povše, Zvonko, Srečko, Medvešek, Muta, pa seveda Matuc, teta in Ivanka. Oče je bil vse dneve, čeprav doma, ves čas do zgodnjih večernih ur na kakem od oddelkov ali pa v svoji pisarni, kjer je imel predavanja ali izpite ali pa strokovne pogovore s svojimi sodelavci. Štirje otroci smo bili in kadar je iz Ljubljane prišla še Jasna, nas je bilo pet. Jasna je moja polsestra. Otrok iz očetovega prvega zakona, ampak nam je bilo to vseeno. Bila je naša sestra in povsod, kamorkoli smo šli, je šla z nami tudi Jasna. Matematika ni šla ne Mišotu, ne Dunji, ne Janezu, ne meni. V povprečju pa smo bili vsi dobri v matematiki, saj je bila Jasna tista, ki nas je dvignila nad povprečje. Študirala je matematiko in študij tudi končala, ob tem pa, ker je rasla obdana s samimi umetniki, predvsem glasbeniki, od ranih nog udarjala na črno bele tipke klavirja pri svoji »tanti Gusti« in obiskovala ure solo petja.  Jasna je bila iz družine Šantel. Ne! Jasna je bila iz družine Kanoni, saj je bila naša sestra, ne? Njen ded, Saša Šantel, je bil slovenski slikar, glasbenik in vsestranski umetnik, njena mati Dušana pa ena prvih Slovenk, ki je diplomirala arhitekturo na sloviti Pariški Sorboni. Veliko je pisala in se ukvarjala z notranjo opremo stanovanj in hiš ter pohištva, v mladosti pa je bila tudi izvrstna atletinja.

Eden tistih bolnikov, ki je skrbel za naše stanovanje in tajništvo bolnišnice ker je bilo oboje kar v prvem nadstropju upravne stavbe, je bil Matuc. Njegova skrb je bila, da smo imeli vsako jutro sveže mleko, skuto ali pa druga živila, ki jih je nakupil v trgovini pri Grčarju, pri  Trškanovih pa so mu vsako jutro v posebno posodo za mleko natočili  tri litre svežega mleka.  Vse to je dan za dnem v domačo kuhinjo prinašal Matuc.  Bil je človek  zgodnjih ur. Ni bil take vrste bolnik, da bi moral biti ves čas pod nadzorom zdravnikov in dobivati zdravila. Pa saj je na Studencu bilo kar veliko takih, ki sploh niso bili bolniki. Že zdavnaj so ozdraveli, pa niso imeli kam. Vojna jim je požgala domove, družino so jim  okupatorji izselili ali pa pobili in po neki čudni politiki, ki je še danes ne razumem povsem, so ostali na Studencu in za hrano, spanje in še kaj  delali to in ono in seveda za opravljeno delo dobili tudi  nekaj denarja. Matuc, teta Kristina in Ivanka, vsi so imeli proste izhode. Kjerkoli in kadarkoli. Imeti prost izhod je takrat pomenilo, da si lahko odšel vsak dan iz bolnice ob šesti uri, vrniti pa si se moral do dvajsete. Matuc, hej to je bil dobričina. Pisal se je Matos, ampak za otroke je bil pač Matuc. Stric Matuc! Njegova govorica je bila mirna, preudarna in venomer je imel na ustih nasmeh. Karkoli je že počel, vedno se je smehljal.  Rad je bil lepo urejen. To trdim zato, ker je bil vedno lepo opran in zlikan. Pa tudi dišal je. Po Pitralonu seveda, ampak nam je to takrat dišalo. Na glavi je vedno nosil temno modro baretko, njegove noge pa so bile močno ukrivljene navznoter. Za vse v našem stanovanju je skrbel on. Da smo imeli vsako jutro zloščene čevlje, kar je bilo potrebno oprati je odnesel v pralnico,  pa tudi v mrzlih dneh je bil Matuc tisti, ki je poskrbel, da je bilo na našem velikem balkonu v zabojniku ali »kolmkišti« vedno dovolj drv in trsk za podkurit peči. Matuca sploh nismo imeli za drugačnega od nas. Bil je pač član naše družine, tako kot teta Kristina in Ivanka.

Teta je bila moja dobra vila. Moja najstarejša prijateljica. Bila je moja druga mama,  ali pa celo moja tretja stara mama. Toliko pravljic kot mi jih je povedala ona,  nista zabeležila ne Jakob in ne Wilhelm Grimm. Vedno pa je bila pozorna, kadar je pripovedovala zgodbe, da je znala vplesti kakšno krajevno značilnost. Če je pravljica pripovedovala o kakem princu in gradu, je bil grad Fužinski grad.  Ostržka nam je postavila v temačen Studenški park. Skratka, nič čudnega, če smo imeli radi vso to našo okolico, saj so bile v njo vtkane naše najlepše pravljice in pripovedke. Teta je bila doma v veliko pomoč. Vedno je bila pripravljena popeljati otroke na sprehod, na igrala, ki smo jih imeli pod oknom na vrtu ali pa je sedela z nami v naši vrtni uti in nam pripovedovala zgodbe o svojem življenju. Kadar je pripovedovala svoje resnične zgodbe, je vedno v svojih očeh hranila  kako skrito solzo. Solzo, ki pa ni nikdar kanila iz njenega očesa. Tako kot se je pojavila, tako se je tudi posušila. Kar v njej. Jokala je veliko, vendar tega joka otroci nismo videli nikoli. Znala pa nas je vedno objeti.  Jajeka ali pa Dunjo pa  Miša ali pa mene in reči:

»Joj, otroci, kako vesela sem ,da sem lahko z vami!«

Ivanka je bila iz drugačnega testa. Bila je skrbna in marljiva ženska. Eksplozivna, nepredvidljiva, pa vendar kar se nas tiče, vedno vredna popolnega zaupanja. Nihče pod studenškim soncem ni znal tako lepo in natančno zlikati perila. Vse je bilo do milimetra poravnano. Nas otroke je Ivanka na moč zabavala. Bila je edina od vseh ljudi, ki sem jih takrat poznal, ki se je pogovarjala z radijskim sprejemnikom. Imeli smo star radijski aparat Savica, ki je imel iskalnik  radijskih postaj v obliki velikega kompasa.  Če je bila Ivanka ravno pri kakem delu, na radiu pa so bila poročila, in če jo je kaka od povedanih besed zmotila v njenih razmišljanjih, je jezno odložila likalnik, dlani stisnila v pest ter si podprla obe strani telesa  v pasu.

»Kaj, ti  boš to govoril. Ti, poznam jaz take barabe, ki tako govorijo in tako mislijo. Same laži !«  pa še fej in fuj je dodala na koncu.

Ko se je tako izpraznila trenutnega naboja, je bila spet naša dobra, stara Ivanka. Prijazna in pridna. Kot da se ni nič zgodilo. Ne vem, morda se v naslednjih trenutkih niti ni več spominjala, da jo je poprej nekaj tako razburilo, jo vrglo iz tira, da je izgudbila kontrolo nad seboj. Ta njena narava in njen temperament sta bila drugačna od drugih bolnikov s katerimi smo se otroci včasih tudi igrali. Bila je nekaj posebnega in zato smo jo seveda imeli še posebno radi. Na svoj način, seveda. Pa kaj je ne bi imeli, saj je bila z nami od jutra do mraka in je skrbela za naše stanovanje, pomagala mami pri hišnih delih, znala pa je tudi marsikaj skuhati. Skratka, bila je v veliko pomoč pri vsem, kar se sicer počne v tako prostornih stanovanjih kot je bilo tisto naše, tam, kjer ima sedaj svojo pisarno generalni direktor klinike. Čeprav prostorno, smo si Jajek, Mišo in jaz  za vse delili prostorno,  veliko skupno sobo. No, ta naša soba pa je danes tajništvo klinike.  V njej  sta bili dve veliki omari in tri postelje. Po ena za vsakega od nas. Mišo je imel kot najstarejši  izborno, nenapisano pravico, da si izbere najboljše mesto. Najbrž si ga je, saj je bila poleg njegove omare in postelje še precej prostorna miza, na njej pa povečini njegove šolske knjige, zvezki in druge šolske potrebščine.  Kadar smo kam odpotovali za vsaj nekaj dni, recimo v Begunje na Gorenjskem, so vsi, tako Ivanka, Teta in Matuc, odšli z nami. Taki izleti so jim najbrž veliko pomenili. Čutili so, da so del naše, velike družine. Matuc, spominjam se, je imel tam nekje leta 1959 velike težave z zobmi. Morali so mu jih izdreti enega za drugim in ko je bil že čisto brez zob, ga je bilo težko razumeti ko nam je kaj hitel pripovedovati. Kakšen mesec dni je bil povsem brez zob in njegova usta so se takrat nenavadno skrčila. Postala so manjša in to sploh ni bil tisti matuc, ki smo ga poznali. Povsem brez zob se je dolg mesec dni skrival na balkonu in ogibal  slehernih stikov s svojimi znanci z oddelkov. Tja je odhajal pozno zvečer, ko so drugi že davno spali, zarana pa prihajal k nam po svojih ustaljenih poteh. V trgovino, pa k Trškanovim, pa… Nekega dne  pa je Matuc naravnost žarel od veselja in radosti, ko je meril korak proti upravni stavbi. Bil je brez baretke in njegovi lasje so  žareli v soncu. Črni kot oglje so bili in temne srage so mu polzele po licih. Na vsa usta se je smehljal, levico pa je imel čudno spodvito in rokav zavihan do komolca. Nič ni rekel zakaj se tako smeji pa tudi črnih srag ni komentiral, vsi pa smo opazili novo lepo uro, ki mu je krasila zapestje. Tisti dan je dobil novo zobovje in z nasmehom ni skoparil nobenemu, če mu je prekrižal njegovo pot. Sivi prameni las na temenu in ob ušesih so izginili neznano kam in  zdelo se nam je nenavadno, kako lahko človek spet postane črnolas, če je bil že precej sivolas. Na belem zidu  balkona v višini Matucove glave, pa  je iz dneva v dan postajala vse večja črna lisa. Tako teta kot tudi mama sta se spraševali od kod tako popacan zid, saj je Zvonko nekaj dni prej vse prebelil z apnom. Matuc je z novimi zobmi v ustih dobil seveda še mladostni preblisk in si  s črno kremo za čevlje namazal lase. Sploh ga ni zmotilo, da je bil ujet pri tej kozmetični goljufiji. Le smehljal se je  s široko odprtimi usti, še bolj dobrodušno kot sicer.

V bolnici je bilo v tistem času tudi dekle, takrat staro dobrih dvajset let. Ime ji je bilo Cirila. Bila je brez slehernega predsodka. Seveda v pozitivnem smislu. Zabavala se je z nami, nam pripovedovala šale in  se na gugalnicah igrala z nami. Kadila je kot Turek. Do mojega očeta je gojila poseben odnos.  Klicala ga je kar - Janez. Po domače! In ta neposrednost je bila očetu celo všeč. Rada se je nekako pritihotapila v naše stanovanjske prostore, potem pa, ko je bila že v veži, je brž smuknila v  kopalnico in se vanjo zaklenila. Nobeno moledovanje, češ naj vendarle odklene in pride ven, ni pomagalo. Kdorkoli jo je klical in skušal izvabiti iz kopalnice s takimi ali drugačnimi obljubami so pri Cirili naletele na gluha ušesa. Ne mamine, ne Matucove, ne Tetine in ne Ivankine prošnje .

»Janeza pokličite.  Ko pride Janez, pa pridem ven!«

To je bil ultimat in tega ultimata so se vsi najbolj bali, saj se je včasih zgodilo, da je bil oče službeno v Ljubljani, Cirila pa je zaklenjena tudi po tri, štiri ure  v naši kopalnici čebljala z materjo, ki pa je bila seveda na drugi strani vrat.

»Enega bi prižgala, Marija,« se je zaslišal Cirilin glas iz kopalnice.

»Dobiš cigareto, seveda jo dobiš, če prideš ven« je odgovorila mama.

»Boš dala štiri? Če daš štiri, ne bom čakala na Janeza.«

Seveda je dobila cigarete pa ne samo štiri. Moj oče je takrat kadil modro zelene cigarete Bled. Bile so ovalne oblike in čvrsto polnjene. Brez filtra. Brž, ko je dobila kar je želela, je zapustila stanovanje in se sprehajala pod vrtom ob gugalnicah. Kadar je uspela ujeti očeta, se mu je vrgla okrog vratu in grulila kot grlica

»Joj, Janez, kar kušlna te bom na ta tvoj nos.«

Takrat se mi je oče zdel kar malo smešen. Cirila je bila namreč močno našminkana z izrazito rdečim rdečilom. Če ga je bilo na ustnicah preveč, si ga je nadela še na lica. Ponavadi je vedno po takem srečanju s Cirilo, očetov nos izgledal sila smešno. Že tako je imel moj oče precej velik nos in ta rdeča barva na koncu se nam je vsem zdela na moč zabavna. Izgledal je kot pečat! Dogovor. Cmok  Cirilinih ust.

Zanimivo pri Cirili je bilo to, da je vse kar je počela, počela takorekoč skoraj vsak dan. Njen dnevni urnik je bil prava kopija prejšnjega dne.  Enake sprehajalne poti, enako pogovarjanje, vse je bilo enako. Dan je bil dnevu enak. Pa vendar ji je vseeno uspevalo, da se je, čeprav so vsi pazili  kdaj je prišla v bližino hiše, neopazno uspela pretihotapiti v naše stanovanje. Prav čakala je, kako bi lahko smuknila k nam v kopalnico in oprezala ali bo kdo pustil odprta vrata ali ne. Če jih je, je bila cena za to spet nekaj cigaret. Pa seveda obvezen cmok na očetov nos.                 

 RADIOAMATER

Otroci smo se na Studencu ukvarjali z različnimi rečmi. Predvsem takimi, ki so bile povezane z iznajdljivostjo in ročnimi spretnostmi. Preizkušali smo se kot modelarji, v sestavljanju čolničkov ali letal, vendar tisto kar sta počela Mišo in pa njegov prijatelj Janez,  je presegalo naša sedem ali osemletna vedenja o življenju in skrivnostih tehnike. Venomer sta skupaj čepela  v  našem kabinetu  in sestavljala neke kovinske predmete.  Najprej sta se lotevala nekakšnih kovinskih plošč, ki so bile nenavadno preluknjane in izrezane na pravokotne ali kvadrataste formate. Ob teh odprtinah  pa so bile nanizane drobne male luknjice. Sem in tja še kaka večja. Pločevinaste, velike črke E,  so se mi zdele še najbolj zanimive. To so bile ploščice iz zelo tanke pločevine in eno sem skril ter na list papirja, kadar sem bil sam, s svinčnikom prerisoval ta E. Zdaj v taki, zdaj v drugačni legi. Te črke E mi je Mišo zaupal, da sem jih zlagal drugo na drugo, saj za kakšno konstruktivno pomoč takrat res nisem bil primeren. Mišo je bil le sedem let starejši brat,  torej je imel takrat kakih petnajst let. In pri petnajstih letih veš o tehniki lahko že zelo veliko.  Povsem prepričan sem, da sta tako Janez kot Mišo o tehniki od vseh studenških fantov vedela daleč največ. Zraven vseh teh ploščic, spajkala, diod takih in drugačnih, ki sta jih imela zložene v za to posebnih kartonastih škatlicah , pa je bilo še nekaj, po čemer sem z roko vedno posegal ampak jo vselej, kadar so mi roke ušle proti temu predmetu, dobil po vrhnji strani dlani. Bile so slušalke. Slušalk seveda takrat nisem poznal. Na njih je pisalo R.A.F. Takrat sem mislil, da so te slušalke last kakega Rafa, saj, Rafov je bilo kar nekaj. Tudi v Polju. Dobro, bili so Rafaeli, vendar je bilo tudi Raf dokaj  domače ime.

       Te slušalke mi niso in niso dale miru. Po kakih treh dneh intenzivnega dela pri sestavljanju  in spajkanju te plošče na katero sta že uspela s spajkalnikom namestiti vrsto belih, zelenih in rdečih uporov, diod in triod, na katerih so se nahajale tudi posebne označbe, mi je Mišo zaupal zelo pomembno opravilo. Njemu se je  najbrž zdelo zelo nekreativno navijati bakreno žico na te E-je, zato je to nalogo zaupal meni, rekoč:

»Na, Črto! Navij to žico sem gor, da bo malo pod robom tuljave in če to narediš v eni uri, dobiš novo baterijo za svojo svetilko. Imel sem najboljšo baterijo od vseh studenških mulcev. Mislim celo, da je bila vojaška, saj je bila  take, kako naj povem, ker nimam nobene slike, no, bila je zeleno sivo rjave barve. Najboljša pa je bila zato, ker nisem z njo svetil le v beli svetlobi, ampak sem to lahko počel tudi z rdečo ali zeleno, seveda, če sem premaknil posebnen pokrovček ene ali druge barve, preko povečevalnega stekla baterije.

Hu, sem pomislil. Nov vložek! To pa ni kar tako. Zvečer bom svetil s to baterijo in nagajal bolnikom v sobah saj jih bom osvetljeval zdaj z eno, zdaj z drugo barvo. Res je bila imenitna! Vsak od mojih kompanjonov jo je želel imeti, ampak dal je nisem nikomur. No, posodil že, morda. Milošu, Bojanu ali Tončku. Da pa bi jo dal!? Nak, preveč imenitna se mi je zdela.

»Le kje kdaj in kako sem jo dobil?«

Vrag si ga vedi. Ne vem! Enostavno, imel sem jo. Morda mi jo je dal Miro. Ta mi je vedno dajal kakšne imenitne stvari. Takrat je bil že fant, star  kakih petindvajset let. Prvo sneženo vodno kroglo sem dobil prav iz njegovih rok. Malo si potresel, postavil na mizo in v vodi je snežilo po Benetkah in gondoli v velikem kanalu. Kot v  pravljici. Drugič spet, mi je dal čudovit kompas. Bil je v obliki ladijskega krmila, na usnjenem pasu z zatičom, da sem si ga pripel na svoje »jerharce«.  No, irhaste hlače so bile definitivno moje najljubše oblačilo. Nekoč mi jih je oče prinesel z nekega službenega potovanja iz Švice. Pravzaprav smo irharce takrat dobili vsi. Mišo, Janez in jaz. Ker pa sem bil najmlajši, sem imel to prednost, da sem jih nosil najdlje. Saj, ko sem prerasel svoje, jih je Janez tudi in tako sem dobil njegove. In tako naprej do Mišatkinih.

Torej - baterija. Mikavno! Ni kaj.

Zatopil sem se v delo in navijal in navijal tanko žico, ob tem pa seveda ves čas pazil, da se je navoj lepo nizal drug ob drugega, da ni izgledalo tako kot  klopčič volne.

Veliko mojega otroškega truda je bilo vloženega v to opravilo. Predvsem pa preciznih gibov, ki jih sicer še nisem bil vešč. No, ampak  očitno sem svoje delo opravil zelo dobro, saj je bil Mišo kar zadovoljen. To tuljavo je tako držal v rokah ter premišljeval kako bi spodnji del začetega navoja  izvlekel  in ga spojil z zgornjim.  Na  tem delovnem pultu je imel tudi poseben samolepilni trak  s katerim je te žice povil, nato pa prižgal svečo, stopil vosek in to tuljavo še prelil. No, tako vsaj sem si predstavljal celotno njegovo početje. Tega postopka nisem povsem dojel. Takrat že ne. Tuljavo je nataknil na šop tistih  čudovitih E-jev, vse skupaj vložil v nekakšno ohišje in zadeva je bila zanj končana. S spajkalom je žice,  ki jih je uspel nekako izvleči  s cinom prilotal na ohišje, si pomel roke in se zadovoljno nasmejal.

»Trafo je končan,  Janez!«

Slušalke pa so še kar ležale na mizi in vse bolj razvnemale mojo domišljijo. Vem, da je Mišo te slušalke  vedno vtaknil v nekakšno odprtino, podobno vtičnici - pa sem si dejal, če pašejo tja, na tisto kovinsko ohišje, potem bo šlo v navadno vtičnico tudi.

     Nekaj važnih sestavnih delov jima je moralo zmanjkati pri sestavljanju tega radijskega aparata, saj sta urno sedla na kolesi in se odpeljala k Valiču, v trgovino. Trenutek njune odsotnosti sem izkoristil in si nadel slušalke na glavo. Tako kot Mišo. V trenutku me je objela neizmerna tišina. Nič nisem slišal. Čista tišina. Če slišita to, česar ne slišim jaz,  potem je to tudi nekaj. Poslušati tišino in rahlo, vse bolj izrazito zvonjenje v mojih ušesih. Ne vem kaj sta želela poslušati. Nekaj pač že, saj sicer jih ne bi imela ves čas na mizi in jih vsake toliko časa  priklopila na to kovinsko konstrukcijo, ki je iz dneva v dan postajala vse bolj  zapletena. Slušalke sem torej vtaknil tja, kamor sem bil povsem prepričan, da tudi pašejo. Nič!  Obrnem vtikač, spet nič! Najverjetneje v tej škatli ni elektrike sem pomislil, ter s slušalkami na ušesih stopil kak meter vstran do zidu, kjer je bila še ena vtičnica. Počepnil sem in vtaknil vtikač slušalk v vtičnico.

     V istem trenutku je v slušalkah začelo brneti in to brnenje je postajalo vse glasnejše in  glasnejše. Iz slušalk se je začelo kaditi in tudi moja ušesa so bila kar precej osmojena. Bilo mi je neznansko žal za to kar sem slišal.  Vedel sem, čeprav se nisem spoznal na te stvari, da sem storil hudo napako. In to kar sem slišal, ta zamolkli bbbbbbrrrrrrrrrrrrr, zagotovo  ne bo nič proti tistemu, kar bom slišal od Mišota.

Bil sem v parku pod hišo, ko sem zaslišal njegov glas :

»Kje je ta mulc, da mu populim ušesa? Mama, si kaj videla Črta?«

Seveda me je mama videla. Videla je mojo senco, kako urno jo je ucvrla iz kabineta in najbrž je pomislila, da je tudi senca  ožgana od električnega udara.

»V parku na gugalnici je«, mu je odvrnila.

Tisti dan, tisto popoldne mi je v ušesih odzvanjal zvon obeh zvonov, cerkve Device Marije v Polju. Tisti bbbbbrrrrrrrr ki sem ga slišal, ko je elektrika stekla po tankih žičkah in jih v trenutku skurila, me sploh ni bolelo. Prej prestrašilo. Ušesa pa se mi zdi, sem imel tako rdeča, kot so bili rdeči velikonočni pirhi, obrvani v čebulnih olupkih.

Slušalke je Mišo le uspel popraviti. Popravljal pa jih je vsaj teden dni, saj je moral obe, levo in desno povsem razstaviti, napraviti nove tuljave in zamenjati vse prežgane in od elektrike  osmojene žice in zdi se mi, da je bil potem, ko so spet delovale, nad tem opravilom bolj ponosen, kot pa nad samim radijskim aparatom, ki ga je sestavil. Mišo je imel že izoblikovan odnos do reči, predmetov, vrednot, katerim je posvečal posebno pozornost. Moja otroška filozofija  in  otroška merila so bila še zelo fleksibilna ali pa toga. Moj pogled dlje od igre in dlje od vtičnice ni segal in vse tisto je bila zame ena velika in prijetna, predvsem pa poučna igra. Slušalke so seveda imele svojo vrednost. Bile so dediščina druge svetovne vojne, tako kot usnjen džeket, ki je visel v očetovi omari. Royal Air Force, slušalke britanskega pilota, ki jih je dal major Jones, ki je bil v zavezniški misiji  pri partizanskem vrhovnem štabu v Beli Krajini mojemu očetu. Prav tako tudi rjav džeket podložen z rjavo barvanim ovčjim krznom. Kakšen mesec po tistem, ko je Mišo na svojem radiu poslušal takrat zelo priljubljeno radijsko oddajo z naslovom  Dovolite, ime mi je Cox,  se je po mojem dolgem, nepremičnem pogledu nanj in na radijski sprejemnik le omehčal. Na ušesa mi je nataknil slušalke  in poslušal sem igralca Staneta Severja v vlogi detektiva Coxa. Vsaj pet minut. Naslednji dnevi so bili učne ure o radioamaterstvu. Osnovna lekcija za cicibana, starega osem let. Predavatelj, moj brat Mišo. Ko pa je nekaj dni kasneje v to železje vgradil še zvočnik, pa je ta torej njegov radijski aparat igral  lepše in bolj na glas kot oni stari, Savica, ki smo ga imeli v kuhinji.

Pri devetih letih sem  uspel v enem samem popoldnevu sestaviti detektor po shemi, ki mi jo je narisal Mišo. Ko se je vrnil iz šole v Ljubljani, sem mu z velikim ponosom pokazal kaj sem to popoldne na njegovem delovnem pultu uspel sestaviti. Tudi lotati sem moral s spajkalnikom, ki je bil zelo velik in okoren za moje  drobne roke. Detektor je preizkusil in čudovito je ujel radio Ljubljana in njegov program.

Črto, jutri greva skupaj v Ljubljano po slušalke k mlademu tehniku. Vzela bova take, ki bodo kot nalašč za to kar si naredil.

»Mama, a si videla kaj je naredil Črto, detektor! Pa saj niti ve ne, kaj so upori, kaj je dioda, kaj je tuljava.  Vse je sestavil po sliki, ki sem mu jo narisal  pred nekaj dnevi.

DRUG KLOBUK... /HM, LE KAJ IMA KLOBUK ZA POČETI V DRUGEM RAZREDU/

Še danes mi ni povsem jasno, odkod pravzaprav ta klobuk. Kot kaže gre to izročilo iz roda v rod. Seveda če sploh še gre.  Prv črv, konja drl; drug klobuk, tret, za kahlo prpet, saj mi ne sin, ne hči, ki sta že davno nazaj končala osemletko nista znala pojasniti teh izrazov. O, seveda so jih uporabljali. Povsem enako kot mi.

Kako je vse prekopirano. Enako, pa vendar tako daleč in tako drugače. Spremenjeno. Jaz pa se jima najverjetneje zdim živ fosil. Trilobit na dveh nogah. Vsaj Iza, hčerka, se vedno čudi, ko ji povem kaj o  šoli in o tem, kako je potekal pouk tistih mojih rosnih let. To, da sem imel leseno puščico, ki je imela poseben predalček za peresa, se ji zdi samoumevno. Bili so pač taki časi in lesene puščice so bile takrat in.  Ko pa ji omenim penkalo, se ne more načuditi, da so bila v rabi že tedaj. Zadnjič je malce brskala po starih fotografijah in albumih. Osnovna šola Majde Vrhovnik, šolsko leto 1965, jaz pa v kavbojkah.

»Ej, ati, a maš to jeans na tej sliki?«

-Ja ljubica. Kavbojke so.

»A tapravi  jeans?«

-Ja Iza. Iz pravega jeansa.  Roy Rogers. Nekaj ekstra so bile..

»Ej, to je pa ful čudn.«

No, nazaj k nalivniku. Zakaj pravimo penkal ali penkalo. Tudi to sem izvedel od očeta in ne v šoli. Slavoljub Edvard Penkala je bil hrvaški  izumitelj, znanstvenik, madžarskega rodu, ki si je pač izmislil nalivnik, nalivno pero. Lepo, slovensko se sliši. Pa kako imenitnega sem dobil za začetek drugega razreda. Monte Rosa je pisalo na njem. Pero je bilo pozlačeno s štirinajst karatnim zlatom. Tiste zadnje avgustovske dni se je oče vrnil iz nekega znanstvenega simpozija o psihiatriji, ki je potekalo v Zahodni Nemčiji. Zdi se mi, da ga celo večnost ni bilo domov, čeprav je bil tam samo teden dni.  Za vsakega od otrok je spet prinesel po nekaj daril. Takih, uporabnih, vendar tudi mimo igrač ni mogel. Meni je prinesel čudovito črno rdečo čepico, z majhnim rdečim cofkom, na spodnjem delu pa je bilo z rdečimi črkami izpisano Bayerland. Prinesel mi je tudi čudovito penkalo  in lepo belo potniško letalo s štirimi motorji in propelerji, ki so se vrteli. Bilo je na baterije in na vsaki strani kril  je imelo še drobne luči, ki so utripale ko si letalo prižgal in se je premikalo po tleh. Na njem je pisalo  American Airlines. Bilo je letalo DC-6. Jajek je dobil krasen helikopter, ki je letel kar sam. Imel je nekakšno pogonsko vzmet  in če si dobro, predvsem pa hitro in enakomerno vrtel pogonski kolešček, je veliki propeler dvignil  helikopter v zrak in potem je krožil okoli tebe, ti pa okrog njega.  Mišo  je dobil poleg drugih reči potrebnih za svoje radioamaterstvo še gliser, ki je bil čudovit model luksuznega motornega čolna, z lesenimi oblogami na palubi, ob strani pa je bil sicer lesen. Prvikrat v življenju pa sem videl tudi tako majhen elektromotorček, ki je poganjal ta gliser. Bil je skrit pod palubo, dolga os pa je prečno potekala skozi gredelj in na njej je bila pritrjena elisa. Ta čolniček je bil tako hiter, da je bil v trenutku na drugem bregu bajerja. Dunja je dobila pupo, ki je znala reči  mama, če si jo pravilno nagnil zdaj naprej in nazaj, Jasno pa je čakalo nekaj posebnega. Logaritemsko računalo ali rehenšibar po domače. Bilo naj bi  najboljše in najbolj precizno, na njem pa je pisalo Darmstadt.

Tisto leto smo dobili take igrače, kakršne so bile pri nas v prodaji šele  dobrih deset let kasneje. Čuvali smo jih. Vsak svojo,  kot da gre za največji zaklad na svetu. Meni je kak mesec dni kasneje moje letalo z vsemi prižganimi lučkami  sploščil Sandi, bolnišnični šofer, ki je pripeljal starega Austina mimo uprave, letalo pa je pravkar pristajalo  na peščeni pristajalni stezi pred upravno stavbo…

O šoli sem želel pripovedovati, pa me je zaneslo. No ja, igrače so pač igrače in spomini nanje žlahtni, kot je  lahko žlahten spomin na otroštvo. Moja učiteljica v drugem razredu se mi je  zdela  najlepše bitje na svetu.  Ko je vstopila v razred je bila to ljubezen na prvi pogled. Brinetka! Tisti trenutek se mi je zdelo, da mi vsi sošolci zavidajo  ker sedim tako blizu nje. Izrezana Janet Leigh. Ali pa morda njena sestra Tippi Hedren. Kdo sta ti dve dami se mi takrat še sanjalo ni, vendar nekaj let kasneje  ko sem videl v filmu eno in drugo  se  mi je zazdelo, da v filmu igra moja učiteljica. Sedel sem čisto nasproti nje, ob katedru. Večkrat  sva se spogledala, ampak  v njenem pogledu ni bilo zaznati kakega pretiranega izliva zasanjanih čustev. Vsaj ne v taki meri kot v mojem. Njen pogled je bil   bolj kot ne opozorilo, češ, naj že vendarle neham klepetati s sosedom. Kako naj ne bi klepetal z njim, ko pa izven šole skoraj nikdar nisva našla časa drug za drugega. Tudi Stane je bil Studenčan in tudi Kvartuhovi so stanovali v studenški vili strička Bajbaja. Njegovemu očetu gre zasluga za razcvet studenške ekonomije. Bil je glavni vrtnar, sadjar, cvetličar.  Vse gredice in vse kar je poganjalo iz njih, je šlo skozi njegove roke. In seveda roke njegovega brata Valentina. Od jutra do mraka sta ždela v posebnem rastlinjaku, pregledovala in negovala sadike, po  službi, zagotovo utrujen od vsega, pa se je odpravil v Polje malo dalj od stare samopostrežnice in tam je nadaljeval z delom. Mešal  malto, zlagal opeke, skratka, počel je vse tisto, kar so ljudje takrat počeli ko so zidali hiše. In tja od Zaloške proti Rjavi cesti je v šestdesetih letih zraslo največ družinskih hiš. Stane je bil navihan fant. Pravzaprav ne vem kdo je bil bolj. On ali jaz. Njegov videz je  bil videz mirnega, vase zaprtega fanta. Ampak videz je ponavadi eno, resnica pa je povsem drugačna. Drugega razreda se spominjam mnogo bolj podrobno kot prvega. No, saj se tudi prvega, predvsem po zaslugi učiteljice Vere in pa podravnatelja Lampiča. Ampak drugega ne pozabiš nikoli. V drugem razredu sem dobil še nekaj novih sošolcev. Darko Habič je k pouku porihajal iz Dobrunj, Janko Mohar iz Slap, Brane Kraševec od nekod iz Zadobrove. Miro Ogulin pa je bil že iz novega predela Polja, ki je začel dobivati svojo podobo na oni strani železniške proge proti Zadobrovi. Irena pa je stanovala kar takoj za ovinkom med Zadobrovško in Zaloško cesto. V drugem razredu smo prve septembrske dni  namenjali spoznavanju naše bližnje in širše okolice. Hodili smo na sprehode proti Dobrunjam, proti Urhu ali pa Zadobrovi. Odpravili pa smo se tudi na bližnje letališče, tja, kjer je zdaj malo mesto velikih nakupov. Nobenega avtobusa. Kje pa! Vse te izlete smo otroci opravili peš, z učiteljicama. Vedno sta bili dve. Prva je bila zaradi disci, druga pa zaradi pline. Med takimi izleti smo se veliko igrali, skakali preko cestnih jarkov in sploh počeli vragolije in bili  neposlušni. Neposlušni do tistega trenutka, ko je učiteljica zavpila:

»Otroci,disciplina!«

Takrat je bila navada, da smo vsi učenci, ko je učiteljica stopila v razred, da je pred tablo za trenutek zastala, se vzravnala in  glasno  dejala:

»Za domovino…«

mi pa v en glas, ubrano, kot pravi pionirji,

»s Titom naprej!«

Potem smo lahko sedli.

Ura branja. Učiteljica, Nuša Eberle nam je dala v branje zgodbo o junakih Planice o prvem mednarodnem tekmovanju  pod  Poncami.  Kaj smo pa mi vedeli kaj je to Hotel. Hotelov nismo poznali, še manj depandans ali penzionov. Spoznavali smo vrsto novih izrazov, ki so nam  povzročali nemalo težav. Na vrsti je bil Stane, da prebere nekaj stavkov:

»Bradl ni šel v hotel, ampak  se je še enkrat s smučkami na ramenih podal proti vrhu skakalnice…«

Besedo hotel je Stane prebral tako, kot da Bradl ni hotel še enkrat oditi na vrh skakalnice in vse skupaj se mu je zdelo prezapleteno. Meni tudi. Takih stavkov nisem poznal. Učiteljica nam je razložila kaj je hotel in kaj je hotel oziroma hoteti. Kakšna razlika je med tema dvema besedama. Pojmom in samostalnikom.

Zgodbo o Bradlu sva čez nekaj dni znala napamet. Ponavljala in ponavljala sva si jo tudi na poti domov iz šole. Do balinišča naju je vodila ista pot, potem pa sem jaz nadaljeval mimo vratarnice še kakih dvesto metrov do uprave bolnišnice po lepem, brezovem drevoredu.

V  drugem razredu sem bil prepričan, da sem še vedno zaljubljen v Sonjo, ki mi je bila v prvem tako zelo všeč. Pa nisem bil več. Vsaj potem ne, ko mi je Irena postala neznansko simpatična zaradi dolgih las, ki so bili spleteni v dve dolgi  kiti, ki sta ju na koncu krasili rdeči pentlji.  Kadar se je nasmejala, in sploh jo je bil en sam smeh, sta se ji na licih naredili dve veliki luknjici, ki sta se lepo podali h kitam in širokemu nasmehu temnih, kot oglje črnih oči. Med odmori mi je bila najljubša zabava, da sem se od zadaj prikradel v njeno bližino, z obema rokama prijel za kiti, in jo pocukal. Nikoli ni bila jezna zaradi teh nagajivosti, ki so bile res morda malo boleče, saj sem imel še živo v spominu, kako bolijo tasladki.  Irena je bila zelo rada v moji družbi, jaz pa v njeni. Ampak samo v šoli, saj za  dekleta se takrat resda še nismo tako pretirano zanimali ampak iskrice so se vseeno prižigale. Zaradi prrmočnega fantovskega vetra v glavah, pa tudi hitro  ugašale.

V drugem razredu si  nikakor nismo smeli dovoliti, da bi nas sošolci zmerjali z babjeki. Sploh pa zato ne, ker sem obljubil sosedovi Joži, ki je bila leto dni starejša  in je torej hodila že v tretji razred, da se bom z njo poročil  ko bova dovolj velika. 

Joža  je bila črnolaso dekle mirnega značaja in toplega pogleda. Imela je brata Saša, ki je bil sošolec in  velik  Jajekov prijatelj.  Z Jožo pa sva se po otročje igrala in zabavala le tedaj, kadar sva bila prepričana, da naju nihče ne vidi in ko sem bil povsem gotov, da mojih prijateljčkov vsaj dve uri ne bo na spregled. Takrat sva se prijela za roke, skakljala po peščenih bolniških poteh in si prepevala pesmico:

»Mož in žena skup tepena, skup tepena, poročena…«

Odrasli, ki so naju opazovali pri takih izlivanjih najglobljih čustev so nama najbrž napovedovali bleščeč in harmoničen zakon, če sva že v rosnih otroških letih drug drugemu izkazovala tako naklonjenost. No, ampak med Jožo in menoj je vladal bolj prijateljsko igriv odnos. Nikdar nisva iskala samote med grmovjem, nikoli se nisva skrivala, pa tudi zdravnikov ali kot pravijo otroci danes, atekov in mamic, se nisva igrala. Bila je moja dobra prijateljica. Dokaz pravzaprav, da si tudi z žensko lahko v dobrem prijateljskem odnosu.

       V drugem razredu sem spet začel hoditi k pevskemu zboru, ker ga je prevzel prof. Žnidar. Petkar, kot smo mu rekli otroci in ne več podravnatelj, tovariš Lampič. Prvikrat sem brez strahu lahko pel na ves glas in korajžno odpiral usta.  Petkar je bil izvrsten pedagog in pevski zbor OŠ Polje je pod njegovim vodstvom dosegal imenitne uspehe.

»Po svetli  široki  sončnati cesti  vodi v življenje nas radost in čast, ki pravi kako so v dnevih temačnih naši očetje se bili za nas…«

To pesem, rekli smo ji kar pionirska himna, sem strašansko rad prepeval. Kaj prepeval! Drl sem se,  kadar je Petkar dejal:

»Skladba številka  štiri otroci!«

Imeli smo jih kar po številkah. Štiri in šest, sta bili moji. Šestica je bila  Bitenčeva Naša četica koraka.

In kadar smo se mladi pustolovci, avanturisti  in raziskovalci vsega mogočega kar je bilo na Studencu odpravili v kak še posebej temačen in skrivnosten predel,  smo strumno poprijeli  v korak in si prepevali  našo četico.  Vlivala nam je pogum, pa tudi, če bi se slučajno v parku našel kakšen nepridiprav, bi jo zagotovo  pobrisal  ko bi nas videl takole do zob oborožene in z junaško pesmijo na ustih. Lok, puščice, sulice, pipec, frače, kakšni malo večji kamni, ki smo jih imeli namesto bomb, pa leseni meči. In smo šli!  Včasih tudi s polnimi hlačami, pa tudi naša četica se je malo tresla, če se je slučajno kakšna podlasica odločila, da si bo v parku poiskala večerjo. Podlasica namreč lahko tako robanti in spušča take glasove kot medved. Ampak  medveda seveda nismo poznali, razen medvedka Puja, ki pa je bil prijazen medo in bi zagotovo stopal z nami ob boku, če bi bil doma na Studencu.

Kot član pevskega zbora sem imel vrsto ugodnosti. Recimo, manjkal sem lahko zadnjo šolsko uro ker so bile vaje, trpel pa takrat,  kadar je bil kakšen nastop. Praviloma na občini Polje ali pa v veliki avli nove šole v Polju. Takrat smo morali priti na nastop vsi oblečeni v bele srajce,  na glavah pa smo morali imeti pionirske čepice z obvezno značko na sprednjem delu sinje modre titovke, za vratom pa rdeče rutice.  Ko sem bil  sprejet v pionirsko organizacijo sem bil na to čepico in ruto tako ponosen, da sem še ob prostem  času tekal naokoli s kapo na glavi in ruto za vratom. Najraje pa tak lovil ribe na bajerju. Naj vidijo, da nisem več ciciban 

V pisanju nisem bil najboljši. Resda sem posamezne črke znal lepo  izpisati, ko pa jih je bilo potrebno povezati v besedo ali celo stavek, pa sem odpovedal. Oče mi je dal nekega dne za nalogo, da na  pet listov izpišem abecedo. Teh pet listov je pomenilo petindvajset vrstic, petindvajset vrstic pa stopetindvajsetkrat napisano abecedo. Teh pet listov se je vleklo kot šolska pot iz Studenca v Polje. Po vsaki drugi vrstici sem lahko nekaj minut počival. In spet.  a,b,c,č,d,e,f,g… vse fine gibe,  ki sem se jih naučil s številnimi ročnimi deli sem tako zdaj znal prenesti tudi v pisanje črk in še naprej, v stavke. Vedel pa sem, da pisava še ni taka  kot bi morala biti, čeprav je bil oče kar zadovoljen. Morda je pa vedel, da bo to prišlo samo po sebi le času je potrebno dati čas?

V drugem razredu Osnovne šole v Polju sem obiskoval že tretji razred nižje glasbene šole, violina. Pozimi se mi je pot do glasbene šole zdela dolga in naporna. V rokah sem držal violino, ki sem jo vsakih petdeset prehojenih metrov prestavljal iz ene roke v drugo. Fantje so  v mrazu igrali kozoklamf ali pa nabijali žogo in bilo mi je kar žal, da se jim ne morem pridružiti. Najraje bi se jim, toda kaj, ko sem bil v očeh profesorja Miheliča  talentiran učenec in zdaj je ob posebnih urah z menoj korepetiral tisto, kar smo pri pouku violine delali v skupini. Trikrat tedensko je zdaj potekal glasbeni pouk  kar pomeni, da sem vsak teden  prehodil vsaj petnajst dodatnih kilometrov. Peš!  Ko sem enkrat to omenil mami,  je bila zelo huda, da se pritožujem nad  tako potjo.

»Po ravnini te vodi pot. Mimo hiš, mimo ljudi. Kaj pa tisti otroci, ki vsak dan hodijo petnajst kilometrov peš v šolo. Po gozdu, po travnikih in nikjer nikogar ne vidijo ne srečajo?«

Zdelo se mi je neverjetno, da so lahko šole oddaljene celo petnajst kilometrov od hiš. Naša, v Polju  je bila pravzaprav vsem na očeh. Le do balinplaca si moral stopiti.

     Tisto zimo leta 1960, čeprav zima sploh še ni prišla saj niti Miklavž še ni hodil naokoli, je  ribnik preko noči hitro zamrznil.  Na vsak način sem želel biti prvi, ki se bo zadrsal po čistem in gladkem ledu. Prozornem, pod katerim si videl krape in  ščuke, ki so hibernirali v studenškem bajerju. Led, ki se je naredil preko tiste decemrske noči je bil gladek kot steklo. Raven, čist, svetel. Na brežini bajerja je bil narejena nenakšna drča, tako, da si se kar z vrha poti ki je vodila okrog ribnika,  zapeljal na led. To zimo sem dobil sestrine drsalke Hudora, Dunja pa je dobila šeksne. Čudovite drsalke, bele, na katere so bile drsalne kline že pričvrščene na čevlje.  Jaz pa sem tudi dobil nove, torej njene stare.  Bil sem srečen, da nimam več tistih, z zakrivljenim sprednjim delom, ki smo mu otroci rekli fajfa. Sonce je radodarno pošiljalo svoje ohlajene žarke na površino bajerja skozi  svetlomodro nebo. Ledena ploskev me je vabila.  Kot da mi je šepetala, daj, pridi, spusti se po  bregu in zapelji preko moje ledene skorje na drugo stran. Če ti tako praviš!

Spustil sem se po bregu navzdol. Nisem bil vajen drsanja po tako gladki površini, pa tudi drsalke so bile vse prej kot ostre in drsanje z njimi je bilo prej muka kot pa veselje. Nekaj pa je le bilo, kar me ni odvrnilo od tega početja. Žvižganje  in valovanje ledu. Pri skoraj osmih letih sem bil že zelo dober drsalec in tudi hitro je šlo po gladkem ledu. Žvižganje pomešano z bobnenjem pa je postajalo vse glasnejše in glasnejše, dokler ni povsem prenehalo.

Lomljenje ledu sem si predstavljal čisto drugače, kot pa je v resnici. Samo majhen tresk se je slišal, in že me je objela ledeno mrzla voda. Na lastni koži sem izkusil kako je, če pozimi sredi mraza, ko te zebe skozi vse šive oblačil, padeš v vodo. Led se je udrl, saj je bil debel komaj kak centimeter. Začetek zime leta 1960  sem bil tako prvi Studenčan ki se je drsal, in prvi ki je nadrsal in se kopal hkrati. Pri vsej smoli pa sem vendarle potegnil tudi srečen konec, da se mi je udrlo  tik ob mostu, kjer voda ni bila tako zelo globoka. Vseeno mi je segala do pasu  ko sem kot kak ledeni mož stal sredi udrtine in v šoku čakal kdo bo prišel mimo, da me bo videl, da se mi je res kot prvemu udrlo na ledu. Prvi, ki je prišel mimo je bil Bine. On je zgodbo o mojem podvigu ponesel po vsem Studencu.

Vseeno pa me je moje junaštvo, sredi vode sem stal najmanj pet minut, stalo  kakih štirinajst dni domače postelje. Vročino sem imel precej visoko. Celo tako visoko, da je morala sestra Minka vsak dan dvakrat prihajati  naokrog z injekcijo, da sem dobival penicilin. Ritnici sta me pekli izmenično. Zdaj leva, zdaj desna. Odvisno seveda v katero stran mi je zapičila iglo. Nekaj pa je le bilo, če si kot studenški otrok moral dobiti injekcijo. V takem primeru si si lahko samo želel, da bi bila Minka tista, ki ti jo bo zapičila v rit. Injekcij smo se bali bolj zaradi igel, ki ti prodrejo v tkivo, kot pa bolečine. Saj bolečin pravzaprav ni bilo. Bolj je peklo in skelelo, pa še to precej kasneje, ko si že davno pozabil, da si dobil injekcijo. V tistih dolgih dneh ležanja sem se dodobra napil domačega lipovega čaja  in čudovitega sirupa, tako sladkega, da bi ga pil namesto medu. Ampak vseeno bi bil raje zunaj s prijatelji. Na ledu ali pa na kuhinjskem klancu,  saj sem ponoči ko se je spustila tema,  nemočno iz domače postelje zrl skozi okno in opazoval lučke v temi, ki so se spuščale navzdol  proti svinjaku.  Kakšne tri dni kasneje, ko sem bil že nekoliko bolj pri močeh, mi je očetova tajnica, teta Breda, prinesla veliko papirja. Pripel sem si ga na risalni blok, vzel penkalo in začel prepisovati  medvedka Puja iz časopisa.  Vsak dan sem prepisal eno nadaljevanje, ki je bilo tistega dne objavljeno v časopisu. V teh nekaj dneh, ko sem izkoristil sleherni trenutek za pisanje in prepisovanje zgodbe o medvedku Puju, mi je pisanje končno steklo. Črke so dobile obliko kakršno morajo imeti in celo Jajek mi je nek večer dejal, da sem lepo izpisal svoj rokopis.

         V drugi polovici šolskega leta, sem se v pisanju približal dekletom, ki so bila sploh marljiva in sila kreativna. Veliko so pomagale tudi vaje iz lepopisja, čeprav ga v šoli nismo imeli. Imel pa ga je moj oče,  ko je bil še sam šolar. Lepopisje ali  kaligrafijo. In če je kdo vedel kaj je lepa in čitljiva pisava je bil to vsekakor moj oče.  Vsaka črka je bila natančno taka, kot se jo je potrebno naučiti. Vsak stavek tvorjen tako dovršeno, da bi ga najraje iztrgal iz zvezka in ga uokviril. Nič dohtarskega, kot pravijo, ni bilo v njegovem rokopisu. Prej bi dejal, filozof ali slavist - estet.  Pa saj je to konec koncev tudi bil. Veliko pozornosti je posvečal skrbi za čisto slovensko besedo. Na pravopis in izrazoslovje. Ne spominjam se ga kot človeka, ki bi v svojem pogovoru s kom uporabljal tuje besede. Za vsako tujko je našel lep, slovenski izraz.

Če nisem bil najboljši pri pisanju, pa sem  briljiral pri govornih vajah. O, tu pa je prišla na dan moja domišljija. Moje opazovanje okolice. Vedno sem vse opazil, spravil v predalčke in bil prepričan, da mi bo nekoč prišlo še kako prav. Zadrege pred govorjeno besedo nisem poznal nikoli.  Kdo ve, če mi zato ni ded kar naprej  pravil čenča  ker sem čenčal. Ob koncu šolskega leta sem se popravil tudi v pisanju, saj črk nisem več oblikoval počasi, ampak sem se  prepustil roki, da je izoblikovala lok črke, naredila ravno ali ukrivljeno linijo. Zato, ker sem se močno potrudil in izboljšal v pisanju, sem prejel tudi lepo spričevalo. Pa še nagrado sem dobil. Knjigo Otona Župančiča, Mehurčki.

Stane je kasneje postal izvrsten hokejist, prvi napadalec vevške Slavije. Leta 1972 je bil kandidat za državno reprezentanco in kandidat za odhod v Sapporo na Olimpijske igre, pa mu je življenje zagrenil češki selektor Kohoutek. Vsi, ki v tem športu kaj veljajo so si bili takrat enotni, da bi moral  na Japonsko tudi Kvartuh. Ni šel, pa tudi drsalke je hitro obesil na klin.

Irena je ostala nespremenjena. Vsako petletko se srečava za en šolski odmor.  Zanimivo, kako se nekateri ljudje nič ne spremenijo. Seveda so minila že leta, ampak tisti nagajiv  pogled v njenih očeh je še vedno živ. Joža seveda ni postala moja žena. Ostala pa je v Polju, se poročila s sošolcem brata Saša, ter sklenila poklicno pot v bolnici, tam, kjer sva odraščala.

 Bine? Ja, Bine je legenda. Še vedno je tam, kjer je ves čas bil. Najraje ob balinplacu in zre na izgubljene spomine kadar mu pogled seže preko zidovja v bolnico  in na ribnik. Naš ribnik! Nekoč, nekje.

Sem pa to zimo dobil nova prijatelja, pravzaprav kar dva, saj sta bila brata. No, še vedno sta brata in poznal sem ju tudi prej, ampak za  igranje in raziskovanje se mi nista zdela primerna. Vse do tistega trenutka, ko sem Boruta zagledal na ledu, kako je s palico  vodil kamenček po ledu studenškega bajerja.

ROJSTVO  (zlatega) HOKEJA

Skoraj ga ni bilo športa, vsaj takega ne, ki smo ga otroci poznali, ki ne bi našel svojega mesta tudi na Studencu. Studenec je bil takrat zibelka športov. Letnih, zimskih, pomladnih, ali pa jesenskih. Za vsak letni čas posebej smo imeli šport in smo športali.Talenti so dobesedno vreli na športna igrišča in v vsakem razredu je bil vsaj en fant ali pa dekle z močnimi  nagnjenji k vrhunskemu športu.

Balinanje je bilo tako ali tako že v najvišjem kakovostnem razredu tedanjega jugoslovanskega športa. Nogometaši Papirničarja res niso bili primerljivi z Odredovimi, vendar so vsekakor bili naši idoli. Še posebej Rade Komljenovič je bil tak nogometaš, ki smo ga otroci občudovali in ga imeli za svojega idola. Da ne izgubljam besed o primariju dr. Jožetu Darovcu, ki bi bil  lahko prvi jugosovanski akademsko izobražen žogobrc, pa se je v zenitu uspehov odločil za študij in ostal tako kot mnogi, ljubiteljski fuzbaler. Ni veliko manjkalo, da ni na Studencu zaživelo tudi keglanje na ledu saj smo enkrat gostili celo Celovški KAC, ki je prišel odigrat prijateljsko, predstavitveno tekmo. Tisto zimsko dopoldne so vsi, ki so imeli karkoli za opravit pri organizaciji tega srečanja, že pred jutranjim svitom pričeli z mokrimi odejami čistiti gladino ledu. Niti najmanjša vboklina ali izboklina ni smela biti na označenem prostoru in prav nenavadno se nam je zdelo, kako počasi, pa vendar kako daleč  drsijo keglji po studenškem ledu. Tistega dne, je moja mama imela posebno čast, da je lahko vrgla prvi kegel in tistega dne je postala častna članica Celovškega KAC-a.

       Medtem ko so Celovčani igrali s studenčani, pa je dobrih sto metrov proč od čolnarne proti severnemu delu zidu, trenirala hokej bodoča zlata ekipa vevške Slavije.

Domine Lamovšek, njegov brat Blaž, pa njuna starejša brata Viktor in Franc, ob njih pa še Stanko Kvartuh in Borut Jakič pa Jure Lampe. Borut in Rastko sta Binetova brata, le da ju tisti čas ni bilo kaj veliko okrog Studenca. Zlata ekipa je imela takrat od 5 pa do  šestnajst let. Kakih pet ali šest Blaž, šestnajst Viktor.

Hokej smo fantje na Studenškem bajerju igral  počez  in ne po dolžini. Pak, v našem primeru bolj okrogel kamen, se je ob strmini brega prej ustavil  kot pa bi se, če bi bilo igrišče postavljeno po dolžini. Drsalke, ki jih je takrat imela zlata generacija Slavije so bile nič kaj zlate. Z vseh vetrov in različnih časovnih obdobij so jih imeli fantje.  Prave hokejske drsalke, kanadske CCM ali češke Botas, so bile le pobožne želje vsakega od nas. Starejši hokejisti Slavije so bili vsekakor naši idoli in na tem  studenškem ledu si je vsak od nas izbral svojega.  Vrata Slavije je nekaj časa branil  znameniti zdravnik dr. Vasko Cerar, ki je še po svoji aktivni karieri ostal zapisan  hokejskemu športu. Kasneje je bil v vratih tudi Milan Zgonc, ampak hokej ga ni posebno potegnil. Nepogrešljiva Hokejista sta bila tudi brata Dornik, med tistimi studenčani ki pa so se resno posvetili temu športu, pa so seveda na prvem mestu bratje Lamovški, Mitja Pungerčar, Slavko in Stane Kvartuh pa Borut Jakič, seveda pa tudi midva z bratom. Kadar  je bilo ob koncih tedna primerno vreme, hladno in sončno,  se je na našem ribniku trlo otročadi in pa drsalcev od vsepovsod. Sem in tja je na  ledeno ploskev ribnika prišel tudi Jure Lampe, ki je bil v tistih dneh  že eden najperspektivnejših igralcev Vevške Slavije, čeprav mu je bilo šele štirinajst let. Prvi hokejisti na studenškem bajerju smo igrali hokej  z navadnimi palicami in le iznajdljivosti fantov se je bilo za zahvalit, če je kdo od nas uspel najti bolj primerno in bolj kolenasto palico v parku, ki je še najbolj spominjala na pravo, torej  hokejsko palico. Potem pa se je nekega dne Viktor domislil, da bi se dalo tudi pravo hokejsko palico narediti na Studencu. Njegov izum je bil seveda rezultat opazovanja in mnogih poskusov kako narediti dobro palico. Za začetek je  z žago odrezal manjšo smrekovo desko in jo z žeblji pribil na navadno palico. Kot je bil dober, vendar je palica vzdržala le dva, morda tri udarce. Viktorjev patent je  do zadnjih fines izpopolnil Jajek. Na posvet se je odpravil k  Zgoncu v mizarsko delavnico, torej na pogovor, kateri les bi bil za izdelavo hokejskih palic najbolj primeren. Biti bi morala lahka, hkrati pa dovolj čvrsta, da bi zdržala udarce kamenja in pa samo streljanje proti golu.

»Hrast, ali pa  jesen,« je bil odločen Zgonc.

»Pa bi jih vi naredili takole, vsaj pet ali pa šest, da bi lahko zaigrali na ribniku pravi hokej?«

Jajek je  znal biti vedno prepričljiv, kadar je kaj želel. Seveda v skupno korist. In takih palic smo si želeli vsi.  Zgonc je dolgo, predolgo razmišljal in kazalo je že, da bo zdaj zdaj dejal, da nima časa za take igračke in da ga čaka resno delo, pa se izza delavnic prikaže stric Drago.

»Kaj pa vidva modrujeta na tem mrazu?«

Drago je imel za tehničnimi delavnicami kletke zajcev in vsak dan jih je dvakrat ali celo trikrat hodil krmit in gledat, kako se redijo in rastejo.

»Strica Zgonca sem prišel prosit, če bi nam naredil hokejske palice,« je stricu odvrnil Jajek.

»Ja, Lojze, pa boš pobom naredil te palice prej, preden bo odjuga,«  ga je pobaral Drago in se široko nasmehnil.

Zgonc je veljal, kadar se je česa lotil, za temeljitega rokodelca. Vse je moralo biti narejeno tako, kot je bilo narisano. Niti milimeter ni smelo biti kaj preveliko, preširoko, prekratko ali pa predolgo.

»Jutri apoldne prid  pa palce. Jih bom kar zdej adrezal pa sklejal,« je ostal resen Zgonc in dajal videz, da je preslišal  tisto, kar mu je maloprej v šali dejal Drago.

Kadar smo se šli kaj novega, kaj norega, sploh pa če je bilo povezano s športom, se je  stric samo smehljal in odkimaval  z glavo. Vedno nas je podpiral in vzpodbujal in opazoval pri tem našem početju.

Naslednji dan  sva z Jajekom prinesla na ribnik hokejske palice. Štiri so bile še na voljo. Ena za Domineta, druga za Mitjo, tretja za Boruta in četrta za Stanka. In smo začeli igrati. Pravil nismo poznali in smo počeli vse mogoče reči, da bi tisti kamen nekako spravili s palico v gol.  Kaj je ofsajd, kaj prepovedani dolgi strel, kaj visoka palica, o vsem tem nismo imeli pojma. Naš hokej je bil zmes balinanja, nogometa, drsanja, rokoborbe in hokeja. Palice so bile neverjetne. Zdržale so vse silne udarce po ledu,  preigravanja  in celo vlaga jim ni prišla do živega.

Januarja leta 1961, pa je Hokej dobil drugačne dimenzije. Tovariš fiskulture Krevh je prišel  na Studenec  pogledat  kako se pri nas tej reči streže, saj mu je moral nekdo omeniti, da studenška mularija igra hokej na bajerju od jutra do mraka. Nagovoril nas je v pojočem  koroškem dialektu. Doma je bil namreč iz Slovenj Gradca.

»Hokejski klub Slavija začnja to zimo s hokejsko šolo, ki jo bodo vodili pravi hokejski trenerji in če želite igrati pravi hokej, se oglasite jutri ob dvanajsti uri pri meni v TVD Partizanu  in bomo odšli skupaj k tovarišu Bezlaju, ki je  v Slaviji odgovoren za podmladek.  Kdo pride?

Obstali smo kot vkopani.  Hokejska šola? Zdaj bomo morali hoditi še v eno šolo, sem dodal.

»Butl, saj to ni taka šola, kot je šola. To  je šola, kjer se učiš osnov športa,« je bil poučen moj starejši brat. Kako srečen sem lahko, sem pomislil. Dva starejša brata imam in dve starejši sestri.  Štiri nasvete lahko dobim, če jih le potrebujem.

Naslednji dan smo bili pred Partizanom v Polju že ob poldvanajsti uri. Tovariš Krevh nas je dobro poznal. Tudi on je bil tam že malo po našem prihodu.

»Kako je športniki moji, ste pripravljeni, gremo?«

Razporedili smo se kar nekako po velikosti in starosti. Spredaj je šel Jajek, potem pa Stanko, jaz, Borut, Domine in Blaž. Čisto na repu! In Zadnji bodo prvi? Le kdo je že to izjavil?!

Po kakih desetih minutah hoje po Zaloški cesti smo prišli do Bezlajeve hiše. Bil je trener, skladiščnik, selektor, skratka tovariš Bezlaj je bil Slavija  in Slavija je bila Bezlaj.

Premeril nas je od glave do pete in ko nas je tako ogledoval, se mi je zdel pravi orjak. Prepričan sem, če bi nas vse skupaj naložil na tehtnico, na drugo stran pa bi stopil sam, bi  še vedno kazala njemu v prid. Pa ni bil debel.  Sploh ne. Hrust, orjak, močan mož skratka.

»A vi bi radi igrali hokej? Pa veste kakšna igra je hokej?« je hitel spraševati in nas meril z očmi enega za drugem kdo mu bo odgovoril na zastavljeno vprašanje.

»Hokej je….«  je začel Stane in …utihnil. Naprej ni šlo.

»Ja res je. Hokej je,« je pritrdil tovariš Bezlaj . In, fantje moji, če boste pridno trenirali v hokejski šoli, boste kmalu spoznali kaj je resničen hokej.

»Zdaj pa za menoj,« je bil odločen Bezlaj.

Stopil je proti izhodu svoje hiše, v veži pa se je obrnil proti z železom okovanim vratom, iz notranjega žepa suknjiča izvlekel šop ključev in iskal pravega, ki bo odprl težka vrata. Nekajkrat je poizkusil pa ni šlo. Nazadnje so se vrata le odprla, vendar, za vrati ni bilo nič, razen nepregledne skladovnice nekakšnih škatel, na katerih je pisalo CCM.

Poimenski spisek je dal Bezlaju  tovariš Krevh najbrž že prejšnji dan, saj ob našem obisku nista izmenjala skoraj nobenih besed razen  tistih leporečnih, kot:

»Serbus, fante sem ti pripeljal«

»Janez Kanoni. Številka noge?«

»devetintrideset!«

»Primi škatlo, to je zate!«

»Naslednji, Stane Kvartuh. Številka noge?«

»sedemintrideset!«

»Tako majhnih številk ni,« je dejal trener. Naslednji, Črto Kanoni, številka noge?

»sedemintrideset !«

»Ni te številke, sem že rekel. Za vaju pa tudi ne, je dejal Bezlaj, ko se je obrnil proti  Dominiku in Blažu. Saj, Blaž je imel takrat morda številko 35, Domine pa najbrž eno več. Edini, ki je takrat dobil prave hokejske drsalke je bil  torej moj brat Jajek . In seveda, dobil je obvezo! Šola, torej prava šola v Polju in Hokejska šola na Vevčah.

Bezlaj nam je pričel pripovedovati o hokeju. Od kod ta šport prihaja, koliko igralcev ga igra, kako dolgo traja sama igra,  na koncu pa dodal.

»Vseeno, če niste dobili drsalk danes, jih boste pa naslednjo sezono, ko vam bodo noge malo zrasle. Za hokejsko šolo bodo pa dobre tudi te, s katerimi zdaj drsate. Jutri ob  treh popoldne se dobimo na ledu, da se dogovorimo za treninge in vse ostalo, kako bo šola potekala in kakšne obveznosti vas čakajo.«

Sestanek pri tovarišu Bezlaju je bil tako končan. Domov se nismo odpravili po Zaloški, saj je tov. Krevh dejal, da ima neke obveznosti v vevški papirnici, pa smo mu predlagali da gremo z njim do odcepa za Slape, in potem iz Slap proti Studencu.

Pri zapornicah smo se poslovili,  Krevh pa nas seveda ni pozabil opomniti, naj ne pozabimo na jutrišnji prvi trening in na točen prihod, saj je tovariš Bezlaj zelo občutljiv na točnost. Predvsem pa na pravilo, da pri športu ni zamujanja.

Najbolj razočarani smo bili seveda tisti, ki smo ostali praznih rok. Tisto popoldne, ko je ob zapornicah na Studencu Jajek obul nove, prave hokejske drsalke, je bil deležen pogledov občudovanja vseh, ki so bili tam. Edini, ki je imel podobne je bil Jure Lampe, ampak Jure je že leto ali dve igral pravi hokej v Vevškem klubu.

Ko se je odrinil prvič in ko je to storil to še v drugo, se mi je zdelo, da je led samo njegov. Drsalke so ubogale vsak njegov gib in na ledeni ploskvi proti mostu  je bilo na vsakem prestopu in odrivu  videti zareze, sledi, ki so jih v ledu puščale Jajekove drsalke. Že prej je bil jajek odličen drsalec. Zdaj, v teh drsalkah, pa se se mi je zdel pravi virtuoz.

Janez se je resno lotil hokeja in tudi redno hodil na treninge na Vevče. Z vso predanostjo do tega športa pa smo se ga lotili tudi mi, malo mlajši. Dvakrat tedensko smo hodili na drsališče, ostali čas pa trenirali na našem ribniku.

Zlata generacija se je kalila v nemogočih razmerah in odraščala v izvrstne igralce. Blaž je še danes pojem studenškega hokeja. Domine ravno tako, le da se je  potem prelevil v enega najboljših vratarjev, Stanko Kvartuh, napadalec brez primere v svoji generaciji, Borut Jakič tudi.  Borut je kasneje  začel deliti pravico na igrišču. Ob Lešnjaku, ki je bil tudi iz  Polja je postal eden najbolj spoštovanih hokejskih sodnikov.  Zadnja tekma, ki jo je sodil, pa je bilo srečanje med Olimpijo in Partizanom iz Beograda, pri katerem je takrat igral Blaž Lomovšek. Seme studenškega hokeja je bilo prisotno ne le v bivši »jugo ligi« ampak tudi onkraj meja, v Italiji, kjer sta gostovala oba brata. Domine in Blaž.

Sam sem se hokeja temeljiteje lotil po priselitvi v Ljubljano. Začel sem tam, kjer sem končal pri Slaviji. Skupaj s pionirji, hokejisti Olimpije, na drsališču ki je bilo pod zdajšnjo halo Tivoli in tam smo spoznavali čare tega najbolj »moškega« športa. Janez  je ostal zvest Slaviji, jaz  pa sem prestopil k Ljubljančanom. Prave hokejske drsalke sem dobil šele leta 1963  kot član HK Olimpija. Bile so Botas. Prav tako dobre in odlične kot CCM in  ravno tako hokejske.

ČUDEŽNA LESENA ŠKATLA - TELEVIZIJA

Družinski večeri pri nas doma na Studencu so bili nekaj posebnega. V veliki sobi, ki sem si jo delil z obema bratoma, je zdaj že imel vsak svojo mizo, na njej pa šolski pribor. Nič kaj zanimivega ni bilo v tej sobi, zato smo se raje, če so nam starši dovolili, meni seveda manj kot drugima bratoma, ker sem moral prvi v posteljo, zbirali v kuhinji, kjer je bilo prav prijetno toplo in domače vzdušje. Kuhinja je bila, čeprav ozka in dolga, vendarle dovolj prostorna za družinske klepete. Na zahodni strani ob oknu pa je stala miza in tam je  potekalo večerno družinsko življenje. Pogovori o tem in onem, predvsem pa o tem, kaj vse smo počeli na dan, ki se je že poslavljal.

Oče in mama sta bila zvesta poslušalca, mi pa smo pripovedovali.  Najprej Mišo, pa Dunja, Janez in še jaz. Kadar je bila pri nas tudi Jasna, je še sama dodala kakšno zanimivost o svojem preživetem dnevu.  Za veliko mizo je pogosto sedela tudi teta Kristanova, ki je najdlje ostajala z nami. Ivanka se je ponavadi poslovila od nas okoli sedme zvečer, Matuc pa je še dolgo v noč brkljal po balkonu, stanovanju, zlagal, pospravljal. Če mu je zmanjkalo dela se je odpravil v klet ter nacepil drva v trske za jutranji ogenj v veliki kuhinjski peči in jih zložil v posebno odprtino pod štedilnikom, kjer so se trske dodobra osušile v toploti kuhinjskega prostora in zarana brez velikega truda zagorele v prijeten ogenj, ki je nato tlel skozi ves dan in dajal toploto celemu stanovanju.

Ob sobotah ali pa nedeljah pa je bil čas za poslušanje radijskega programa. Oddaje kot so  Pokaži kaj znaš, pa Spoznavajmo svet in domovino pa radijske igre o inšpektorju Coxu so mi bile najljubše…

Televizijski aparat sem prvikrat videl, ko smo bili v Ljubljani na obisku pri očetovem prijatelju Mirku Zlatnarju. Spominjam se tudi oddaje, ki je bila takrat na sporedu. Ivanhoe. Serija, prirejena po romanu Sira Walterja Scotta. Bil sem tako navdušen  nad tem, kar se je dogajalo v tej televizijski škatli na kateri je pisalo  Orion, da sem se sprehajal okrog in okrog brez besed in se čudil od kod vsi ti vitezi prihajajo v tako majhno leseno škatlo.

Nakup televizijskega aparata je bil takrat pravo razkošje. Nismo ga imeli, pa tudi oče se ni kaj preveč navduševal nad tehničnimi novitetami. Vseeno pa smo otroci potiho razmišljali, kako lepo bi bilo imeti doma televizijo in gledati take oddaje, kakršna je bila, ko smo bili na obisku pri družinskih prijateljih. Recimo, da bi jo imeli v kuhinji na toplem in potem  zbrani skupaj gledali kakšno oddajo, ko bi se o vsem že pogovorili.

Kadarkoli smo se otroci odpravili kakšnim novim avanturam nasproti, smo šli vedno v smeri vzhoda in ne na zahoda  kot je to danes. Na vzhodu Studenške bolnišnice je bil balinplac, Sige,  Polje pa Slape. Na zahodu pa le Fužine. In na Fužinah za nas ni bilo čisto nič zanimivega. Zunaj  zidu in ograde je bil grad, v katerem je stanoval Baldo, ki smo se ga vsi bali, na drugi strani fužinske ceste pa je bila psihiatrična ambulanta, ki pa so jo z gradnjo fužinskega naselja podrli. Nekega dne   je Jajek dejal:

»Greš z menoj greva  k teti Pepi?«

Teta Pepa je živela na Zaloški cesti  blizu gostilne Anžič. Pepa, Josipina je bilo njeno pravo ime, je bila očetova sestra. Bila je zelo prijetna teta. Vedno se je igrala z nami, se šalila, zaradi pretiranega pudranja pa je  bil njen obraz povsem bel. Tudi lase je imela čisto bele. Ne sive ampak bele. Črno narisane obrvi, so njenemu obrazu dajale nevsakdanji  videz, ampak… bila je naša teta in do nas strašansko prijazna. Drugi otroci so se je zaradi njenega izgleda bali. Malo tudi zaradi tega, ker je vedno nosila le črna oblačila, neznane ljudi pa je gledala bolj kot ne izpod čela.

No, z Janezom sva se torej odpravila k Pepi. Hodila sva proti fužinskemu gradu, ob glavnem vhodu pa je vedno stal Mehle.  Bil je suhljat možak, vedno s cigareto v ustih in rezkavim glasom. Pas njegovega usnjenega  plašča je bil vedno močno zategnjen, tako da je izgledal še bolj suh, kot je v resnici bil. Če dobro pomislim je močno spominjal na sršena, saj ga imamo skoraj vsi tedanji otroci v spominu kot neprijaznega, zadirčnega in ljudomrznega moža… Ne vem zakaj, ampak Mehleta smo se bali. Vse kar smo otroci počeli, njemu pač ni bilo všeč. Vedno se je pritoževal in pritoževal, zato se mu je takrat zdelo precej nenavadno, kaj z Janezom iščeva na tem koncu Studenca, saj smo redko zahajali sem.

»Dober dan gospod Mehle!« sva ga enoglasno pozdravila..

»Kakšen gospod! Naučita se enkrat za vselej, da gospodov ni več. Tovariš Mehle sem. Tovariš! Razumeta!?«

»Ja, gospod Mehle, torej, tovariš Mehle. Na svidenje gospod tovariš…,« in sva šla

Grdo naju je gledal ta mož. Bil je verodostojen odsev tiste zlobe, kakršno smo si predstavljali otroci v podobah gestapovcev ali SS-ovcev, le  da je bil Mehle na drugi strani. Nekdanji pripadnik OZNe in UDB-e, ki pač iz svoje kože ni mogel zato se mu je najbrž tako zgrbančila. Ampak plašč… ta je bil  pa zagotovo gestapovski.

Tam kjer danes  stojijo fužinski bloki so bili  takrat kupi peska in zemlje. Peskokop. V jamah pa ostanki pločevink z barvami, ki so jih sem pripeljali kdo ve od kod. Med temi kupi in jamami pa je bila speljana cesta, na kateri so potekale učne ure praktične vožnje za tiste, ki so opravljali vozniški izpit.

         Na drugi strani zaloške ceste je stala vojašnica in v njej so bili seveda vojaki, ki so se vsak dan urili. Z Jajekom sva rada zahajala tja in jih opazovala, kako vsak dan počnejo ene  in  iste naloge. Postavljali so se v vrste, tekli, korakali. Skoraj vedno, kadar sva prišla do glavnega vhoda, naju je tam pozdravil prijazen oficir, ki sem ga seveda poznal, saj je bil oče mojega sošolca, Miroslava.

Tam, po tistih jamah, so ležale letalske bombe, ki so bile zelo nenavadne. Niso bile železne, pač pa betonske, vendar s kovinskimi krilci. Bile so hruškaste oblike in bilo jih je na stotine. Poleg je bilo letališče in take bombe so najbrž vojaki uporabljali za natančno odmetavanje na cilj z letal. Nekakšne rušilne bombe, brez eksploziva seveda. Ena je tehtala najmanj 15 kg in stežka sem jo samo premaknil, kaj šele, da bi jo dvignil.

Teta Pepa nama je vedno skuhala čaj  ali pa naju povabila k Anžiču na malinovec. Zdi se mi, da je bila najinih obiskov kar vesela, saj je imela tako vzrok, da obišče gostilno, kjer si je ponavadi privoščila  pravo  črno kavo, ki jo je potem dolgo srebala, potem pa, ko jo je popila , pokrila skodelico ter jo obrnila na krožnik in zrla v usedlino. Pripovedovala nama je, kaj vse se ji bo zgodilo, kaj vidi. Skratka, bila je prava Maruča, le da je gledala v zoc in ne v kamne.

Stari Anžič je tudi imel televizijski aparat v gostilni in z Jajekom naju je bolj kot vse kaj drugega, predvsem pa, kaj teta Pepa vidi v prihodnosti  zanimalo, kaj se dogaja na ekranu, še posebej zato, ker se je okrog njega trlo gledalcev. Bil je prenos smučarskih skokov na Skakalnici v Ljubljani. Skakalnici v Šiški nad Galetovim bajerjem. O tej skakalnici nama je oče veliko pripovedoval, saj je bil vendar Šiškar in ta del je bil njihov, Šišenski zimski Eldorado. Pripovedoval nam je o šišenskem hribu, pa o svojem Pikijiu, malem mešančku, ki mu  je po nerodnosti pri spustu s sanmi skočil pod njih in…takrat se je odločil, star je bil morda toliko kot zdaj midva, da bo njegov Piki vedno z njim.  Pokopal ga je ob vznožju hriba, čez kaki dve leti pa odkopal, očistil lobanjo in jo prepariral. Ta majcena lobanja je bila dolgo vrsto let v njegovi vitrini, nato v moji, zdaj pa jo ima moj sin. Stara je že stodvajset  let. Dolgo zgodovina ima ta glavica in to zgodbo o Pikiju pozna tudi moj Matevž.

Ja, skoki so bili nekaj izjemnega. Saj smo tudi mi imeli tam za drugim moškim oddelkom  narejeno skakalnico, ampak; tako veliko?  Skupina ljudi pri Anžiču je  spremljala tekmovanje in komentirala vsak skok posebej. Eden med njimi je dejal.

»Pazite zdaj! Pečar gre!«

Takrat sem prvič videl, na televiziji seveda, kaj je lepo skakanje. Pečar je bil res pravi mojster za skoke. Čisto drugače je skakal kot drugi. Roke ni povlekel naprej kot naš idol Janez Polda, ampak jih je potegnil nazaj, se z njimi prijel bokov in ulegel na smuči. Bil je pravi letalec. Stilist! Posebnež kot so bili njega dni Japonci. Ne vem, če je Pečar takrat zmagal ali ne. Vem pa, da je po njegovem skoku zavladalo pravo navdušenje v gostilni in vsi  so si naročili še eno rundo.

»Teta Pepa, daj, reci atu naj kupi televizijo?«

Na široko se je zasmejala, tako da sva videla piko na koncu njenega jezika in nama odgovorila.

»Če bo Ivan, očetu je bilo ime Janez ampak Pepa mu je vedno rekla Ivan, torej, če bo Ivan koga poslušal  kar se televizije tiče, bosta to vidva  ljubčka moja, ne pa jaz.«

Po kaki uri prebiti v gostilni Anžič s teto Pepo, sva jo pospremila do doma. Hiša v kateri je stanovala je bila tik ob Zaloški cesti poleg pa je bila avtobusna postaja. Z bratom sva se spogledala in pobrskala po žepih koliko imava denarja. Bo za avtobus ali ne?

Seveda je bilo, saj je teta v hipu ugotovila kaj imava v mislih.

»No, le pojdita na avtobus. Hitreje bosta doma, pa še prehladila se ne bosta.«

Vsakemu je v žep stisnila po desetaka, čeprav je bila cena vozovnice takrat  pet dinarjev. Še ostalo nama bo. Promet na Zaloški cesti je bil takrat tako redek, da si komajda lahko rekel, da je to promet. V celem dnevu si komajda naštel trideset vozil, pa še to so bili v glavnem avtobusi ali pa tovornjaki, ki so dostavljali surovine v papirnico Vevče, ali pa vozili žito v Zaloški silos. Tudi naselje Fužine se je pri tetini hiši končalo, saj je bila njena hiša zadnja v nizu hiš ob Zaloški cesti proti Polju. Naselje Studenec se je začelo dober poldrugi kilometer naprej pri  Kočarjih in Grumih, vse drugo do Fužin pa je bila ena sama ravnina.  Avtobus je kmalu pripeljal. Bil je prikoličar. Tak, s pravo prikolico ne pregibnik, kakršni vozijo danes. Dve postaji sva se peljala do Studenca in pri Jančetu na postaji za Slape izstopila. Tako sva si prihranila dobršen del poti za obisk prijateljev, ki so bili že zbrani ob ribniku. Midva sva enostavno vstopila v bolnico pri prvem vratarju, torej pri Prunku.  Še dolgo sva razmišljala kako bova očetu povedala, kako si želiva televizijo saj sva oba tisti dan razmišljala samo o tem. No, ampak oče je bil odločen.

»Nobene televizije, dokler se ne preselimo.«

Ne preselimo, kam?

NAŠ AVTO

Spomladi leta 1961 smo  mlajši člani naše družine prekipevali od veselja. Končno smo tudi mi, torej naša družina dobili avtomobil. Pravi avtomobil. No, saj smo ga imeli že prej, tisto Opel Olimpijo iz leta 1936, za katero se mi je zdelo da jo znam voziti že sam, pri sedmih letih. Vžig v tem oplu je bil na »ajnlaser«. Ključ si vtaknil v ključavnico v avtomobilu, z nogo stopil na posebno stikalo in avto je vžgal. Opazoval sem Harija našega šoferja, kako to počne in zdelo se mi je sila enostavno. Nekoč sem poizkusil kako to gre, ampak ključev ni bilo v avtomobilu. Bilo pa je tisto stikalo. Bil sem premajhen, da bi ves ta postopek opravil sede. Zato sem stal. Držal sem volan z obema rokama, tako kot Hari in pritisnil na »ajnlaser«. Avtomobil se je začel premikati. Bil je v prestavi in avto je poskakoval kot kak petelin pred upravno stavbo na  prašnem makadamu. Premaknil sem ga za kakih pet šest metrov, saj sem se frdamano ustrašil, ko se je avto začel  v poskokih premikati.  Ustavil se je tik ob vhodu v   takratno sindikalno dvorano, Ravno dovolj vstran, da ni zadel betonskega podesta. Še dobro, da se ni ponovila zgodba z dongom. Ali pa da bi avtomobil stal pred klancem.

S tem avtomobilom smo ob sobotah in nedeljah prekrižarili skoraj vso Gorenjsko, Belo Krajino in Notranjsko. Gorenjsko zato, ker je oče zelo rad hodil na ribolov v Bohinjski kot ali pa na Pokljuko  na zimske izlete,  seveda pa tudi v  Begunje, kjer je že nekaj časa delovala bolnišnica kot ta naša, na Studencu. Na Planinsko polje smo tudi hodili zaradi očetovega ribolova na Uncu, Bela krajina pa je dom moje mame.  Brezovica pri Metliki. Tam je bila hiška mojega  starega ata in moje stare mame. Bila sta neizmerno vesela, kadar smo prišli na obisk. Skratka, ta Opel Olimpija, ki je imela dolgo zgodovino, je bila zdaj tudi le še del neke druge zgodovine. Pred upravo je stal nov, bel avtomobil, prekrasne oblike in sodobnega dizajna. Tako lepega avta še nisem videl. Niti nisem vedel, da tako lepe avte izdelujejo. Na njem je pisalo. FIAT, zadaj pa Millecento 1100.

Okrog avtomobila se je smukal  vitek mož, star morda petindvajset let. V rokah je držal krpo in pogledoval proti steklu ali ni morda še kod kakšen madež, ki bi ga moral odstraniti. To  kar je počel, je počel z zadovoljstvom, saj sem videl, kako zadovoljen je njegov izraz ko je odstranil kak madež  ali pa le odstranil prah s svetlečega se laka.   

Pred kosilom  se je naša družina zbrala pred avtomobilom. To je bil dogodek, ki ga zlepa ne bom pozabil. Nekaj novega in nekaj čisto našega. Tisti Opel je bil od uprave bolnišnice, vendar tudi za našo uporabo. Ta, Fiat, pa je bil čisto naš. Prišla je tudi Jasna. S kolesom se je pripeljala na to družinsko slavje .

Oče je imel ob avtomobilu nagovor. Povedal nam je kakšen avtomobil je to in nam predstavil še onega mladeniča, s krpo v rokah.

»To je pa tovariš Pavle, ki bo od današnjega dne dalje naš voznik.«

»Ja kaj pa stric Hari,« smo povprašali. Zdi  se mi, da  kar vsi v en glas.

»Hari, je nadaljeval oče, bo odslej le še voznik za potrebe bolnice. Naš voznik pa bo tov. Pavle!«

Harija nam je bilo kar malo žal. Hari je bil Nemec, ki je  že med drugo vojno, leta 1944 dezertiral iz Wermachta in se pridružil partizanom. Mislim, da drugi grupi odredov. Tu si je ustvaril družino. Bil je izvrsten mehanik in odličen voznik. Pa tako smešno je govoril, kadar si ga kaj vprašal. Vem, da je mene najbolj zanimala vsa drobnarija okrog avtomobila,  predvsem ventilčki na pnevmatikah.

»Stric Hari,  zakaj pa je to?«

sem nekega dne vprašal Harija in pokazal na zračni ventil.

»To je pa sa srak.« Ta njegov k na koncu je  mnogo bolj spominjal na izgovorjeni t. Torej, da je ta ventilček za srat. Vendarle pa se mi je zdelo povsem nevsakdanje in nemogoče, da bi lahko kdo tja opravil svojo potrebo. Hari je sicer povsem odlično komuniciral  z nami le c-ji, z-ji in s-ji so mu delali obilico preglavic.

Zdaj se bomo morali navaditi na nov avtomobil in na novega šoferja. Po kosilu smo se odpravili na krajši izlet v okolico Ljubljane. Avtomobil je bil zares enkraten in prostoren. Njegova kabina je dišala po novem. Vonj, ki ga v Olimpiji ni bilo. V njej je bolj dišalo po bencinu. Ta avto pa je že bil odlično izoliran. Vse kljukice so bile kromirane, sedeži so bili narejeni iz lepega velurja, merilec hitrosti pa je bil sploh nekaj posebnega. Ni bil tak kot pri Olimpiji in drugih vozilih, ampak je bil palični merilec, ki je meril hitrost vožnje v vodoravnem položaju. To je bilo imenitno! Tisti dan smo naredili kakih trideset kilometrov. Vozili smo se po Mostah, zapeljali v center mesta, iz mesta pa po Litijski cesti proti  Sostrem in Razorom in seveda, na same Razore.

Pavla smo se hitro navadili. Postal je del naše družine in mislim, da je tudi sam vedel, da smo ga otroci sprejeli kot člana naše družine. Še najbolj sta se razumela z mojim najstarejšim bratom Mišom, ki je bil takrat star že kakih šestnajst let. Pavle je bil skoraj domačin. Iz Hrušice. Spominjam se, da se mi je zelo prikupil in najbrž tudi jaz njemu, saj me je večkrat vzel s seboj domov, na precej veliko kmetijo tik ob Litijski cesti. Pavle je hitro postal del nas. Vsak izlet, vsako potovanje, povsod je bil z nami. Pa saj drugače tudi ni moglo biti. Oče je bil povsem netehnični tip človeka. Še moped se je težko naučil voziti, o avtomobilu pa je imel manj pojma kot jaz, ki sem dnevno spoznaval zapleten in vabljiv svet mehanike, seveda po Pavlovi zaslugi. Vsako reč mi je podrobno razložil, pojasnil čemu služi to ali ono, zakaj je dinamo, zakaj so bati, zakaj ima avtomobil menjalnik in kaj avtomobil sploh poganja. Vzljubil sem Pavla  in postal mi je kot starejši brat. Tudi igral se je z nami vse mogoče igre in zelo sem se čudil, kako on, ki je vendar že toliko star, še vedno zna in pozna vse otroške igre in kaj je tisto, kar tem igram daje smisel.

Avtomobil, Fiat Millecento, smo po letu dni prodali. Denar smo porabili za nakup novega pohištva in opreme, ki smo jo potrebovali v Ljubljanskem stanovanju.  Bilo mi je hudo. Hudo za avtom in hudo za Pavlom. Življenje se mi je korenito spremenilo s selitvijo v Ljubljano. Pogrešal sem vse. Ribnik, prijatelje, strice, bolnike s katerimi smo se izvrstno  razumeli, predvsem pa  Pavla. Tako kot si sledijo novi dnevi, tako kot si sledijo novi tedni, pa meseci, tako so prihajali v moje življenje tudi  novi ljudje, starih pa mi je bilo žal. Pa smo se komaj navadili in privadili teh, pa so prišli spet novi. Ampak saj, če  bomo v Ljubljani, do Studenca sploh ni daleč.

 

PROSIM, NE V LJUBLJANO

O tem, da prihaja  čas  ko se bomo preselili v mesto, sem prvič slišal govoriti mamo in očeta ko sem začel obiskovati tretji razred osnovne šole v Polju. Jeseni 1961. Materine poti v Ljubljano so se stopnjevale iz dneva v dan in vse več je bilo takih dni, ko je bila v Ljubljani  do poznih popoldanskih ur. Tiste dni se mi je to zdelo  neverjetno imenitno, pa tudi v šolo sem rajši hodil kot pa prvi dve leti. Pisanje mi je postajalo veselje in začenjal sem se poigravati z oblikovanjem črk. Inicialke sem znal že tako lepo izrisati in  obarvati, da so izgledale prava mojstrovina. Naučil sem se pisanja gotice, kar tako, sam od sebe. Mišo pa me je naučil še tehnične pisave. Linije mojih črk so bile gladke in suvereno izoblikovane. Šele danes se pravzaprav zavedam v celoti, kaj pomeni nadgrajevati svoje pisanje. Kemični svinčniki kvarijo pisavo. Nalivnik je, kar se pisanja tiče, zelo soroden  peresniku  in vse več sem pisal z nalivnim peresom in ga imel shranjenega v posebnem usnjenem etuiju, ki mi ga je podaril Mišo. Sicer pa, kdo danes še gleda na pisavo, ko pa le še malo manjka ob tako naglem razvoju celotnega spektra človeške družbe, da bomo kmalu prenehali pisati.

V tretjem razredu sem spet dobil novo učiteljico. Zdelo se mi je nenavadno,  da učiteljice ne gredo z nami naprej v drugi, pa tretji razred, do četrtega, ko se je bilo potrebno preseliti v novo šolo. Ta učiteljica je bila sploh nekaj posebnega, saj je z njo k pouku hodila tudi njena hčerka, Marjanca. Pouk mi je iz meseca v mesec postajal prijetnejši in poln novih izzivov. Novi predmeti kot prirodopis, so bili naravnost nekaj najboljšega kar ti šola lahko da. Sploh pa nam, studenškim fantom, ki smo naravo poznali do najmanjših podrobnosti. Le kdo bi bolje poznal vsa grmičja in drevesa kot mi, ki smo poznali čisto vse kar je raslo v parku. In park je bil v tem pogledu prava enciklopedija narave. Od rastlinskega do živalskega sveta. Se je lahko kak drug fant v mestu lahko pohvalil, da je lovil podlasico,  klatil uharice, lovil pižmovke,  pa ščuke, krape, linje? V svojih žepih prenašal žabe in pa belouške?

Za kaj vse človek potrebuje trsje so nam povedali starejši, ki so ga prihajali žeti v Sige. Kaj ni to narava in življenje z naravo? Kaj ni prirodopis to, da ujameš tako ali drugačno žival, si jo ogledaš, pridržiš brez strahu v dlani in te ni strah ne pajka, ne komarja in ne pijavke, ki se ti prisesa na kožo? Studenec je bil živalski svet v malem in otroci smo ga poznali v vseh pogledih, saj smo bili del narave, ki mu je dajala smisel in pomen.

Tisto jesen se mi je življenje odprlo kot velika knjiga. Enciklopedija vsega znanega in neznanega. Opazoval in spoznal sem vse tisto, kar danes lahko s pritiskom na gumb vidim na Discoveriju ali na National Geographic Chanellu. Nad menoj  se je zgrnilo prekletstvo izgona iz raja. Selitev v beton, selitev v človeški čebelnjak. Tiste jesenske dni sem začel veliko hoditi naokrog po bolniške kompleksu z  lovcem Tonetom,  ki je bil res lovec od glave do petein zaposlen kot bolničar v bolnišnici. Bil je prvi, ki mi je pojasnil, seveda v zelo poenostavljeni obliki, zakaj lovci sploh ubijajo živali. Tone je bil mlad, star morda največ trideset let. Govoril je v pojočem dolenjskem narečju. Kadar ni bil v službi, pa je tudi on oblekel lovsko uniformo. Kaj je flobert mi je razložil  Tone. Tone Zakrajšek. Bil je med najbolj priljubljenimi prišleki na Studencu in sploh med najbolj priljubljenimi med otroki. Vsaj meni se je tako zdelo. Hodil sem za njim in kadar je padla kakšna šoja v parku,  takrat je nekaj svetlečega zletelo iz puške. Čisto drugače kot pri Zgoncu, ki je streljal s šibrovko. Malokalibrska puška pa je bila kot nalašč za ptiče in podobno perjad takratnega pragozda Studenškega parka. Pobiral sem  medeninaste ostanke metkov in jih spravljal v žep. Nekega dne, bila sva na sredini otoka, ki je obdajal ribnik, pa  se je Tone  začel nenavadno muzati in za trenutek je postal malce nervozen. Dvakrat, trikrat se je obrnil okrog sebe, pogledal preko brega in ko je videl, da ni nikjer nikogar in da sva pravzaprav sama, pa je dejal.

»Si že kdaj streljal z zračno puško, Črtek?«

»Seveda sem! Res sem. Pri stricu Dušanu sem streljal.«

»No, saj flobert ni nič drugačen kot zračna puška, samo malo bolj poči kot zračna. Boš tudi ti ustrelil enkrat?«

»Z največjim veseljem,« ampak tega se mi zdi, sploh nisem izgovoril.

Prijel sem za puško kot za svetinjo in poslušal razlago. Lekcijo  streljanja.

»Prisloni lice na kopito, desno roko močno stisni k telesu, levi komolec pa prisloni na levo stran trebuha. Tako, levo oko pripri z desnim pa poravnaj mali in veliki merek. Bo šlo?«

»Bo,«  sem odvrnil, čeprav nisem bil povsem prepričan.

Kam naj ustrelim? Tone se je nervozno obračal okrog, če ne bi morda zagledal koga, ki bi ga potem zatožil, da uči streljati malega  Kanonija, kar je oče strogo prepovedal. Ampak tisto, kar je prepovedano, je seveda vedno najslajše. Otroci smo to dobro vedeli in to otroci še danes dobro vedo.

Tisti dan na obhodu s Tonetom sem s flobertom ustrelil v pisker studenškega strašila na naši ekonomiji. Pisker se je nekoliko nagnil, v njem pa je nastala majhna udrtina. To je bilo vse.

Čez kako uro, ko sva se s Tonetom že poslovila, sem zaslišal strašansko vpitje. Kaj vpitje, kričanje je bilo. Bil sem prepričan, da  se kdo izmed otrok spet utaplja v Ribniku. Stekel sem po kamnitih stopnicah pod Lomovškovo hišo do ribnika in do prvih tolmunov. Vpijoči ob bregu je bil Jajek. V rokah je držal ščuko, veliko vsaj toliko kot je bil sam. Merila je več kot meter. Na breg mu jo je pomagal spraviti stric Drago. Jajek pa je razlagal, kako se je ta ščuka borila, da je skopala najmanj petnajstmetrski jarek po ribniku, preden jo je toliko utrudil, da jo je lahko potegnil na suho. Ščuka je bila zares gromozansko velika. Prava beštija. Domovala pa je okrog čolnarne in lovila rdečeperke in rdečeoke, ki so se skrivale med lokvanji  studenškega ribnika.

V rokah je držal očetovo špinerico s pravim kolescem  na katerem je bil navit povsem nov, lesketajoč se damylov laks. Na koncu pa je visel Ritzov blinker, ki smo mu rekli kar, žlica. Tisti večer je mama  za večerjo  pripravila ščuko. Bila je res tako zajetna, da je spekla  veliko kremenatlov, saj v ponev drugače sploh ne bi šla. Eden je bil, povedano po pravici, prevelik za otroška usta. Prevelik, zato pa strašansko slasten. Ob takih dogodkih so ponavadi vedno ostale fotografije. Te fotografije, jajeka s ščuko, ni v nobenem albumu. Ostal pa je živ spomin med nami, studenškimi fanti in mnogi se še danes radi spominjajo tega dogodka, kako je Jajek na suho potegnil eno največjih ščuk v našem ribniku.

Tisto daljno jesen leta 1961  se je iz Švice iz Sant Gallena, prvikrat po dolgem času vrnil domov stric Stane. V Švici je delal v British Leylandu kot avtomehanik. Vrsto let je bil tam, dokler se ni vrnil domov in na Studencu odprl mehanično delavnico. Na Studenec se je pripeljal s Saabom, avtomobilom, ki sem ga prvič videl in prvikrat tudi slišal zanj. Takrat smo poznali Ople, Fiate, VW, Škode, Borgwarde in še kaj. Saaba, nak! Tisto, kar me je najbolj čudilo je bila registrska tablica na avtomobilu. Pisalo je SG in številka. Petmestna. Nisem ga vprašal jaz, kaj to pomeni, pač pa tisti, njegovi znanci in prijatelji, s katerimi se je veliko družil pred odhodom.

»Ja, Švica je Švica, tam ima vsak, ki ima avtomobil svoje začetnice imena in priimka na avtomobilu, številke so pa številka njegovega telefona.«

Verjeli so mu vsi. Jaz pa sploh. SG - Stane Govednik . Stric Stane je bil sploh posebnež. Rad se je šalil, zato sem ga tudi imel zelo rad. Po otroško. Ko sem odrasel pa zaradi drugih reči. Po nečakovsko ali pa stričevsko. Samo škoda, ker ga takrat, ko  smo otroci najbolj potrebovali svoje strice, ni bilo na Studencu. Bila pa sta Drago in Dušan. Drago še posebej. Dušan malo manj. Dušan je prišel kadar je prišel, ker je stanoval v Opatiji, Drago pa je bil tam vedno, ob vsakem času za vsakogar in zato nam je tudi najbolj prirasel k srcu. Stane se je potem vsaj enkrat na mesec vračal na Studenec. Tudi zato, ker je bil Stanči, moj bratranec in njegov sin, takrat star pet, šest let in je  zanj skrbela njegova teta Cirila.  S Stančijem sva se bolj malo družila  ampak kadar sva se, takrat sva pri Rodetovih uprizorila pravo polomijado.  Skakala sva preko zidu, plašila kure in race, zbadala pujse in sploh, drug drugega podžigala k temu, kdo od naju bo ušpičil večjo neumnost.

Tisto jesen je Mišo začel obiskovati peto gimnazijo. Prvi letnik današnje gimnazije. Mišo je bil eden tistih fantov, ki je  v Polje hodil le do četrtega razreda,  potem pa je šel v prvi letnik klasične gimnazije v Ljubljano. Ljubljano je poznal zelo dobro, pa tudi njegovi prijatelji, ki so prihajali na obiske k nam na Studenec, so bili v glavnem že iz Ljubljane. Tu je imel morda le dva prava prijatelja.  Janeza Viranta in   Matjaža Manfredo.

» Črto,  greš z menoj v Ljubljano. V  kino?«

Takega povabila zagotovo nisem pričakoval. Da me bo starejši brat peljal na kinopredstavo? No, pa saj mi jo je tudi obljubil. Čeprav sem mu skuril slušalke, sem mu pa zato navil žico za njegov transformator.

»Seveda grem, z največjim veseljem grem!«

Mlajši bratje smo ponavadi v breme starejšim, čeprav se ne zavedajo tega, kako imenitno bi se počutili v njihovi družbi. Sploh pa, če bi vedel,  za kako svetal vzor mu je. Pravi idol v vseh pogledih.

»S kolesom ali avtobusom ,« vprašam.

Vožnja z avtobusom se mi je vedno zdela nekaj posebnega. Avtobusi so bili nekaj, kar me je poleg lokomotiv zelo prevzelo. Nekaj velikega, močnega in vzdržljivega so se mi zdeli. Pa še rad sem opazoval okolico. Predvsem ljudi v avtobusih. Najraje pa sem gledal, kaj med vožnjo počnejo.

Kinopredstava, ki je ne bom nikdar pozabil. Obiskala sva kino Sloga in avtobusna postaja je bila tik  poleg. Avtobus za Zalog je takrat vozil le do kolodvora in nikamor drugam.

Letalska bitka za Anglijo. Film o pogumnem pilotu, ki je malo pred vojno med treningom akrobacij doživel nesrečo in je potem ostal brez obeh nog. Z veliko volje in napora mu je uspela vrnitev med pilote kraljevih letalskih sil. Z umetnimi nogami, protezami, je potem  kot sam vrag  klatil Nemce z neba. Na avione sem se dobro spoznal. Poznal sem skoraj vsa letala, ki so letala po nebu med drugo svetovno vojno. Veliko takih sem lahko vsakič, kadar sem se odpravil čez Zaloško cesto in čez progo, opazoval na našem letališču v Polju. Nemški Junkersi, Julke smo jim rekli , pa DC-3 Dakote, pa  Sovjetski Jakuševi in Antonovi. S slik pa sem poznal Štuke, Messerschmidte, Focke Wulfe, pa Spitfire, Hurricane in DeHavillande. Tisto tam v filmu so bili Spitfirei in Hurricani proti Messerschmidtom in Focke Wulfom.

  V Spitfire prileti toča ognejnih krogel. Dvorana se trese, platno je zadimljeno in pilot si prizadeva na vsak način izskočiti iz letala. Ranjen je in umetnih nog ne more izvleči. Odloči se za zadnji, skrajni poseg. Osvobodi se usnjenih  jermenov  s katerimi sta bili nogi  pričvrščeni na tisto, kar je od nog še ostalo, in izskoči.

Film, ki ga mnogo let nisem pozabil.  Vedno sem razmišljal o tem pilotu v tem filmu  in precej let kasneje, nekje v osmem razredu ali prvi gimnaziji mi je v roke nekako zašla knjiga z naslovom Ne sklati zvezde z neba, avtobiografija Douglasa Baderja. Bolj ko sem požiral stran za stranjo, vse bolj so  se mi pred očmi začeli odvijati prizori iz filma, ki sva ga z Mišom gledala skupaj. Vse do tistega trenutka, ko se je odločil za skok z letala brez proteze. Pa saj to je on! To je moj filmski junak, Douglas Bader. Heroj bitke za Britanijo, pred vojno angleški reprezentant v kriketu, rugbiju in zdi se mi tudi v boksu.

»Mišo, ali ti veš, kje bomo stanovali tu v Ljubljani,« sem ga vprašal, ko sva zapuščala kinodvorano.

»Seveda vem,« mi je odvrnil.

»Pri Drami. Kakih petnajst minut od tu. Peš seveda!«

»A mi pokažeš kje je to, Drama in kje je naša hiša?«

V mojih očeh je  najbrž opazil preveč otroškega vznemirjenja in želje po spoznanju novega doma, da bi mi takrat rekel ne! Ali pa da bi dejal, da se nama že mudi nazaj na Studenec.

Pogledal je na uro, si s palcem in kazalcem podprl obraz in začel nekaj preštevati na prste druge roke…

»Prav! Če sva že tu, ne vem zakaj ne bi stopila še do hiše v kateri bomo čez nekaj mesecev stanovali.«

Prijel me je za roko in odšla sva po ulicah, po katerih nisem še nikoli hodil. Niti si mislil, da je na njih lahko toliko ljudi.

Šla vsa po Miklošičevi ulici proti hotelu Union, pa  po Wolfovi ulici do Kongresnega trga, pri nunski cerkvi prečila  Titovo cesto in se za trenutek ustavila. Mišo je s prstom pokazal na  kot dvorec lepo hišo in dejal.

»Vidiš, to je pa Slovensko narodno gledališče. Drama!«

Tu je v službi teta Savka pa stric Lojze. V mislih je imel igralca Lojzeta Potokarja s katerim  je naš oče tudi precej prijateljeval.

O gledališču sem nekaj sicer vedel, ampak moje predstave o tem, kaj gledališče je, so se precej razlikovale od dejanskosti, pa čeprav mi je o gledališču veliko razlagala ravno najbolj poklicana za to, Savka Severjeva. Blizu, na vogalu je stala mlekarna. Pred njo pa v visoke skladovnice, zloženi zaboji mleka v steklenicah. Mleka v steklenicah nisem poznal. Poznal sem ga v posebnih kanglah  in pa  v loncu. Mestno mleko, pomislim? Pred menoj je sredi asfalta iz nič rasel velik kostanj. Vem, da je bilo naslednje vprašanje namenjeno ravno temu.

»Mišo, a v mestu pa drevesa kar iz asfalta rastejo?«

Zasmejal se je in mi povedal, da tisto, kar morda tako izgleda, ni tudi nujno, da tako je. Spodaj, da je zemlja, vse okrog pa še ograjeno. In tako je tudi bilo.

Igriška ulica. Preberem na eni od hiš. Ob nizkem zidovju in nasadu dreves sva naredila še nekaj korakov in zastala pred ogromno hišo na kateri je stal kip močnega moža, ki je s hrbtom podpiral vogal hiše. Krojaštvo Elita je pisalo spodaj.

»No, pa sva tu,« je dejal.

»To bo naša hiša in v drugo polletje tretjega razreda boš pa hodil…sem,« Je dejal, se obrnil proti drugi strani strani ulice in preko slemena stare  hiše, ki je stala nasproti, s stegnjeno roko in prstom pokazal na veliko snežno belo stavbo. Na osnovno šolo Majde Vrhovnik.

Ura je bila že najmanj šest in zdi se mi, da  je sonce že zdavnaj zašlo za  Ljubljano. Tako temačno se mi je zdelo vse skupaj med temi velikimi hišami.

»Zdaj bo pa najboljše, če greva s trolejbusom do železniške postaje, od tam pa nazaj na Studenec« je dejal, ter me spet prijel za roko  in popeljal nekje zadaj med starimi hišami in gledališčem do postaje pri Šumiju. S tem čudnim prevoznim sredstvom, ki je pripeljal na postajo zelo hitro, sva se nato peljala do zapornic na Titovi cesti. Pred Kozolcem sva izstopila in se mimo kina Sloge znašla na postajališču avtobusa za Zadobrovo. Pravzaprav so kar trije avtobusi vozili na Studenec. Tisti za Vevče, za Zalog ali pa Zadobrovo.

Ko sva sedela skupaj, vsak na svojem lesenem sedežu sem ga nežno, bratovsko prijel za roko. Vedel je zakaj! Gledal je nekam naprej, jaz pa vanj, nepremično in prvikrat sem bil zares ponosen, da imam tako velikega brata. Tako razumevajočega in sam sebi sem se zdel prava nadloga, da sem mu vedno ušpičil kakšno traparijo. Vedel je o  čem premišljujem in samo skuštral mi je lase in se zasmejal..

Tisti večer, ko smo zbrani sedeli za kuhinjsko mizo, se mi je po glavi motalo cel kup reči. O Studencu in Ljubljani. Seveda sem bil zmeden. Preplašen celo. Tako kot bodo moji starši morali  splesti nove vezi, nova znanstva in prijateljstva, biom tudi jaz moral poiskati nove prijatelje.

Mišo je tisti večer povedal mami da sva šla skupaj v kino, in da me je potem peljal še po ljubljanskih ulicah do Igriške, kjer bomo stanovali. Mamo je seevda zanimalo kaj si mislim o hiši in seveda tudi o šoli, ki je zares čisto blizu hiše v kateri bomo živeli. Mislim da sem bil, če se prav spominjam, povsem brez besed. Samo skomignil sem v veliki zadregi z rameni in koval v svoji otroški glavi številne kombinacije. Vezane na Ljubljano in na Studenec.

   Malo po novem letu 1962 je umrl moj dedek. Korl. Bil je najbolj jeznoriten dedek kar sem jih poznal in najbolj čudovit obenem. Meni je dovolil vse in še več. Samo prositi bi ga moral za tisto,  več! Bil sem pač otrok, ki ga je v vsem, še najbolj pa morda po videzu spominjal na njega samega. Spominjam se trenutka, ko je dedek umiral pri nas doma, na Studencu. Ko ni mogel več niti govoriti, le še z rokami je kazal kaj si želi, je nekako vsem, ki so bili ob njem, z govorico rok povedal, naj pokličejo njegovega Korlčka, ki je bil tisti trenutek sredi največjih in najbolj zahtevnih gradbenih del na Studencu. Zlaganju ogromnega števila gajb in to tako, da se je navzven videla le skladovnica, znotraj pa so bili labirinti skrivnih predorov.

 »Črto.Črtoooooo,« se je nekdo drl, da bi  še  mrtvega zbudil.

S težavo sem se skobacal izpod zabojev in se pojavil na čisto drugi strani te lesene skladovnice. Bil je eden od bolničarjev. Ne vem točno kateri, ampak  dejal mi je, da hoče dedek na vsak način, da pridem k njemu.

Stal sem ob dedkovi postelji in takrat je, tako mi je povedala mama, v njegovih očeh znova zasvetila iskrica. Žarek! Morda tisti odsev isker, kadar sta se najina pogleda srečala, ki so letele iz dimnika peči parne lokomotive, najine drdonke. Ko si dobil vtis, da bo zaradi silno nakopičene energije kotel eksplodiral.  Za hip sem na dedovih ustih zaznal nasmeh. Slaboten, pa vendar. Z onemoglimi rokami me je skušal priviti k sebi, pa sem mu pomagal sam in se ga tesno oklenil. Ko sem se vzravnal, mu je iz priprtih oči kanilo nekaj solz na lica, ki so spolzele po vratu in izginile v ovratniku sivozelene flanelsate pižame. Vsi so jokali. Meni pa do joka ni bilo. Verjel sem v deda, saj se je v življenju vedno izmazal. Še iz veliko težjih situacij kot je bila ta. Konec koncev je bil med svojimi. Med tistimi, ki so ga imeli radi in ki jih je imel rad sam. Umrl je tisto noč ob četrti uri zjutraj. Ko je zazvonil telefon, smo prav vsi vedeli, da kliče nekdo od osebja, da sporoči, da Kiglija ni več. Takrat in samo takrat mi je v napol snu, kanila solza iz oči. Ko se mi je ustavila v kotičku ust sem občutil kako nenavadno slana je bila. Ena sama.

    Ko je umrl, je napolnil 83. leto. Moj ded je bil pravzaprav vse življenje en velik garač. Najprej kot ključavničar v  Ljubljani pri Tonniesu, potem v tobačni tovarni, kjer je spoznal mojo babico, potem kot  fremdar na železnici pa kurjač na lokomotivi, nazadnje pa kot  vlakovodja, ko je opravil še dodatne tečaje. Moja babica se je odlično spoznala na zdravilne rože. Bila je zeliščarka, doma pa iz Slivnice pri Grosupljem. Pri Hribšakovih, se je reklo po domače. Imela je tri velike knjige, za katere je dala takrat pravo premoženje. Die Rene Heilmethode po Platenu, enem najbolj proslavljenih tedanjih zdravilcev, in v njih je  spoznala marsikatero skrivnost ozdravitve in lajšanja bolečin. Oče mi je večkrat dejal, da so bile ravno te knjige krive, da se je odločil za študij medicine. Veliko izpitov pa je naštudiral ob vožnjah z dedom na lokomotivah, ki jih je stari oče vozil zdaj po tej, zdaj po drugi progi. Največ pa v Srbijo, v Niš in Gornji Milanovac. Očetu je bilo na lokomotivi ob kotlu toplo. Doma je bilo premalo denarja še za kurjavo, zato so že zgodaj spomladi hodili po vejevje v Šišenski hrib ter jih povezali v snope za zimske dni. Lokomotiva pa je bila razkošje. Hrana zastonj, toplo in veliko premoga. To je bil moj dedek, ki je tako zelo ljubil svoje drdonke, da je še mene povsem zastrupil z njimi.

        Kaki dve leti kasneje, ko smo bili že v Ljubljani, mi je Mišo kupil električno lokomotivo s tiri, ki si jih lahko speljal pod mizami, stoli in posteljami ali pa si jo postavil celo na mizo, če je bila ta dovolj velika. Tam sem jo imel največkrat. Ko sem na poti v Tivoli, na koncu Veselove ulice kjer je pisalo, Prehod čez progo prepovedan. Smrtno nevarno,  že na drugi strani proge opazoval lokomotive  sem nekatere poznal po številkah. In vse to me je naučil moj dedek.

NOVO GNEZDO

Tako je bilo, kot je rekel Mišo pred nekaj meseci.  Prvo polletje tretjega razreda sem končal v Polju, drugo pa sem nadaljeval že v Ljubljani. V tisti šoli, ki mi jo je minulo jesen pokazal v vsej svoji belini.  V mislih sem se poslavljal od vsega kamorkoli mi je segel pogled. Bil je nepreklicni dan D  za vse nas. Tudi mami se je odvalil kamen od srca, saj ji najbrž zdaj ne bo več potrebno vsak dan hoditi v Ljubljano in  kupovati vse tisto, kar bomo potrebovali v  novem domu. Vse to je bilo za njo, pravtako pa tudi vse tiste drobne reči, na katere niti ne pomisliš. Najprej  izbira nove barve v stanovanju, oken, kaj od tega kar imamo na Studencu bo tam uporabnega, kaj vse je potrebno kupiti na novo. Da bomo prišli in vstopili v stanovanje, ki bo pripravljeno, da v njem nadaljujemo tisto, kar smo pustili na Studencu. Nihče od nas ni bil več tako neučakan kot minule dni, ko sta predvsem Mišo in Dunja že odštevala dneve, ko bomo za vedno zapustili Studenec.  Vsak od njiju je imel še ta ali oni opravek in vsak se je izgovarjal še na trenutek ali dva.

          Stal sem v našem parku  pri uti in gledal v  prvo nadstropje našega kuhinjskega okna. Vedel sem in se vse bolj zavedal, da mineva neko obdobje, del čudovitega življenja, kakršnega mestni otroci niso nikoli poznali. Mi pa seveda ne njihovega. Ko je bilo že vse pripravljeno in spakirano, ko je bilo potrebno  narediti le še odločilen korak, odpreti in zapreti vrata za seboj, sem pri  kuhinjskem štedilniku prvikrat uzrl očeta, kot ga nisem še nikoli poprej. Stal je tam, ta trdnost  in odločnost od človeka, skala od moža, in imel je solzne oči. Po skoraj tridesetih letih se je tudi on poslavljal od Studenca. Poslavljal seveda drugače kot mi. Jutri bo spet tu, vendar bo njegov dom nekje drugje…

»Mimočka,« tako je oče klical mamo, »ali je res v kuhinji prav tak štedilnik kot je ta, tu?«

»Seveda je, še boljši, novejši, s kotlom in dvema pečicama.«

Zanimivo, pravzaprav. Oče ni nikoli prevzemal pobude glede takih odločitev. Tudi stanovanja si poprej ni šel nikdar ogledat, čeprav je hišo poznal. Vse te reči je prepustil v odločanje moji materi, ki je imela več smisla za urejanje družinskega zavetja. Za udobnost takega zavetja pa je seveda skrbl le on, saj mati ni bila nikdar zaposlena. Torej, seveda je bila. Bila je mati!

Za te  reči se seveda nisem menil. Imel sem kopico svojih težav s selitvijo in svoje probleme. Otroci  so pač bolj sebični kot so lahko odrasli  in v tej sebičnosti tudi veliko bolj zahtevni.

Začuda ni bilo  skoraj nobenega izsiljevanja. Od Studenca sem se poslovil na čisto svoj način.

Zbral sem svoje prijatelje. Miloša, Domineta, Bojana in  Zorana ter jih prosil, če si vzamejo nekaj časa,  za še zadnje skupno druženje. Nihče od njih se ni izgovarjal na ta ali oni vzrok, da mora biti doma in podobne izgovore. Ne! Vsi so se zbrali pred upravo kot sem jih prosil. Prijateljstvo smo  studenški otroci razumeli kot sporazum s katerim smo se obvezali, da bomo drug drugemu v zameno za velike usluge vračali male. Tako bi bil vsak od nas sleherni trenutek bogat , saj bi sproti dobival eno veliko in nekaj majhnih uslug.

»Tri, štiri, pripravljeni, zdaj.«

in stekel sem proti parku, vsi prijatelji pa za menoj. Park sem pretekel v dobri minuti. Nato je bil na vrsti ribnik . Krog in krog ribnika med vrbjem in šibjem smo tekli, kot so nas lahko noge nesle.  Ko je bilo še to za nami, smo se odpravili do klančkov, kurnice, svinjaka, do obeliska, in do zabojev, ki so še vedno stali zloženi ob zidu mrtvašnice ob severnem kotu bolnišničnega zidu. Ko je bila tudi ta pot za nami  pa sem stekel kot se je dalo proti balinišču. Seveda ni bilo tam nikogar. Kdo pa pozimi balina…Ob žičnati ogradi balinplaca sem se  ustavil. Zadihan da, utrujen - nikoli! »Tako, pa smo pretekli vse. Vse kar je bilo naše!«

Vse spomine, za vsako leto posebej in  vse doživete avanture. Pretekli smo jih skupaj v dobre pol ure. V ta pretečeni čas smo ujeli leta našega otroštva, kaljenja prijateljstva, za vsak mesec v letu posebej, za vsako leto posebej.

Obljubili smo si, da se bomo obiskovali ali pa, da bom jaz ob sobotah ali nedeljah prišel na obisk na Studenec. Brez besed smo se razšli, ob vratarnici pa sem vsem skupaj še enkrat pomahal in stekel po brezovem drevoredu proti upravi Bolnišnice.  Avtomobil je bil pripravljen. Ne »millecento« ampak spet Opel Olimpija. Hari nas je čakal in sedli smo v avto. Vsi. Peljal nas je v Ljubljano. V naš novi dom. Zadnji sem bil, ki sem zaprl vrata avtomobila. Zadnja vrata. Vsi so gledali naprej, ko smo se peljali po ravnem cestnem odseku proti Fužinam, samo moj vrat je bil zvit nazaj in  zadnja šipa v avtomobilu je postajala vse bolj zamegljena od  naslonjene glave in pa težkega sopenja, ki je prihajalo globoko iz pljuč. Na Fužinah, pri sedmici sem se še zadnjič obrnil in skoraj nevidno pomahal. Pomahal v slovo in pozdrav.

Mojemu Studencu!

Hari nas je pripeljal v Ljubljano po Zaloški  cesti mimo kliničnih bolnic, zavil na Poljansko cesto ter mimo trga zapeljal čez tromostovje, po Wolfovi ulici na Titovo  cesto, ter pri kazinski dvorani zavil levo proti Gradišču. Pred tovarno Šumi je zavil desno na Erjavčevo cesto ter takoj nato, pri kostanju levo, ki sem ga že spoznal,  do prve hiše na levi strani Igriške ulice. Tam je ustavil.

Mali nebotičnik je bil pred drugo vojno ena od najbolj modernih stavb v Ljubljani. V tretjem nadstropju se je dvigalo ustavilo  in na sveže obeljenih vratih,  je nad kukalom pisalo družina Kanoni.

Vstopili smo drug za drugim. Seveda je bilo to stanovanje nekaj čisto drugega kot ono na Studencu.

Pomislil sem, kako lepo bi bilo imeti tako stanovanje tam in biti - tam. Dolga veža, kakih dvanajstih metrov se je izgubljala v temi  čisto na koncu. Naravnost od vhodnih vrat je bila velika kopalnica, levo kuhinja  z balkonom  naravnost od nje pa mali kabinet. Potem pa ena spalnica, pa druga soba pa tretja soba, četrta soba.

»Kaj, ali bomo imeli vsak svojo sobo,« sem vprašal mamo.

»Dunja bo v kabinetu. Malo naprej bo najina spalnica je dejala mama, še naprej pa bosta imela sobo Črto in Janezek. Na koncu salona pa bo imel svojo sobo Mišo. Stanovanje je bilo res grozno veliko, skoraj 150 m/2 je merilo. Trije balkoni in čudovit pogled na Rožnik pa na Krim in Ljubljansko barje.

Bile so zimske počitnice. Trije dnevi so še manjkali do pouka. Na Gregorčičevi ulici, tam kjer je danes gledališče Glej, je bila nekoč  prodajalna  DZS-ja. V  žepu sem imel kakih 50 dinarjev in odpravil sem se tja. Brez bojazni da se izgubim, saj sem trgovino videl z balkona. Kupil sem si zemljevid Ljubljane in tisto popoldne sem z zemljevidom v roki spoznaval  predel Gradišča kjer smo stanovali.  Od Križank, Rimskega zidu in Aškerčeve ulice, Šubičeve, Prešernove in po Ulici Josipine Turnograjske nazaj na Igriško. Na ta moj obhod sem bil seveda sila ponosen, kako tudi ne, saj sem se na Studencu naučil  kako  se preživi v naravi. In Ljubljana se mi je zaradi množice vsega zdela zares prava džungla.

Tam, kjer danes stojijo bloki  Ferantovega vrta so bili takrat hribčki. Tako so temu predelu med Rimsko in Gregorčičevo rekli vrstniki, ki so se tam igrali in sprva sem se jim previdno približal in jih z varne razdalje opazoval kakšne igre se gredo, s čim se igrajo. Igre, ki smo se jih šli mi na Studencu, so bile  nekaj bolj divjega kot pa to, kar sem videl tu v Ljubljani. Dolgočasno! Nobene hiše na drevesu nisem videl. Nobene vrvi, ki bi visela z velike veje drevesa in po kateri bi se lahko zagugal. Nič! Dva dni sem jih opazoval pri njihovi igri in nič ni bilo takega, kar bi me k igri pritegnilo.

Začel se je pouk. V novi šoli, z novimi sošolci. Učiteljica je bila starejša gospa. Kristina Štrancar. Bila je drobna, malce zgrbljena gospa z visokim sopranom. Čisto nasprotje učiteljica v Polju. Bila pa je žena dobrega očetovega prijatelja, zato sem se skušal čim bolj potruditi, da je ne bi po nepotrebnem spravljal ob živce. Saj je nisem. Bolj so me sošolci in sošolke. In sprva je kazalo, da se sploh ne bomo ujeli, ko so me na vsakem koraku pospremili z zbadljivkami, kot »kmet, kmet, pejt nazaj na kmete!«

Premeril sem druščino in izbral enega izmed njih za katerega sploh nisem vedel kakšen status ima v tem mestnem krdelu, v katerem vsi hropejo tako kot njihov vodja. Ta, ki sem si ga izbral, se mi je zdel najbolj glasen in najbolj napihnjen. Pravi petelinček! Nekaj časa sem ga gledal naravnost v oči in mislil sem, da bo odnehal. Pa ni. Postajal je vse bolj glasen in njegove žaljivke vse bolj ostre. Pogum mu je rasel po  vsaki izrečeni besedi, na katero se nisem odzval. Svoj pogled sem uperil k tlom in se nameraval umakniti. Na lepem se mi je zdel vsaj glavo višji od mene in nisem bil več prepričan ali se želim spopasti z njim ali ne. Še enkrat sem dvignil svoj pogled proti njegovemu in takrat sem  v njih zaznal   strahoten  pogled napadalca, ki bo zdaj zdaj skočil na svojo žrtev.  Poletel je naravnost proti meni in v zadnjem hipu sem se sklonil tako, da je poletel preko mene. Ko se je pobral, je bil ves umazan od z zemljo sprijetega snega in še bolj razdražen zaradi svojega neuspeha. Pripravljal se je na drugi napad! Zdaj je bilo tudi meni povsem jasno, da se ne morem več umakniti. Ljudje, tu se bo bila vojna! Vojna med mestom in podeželjem. Vojna za prevlado nad hribčki. Dobro, če jih že gledam iz sobe ali katerega od balkonov, če so že tu, zakaj torej ne bi bili bolj moji kot pa njegovi, saj sem konec koncev glavni sosed… Tokrat sem bil odločen tudi sam.  Zakadil sem se vanj, ga podrl po tleh, ga v hipu obrnil na trebuh in mu na hrbtu zvil roko.

»Se vdaš,« sem  besno zavpil.

Bil je tiho in skušal se je nekako izviti iz tega mojega dobro  preračunanega prijema.

»Se vdaš, še enkrat vprašam,« sem bil odločen in mu roko zvil še za spoznanje više proti lopatici, hkrati pa s kolenom pritisnil na njegov hrbet. Boleč prijem je to, ki sem se ga na Studencu naučil od večjih fantov.

»Se, vdam se,« je komaj  še uspel nekako spraviti iz sebe. Tak junak, ki se šopiri med štirimi, petimi fanti, jaz pa  ga premagam čisto sam.

Umazal sem svoj nov ljubljanski plašč. Marsovček. Umazal sem svoje nove ljubljanske hlače in umazal nove ljubljanske čevlje. Pretep je trajal največ pol minute.

»U…. a si vidu, kako je  ta  kmet  premagal  Mareta,« so  med seboj komentirali kratek spopad pripadniki druščine. Ko sem vstal in pogledal prvega, je stopil korak nazaj, drugi prav tako. Ta spopad je bil bližnjica za vstop v družbo mojih bodočih novih prijateljev, ki sem jih vzljubil šele nekaj mesecev kasneje. Hribčki so bili torej tista šola, tisti poligon, ki smo ga imeli mi, Studenčani v našem parku.

           Po selitvi v Ljubljano je moj oče  na precej nenavaden način skrbel za svojo kondicijo. Avtomobila ni nikoli vozil, zato je bil  vezan na avtobus. Vendar pa se je odločil tako, da se bo z avtobusom peljal le v eno smer torej tja ali pa nazaj.  Najraje se je v zgodnjih jutranjih urah ko je odhajal v bolnišnico odpravil kar peš teh pet kilometrov. Dejal je, da zato, ker je zjutraj zrak svež, dobro se prediha  in prehodi.  To je vsekakor počel še vrsto naslednjih let, ko je odhajal na delo v bolnico. Do svoje upokojitve.

          Studenec in Polje sta vse bolj tonila v pozabo. Vse bolj sem se sprijemal z novo okolico in vse bolj sem postajal Ljubljančan. Ampak ta pozaba je bila površinska. Navidezna! V odkrivanju novega sveta, ki se mi je takrat razgrnil v Ljubljani je bilo seveda kot pribito, da se bo nekje blizu ali manj blizu našlo tisto mesto, tak predel, ki bo nadomestil Studenški park. Studenca  v resnici nisem pozabil nikoli. Tako kot ni nikoli pozabil Šiške moj oče, kadar se je po sprehodu po Tivoliju odpravil mimo Belvija na Gasilsko pa na Podjunsko in Medvedovo ulico. Za hip postal nasproti Pivovarne, kjer je stala njega dni železniška postaja severni kolodvor, pa čeprav je bilo do glavnega le nekaj sto metrov. Šiška je morala imeti svoj kolodvor, saj  je bilo tedaj tako, da je bila  železnica Šiška, Šiška pa sinonim za ajzenpon.           

           Kadarkoli je bil klic po Studencu preglasen  sem sedel na avtobus in se odpeljal tja. Vsaj do balinišča. Kasneje s kolesom, pa motorjem in avtomobilom. V Ljubljani se je začelo neko novo obdobje. Glasbeno šolo sem opustil in začel obiskovati modelarski krožek. Sprva v šoli, kasneje pa v modelarskem društvu. Hokej sem seveda treniral dalje, vse resneje pa se spogledoval s smučanjem, saj je bil moj spodnji sosed, Boris Cepuder izvrsten smučar in član smučarskega kluba Novinar. Tudi sam sem se  včlanil v ta klub, kjer sem spoznal nekaj  izvrstnih fantov in deklet  s katerimi prijateljujem še danes.

Svojih korenin in tega, kaj mi Studenec pomeni, sem se začel zavedati šele pred nekaj leti, ko sem videl kaj se je zgodilo s Studencem. Kako ga brezobzirna   modernizacija in urbanizacija primestja  uničuje in kako Studenec vse bolj postaja Ljubljana.  Kako vse bolj postaja železo in beton. Tisto, čemur je  vedno znal in zmogel ubežati.

           Ribnik so  izsušili nekaj let po tistem, ko se je  oče upokojil. Park se je začel sušiti ker ni bilo več vodnega odtoka. Zaradi porušenega ravnotežja, ki ga je narava negovala skozi stoletja, je človek v desetletju uničil življenjski prostor favne in flore med suhim in močvirnatim svetom. Ves ta počasen propad pa se je začel tistega usodnega trenutka sredi šestdesetih let, ko so z betonom in opekami zaprli bister studenček, ki je  pomenil življenje  ribniku in ga iz dneva v dan bogatil s kisikom.

Voda  s svojimi studenci je najbrž tista, zaradi katere je Studenec dobil svoje krajevno ime. Voda, ki pomeni življenje. In te vode in tega življenja je bilo na Studencu na pretek. Ko so ljudje v okolici Studenca in  Slap koncem petdesetih ali začetku šestdesetih začeli zidati družinske hiše,  je bilo vode toliko, da je skoraj vsaka družina  imela lastno širno in kasneje higrofor.  Spominjam se, da je stric Drago, kadarkoli je kdo potreboval vodo, dvakrat trikrat udaril v tla z dolgo železno palico in že je prebil plast do bogatih zalog  pitne vode, ki so jo v svoja nedrja ujela ilovnata tla.  Potrebno je bilo le še zabiti štirno v tla.

Studenec je danes bled odsev tiste podobe, ki jo vsakdo od moje generacije nosi skrito v svojem spominu…

-To je bil čas, ko smo otroci hodili na obronku mesta v štale in izpod  kravjih vim pili  mleko, če smo bili žejni in noben kmet nas za to ni preganjal.

-To je bil čas, ko smo šli v kurnico, sunili dve jajci, z žebljičkom zatolkli lupino in jih na dušek izpili.

-To je bil čas, ko se je  o Studencu začelo pisati tudi na športnih straneh časopisov in to je bil nenazadnje čas, ko je prvi Sabre nad Studencem prebil zvočni zid na prvomajskem letalskem mitingu  in je na bolniških oddelkih popokalo več kot sto okenskih šip.

-To je bil čas, ko so nad Ljubljano, še precej nizko letali športni avioni. To je bil čas bonanz in matajurjev in seveda pionirjev in štorkelj, ter čas jadralnih letal kot so bili Vrabci ali Blaniki.

Danes, ko se sprehajam po Studencu, je edini prostor kjer najdem prijatelje samo še ob balinišču. Zaradi novih sodobnih pogledov na  psihiatrijo in miselnost, da se pač hospitaliziranih pacientov ne sme izrabljati za taka ali drugačna dela. zdaj ti ljudje skozi ves dan postopajo naokrog in žicajo. Zdaj za cigarete, zdaj za kavo. Takrat so bili zaposleni. In čutili so se odgovorne za delo, ki so ga opravljali. Pa so dejali, da se pacientov ne sme izkoriščati za taka dela. Ja kdo pa jih je izkoriščal? Če je bil nekdo čevljar in če se je zaradi življenja, ki ni vedno z rožicami postlano  znašel v Polju  ali naj gre za mizarja. Jasno je, da je ob terapiji, ki je bila  dvotirna, sestavljena iz medikamentnega dela in terapiji resocializacije, ki jo tako radi zagovarjajo, opravljal delo, ki ga je veselilo in ki ga je znal opravljati. In to dobro. Mizarji, ključavničarji, poljedelci, tapetniki, pleskarji, čevljarji, krojači.  Slikarji, pisatelji, igralci, režiserji.  Vse to je bilo na Studencu in ti ljudje so bili neizmerno veseli , srečni celo, če mu je kdo od otrok dejal:

»  Matjaž, se greš ristanc z menoj?«

ali pa: 

»Pridi, se greva zemljo krast.«

Spet je postal  otrok in polepšali smo mu dan. Pa saj nam ni nikoli in nikdar kdo od odraslih govoril ali pa pridigal, češ s tem ali onim se pa ne smeš družit ali igrat, ker je bolnik. Takih prepovedi ni bilo. Vse je bilo samo po sebi razumljivo, saj smo konec koncev živeli vsi pod isto streho. Znotraj zidovja.

Tam, kjer je stala čolnarna, je zdaj odstavni pas vzhodne obvoznice za smer Zalog – Polje. Tam kjer so bili tolmuni z mogočnimi ščukami so ljudje, ki Studenca niso poznali, vlili v kraško podzemlje na stotine kubičnih metrov betona. Zaprli so vse kapilare bogatih zalog najboljše in najbolj čiste pitne vode, kar jo premore Ljubljana z okolico. Da se ja ne bi še kdaj razbohotilo tako lepo in tako pestro življenje na Studencu, kot je bilo nekoč! 

Preživel sem. Preživel tisti boleči rez, ko sem bil v najbolj občutljivih otroških letih iztrgan iz svojega prvotnega okolja in bil primoran pognati drugačne korenine. Če sem preživel jaz, ni vrag da ne bo tudi Studenec nekako pokrpal vse te rane, ki mu jih je zadala urbanizacija ljudi in prometnih povezav. Gradenj novih naselij, hiš in pomanjkljive kanalizacije.

Karel Grosek, Dušan Kumar, Marjan Hreščak, Janez Dimnik, Bojan Vatovec, Borut Košenina in številni drugi studenški vrstniki so ostali tam.  Sprememb ne vidijo tako izrazito kot jaz. S spremembami živijo iz dneva v dan tako,  da so jih vajeni. Nehote ali pa vede pa celo sami vplivajo nanje. Take brutalne spremembe so seveda zarezale globoko rano v čiste in neomadeževane otroške spomine.  Ti so najlepši, če jih pustimo pri miru in si jih v spomin prikličemo tedaj, kadar smo sami in kadar se želimo povrniti v čas svojega otroštva. Vsak to zmore in vsak lahko spet postane otrok.

-Kje je Boris , s katerim sva pri Toniju rabutala češnje nimam pojma. Prav tako se le še po imenih spominjam svojih prvih sošolcev. Mira, Draga, Necota, Francija, Braneta, pa Sonje, Lilijane, Helene…. Kadar sem se odpravil na letališče, to pa je bilo vsaj dvakrat tedensko, sem se vedno ustavil pri sošolcu Franciju.  Hiše, v kateri so stanovali ne najdem več v tem  betonskem konglomeratu pentelj in cest. Vsekakor je morala biti na tisti cesti med kapelico pri Grumovih in zdajšnjo Rjavo cesto.

-Tonček Berce je že kakšno leto pred menoj z očetom, psihiatrom, odšel iz Studenca. Preselili so v Celje. Njegov oče je dobil novo zaposlitev v psihiatrični bolnici v Vojniku. Tončka nisem videl že od leta 1960. Bi ga spoznal? Gotovo bi ga!

-Miloš Gaberšek živi v Parizu, v predmestju zanj najbrž najlepšega mesta. Kdo ve, če se, kadar se z družino sprehaja po Bulonjskem gozdu kdaj spomni našega, studenškega gozda. Nam je bil najlepši in še danes, če si ga prikličem v spomin iz rosnih let, ne najdem primerljivega.  Njegov oče dr. Viktor Gaberšek je že v petdesetih letih odšel na izpopolnjevanje na kliniko Salpetriere in ostal v Parizu. Danes je priznan strokovnjak na področju človeškega globinskega, pozabljenega vida. Veliko potuje in predava po vsem svetu.

-Brata Domine in Blaž Lomovšek sta pravzaprav edina, ki sta pred tridesetim letom postala živi legendi Studenca. Kolikor vem, sta z eno nogo še vedno pri hokeju. Zanimivo, da Lomovški niso nikdar balinali. Razen morda najstarejšega Viktorja.

-Janez Virant je postal profesor na elektrotehnični fakulteti. Postal je natanko to, kar je  imel v mislih takrat, ko sta z bratom  izdelovala radijske sprejemnike in detektorje.

-Mitja Pungerčar  se je, ko se je zaposlil  na vodovodnem podjetju preselil v Ljubljano.Vendar klic Studenca je bil močnejši. S starši je po nekaj letih Ljubljanščine zamenjal stanovanje in se preselil nazaj na Studenec.

-Stric Drago se danes ukvarja z vprašanjem, kako bo hodil na svojo njivo na ono, torej Ljubljansko stran avtoceste, saj ni predvidenega nobenega podhoda ali podvoza. Ali pač! Še vedno je na Studencu in še vedno hodi na balinplac. Ne več balinat, ampak na partijo taroka s prijatelji.

-Teta (Kristanova) je umrla  leta 1982 v visoki starosti 88 let. Najtoplejši spomini se mi vračajo v zavest, kadar se spomnim na to plemenito gospo. Kot otroku se mi je zdela nenavadna, nevsakdanja. Skuštranih sivih las, vedno pa si jih je, ko je prišla k nam, spela v figo. Morala me je imeti silno rada. Če se mi je ob najbolj nemogoči uri zahotelo slišati kakšno novo pravljico jo je hipoma stresla iz rokava.

-Ivanki se je svet obrnil na glavo že nekaj let pred tem. Na trenutke je bila nepredvidljiva  vendar  nenadkriljiva v šivanju in likanju; skratka pri gospodinsjkih opravilih. Imela je sina, o katerem je venomer govorila z najlepšimi besedami. Žal, jo je zelo redko obiskoval. Morda sem ga videl dvakrat ali trikrat in kadar se je odpravil nazaj, na svoj dom, je Ivanka v pričakovanju naslednjega obiska venomer ponavljala.

»V soboto, je dejal, spet pride,« ta sobota pa je bila ponavadi dolga skoraj celo leto.

-Bojan Vatovec je ostal na Studencu. Tam se je poročil in si ustvaril družino. Zaposlen je bil v psihiatrični bolnišnici kot direktor tehničnih služb. Opravljal je  natanko tisto delo, ki ga je prej opravljal najin stric, Drago. Pred dvema letoma se je upokojil. Še nekaj let nazaj, kadar me je klic Studenca prignal  v nedrje klinike sem  si  vedno vzel še  pol ure časa, za obisk. Če je bilo lepo vreme sva sedla ob brunarici med naše smreke, srkala kavo ali kokto, ter zrla  nekam v daljavo. Kot bi lovila spomine. Takrat nisva skoraj nič govorila, čeprav bi si imela veliko za povedat.

-Matuca so po našem odhodu in očetovem odhodu v pokoj  leta 1972 premestili v Hrastovec. Ni bil za tja. Tam se je izgubil med drugačnimi, čeprav sorodno trpečimi dušami. Studenec je bil le hotel A kategorije. Hrastovec, žal, v primerjavi z njim, zavetišče. Po letu dni (ne)življenja v tistem gradu je preprosto zaprl oči in kot indijanec umrl. Pravijo, da je napovedal svoj odhod.

-Brat Mišo, Julij je bilo njegovo pravo ime, po njegovem botru Juliju Zupanu, se je pet let potem ko smo se preselili v Ljubljano, smrtno ponesrečil v  kuloarju Jalovca. Bil je 22. oktober leta 1967. Za obisk gora najlepši mesec, vendar tudi najbolj nepredvidljiv. Vso ljubezen do gora, ki jo je oče želel prenesti nanj,  je plačal  z derezami, katerih spojka je ob nenadnem odskoku popustila in se zlomila.

-Kako naj pozabim Branko, s katero sva se pri šestih letih v čolnarni slekla do golega in proučevala anatomske razlike med najinima telesoma. In kako naj v zvezi s tem pozabim mrkega Maksa, ki je prišel do vrat čolnarne, usmeril baterijski žarek v naju ter začel na ves glas preklinjati o pohujšanju v dolini Šentstudenški? Ves svoj bes je živalsko prelil v pesti  s katerimi je tolkel po vratih, vsake toliko pa naju z baterijo osvetlil po ritih. Od tega nečloveškega besa in strahu  sva se brezglavo vrgla  v ribnik in gola zbežala preko trsja s svojimi cunjami v rokah nad glavo, vsak proti svojemu domu.

-Kako naj pozabim Marjetko, ki je bila preveč zadržana, da bi lahko sledila vsem našim lumparijam in vragolijam, ki smo jih počeli po Studencu. Želela si je, najbrž resnično kdaj pa kdaj z nami na kakšen potep, toda dlje od bloka je skorajda ni bilo videti…

-Breda  je bila seveda bolj fantovska. Tudi s fračo je znala streljati. Večkrat pa je šla z nami tudi v džunglo, kot smo rekli trsju, ki je raslo v Sigah. Večkrat, kadar ni pazila na mlajšega brata Leva.

Studenec mi je dal veliko. Vse to bogastvo je neprecenljivo v življenju tistega, ki nenehno rad odkriva vse kar je novega, ki mu dušo polni pustolovski duh in ki ga priganja in ne žene novim in novim izzivom nasproti. Taki smo pač bili mi Studenčani. Ne kmetje, ne meščani. Nekaj vmes. Vedno nekaj posebnega.

Meje vse bolj izginjajo in Studenec vse bolj postaja del Ljubljane. Najprej so to postale Moste, nato so se Mostam pripojile Fužine, zdaj je  na vrsti Studenec. Ampak, kolikor ga poznam in kolikor vem, bo preživel tudi tokrat. Vsaj tako dolgo dokler se bo na balinplacu balinalo in dokler bo sleherni od domačinov dejal :

»Ah, klinc pa Lublana! Sm raje tam dola, na Studenc!«