Moj oče, psihiater Kanoni (Mladinska knjiga 2012)

Objavljam čistopis besedila knjige z naslovom, Moj oče, psihiater Kanoni, ki je izšla julija 2012 pri založbi Mladinska knjiga. Roman sem pisal skoraj dve leti, čeprav sem imel kopico gradiva na dosegu roke, torej več kot štirideset očetovih dnevnikov formata A4. In kje sem se izgubil v času? Posebej še v NUK-u, pri prebiranju starih časopisov in dokumentov, ki jih je bilo potrebno umestiti v čas, ki ga opisujem.

Vabljeni k branju!

                                                     Prof. dr. Janez Kanoni, oktober 1966

                                          

Pravkar sem odložil rokopis, ki šteje, zapisan z majhnimi črkami in majhnimi presledki med vrsticami, 200 strani. Malokdaj sem bil po branju rokopisov (ki mi jih množično pošiljajo znanci in neznanci) tako bogato poplačan, kot tokrat. Bral se namreč življenjepis pionirja slovenske psihiatrije Janeza Kanonija, ki ga je napisal njegov sin; življenjepis, ki je prej biografski roman in obenem sinovska oda izjemnemu očetu. Prebral sem tudi zgodovino slovenske psihiatrije, zgodovino psihiatričnih zavodov na Studencu, Poljanskem nasipu, Razorih, Begunjah..., zapisano z znanjem, objektivno distanco in z galerijo mogočnih oseb od Magajne, Šerka, Borštnarja, Gerloviča, Kamina in drugih. Prebral sem leposlovno prozo z mogočnimi in temperamentnimi opisi "Ikarusovih"pohodov v gore in sneg, tragičnim spoznanjem, da bi psihiater potreboval "psihiatra" za  bolno ženo, ki vendar ozdravi, ko se poti ne križajo več; prebral ljubezensko zgodbo štiridesetletnega partizanskega zdravnika do mladega kmečkega dekleta, ki ima na srečo svoj srečen konec...

        Prebral sem tudi prozo, v kateri se avtor brez zmožnosti odgovora, sprašuje o različnih ravneh zavesti, o viziji bolne Milene, ki napove diagnozo psihiatrove kasnejše bolezni, prerano smrt ob pogledu na komaj rojenega sina, Miša,  "žico" okupirane Ljubljane in svojo smrt. Knjigo o tragični smrti avtorjevega brata in nazadnje očeta samega. Knjigo mnogih filozofskih poglobljenih vprašanj in obenem knjigo o zgodovini slovenskega naroda, zlasti zgodovino zdravstva med partizanščino, zgodovino družine Kanoni, o otrocih, in razvoju slovenske medicine, zlasti psihiatrije!

Knjigo, ki je morala  biti natisnjena.                                              

                                                                                                 

                                                                                                                      Tone Partljič

Pred seboj imam rokopis izjemne knjige, ki jo je napisal sin Črt  o svojem očetu profesorju Janezu Kanoniju. Ta biografska pripoved o znamenitem psihiatru  ima dvojno vrednost.

Najprej je to najlepši možni poklon veličini očeta, ki ga lahko da otrok svojemu staršu. Nato pa je tudi najlepše priznanje veličini zdravnika, psihiatra, misleca, športnika, glasbenika prof. dr. Kanonija. Vse to je namreč bil Janez Kanoni. A predvsem je bil človek.

Rokopis sem prebral v enem zamahu, tako napeta je knjiga, ki je dal avtor naslov Sinteza nasprotij. Njegova zgodba se seveda začne v otroštvu, ki je bilo – kljub revščini – bogato z spodbudami v tedanji proletarski Šiški, kjer so živeli ljudje različnih narodnosti. Opremljen z odličnimi kognitivnimi in čustvenimi sposobnostmi, predvsem pa z neizmerno rado-vednostjo, je zasidral svoj razvoj v poglobljenem spoznavanju klasike, predvsem grške. Oboje, otroštvo in klasična izobrazba, sta ga očitno izoblikovala občutljivega za človekovo duševnost in vplive socialnega okolja na razvoj in vedenje posameznika. Ni čudno torej, da se je odločil za študij medicine in nato za psihiatrijo.

Ob študiju pa je gojil tudi tiste žlahtne dejavnosti, ki človeka plemenitijo in mu pomagajo razvijati občutek za vse lepo v življenju. Bil je glasbenik in bil je sopotnik sodobne likovne ustvarjalnosti, ki jo je spoznaval ob prijateljevanju z likovno avantgardo tedanjega časa. Povezanost človekove duševnosti s telesnostjo pa je udejanjal s svojo smučarijo in alpinizmom. S tema športnima zvrstema si je utrjeval voljo, skozi hude preizkušnje v gorah, pa tudi plemenitil svojega duha in odnos do življenja ter smrti.

Imel je potem srečo, da se je že na začetku svoje zdravniške poti srečal s tedanjimi izjemnimi slovenskim psihiatri, kakršni so bili Šerko, Magajna, Gerlovič, Kamin in drugi. Šerko na primer, ki je bil izrazit nasprotnik Freudove psihoanalize, ga je napotil na sintezo Freuda in Adlerja, torej individualno psihološkega in sociološkega. V tej sintezi je Kanoni očitno videl pot, po kateri se bo razvijala psihiatrija v prihodnosti.

Njegova specializacija psihiatrije pri prof. Kurtu Schneiderju in prof. Ernstu Rüdinu v Münchnu, na katero je odšel leta 1937, ga je zaznamovala za vse njegovo strokovno življenje. Tam se je izkazal kot izvrsten zdravnik diagnostik, ki zna človeku prisluhniti in se poglobiti v njegovo dušo. Tudi izpopolnjevanje v znameniti bolnišnici Salpetriere v Parizu ga je napolnilo z znanjem psihiatrije in medčloveških odnosov (ki jih je dodatno izpopolnjeval z druženjem z umetniško srenjo Slovencev v Parizu). Predvsem pa sta mu obe izpopolnjevanji v tedaj najuglednejših centrih evropske psihiatrije razkrili tudi, kakšna naj bo vrhunska psihiatrija v organizacijskem in terapevtskem smislu.

Kalil se je potem skozi hude izkušnje med vojno, ko so ga Italijani zaradi sodelovanja z OF sprva internirali na Rab od tam pa v zloglasno Koprsko ječo. Pa nato v partizanih, ko je organiziral partizansko saniteto. Ob tem se je kalil tudi kot oče in mož v nesrečnem prvem zakonu.

Bil je tako po koncu II. svetovne vojne povsem opremljen za  vodenje tedanje edine psihiatrične bolnišnice (Bolnišnice za živčne in duševne bolezni v Polju). Prekaljen v življenjskih viharjih vojne in nesrečnega zakonskega odnosa kot človek, prekaljen v neskončnih debatah z umetniki svojega časa kot mislec, občutljiv kot glasbenik, zmogljiv in odporen kot športnik, z odličnim znanjem psihiatrije, občutljiv za človeka in njegovo duševnost, komunikativen, ker je imel ljudi in življenje rad, Tak je bil najboljša možna izbira za vodilnega slovenskega psihiatra.

Kot človek z neizmerno energijo, ki jo je lahko pokončala le neobvladljiva (kako ironično) bakterija, majhno bitjece, a izjemno vztrajno in razdiralno, je izpolnil svoje poslanstvo. Zastavil je slovensko psihiatrijo tako, da so jo lahko potem njegovi učenci razvijali do današnje stopnje, ko je primerljiva z najboljšimi psihiatrijami v tujini. Kot bi napovedala njegova pacientka Milena, bil je poklican za to poslanstvo. In poklic je bil vse njegovo življenje, življenje zdravnika psihiatra, življenje učitelja, življenje očeta in moža, življenje misleca in glasbenika.

      Črt Kanoni je v svoji tudi literarno izjemni knjigi skozi lik svojega očeta opisal tisti čas na način, da ga zlahka podoživiš. Ne samo psihiatrijo tistega časa, marveč tudi umetnost, pa Ljubljano z vsemi svojimi lepimi in manj lepimi deli, pa politično ozračje in čas povojnih grozljivih dejanj vladajočih. Je torej tudi pričevanje tistega časa, pričevanje vpliva tistih razmer na človeka in njegovo duševnost, pa hkrati vpliva človekove duševnosti na tedanje družbeno dogajanje.

Je pa skozi pripoved o svojem otroštvu, ki ga je kar velik del preživljal med bolniki z duševno motnjo, tudi odkril s psihiatrije in ljudi, ki so se zdravili v Polju tisto tančico skrivnostnosti, ki tako imenovane zdrave ljudi navdaja s strahom pred psihiatrijo in duševnostjo. Ni preveč rečeno, da je prof. Kanoni s tem, da je dopustil sobivanje otrok z bolniki v Polju, naredil veliko za destigmatizacijo psihiatrije in ljudi, ki trpijo za kakšno duševno motnjo. Tudi v tej strpnosti do drugačnih, torej tudi do svojih pacientov, se kaže njegova veličina in njegova svobodomiselnost.

Naj zaključim z mislijo, da knjiga Sinteza nasprotij ni le romanesken opis življenjske zgodbe profesorja Kanonija, človeka z veliko začetnico, ampak tudi napeto, s čustvi nabito, branje o človekovi duševnosti, o njegovi dobroti in zlobi, o njegovih odnosih z drugimi, tudi ljubezenskih, o odnosu do življenja in smrti. Vse to odsevajo razmišljanja profesorja Kanonija skozi pripoved (pero) njegovega sina Črtomirja.

          Priča smo torej izjemni knjigi, s katero je sin počastil svojega očeta na najboljši možen način.

                                                                                                                         Prof.dr. Slavko Ziherl

Paranoidna     shizofrenija    ni    nič   drugega,   kot pa  tenkočutno

dojemanje  resnice…

Janez Kanoni,  na Razorih 1964

Knjigo posvečam očetu Janezu in mami Mariji

Oče  je  bil   ta,  ki   me   je   navdušil    za  vse  lepe   reči v življenju.

Pokazal   mi    je ,  kje  je  sever   in   kje  je  jug,  kaj  leži na  vzhodu

in    kaj   na   zahodu .   Kot    kratkohlačniku    mi   je   pripovedoval,

kako   srečni   moramo  biti,  da   živimo   na  tako  velikem  planetu

kot  je naš,  in kako  osamljeni  bi  bili, če  bi  bilo  na njem  prostora

le   za   enega,  na   kakršnem   je   nekoč   živel  Mali  princ.  Naučil  

me    je,   da   smo  ljudje  del narave  in da si je nikakor  ne smemo

lastiti.  Navdušil me  je  za  smučanje  in  ribolov  in  podučil  me  je,

naj bistva zgodovine, filozofije in umetnosti ne  iščem le v učbenikih.

Kar pa je seveda najvažnejše ,  naučil   me  je    strpnosti  do  soljudi  

in  pa   spoznanja,  da  po  dežju  vedno posije sonce.

Črt Kanoni

Imel sem petindvajset let, ko sem izgubil očeta. Mnogi so ga kasneje, drugi še prej kot jaz. Imel je čudno, nenavadno bolezen, ki ga je obsodila na smrt tisti trenutek, ko jo je  staknil v internaciji, na otoku Rabu. Salmonela paratyphi. Uniči ti  žolčnik in črevesje, in  razjede, ki nastajajo tam, kjer je leglo bakterij najbolj obsežno, vodijo v infekcijska stanja in povzročajo nenehne krvavitve. Končna diagnoza je bila - melena. Huda bolezen je to! Vse v naši  družini je bilo neznansko strah,  kdo  od nas jo je še staknil, ko je prvikrat  udarila v njem in po njem, ko je počilo tako, kot bi z macolo trl orehe. V mesecu dni smo se vsi, drug za drugim zvrstili na infekcijski kliniki in k sreči, so bili vsi izvidi negativni. Bil je sam svoj klicenosec in  iz trenutka v trenutek je njegovo telo generiralo  nova legla teh drobcenih pošasti.  Očetovo zdravstveno stanje se je kritično poslabšalo pozno pomladi, sedeminsedemdesetega leta. Veliko časa je preživel v bolnici. O njem so ljudje govorili vse mogoče reči. Dobre in slabe. Dobre, njegovi življenjski sopotniki, slabe pa njegovi življenjski sovražniki, saj imamo slednjih  mnogo več, kot pa prijateljev. Ampak, kdo bo slabe govorice vzel za zveličano resnico? Poznal sem njegovo podobo, njegov izgled, in poznal sem njegovo osebnost. Poznal sem tudi njegov odnos do soljudi, prijateljev, znancev in neznancev, in poznal sem njegov odnos do kolegov. V vsakem trenutku sem vedel, kaj ga muči in kaj bi mu utegnilo ugajati.  Veliko informacij sem imel o njem. Svojih, in tistih »iz druge roke,« kot jim pravimo. O njem so mi pripovedovali njegovi prijatelji in njegovi stanovski kolegi. Vsi so upodabljali  odsev fizične podobe mojega očeta in na to platno je vsak s svojim čopičem potegnil svojo potezo,  ki je na koncu le spominjala na mojega očeta. Portretiranca, ki je moral v  slikarskem ateljeju nepremično sedeti na stolu ure in ure, pa sem najbolje poznal sam. Samo jaz! Ljudje mislimo, da nekoga poznamo samo zato, ker nam o njem drugi ljudje pripovedujejo zgodbe. V prispodobi bi dejal, da vsi poznamo pročelja ljubljanskih baročnih hiš, notranjosti in razkošnosti teh stavbarskih mojstrovin pa ne poznamo, niti si ne moremo misliti, kakšno bogastvo in razkošje skrivajo za svojimi skrbno zapahnjenimi vrati. Pravijo, da si človek vtisne v spomin najbolj dragocene trenutke iz življenja njemu drage osebe. Seveda hranim  polno takih spominov. Od prvih ran na razbitih otroških in popraskanih kolenih, ki so se mi zdele, kot da bom prav kmalu izkrvavel, prvega padca na smučeh in obupa nad smučanjem in njegovih tolažilnih besed - da človek pade zato, da se pobere - do  prvih nerodnih poskusov ribolova s pravo, ribiško palico in v gosto  štreno zavozlane ribiške vrvice, ki sem jo razpredal celo popoldne. Še posebno skrbno hranim  spomin na obnovo Jurčičeve povesti z naslovom Domen, iz petega razreda osnovne šole, ki je bila v vseh pogledih psihoanaliza glavnih junakov in za katero sem dobil negativno oceno, oče pa, seveda, čisto petico! Polno glavo takih spominov imam nanj, vendar resničen spomin na mojega očeta, edini, ki mi v vsakem trenutku privre na dan, je en sam spomin.  Bilo je malo pred njegovo smrtjo. Drugega, ali pa tretjega septembra sedeminsedemdesetega leta.  Bil sem pri njem, v njegovi bolniški sobi na Golniku, in spominjam se značilnega bolnišničnega vonja, ki je silil v nos. To je bil vonj, ki je spominjal na kemično tovarno, v kateri moraš nositi posebne maske, da ti jedki vonj ne draži dihalnih poti. To je bil tak vonj, kot bi  nekdo v vedro zlili vsa čistila in razkužila tega sveta in ne bi želel,  da obiskovalec zavoha umirajočega človeka.  Tam, na postelji, je ležal moj oče. Bil je le še senca nekdanjega ponosnega človeka, ki je skozi življenje hodil vedno s pokončno držo. Nikoli ni bil zgrbljen in njegov pogled ni uhajal pogledom drugih ljudi. Tako zgrbljen kot je bil tistikrat, najbrž ne bi mogel nikdar osvajati domačih in tujih vršacev. Tistikrat, v bolniški postelji, pa se mi je zdel tako skrčen, tako zelo zgrbljen in nebogljen in precej manjši kot pa je bil v resnici. Sedel sem poleg njega, da bi spet občutil nekdanjo vez, ki naju je družila. Bilo me je strah in najbrž je bilo strah tudi njega. Gledal me je  nepremično in nisem povsem prepričan, če me je sploh prepoznal. Spominjam se njegovega prestrašenega pogleda in spominjam se njegovega votlega dihanja. To je bil zvok, kot bi človek stresal prazno posodo, kot da ni bilo v njem ničesar več…

Zavit v debelo odejo, ki je bila že od daleč videti stara in na mestih oguljena, je po neshojenem snegu gazil svojo stezo ob obronkih tivolskega gozda proti Latermanovem drevoredu. Spominjal je na izgubljenega stezosledca, ki v metežu išče in ovohava svoje nekdanje sledi, saj je pot dobro poznal, čeprav je tokrat po njej hodil po občutku, ker je komaj kaj videl pred seboj. Drobne snežinke, ki so poplesavale v snežnem metežu so bile kot iskre, ki so ga zbadale tja, kjer je bila koža gola in nezaščitena. Z napol priprtimi očmi je tako tipaje, korak za korakom hodil po snegu, ki se mu je ugrezal do kolen, da je imel čevlje že povsem premočene. Seveda bi lahko izbral kako drugo pot. Tako, ki je bila že shojena in po kateri so sicer dan za dnem iz Šiške hodili v Ljubljano  po opravkih  prebivalci tega ljubljanskega predmestja, a za tako obljudeno pot ni bilo dovolj poguma, saj bi moral imeti vsaj plašč, pa čeprav ponošenega. Za tako razkošje, kot je bila zimska suknja, pa pri hiši, vsaj takrat, ni bilo denarja.  Komaj ga je bilo, da se je pokrpalo visoke stroške in zasluženi denar za druge, važnejše potrebe. Hrano, kurjavo in njegove učbenike.  Nekdanja klasična gimnazija je skoraj zraščena s Tivolijem in tako se mu je ta pot zdela še najprimernejša, najsamotnejša, saj  je Tivoli s svojo   nepregledno  širjavo in v zimskih jutrih pusto naravo, nudil mesto zavetja, samote  in  kraj za razmislek.

Na Bleiweisovi cesti pod prvimi kostanji, le vogal od gimnazije, si je kocasto odejo pregrnil in jo zložil pod pazduho, nato pa jo je brez besed predal v čuvanje šolskemu slugi.  Poznala sta se, saj je bil doma iz Podjunske ulice in prijatelj njegovih staršev. Vsaka beseda bi bila odveč in sluga je tudi  venomer poskrbel, da je  tako zloženo odejo shranil dovolj daleč od razbeljene peči, da mu je po končanem pouku znova nudila prijetno gorkoto in zavetje na samotni poti domov, mimo Bellevueja, in navzdol čez Celovško, na Gasilsko ulico.

Ljubljanske zime so znale biti v tistih letih med 1. svetovno vojno neprijetne.  Primanjkovalo je vsega, Šiška pa je bila proletarsko predmestje Ljubljane. Vendar otroci bi ne bili otroci, če ne bi na tamkajšnji železniški postaji  stikali med vagoni. Bolj zaradi igre, kot česa drugega. Tako so nekega dne v priprtem vagonu na stranskem tiru kjer se je drenjalo samotnih vagonov, naleteli na številne zaboje na katerih je  pisalo  »Lebensmittel«. Otroci železničarjev so se tam lahko brezskrbno igrali in skrivali med vagoni  ob lokomotivah in nihče jih ni preganjal. Vsi so tolkli revščino in tam, med parnimi kotli, je bilo prijetno toplo.  Ker v bližini ni bilo nikogar,  so si urno napolnili  žepe z najdenimi dobrotami in priboljški. Ko so mali, lačni otroci  vedoč, da so naredili nekaj kar ni prav, začeli teči vsak proti svojemu domu, se je po tirih razlegel klic:

»Halt!«

Odreveneli so  in nihče še  pomislil ni, da bi bežal dalje.  Avstrijski vojak se jim je približal  in vprašal, koliko konzerv ima vsak v žepu.

Julij je imel tri, Mirko štiri, Stanko dve, Otto tudi dve, Hansi pa je v rokah držal  kilogramsko pločevinko, na kateri je pisalo - Svinjska mast. Prvega med otroki, Hansija, je vojak s prikritim nasmeškom na ustih pogladil po kuštravih in kodrastih laseh, in dejal:

»Komm mit mir!«

Strumno so mu sledili kot mala četica bodočih avstrijskih soldatov, čeprav so tudi otroci takrat že vedeli, da gre monarhija počasi »cugrunt.«  Sledili so mu  do priprtega vagona, kjer je z vojaško odločnostjo še bolj na stežaj odprl  drsna vrata potujoče shrambe.  Povzpel se je na vagon in pristopil do priprtega lesenega zaboja, v katerega je lahko segla le ročica dvanajstletnega otroka. Močno je poprijel za desko in jo na široko razprl, da se je naokrog razlegel cvilež žebljev, ki jih je izpulil iz objema smrekovih desk, zbitih v pokrov.

»Nehmen Sie, wie Sie wollen. Der Lebensmittel bleibt hier!«*

Soldat pokončne drže in izklesanega obraza, oblečen v debel in od snega razmočen plašč, ki se mu dobrohoten nasmeh ni skladal s strogo in odločno vojaško pojavo, je najprej po laseh pogladil Hansija, nato pa še Stanka in Juleta.  Medtem ko je z desno roko čvrsto držal za vrata vagona, da so ostala ves čas na stežaj odprta, je z levo segel v notranjost plašča in  iz njega izvlekel dve bombažni vreči. Eno je potisnil v roko Hansiju, drugo Stanku, tretjo pa Juliju. Vsem pa je z gibom roke nakazal, naj si vendarle vzamejo še več dobrot, kot pa jih imajo skritih po žepih. Hansi  se taki dobroti ni mogel načuditi, zato je s tresočim glasom, v brezhibnem nemškem jeziku, dejal nekako…

»Ich danke dir, Onkel Soldat…«**

»O, saj ti pa govoriš nemško in to celo s štajerskim naglasom. Od kod pa si? Iz Graza, Leobna?« je bil presenečen premraženi in dobrodušni vojak strogega videza.

»Ne, nisem od tam. Tukaj sem doma, v Šiški. Sem se pa rodil v Vordernbergu pri Leobnu. Kako pa to veste?« je bil presenečen mali Hansi.

»Ja, bom pa ja poznal svojo domačo govorico. Sam sem iz Judenburga in prav toliko starega in tako kuštravega sinka imam, kakršen si ti,« je dejal vojak in najbrž se mu je v tistem trenutku stožilo po zeleni štajerski, čeprav je bila v tistem času bržkone zavita v še bolj debelo snežno odejo,  kot pa je bila tiste dni Ljubljana.

Hansi je privekal na svet štiriindvajsetega februarja devetnajsto četrtega, v Vordernbergu pri Leobnu. Tisti dan je močno snežilo in ljudje so morali sneg odmetavati vsaki dve uri da ni  zametlo hiš. Le kaj taka obilica snega pomeni na rojstni dan malega Hansija, si je mislil njegov oče, Karl, ki je bil mašinfirer in se je moral venomer seliti iz kraja v kraj. Prejšnji dan je bilo še lepo in sončno zimsko vreme, s prav prijetno temperaturo, zdaj pa taki zameti. V enem samem dnevu ga je navrglo skoraj meter na debelo. Na dvoriščih so žene kidale sneg, ki je prekrival skladovnice drv, soseda Rosi pa je rada priskočila na pomoč Pepci, ki po porodu še ni imela dovolj moči za taka dela.  Sivo beli dim se je valil iz dimnikov okoliških železničarskih hiš in mrzel zrak, ki ga je tiščalo k tlem, se je zajedal v  špranje, ki jih snežni zameti niso dosegli. Karl je že zarana krenil proti Celovcu in ko je ob  deseti uri ustavil vlak na celovški postaji, mu je načelnik sporočil veselo novico, ki jo je prejel po  telegrafu.  Po izgradnji koroške proge je bil premeščen v  Trst. Kakšna sprememba! V mesecu marcu iz zasnežene štajerske dežele v Trst, na gorkoto. V nekaj dneh, ko se je privajal na tržaško življenje je spoznal, da tu, zlasti na prostem, ni priporočljivo kaditi pipe. Ko se je z železniške direkcije vračal proti domu, je za trenutek postal na Corsu. Razmišljal je o blagodejni spremembi zaposlitve, ki ga je doletela. Tu je bil zdaj v suknjiču, ki je bil skorajda odveč, tam pa bi moral imeti na sebi vsaj še sukneni plašč, da bi mu bilo toplo. Do polovice nabasano pipo si je vtaknil v usta in  jo hotel prižgati, ko je nekdo  vanj zalučal limono, ki mu je v trenutku, ko je zadela njegovo lice, izbila pipo iz ust, da je poletela preko glave in treščila na kamnita tla.

*    Vzemite kolikor hočete. Vse to ostane tukaj…

**  Hvala vam, stric vojak

Trst je bil avstrijsko in ne italijansko mesto! Žal mu je bilo nove pipe. Skledica je počila in bila je neuporabna. Karl je kadil samo pipo. V tem je užival in ves obred okrog  priprave na kajenje je imenoval, šola. O pipah je vedel veliko.  Kajenje pipe je bilo zanj življenjska naravnanost,  ki je za nič na svetu ne bi zamenjal. Če je kdaj v življenju trošil denar za nepotrebne reči, potem ga je za trošil za pipe in imel jih je za celo zbirko. Najraje je imel ukrivljene, Petersonke. Morda zato, ker so se mu še najbolj skladale z njegovim značilnim, orlovskim nosom. Vsako od pip, ki si jih je pripravil za naslednji dan, je skrbno zavil v krpo in jih  shranil v notranji žep suknjiča. Zvečer pa je potreboval vsaj pol ure, da je s konjakom očistil skledice, ustnike pa s posebnimi paličicami.  

V prvih dneh maja, tisoč devetsto osmega, so Karla le premestili v Ljubljano, v  njegovo rojstno mesto. V Šiški, na Gasilski ulici, je bilo polno železničarskih hiš in v eni od takih dvodružinskih, lepo urejenih hiš, je Karlova družina dobila novi  dom. V teh letih, kar je bil na tujem, pa čeprav v isti državi, je mesto postalo leglo  pravih in navideznih Nemcev. Če v trgovini nisi  naročil živeža v nemškem jeziku, so te gledali zviška in postrani. Če otroka nisi vpisal  v Schulverein*,  si bil prav  tako deležen prezira. Nekega dne mu je nemški znanec, skorajda sosed, navrgel:

»Weiss du Kanoni, du bist der niemand hier!«**

Karl mu je odgovoril  preudarno, tako kot je znal, v materinem jeziku.

»Prav, če ti tako misliš! Vendar Ljubljana je moje rojstno mestno in  moja rodna zibelka, ti si pa svojo poišči onkraj Karavank. V Monakovem ali pa Solnogradu…«

Hansi, Ivanček, pa tudi Vanko, kakor so ga nekateri klicali, je najprej govoril nemško, nato Italijansko, šele tretji jezik je bil njegov, materni jezik. Šiška je bila v tistih letih  Evropa v malem. Govorili so v italijanskem, češkem, madžarskem, hrvaškem in furlanskem jeziku, vsi pa so se med seboj razumeli in prijateljevali. Zlasti otroci. O prijateljstvu med odraslimi se je zaradi burnih  razmer, v katerih se je takrat nahajala monarhija, lahko le sanjalo. Nasprotja med liberalno in klerikalno strujo  so tudi med Slovenci vse bolj silila v ospredje in jih cepila na dvoje. Solidarnost in tovarištvo se je izkazovalo le znotraj železničarskega življa, ki je naseljevalo Šiško od Ruske, pa tja do Podjunske, oziroma Aljaževe ulice. Hansi je imel sprva velike težave pri sporazumevanju, zlasti s tistimi vrstniki, ki so govorili samo slovenski jezik.  Pri šestih letih  ga niso klicali Hansi, Janez, Vanko ali Ivan, pač pa »Hans wurst, Janez klobasa!«

To ljubljansko predmestje je  bilo proletarsko! Morebiti je bilo na vsem področju takratne Oberšiške in Unteršiške, torej zgornje in spodnje Šiške, kakih deset gruntarjev. Vsi drugi so bili železničarji. Njegovi vrstniki s katerimi je preživljal otroštvo pa so bili Ervin iz Budimpešte, Max, ki je bil iz Vidma v Furlaniji, pa Ernst iz Innsbrucka in Otto iz Češke. Pa domačini, Šiškarji seveda. Jule, Mirko, Stane, Franjo, Marko, Cvetko. Tisti čas je bilo na šišenskih ulicah in travnikih slišati sedem do osem različnih jezikov.  V Šiški  je napravil pet  razredov osnovne  šole, klasično gimnazijo z  maturo pa je končal v Ljubljani. Mati mu je bila vzor in bila mu je zaupnica, kadar je potreboval tolažbe. Njeno fotografijo je imel vrsto let spravljeno v obledeli modri kuverti, shranjeno tako,  kot dekle hrani pramen svoje kite, ki si jo je dala odrezati potem, ko je v zakonski postelji postala žena. Spomin na mater je edinstven, neprecenljiv, poln neponovljivosti.

*      šolsko društvo

**    Veš kaj, Kanoni, saj sploh nisi od tu…

Čudoviti spev o materi je kasneje izpovedoval le ob izrednih priložnostih in to le izbranim prijateljem. Kot otrok se je najraje zadrževal v kuhinji. Ko  je mati  zjutraj  zakurila ogenj v štedilniku, da je s svojo toploto zlezel v zadnje sanje  prebujajočega se malega Hansija in ga s svojo gorkoto  predramil iz sna, je  v kuhinji začutil varnost, zavetje in toplino matere.  Ko se je docela zdramil  pa je sedel za mizo, kjer ga je že čakala kava in pa košarica, do vrha napolnjena z janeževimi kolači. Od nekdaj je imel rad te preproste kolačke. Morda zato, ker jih  je sam pomagal kriviti na stari steklenici, ki je bila od  njegovih malih nog ves čas nekje pri roki. Enkrat na okenski polici za zalivanje rož, drugič pa ob  štedilniku, napolnjena s svežo vodo za pripravo kosila ali večerje. Karl je zarana odhajal od doma. Kadar ga je pot vodila v Zagreb, je moral  vstati že ob četrti uri, če pa je šel do Maribora, pa kako uro kasneje. Mati pa je bila ves čas doma in tako je ona prevladala v dejanju ali dajanju tistega, česar se otrok oprime in vzljubi. Taka vez se vzpostavi kar sama od sebe. Nehote. Nekdo pač prevlada. Mati je vedno, tudi če je imela še toliko dela, našla čas za  knjigo. Na pamet je znala najmanj polovico Prešernovih pesmi. In čeprav jih zadnja leta tudi pojo, je nekatere izmed njih pela že takrat. Nezakonskega otroka je pela v tako otožnem molovskem načinu, da je tudi sam včasih zapel z njo.  Lepo Vido pa je prepevala na domačem dvorišču, ko je obešala perilo ali pa z motiko urejala gredico zelenice, da ni trava preveč nebrzdano rasla na urejeno peščeno pot, ki je vodila do vhoda njihovega stanovanje. To petje, to branje, ta ljubezen do domače slovenske besede je  v malem možu pustila globoke sledi.  Spodbujala ga je v vsem, kar je počel. Že od malih nog je rad bral, a kaj, ko so bile knjige takrat drage, zato si jih je  njegova mati za dan ali dva sposojala pri prijateljicah, da jih je  lahko prebral.

Nekega dne pa je Hansi pripeljal domov svojega vrstnika. Prvega pravega, ljubljanskega prijatelja. V rokah je držal dolgo, črno škatlo  in mati je takoj vedela, da je v njej violina.

»Kajne mamica, da mi boste tudi vi kupili violino. Tako rad bi se učil igranja violine,« je proseče, skoraj roteče  prosil svojo mater.

»Če bo lepo spričevalo, ne vem zakaj ne bi našli toliko soldov, da ti  kupimo violino,« je odgovorila.  Obljuba, da bo dobil ta milozvočni inštrument in se ga učil, ga je tisti dan tako vznemirila, da še dolgo v noč ni mogel zatisniti oči. Želja v njem je gorela in postajala  vse bolj pekoča od silnega vzburjenja. Bil je marljiv in prizadeven učenec z odličnim spričevalom  in  vzornim vedenjem, zato ga je mati po  končanem drugem razredu nižje gimnazije prijela za roko, in ga odpeljala v mesto k trgovcu Brezniku, ki je bil tudi sam komponist in flavtist, in tako izpolnila dano obljubo. Zdaj je še sam začel svojo glasbeno pot in to s tako ljubeznijo in predanostjo, da se je v višji gimnaziji  znašel na razpotju. Naj študira glasbo, ali naj  se  zapiše medicini. Ta mu je bila blizu že od malih nog, saj je ob materi dobesedno rasel z njo. Jožefina je bila odlična zeliščarica in porodničarka in mnogim ženam v Šiški je pomagala pri porodih, ali pa jim je pripravljala zeliščne mešanice za lajšanje njihovih težav. Vsi so jo želeli in vsi so jo klicali, če je bil kdo potreben njene pomoči. Doma so imeli tri zajetne knjige, ki so obravnavale vedo o naravnem zdravljenju. Te knjige je spisal Platen, takrat zelo znan na obravnavanem področju. Vsaj tako, kot je bil njega dni Kneipp. Vse te knjige je njegova mati prebirala, jih študirala in po njih je smel listati tudi Vanko. Z izostrenim čutom ga je usmerjala v tiste dejavnosti, v katerih se je prepoznaval, in kasneje prepoznal.

Galetov bajer in dokaj strm breg Šišenskega hriba sta mnoge mladeniče tedanjega časa vabila v svet vse bolj razvijajočega se smučarskega športa. Vanko pri takem klicu ni bil izjema. Za smučanje je kazal izreden talent. Prav tako tudi za alpinizem. Edina športa pravzaprav, ki sta v njegovem življenju pustila neizbrisen, pionirski pečat. Šišenski hrib je kmalu postal le neznatna vzpetina. Hlepel je po višjih, bolj strmih, bolj drznih in  bolj adrenalinskih podvigih. Vabile so ga gore! Vabila so ga pobočja Julijcev in Kamniških planin in vabil ga je študij. Rad je imel slovenski jezik. Ljubil ga je drugače kot vrstniki, saj je moral marsikaj nadoknaditi, zato  je bil eden od najbolj prizadevnih učencev. Naravnost oboževal pa je latinski in grški jezik. Teh dveh se je  učil tako  zagnano, da se je pri trinajstih letih, še v nižji gimnaziji, na pamet naučil Iliado v grškem jeziku in si jo  venomer ponavljal, kadar je stopal po tivolskih poteh proti šoli.

»…reče in brušeni meč izdere odločno iz nožnic, zmeraj je visel nared, ob boku mu težak in velik; plane prihuljen naprej ko orel visoko leteči, kadar na zemljo spusti se, skoz gosto temino oblakov…« Pogledal je navzgor proti nebu, skozi košate krošnje majsko razcvetelih mogočnih kostanjev, če ne bi od kod zaprhutal orel in mu prekrižal pot, ko  je za seboj  zaslišal nadaljevanje pesmi.

»…bodi, da nežnega janjčka, da plašnega zajca ugrabi…«

Bil je njegov profesor latinskega in grškega jezika, doktor Fran Bradač. Strah in trepet številnih dijakov. Toda nič strašanskega ni bilo v tistem trenutku na obrazu tega spoštovanega gospoda učitelja. Prej bi dejal, je pomislil, nekakšna naklonjenost in odobravanje, da mladenič  tudi takrat ko je sam, ko ga nič ne veže, vsaj tisto ne, kar je vezano na šolo in na pouk, izraža svoj odnos do antične kulture s ponavljanjem ene od najmogočnejših pesnitev antične Grčije.

»Kako pa se pišete, mladi mož?«

»Kanoni. Ivan  Kanoni,« mu je odgovoril.

»Zanimiv priimek. Pa veste, kaj ta priimek pomeni v grškem jeziku?« ga je vprašal.

»Seveda vem. Pomeni natančno to, kar pomeni tudi v slovenskem jeziku. Množinsko ime za top, kanon.«

»Le tako naprej, le tako naprej,« je dejal profesor in zdaj nekoliko hitreje stopil mimo železniških tirov in se napotil proti Bleiweisovi cesti. Vanko, Ivan ali Janez, vsak njegov krog prijateljev ga je klical po enem od imen, ni nikoli verjel, da je njegov rod izvira iz Italije, čeprav je na zibelki njegovega deda, najdenčka v Trstu pisalo, ko je bil položen pred samostan sester usmiljenk, Carlo Cannoni. Trgovske poti so bile tedaj razvejane  in ladje so tedensko plule iz južnega Jadrana proti Trstu. Ta ljubezen do grške kulture je bila klic pozabljenih spominov. Edini svet, ki ga je zares vabil in v njem prebujal želje in koprnenje, je bil antični svet stare Grčije. Na otoku Krfu je polno krajevnih označb, ki se  imenujejo Kanoni. Mnogi trgi in ulice, tudi hoteli, se imenujejo Kanoni. Tudi v vili Miramar pri Trstu je vrtiček z imenom Giardino Kanoni. Ime pa je  vrtič dobil po mojstru vrtnarju   Cesarja Maksimiljana, Kanoniju. Pisano s K in ne s C!

Po  končani 1. svetovni vojni in nastanku nove države, je tudi nekdanji šišenski premožnejši sloj skoraj obubožal. Pomanjkanje vsega je postalo del vsakdana in ni ga bilo kraja ne mesta, kjer ne bi bilo demonstracij, ki so se vrstile zaradi vse večje in naraščajoče draginje. Čeprav so živila dosegala nekajkratno osnovno vrednost in je denarja primanjkovalo že za najosnovnejše potrebe, so možje v telovnikih še vedno nosili zlate žepne ure, pripete na sijoče in debele zlate verižice, gospe pa so se naokoli kazale s štrausfederji v klobučkih, vratove pa so jim zaljšale sijoče verižice z medaljoni. Draginja je terjala svoj davek.  Iz dneva v dan je bilo vse manj tistih, ki so se tudi navzven ponašali s svojim premoženjem. Najprej so zlate ure zamenjale srebrne, klobučne sponke so  gospe prodale za ozimnico, vratove skrile z zapetim gumbom bluze, gospodje pa so zlate in srebrne žepne ure  kmalu zamenjali za ročne. Ne le šišenska, pač pa tudi ljubljanska gospoda. Razmere v novi državi  so postajale vse bolj napete, vse bolj negotove. Veliko železničarsko stavko devetnajsto dvajsetega, je vsa Šiška spremljala pokončno in v strnjenih vrstah, ko je bilo potrebno zaščititi družine. Začela  se je natančno ob polnoči. Če je bil vlak tedaj na poti, ga je moral strojevodja v znak solidarnosti ustaviti in  tako izkazati svojo pripadnost stavkajočim delavcem. Karl je s svojo skupino, ki jo je vodil Simoneti, stražil kurilnico, da je stavkokazi ne bi zasedli.  Brutalno nasilje je sledilo na vsakem koraku in delavce so  s silo priganjali, da odidejo na delo. Žandarmerija in policija sta ponoči vdirali v  železničarska stanovanja in hiše, da polovijo kurjače in vlakovodje.  Tak teror je kmalu dosegel vrelišče, saj je stavka postala vsesplošna in ni šlo več samo za železničarski revolt, pač pa za vsesplošno delavsko stavko. Železničarji so dobili zatočišča pri sosedih, prijateljih in tedaj se je zares izkazala solidarnost proletarske, internacionalne Šiške. Sledili so usodni dogodki na Zaloški cesti, kjer je pod streli  žandarjev in policije padlo dvanajst delavcev, ubit pa je bil tudi nedolžen otrok.  Stavko so, kot je znano, krvavo zatrli, a je duh pokončnosti ni omajal kljub temu, da je bilo po njej veliko takih, ki so se sami javili na železniškem uradu in  seveda znova dobili delo, ko so jih temeljito navzkrižno izprašali o njihovi vlogi v času upora. V  Šiški se je o minulih dogodkih govorilo z neprikritim srdom in ogorčenostjo in železničarji so postali v nekem smislu še bolj strnjeni in povezani med seboj.  Karl je imel na Zaloški cesti veliko srečo.  Bil je v četrtem paru, ko so pod streli  začeli padati tisti, ki so stopali v prvih dveh.  Dogodki so seveda pustili globoko sled tudi med  šolajočo se mladino in Ivan je vsak trenutek izkoristil za izmenjavanje stališč o  represiji oblasti, še posebej s  sošolcem in prijateljem Stankom Sotoškom, s katerim sta vse pogosteje zahajala v planinski svet.  

Kako vse skupaj uskladiti, da bo njegov notranji klic pomirjen in da bo vsaka od ljubezni, vsaka od obsedenosti, ki so ga že ujele v svoje mreže, dobila svoj kos njega samega? Če bi živel v nepreglednih Sibirskih tundrah bi bil pomirjen in bi bil lovec. Če bi živel le v neprijaznem gorskem svetu, bi si izboril  svoje mesto tudi tam, tako kot volkovi in svizci, ki preživijo  neprijazen zimski čas, ker jih je narava pripravila na tak način življenja. Njega ni. Sam se je moral naučiti vsega. Sprva z nerodnimi zavoji in številnimi padci  na doma narejenih smučeh, kasneje pa pod vodstvom izkušenih vodnikov v ostenju Turnca in še kasneje, ko je že osvajal stene in vrhove slovenskih gora, se je učil na svojih napakah in jih pri naslednjih vzponih in spustih popravljal in pilil.  S Sotoškom sta postala redna smučarska obiskovalca Komne in Pokljuke, v stenah Kamniških Alp in Julijcev, pa sta sproščala gorniški adrenalin. Neskončno sta bila zaljubljena v  planinski svet. Kadar je naneslo, da bo Karl pognal lokomotivo do Rateč, je bilo že zvečer vse pripravljeno za pot.  Zvrhan nahrbtnik hrane in pijače, rezervne rokavice in nogavice, kapa, očala. Ko v nahrbtniku ni bilo več prostora, pa je čezenj z usnjenim jermenom pritrdil še dereze. S  Stankom sta navadno iz Planice krenila proti Tamarju, tam pa sta se odločala dalje. Levo proti Mojstrovki, ali pa desno proti Jalovcu. Vse te ture sta opravila na smučeh. Ljudje, domačini, presenečeni nad njuno opravo pa so ju tedaj zbadali z vzkliki,  »kam pa kam, gaugarja,« češ, da nosita s seboj  vislice, ko sta  preko ramen nosila prekrižane smuči. Pisalo se je leto tisoč devetsto enaindvajseto in vse je bilo bolj ali manj v povojih tistega, kar se je v  Zgornjesavski dolini imelo zgoditi kakih deset let kasneje. Zimski čas sta oba žrtvovala za svoje gorsko zorenje, spomladi in jeseni pa sta se intenzivno posvečala le študiju. Vanka je planinski svet slovenskega sredogorja in vršacev tako prevzel, da je začel o njem pisati. Pisal je gorniške dnevnike, Stanko pa je na takih turah zapisoval vse tisto, kar je nanj naredilo neizbrisen vtis. Od pojavnosti drevesnih vrst, do strukture  gorskega gozda. Minila je še ena zima,  dokler se nista leta tisoč devetsto dvaindvajsetega, ko sta postala bruca na zagrebški Univerzi, Stanko mlad šumar, kot se je tedaj reklo študiju gozdarstva, Vanko pa bodoči zdravnik, še sama organizirala in postala člana gorniško smučarsko turističnega društva Skala. Vanku je svet planin pomenil to, kar je drugim pomenila cerkev. V ta svet  je venomer vstopal  kot v nekakšno svetišče, v katerem je lahko izzival bogove, in če gledamo na alpinizem malo drugače, bi lahko dejal, da je postal eno z bogom v naravi. Ne v kabinetni sobi, ne v predavalnici, ne v cerkvi, ampak v naravi, se pravi v neokrnjenem in nepokvarjenem svetu, ki ne razodeva obilice človekovih stopinj, ki še ne daje občutka, da je človek ta svet izmaličil in pokvaril, ali mu storil zlo. Alpinizem je namreč ravno tisti svet, ki človeku to najbolj omogoča. Že kot otrok je bil ves iz sebe, če je slišal besedo o kakšnih ekspedicijah na severni tečaj. O Amudsenu  je vedel na pamet  povedati vse njegove podvige. Pravil je, da je bil tisti čas zanj  eden najlepših obdobij. Ja, komu pa v otroškem svetu kreativne domišljije ni lepo? Karl mu je zvaril železne sani, potem pa je z njimi krenil na svoje ekspedicije na Šišenski hrib, najraje nad Galetov bajer. Tam je kot porednik napadal svoje vrstnike. S sanmi, težkimi  in močnimi kot tank, se je zaletaval v druge. Šibkejše, lesene, da jih je mnogim pokvaril in so potem točili solze, ki so v zimskem mrazu zmrzovale na licih. Lotil pa se je tudi drugih podvigov. Na te sani je naložil jedače in pijače, odejo in  gorilnik, ter se podal na pravo ekspedicijo. V snežnem metežu se je odpravil v Šišensko hribovje in si zamišljal, da je član Amudsenove ekspedicije na Severni tečaj.  

Vse planinske ture sta s Stankom načrtovala skupaj. Vse naloge sta izpolnjevala družno! Človeka najbolje spoznaš v nepredvidljivih razmerah. Spoznavaš njegove strahove, spoznavaš njegov pravi obraz, ki ga razodene le nepredvidljiva situacija. Nekega dne, ko ju je Karl spet vzel s seboj na lokomotivo in zapeljal do Rateč, sta, kot že mnogokrat dotlej, odrinila proti Tamarju, od tam pa na Kotovo sedlo. V dolgih girlandah sta nato puščala svojo pionirsko smuško sled v novozapadlem pršiču in  v Ljubljani oddala dnevnik. Skalaši so na dom dobivali pozive. To je bil čas, ko so mladeniči izzivali neokrnjeno naravo. Peš! Ne z avtomobili, ne  z motorji in ne z žičnicami.

Tako sta nekega dopoldneva dobila poziv, da morata nemudoma, ko sta bila že oba v drugem semestru, pri priči kreniti na Kamniško sedlo proti Frischaufovemu domu, od tam  na Savinjsko sedlo, potem preko zelenega snega pod Skuto, in premagati severno steno te gore.  Dnevi so bili že hladni in v jutranjih urah so meglice s seboj že prinašale vonj po bližajoči se zimi. Prvi dnevi novembra so za obiskovanje gora najbolj neprimerni, sta modrovala na vlaku, ki je zarana, že ob  polpeti uri zjutraj krenil iz Šišenske postaje. Temperaturne razlike, ki  v tem poznem jesenskem času znašajo tudi dvajset in več stopinj pomenijo nevarnost. Kamenje se kruši s skalovja in kotali  navzdol tudi tam, kjer tega ne pričakuješ. Koliko zgodb sta slišala o nepredvidljivosti gora v novembrskih dneh.  S Kamniške postaje sta krenila proti Bistrici malo čez peto. Poldrugo uro kasneje sta že grizla kolena proti Kamniškemu sedlu. Jutro, ki se je napovedovalo, je obetalo lep in sončen dan. Daleč na vzhodu, kjer edino Boč še sili kvišku in s svojim zaobljenim vrhom predstavlja zadnjega osamelca Kamniško Savinjskih Alp, je vzhajalo sonce.  Na turo sta se dobro pripravila in tudi noge so ju na spolzkem prodišču ubogale. Nobene bolečine, ki spremlja nevešče gornike ni bilo čutiti v njih. Če bi štela korake - koliko jih je do vrha? Nekoč je bolj za šalo kot zares, štel korake od Galetovega bajerja do vrha Šišenskega hriba. Naštel jih je precej več kot tisoč. Ko  se je  kako leto kasneje spomnil koliko jih je naštel prvič, je podvig ponovil. Bilo jih je za dobrih osemsto.

Njegovi koraki k osvajanju neosvojenega so postali čez čas odločnejši, bolj preudarni, predvsem pa nič več negotovi. Postali so daljši, odločni! Naloga, ki sta jo dobila, je bila polna pasti. To je bila tura, ki je od obeh skalašev terjala zvrhano mero previdnosti, prežeto z drznostjo in dobro fizično pripravljenostjo in planinsko iznajdljivostjo. Tu je  doživel nesrečo.

Padel je in bil po Stankovi pripovedi najmanj pol minute brez zavesti. Ko se je osvestil, je najprej uzrl prijateljev zaskrbljeni obraz, nato pa opazil, da se mu je ura ustavila, in da je tudi nekoliko obtolčena. Ko je zrl v udrtino in počeno steklo na svoji uri, ki jo je dobil za maturitetno spričevalo, pa je začelo na Je­zerskem zvoniti. Bila je dvanajsta. Nista odnehala. Pot sta absolvirala, kot se za  predana skalaša spodobi. Vso zahtevano turo sta premagala, vendar jima pozneje nihče ni verjel, ker nista imel datiranega žiga, planinski domovi pa so bili zaradi skorajšnjih  zimskih razmer že zaprti. Šele spomladi so tisti, ki so ju poslali na to pot in niso verjeli njuni pripovedi, preverili kontrolo poti. Markacije, ki sta jih puščala za seboj, so potrdile verodostojnost opravljene naloge in v skalaško izkaznico so jima z nekajmesečno zamudo vpisali opravljen podvig. 

Gorništvo s prvenstvenimi vzponi in smučarskimi spusti je čista filozofija prežeta s spoznavanjem samega sebe in prav zanimivo je, da se tega človekovega izzivanja psihoanaliza še ni lotila. Plezanje v steni je pravcato izživljanje strahu. Bolj ko so se umikali meseci, bolj je spoznaval, kako ga je ta svet vsrkal vase.  Karl mu je za zimo, v začetku novembra devetnajsto šestindvajsetega iz Innsbrucka prinesel nove smuči. Izdelane so bile iz hyckorija* in ne jesena, kakršne so do tedaj prodajali  v Ljubljani.  Vezi Bilgeri, pa so bile kot nalašč za turno smuko.  Na božični dan leta šestindvajset, sta se s Stankom vrnila v Ljubljano. Njun načrt je bil, da takoj po novoletnih praznikih kreneta na turo v Triglavsko pogorje.  Dvanajstega januarja sta sedla na vlak za Bohinjsko Bistrico, domov pa bi se morala vrniti štiri dni kasneje; vendar je za njima izginila vsaka sled. Izbrala sta najtežjo planinsko turo za ta letni čas. Zimski vzpon mimo Savice pod Komarčo, v Triglavsko pogorje.  Navsezgodaj sta krenila iz  hotela  proti svojemu cilju. Sprva s pripetimi smučmi, ko pa tako ni šlo več, sta si nadela krplje.  Pot  proti Savici se jima je  zdela mnogo bolj naporna, kot pa ob zadnjem obisku.  V minulih dneh je zapadlo več kot dva metra snega in ta sneg sta zdaj s smučmi, ki sta jih  na vsakem koraku

*         Ameriški oreh iz katerega so v 1.polovici 20. stoletja izdelovali kvalitetne, alpske smuči

polagala v sneg pred seboj premagovala in zdelo se jima je, da ga je vse več in več. Snežišče ga je spomnijalo na kipeči lonec mleka. Kako prijetno bi bilo zdaj na kaki majerici piti vroče mleko, v katerega si je  navadno nadrobil toliko kruha, da je žlica stala pokonci.  Snežni nameti so ponekod segali tudi do šest metrov visoko. Gaz, ki sta jo puščala za seboj, je v tej neokrnjeni naravi neskončne beline spominjala na ledeniško razpoko. Bila je ravna, brez odvečnih korakov navzgor ali navzdol. Pod Savico, blizu karavle, sta  postala. Vedela sta, da je to zadnja postaja do koder človek še nekako prileze v takih razmerah. Od tu naprej gredo le še gamsi in seveda skalaši, saj ju od tod dalje čaka le še samotni svet gora in sneg, ki je ves bohinjski kot odel  v popolno tišino.  Na  strmini, kjer so kvišku silile  le še bukve, se je vsak njun korak in vsak meter premagane strmine  zdel  neizmerljiv.  Svet relativnosti  jima je v teh razmerah postajal vse bolj razumljiv. Če bi ga kdo vprašal, kako dolg je en meter, bi najbrž odgovoril, da je to odvisno od tega, kje in kdaj ga želiš izmeriti. En meter v mestu, se že ne more kosati z enim metrom v skalovju. Pod zadnjim robom, kjer je v poletnem času zagruščen žleb,  sta bila pri koncu z močmi, a sta vseeno prilezla do vrha. Gnala ju je trma. Poleti je ta vzpon  sprehajalna pot. Vsak prepad je jasno viden in zavarovan z lesenimi ploti.  

Sneg, kakršnega nista pričakovala, se je v debelih nanosih oprijemal drsnih ploskev smuči. V strašljivem zatonu  dneva, ko se je nebo odelo v najbolj nenavadne barve in ko se je vse zdelo varljivo blizu, sta počasi prismučala do  Črnega jezera. Že več kot dvanajst ur sta bila na poti. Misel na varno zavetje planinske koče je vse bolj polzela iz realnega sveta, v zavest pa se jima je zajedal strah. Strah pred nočjo.  Nenadna tišina, v katero  se je odela pravkar spočeta noč, je trajala morda le nekaj sekund. Odsevi vrhov so se v grotesknih oblikah odslikavali pred njunimi očmi. Megla se je pripodila  sprva s severa, nato pa jo je veter zavrtinčil na vse strani neba. Premražena in izčrpana  sta si nadela debela volnena puloverja, ki sta ju imela v nahrbtnikih in krenila dalje. Naprej! Hodila sta vso noč in svit se je plazil  prek sivine prebujajočega jutra, a koče ni hotelo biti na spregled. Minute so se vlekle v ure in neskončno raztegljiv je postajal čas, dokler nista v prvem jutranjem svitu, nekaj deset metrov vstran, opazila sledove smuči…

»JUTRO«, Štev. 15   19.01.1927 (sreda)

V Šiški, pa tudi v Ljubljani med akademsko mladino, se že nekaj dni kolportira vest, ki izraža domnevo, da so naše planine zopet zahtevale dvoje mladih življenj. Iz Ljubljane sta se preteklo sredo odpeljala akademika, medicinec  Ivan Kanoni in šumar Stanko Sotošek, oba iz Šiške, da napravita turo v Triglavsko pogorje do Sedmerih jezer. Oba sta bila dobro opremljena, vendar pa nista računala z mogočo spremembo vremena. Kanoni in  Sotošek sta prenočila v Bohinjskem hotelu Zlatorog,  v gore pa odšla s smučmi zarana v četrtek z namenom, da se vrneta s sedmerih jezer do nedelje, preko poti do Vodnikove koče in Staničeve koče čez Krmo v Mojstrano. Ta svoj načrt sta tudi sporočila tistim v Zlatorogu. Turista sta odšla, nista pa še do danes končala svoje ture in se nista vrnila z gora. Oba je namreč očividno zalotil v soboto v gorovju snežni metež, pred katerim sta se v najboljšem slučaju rešila v kako kočo, v katero pa sta mogla priti le siloma, ker s seboj nista vzela ključev. Radi snežnega meteža jima je sedaj pot nazaj odrezana, tudi ako sta res našla kako zavetišče. Preti jima pogibelj vsled lakote, ako ju ni že strl kak drug nesrečen slučaj. Sotošek bi moral včeraj zvečer polagati na šumarski fakulteti zagrebške fakultete državni izpit. Kakor smo izvedeli, je iz Ljubljane že včeraj odšla na hitro sestavljena rešilna ekspedicija, ki sta jo organizirala člana kluba Skala Borštnar Franjo in Čop Slavko, istočasno pa so bili obveščeni tudi jeseniški in mojstranski smučarji, da pomagajo pri reševalni akciji, istočasno pa, da ugotovijo usodo obeh izgubljenih turistov. O dogodku bomo še poročali«.

Kar nekaj časa sta potrebovala, da sta dojela, da so to njune sledi. V Triglavskem labirintu  sta se ujela v začaran krog.  Enkrat sem, drugič tja. To se rado zgodi. Tudi njima je ušel nadzor nad pokrajino in zdaj sta vsaj vedela, da bo treba proč od smučin. Bolj desno! Malo pred deseto uro, po dvajset urnem tavanju v labirintu snežnega viharja, sta prispela do velikega snežnega nanosa. Planinska koča je postala v teh zimskih dneh spojena z naravo Triglavskega pogorja. Sneg je prekril vse. Osamele kozolce, krmišča in planinske  kažipote.  S krplji na nogah je Vanko poskakoval  okoli koče, potrkaval na deske, da je zamolklo odmevalo v tihoti snega, kot da ni utrujen. Zdelo se mu je, da trka po orjaški violini. Tudi koča ima svojo resonanco. Bo že zapela. Slej ko prej bo udaril na najšibkejšo skodlo. Tum, tum, tok, tok, je odmevalo le toliko, da je ta zvok slišal le on, sam. Ob naslednjem udarcu pa je votlo zadonelo. S cepinom je označil mesto in pomahal Stanku v pomoč. Skodle so kot za šalo popuščale močnemu  prijemu cepina in med prečnimi drogovi sta si razprla dovolj širok vhod v kaščo. Z notranje strani sta odprtino zadelala, iz shrambe pa vstopila v  osrednji del koče in vsak na svoji klopi  obležala in zatem utonila v spanec.

Zjutraj je vihar še bolj besnel.  Veter, ki je vel izpod Triglava je butal v lopute in se tihotapil skozi špranje v notranjost koče. Tako je bilo ves dan in tudi naslednjega dne ni nič kazalo, da bo ujma pojenjala. Že tretji dan sta bila ujetnika viharja. Hrane sta imela le še za en dan. Vanko je iz nahrbtnika potegnil beležnico in svinčnik in začel pisati. Vedno je pisal dnevnik. Zdaj je bil že četrti dan v zaostanku. Popisal je nekaj listov kolikor je potreboval, da je strnil dogodke minulih dni v smiselno pripoved. Z željo po skorajšnjem odhodu in mislijo na vremensko prijaznejši jutrišnji dan, sta si voščila lahko noč in zaspala. Dve uri kasneje ga je lakota prebudila iz sna. Stankova postelja je bila prazna. Skozi priprta vrata je opazil pramene migetajoče svetlobe, ki jo je oddajala  petrolejka. Krenil je svetlobi naproti in za mizo uzrl tovariša, ki je imel pred seboj razgrnjeno specialko Julijcev in s svinčnikom  vanjo  risal morebitne smeri za rešitev.

»Tudi ti ne moreš spati?«  ga je vprašal.  Njegovo vprašanje je ostalo brez odgovora, zato pa je bilo Vankovo odkimavanje bolj kot ne, zgovorno.

»Razmišljam kam in kako, v takih razmerah. Čez Komarčo, čez Prode na Ovčarijo, na  Podrto goro in Komno? Edina  verjetna pot, ki bi jo v takih razmerah uspela opraviti, je čez Hribarce. Družno sta glodala to noro misel, čeprav se je zdela še najmanj blazna od vseh drugih. Torej kreneta zjutraj čez Hribarce. Na ogenj sta naložila zadnji kos lesa. Zadnji kos macesna, ki sta ga prvi dan s sekiro podrla na mestu, kjer je iz snega štrlel kvišku.

Zaspala sta. Ni bil mraz tisti, ki je Vanka predramil iz spanca. Bilo je škripanje desk in čivkanje. Kot bi nekdo klical kokoši k piči. Ko je dodobra  odprl oči, je zagledal prijatelja, kako se mu počasi bliža z visoko dvignjeno roko, v kateri se je svetilo rezilo  sekire. 

» Kruce laudon, za piščanca me ima!« Do pasu se je vzravnal in počepnil na posteljo. 

» Stanko, hudiča, kaj za vraga, kaj boš s to sekiro…?«

»Čiv, čiv, pi, pi, pi…,« in zamahnil je s sekačo počez, da se je njeno rezilo globoko zasekalo v leseno bruno planinske koče. V istem trenutku je skočil pokonci in objel svojega prijatelja. Stanko  je odrevenel in Vanko je čutil, kako telo njegovega prijatelja drhti. Od nog do glave je sestradano telo pulziralo in zdelo se mu je, da brez glasbene spremljave plešeta svoj smrtni ples, ko se je tudi sam začel tresti v Stankovem ritmu. Stiskal ga je, dokler ni obmiroval. Dokler ni želja po krvavem mesu v njem zamrla in dokler se mu ni vrnilo spoznanje, da piščancev tu gori pač ni.  Stankove oči so žarele v želji po koščku hrane. Nobenega spanca ni bilo več. V polsnu sta se izmenično trgala iz dremeža in  motrila drug drugega.

Vihar se je polegel. Zavedala sta se, da je pot do rešitve ena sama. Pot po kateri sta prišla, torej pot čez Komarčo. Oblaki  nad Triglavskem pogorjem so se začeli trgati in pokrajina je postajala vse bolj prepoznavna. Toliko snega, kot ga je zapadlo tokrat, ni pomnil nihče. Pot do planinskega kažipota je bila naporna, kot bi v nahrbtnikih nosila popolno alpinistično opremo, čeprav sta bila ta skoraj prazna. V poznih večernih urah je nad  Belo skalo znova završalo, sneg je zavrtinčilo v tulec in sivo črni oblaki so spet prekrili nebo, da se ni videlo niti pedi pred seboj. Rahel sneg je postajal vse gostejši in  če bi tokrat skrenila iz smeri, bi bila zagotovo izgubljena. Drug drugega sta bodrila, ko sta ječe merila korak za korakom. Tura, ki bi jo v drugačnih razmerah opravila kot za šalo, je postajala agonija, postajala je boj za življenje, za preživetje. Zamolklo bobnenje je prišlo iznenada.  Nevidna dlan ju je položila na vrh plazu in vdana v usodo sta se prepustila drsenju po snežnem toboganu. Ko sta se zavedla, sta globoko pod seboj zagledala luč, ki je brlela v  gluhoto noči in ju  je prežela z upanjem, da so  ljudje blizu.  Zdaj sta  uzrla celoten predel Ukanca in nad jezerom so  svoje  kolo zaplesali trgajoči se oblaki, ki so  se kot  razigrani gorski škrati  pripodili v dolino izpod Vogla.

»Na pooooooomooooooooč,« sta vpila zdaj eden, zdaj drugi, tretjič oba skupaj. Slišali so ju. Od spodaj se je zaslišal  graničarski glas.

»Čekaj goooore. Ekspedicija je več krenula. Čekaj goooore!«

Zagotovo njuno vpitje ni sprožilo naslednjega plazu. Ni ga moglo. Pa vendar je spet zabobnelo in izza skalovja ju je  že v drugo zajelo in odneslo navzdol. Ko  ju je nekaj deset metrov niže odvrglo med drevje in skalovje, sta le nemo opazovala drug drugega. Moči, da bi si karkoli rekla, ni bilo več.

»Ostani priseben. Rešen si. Savica ni daleč. Graničar je dejal, da so reševalci na poti. Kmalu bodo tu. Vzdrži!« 

Telo je zmoglo le še toliko moči, da je tipaje poiskal Stankovo roko in jo močno stisnil k sebi.  Zaspal je. Ko se je  dramil  iz prijetnega sna se mu je zdelo, da so njegove ustnice sladke. Obliznil si jih je. Res je čaj! Niti toliko moči ni bilo več v njegovem telesu, da bi odprl oči. Prepustil se je snežni postelji in  vse bolj prijetnemu dremežu, ki ga je zazibal v spanec.

Kdo ga je položil v posteljo? Sam zagotovo ni zlezel vanjo. Nazadnje je ležal na vrhu plazu in iskal roko svojega tovariša. So ju rešili?  So to le sanje, ki bodo postale mora, ko se bo predramil, odprl oči in nad seboj zagledal sivo in težko nebo pod Komarčo? Bliskovito je odprl oči. Buljil je v meglene, neprepoznavne obraze, ki so se sklanjali nad njim. Bolščal je v obraze, ki so se sklanjali nad prijatelja, ki je ležal na sosednji postelji. Vse te obraze je začel zdaj prepoznavati. Franjo Borštnar, skalaš iz Šiške, pa Križman, Kveder pa Rozman in France iz bližnje elektrarne.

»Že ves dan spita fanta. No, klobasa bo vsak trenutek skuhana,« je smeje dejal skodrano kuštravi Joža Čop, ki jima je še povedal, kakšen halo sta povzročila s svojim dejanjem med planinsko srenjo.  Ko sta  kasneje, že polna moči sedela za mizo s svojimi rešitelji, jima je Borštnar povedal kako so ju našli. France, ki je bil lovec, je rad stikal za gamsi in ti so si radi poiskali mesto pod previsom. Gamsov seveda ni bilo, zagledal pa je v zrak štrlečo smučko. To je bilo ob tretji uri zjutraj. Ob sedmi uri sta bila že na varnem, v  Zlatorogu. 

»JUTRO« , Štev. 16. 20.01.1927 (četrtek)

REŠITEV V TRIGLAVSKEM POGORJU

Akademika Ivan Kanoni in Stanko Sotošek, oba iz Šiške, ki sta se izgubila v Triglavskem pogorju, sta srečno rešena in sta se  danes popoldne vrnila v Ljubljano. Preživela sta avanturo, ki jo bosta pomnila vse svoje žive dni. V neprestranem gorskem snežnem zametu sta se mlada Skalaša disorjentirala. Vsa njuna odločnost pa je plahnela in povratek je bil brezizgleden, kajti sneženje je postajalo vse močnejše. Prestradana mladeniča sta začela obupavati sredi zimske samote v osrčju gorskih zasneženih velikanov. Prisebnost izvežbanega planinskega duha jima je govorila, da čakata na ugodnejše vremenske razmere. Provijant sta potrošila že v četrtek, petek in soboto. Kuhala sta si snežnico, ki sta jo uživala v dolgih požirkih. Vidno sta slabela, vendar naprej nista šla. V ponedeljek  se je pomanjkanje hrane občutilo s podvojeno silo. In vendar še ni bilo izgleda na rešitev in izhod iz staje, ker je zunaj še nadalje snežilo v debelih kosmih ter se sneg vse bolj in bolj mehčal in udiral. V torek sta bila že tako izmučena od gladu, trpljenja in  malodušja, da sta ponoči dobivala vizije in je eden izmed njiju sanjal o De Reggiju, ki se je jeseni smrtno ponesrečil v Turncu ob Šmarni gori. Danes zarana sta napela poslednje sile, ter z velikanskimi napori prebrodila pot preko debelega snega do Komarče. Tu je bil njun sestop v dolino zopet onemogočen. Vsa premočena, sestradana in premražena sta se uklonila pod neke skale, kjer sta bivakirala šest ur. Če bi ostala pod skalo le še kako uro, kakor pripovedujeta sama, bi zagotovo omedlela in tudi zmrznila. K sreči pa je njune obupne klice na pomoč slišal neki pograničar v dolini, ki je takoj pohitel in o tem obvestil tamkajšno orožniško postajo. Rešitev se je posrečila po čudnem naključju, da sta akademika izpod skale zdrčala po nekem žlebu navzdol, kjer sta ju mehanika že lahko dosegla in jima nudila prvo pomoč.  Istočasno je proti Komarči hitela rešilna ekspedicija pod vodstvom mladega trgovca iz Šiške Borštnarja Franje, ki je sicer dober prijatelj obeh akademikov, ter jima skupaj z Banovcem in Čopom prihajal na pomoč. Ekspediciji so se v Bohinju pridružili tudi štirje domačini in dva orožnika. Ko sta bila oba akademika najdena, so jima poslužili s požirki konjaka, kruha in klobase, tako, da sta zopet pridobila na močeh. Snidenje z njima je bilo zelo veselo. S solzami v očeh so se vsi objemali, nato pa skupaj odšli do hotela Zlatorog, od tam pa do železniške postaje v Bohinjski Bistrici, od koder sta se oba pogrešana akademika danes popoldne ob pol petih povrnila z osebnim vlakom v Ljubljano, kjer ju je na gorenjskem kolodvoru pričakala velika množica sorodnikov in znancev, ki so bili med tem že telefonično obveščeni o srečni rešitvi. Bilo je joka, pa tudi smeha v veselem snidenju po enem tednu, ki je mladima skalašema rodil toliko gorja in planinskih izkušenj, sorodnikom pa globoko skrb za usodo njunih mladih življenj.

Dober mesec dni kasneje, že v Zagrebu, je Bogomir Magajna skoraj sleherni dan prigovarjal Vanka,  kadar sta na Gornjem gradu ali na Ilici srkala kavo in pogledovala za Zagrebškimi dekleti,  ki so od nekdaj veljale za lepotice, da mu pripoveduje o teh nepozabnih planinskih dogodkih.

»Vanko, jaz še poleti ne grem na Vremščico, kaj šele pozimi na Triglav.« Magajno je vznemirjala ta prislovična slovenska obsedenost s hribi, z gorami. Željan je bil poslušati Vankove pripovedi o  alpinističnih zgodah  takratnih najbolj drznih Skalašev in Drenovcev. Pripovedi o prvenstvenih spustih s smučmi iz Schneeberga – Snežnika, pa s Kotovega sedla, pa z Viševnika in Ciprnika…

»Kaj pa  občutiš potem, ko ti tak podvig uspe?« je zanimalo Magajno.

»Kaj pa občutiš ti sam, ko ti uspe osvojiti srce in  dušo nedolžnega dekleta?« mu je z vprašanjem odgovoril Vanko.

»Neizmerno moškost! Da sem morda edini, ki mu je doslej to uspelo.« Gromko se je nasmejal svoji mačistični ugotovitvi in globoko povlekel cigareto, da je skoraj do polovice dogorela. Njegove besede in stavke je vsrkaval in jih globoko v sebi premleval in skušal dojeti, razumeti.

»Vidiš, dragi moj Bogo, saj pravzaprav ni razlike med gorami in dekleti. Oboje je potrebno osvojiti, narediti prvenstveni vzpon, da si potem pomirjen.  Ne boš verjel kako smo gorniki, smučarji, zanimivi za vsa, ne le Ljubljanska dekleta. Sredi zime zagoreli v obraze kot divji Berberi v severni Afriki…«

»Vsekakor pojdem enkrat s teboj. Ne na štrik, jasno! Zlagoma, počasi,« je dejal Magajna.

Taka pomenkovanja so bila obema nekakšna sproščujoča terapija. Oba sta čutila nevzdržno hrepenenje po  nečem drugem, pa vendar ju je  volja do študija gnala dalje, da sta zavestno potiskala hotenja drugotnega pomena v kot  in se predajala in razdajala edino študiju. Enako je bilo s Stankom in enako z Dušanom, prav tako medicincem. 

»Kaj pa vidva modrujeta, Hipokratova hlapca,« se je zaslišal slovenski glas. Bolj v pozdrav, kot pa vprašanje. Bil je Miha Maleš, rojak, na študiju v Zagrebu. Reden gost slovenskih debatnih akademskih druženj pri Jegerhornu ali pa na Šloserovih stubah, kjer se je zbirala akademska mladina. Bil je skoraj za glavo višji od  obeh. Slok, lep mladenič, ki je vzbujal mesena poželenja Zagrebških frajlic. Pa še slikarstvo je študiral. Umetniki so bili tedaj  nekaj posebnega že zato, ker  na posvetne reči niso  gledali enako kot pravniki ali medicinci. Imel se ja za Fauvista, čeprav so ga kasneje umeščali v srenjo izvrstnih ekspresionistov. Mladina, zlasti pa študenti, so imeli skoraj vedno drugačen pogled na svet, kot pa vladajoča struktura oblasti. Najbolj je bila na tapeti politika z nacionalnimi vprašanji in seveda  srbske težnje centralizacije oziroma unitarizacije kraljevine. Zanimivo, čeprav  napredni, so Slovensko ljudsko stranko skoraj vedno obšli v takih debatah. Pritrjevali so njeni usmeritvi odklanjanja centralizma. Konec koncev, bila je Slovenska stranka, ki je gradila svoj politični kapital  na podlagi zahteve po zakonodajni avtonomiji Slovenije. Vedno pa je znala še spretno zastopati interese svojega naroda v okviru kraljevine.  Splošno mnenje, od Beograda, Zagreba in seveda Ljubljane je bilo, da je stranka vsesplošno prepoznavna kot politično najbolj izobražena, ki spoštuje politično voljo in pravni red države, da je edina, ki deluje tvorno v duhu jugoslovanske ideje.  Vanko in Stanko sta že v višji gimnaziji prišla v stik  z marksističnim svetovnim nazorom, ki ju je potem, kot študenta v Zagrebu, pripeljal v marksistični akademski klub. Navzlic odličnim spričevalom zavoljo tega nihče od njiju ni bil deležen državne štipendije in morala sta se znajti, kot sta vedela in znala.  Karl je večkrat pripeljal vlak tudi skozi Zagreb in taka snidenja so bila obema dušni obliž.  Takrat je za kakšen dan izginil iz mesta in se pridružil očetu na lokomotivi. Kurjaču je pomagal  metati premog v parno peč in če je bila zima ali mraz, so bile take poti tople. Tudi čustveno gorke. Študij v Zagrebu je bil drag.  Denarja je bilo le toliko, da sta z Bogomirjem zmogla sproti plačevati sobico in da ga je še kaj malega ostalo za hrano.  Nekaj ga je seveda zaslužil postrani s poučevanjem violine. Mnoge  Zagrebške meščanske družine so želele svojim otrokom nuditi glasbeno izobrazbo  in za domače korepetiranje glasbeno izobraženih študentov je bila to izvrstna priložnost za dodaten zaslužek. Za novo srajco je imel, za čevlje tudi, za obleko pa ga je zmanjkalo. Te so bile takrat drage, predrage za študentski žep.  Stanko mu je za zadnji izpit pri profesorju dr. Franju Durstu posodil svoj gvant. Bil je ponošen, pa vendar, bil je gvant. Ko je   pristopil k izpitu, ga je mrki profesor  s pogledom izpod čela prezirljivo  ošvrknil in dejal:

»Pa molim Vas lijepo. U kakvom to odijelu dolazite na ispit gospodine?«  Ni mu bilo nerodno, čeprav ga je spet zaskelelo.  Bil je vajen sodb o človeku zgolj na podlagi zunanjega videza. Morda ga je tak odnos še najbolj motil v najstniških letih, planine pa so ga prebičale do te mere, da je postal imun na vse strupene puščice in zbadljive besede na račun njegove zunanjosti, saj je bila mnogo večja umetnost preživeti  v skalovju ali na snežiščih, kot pa v predavalnici pri strogem profesorju.

»Izvinite poštovani profesore, ako sam vas uvrijedio svojim izgledom. Uvjeren sam, da ste svjesni, da sam došao na ispit a ne na modnu reviju…«

S takim odgovorom ga je spravil v moralno zadrego.  Če je  pošten in pokončen mož, kakršen je bil sicer doslej na predavanjih, bo pravilno presodil znanje kandidata. Če ne… Odgovarjal je več kot  štirideset minut. Profesor Durst je že po   dvajsetih minutah spoznal izvrstno pripravljenost in logičnost odgovorov, s katerimi mu je Vanko suvereno odgovarjal. Zašla sta še na druga področja medicine,  ne le ginekologije in vedel je, da ta pogovor ni več predmet izpita. Pogovarjal se je z gospodom profesorjem in dekanom medicinske fakultete Zagrebškega sveučilišta, kot s sebi enakim sogovornikom, seveda s spoštljivo distanco. Profesor Franjo Durst mu je prisodil odlično oceno in na koncu vendarle izrekel  nekakšno  opravičilo…

»Izvinite mi molim za one riječi prilikom vašeg dolaska. Iskreno Vas molim za izvinjenje!« Te besede so mu godile, čeprav so ga sprva  spet zaskelele kot  ostro rezilo. Profesor je vendarle znal  z dobro odmerjenim besednim anestetikom  omiliti prizadejano bolečino.             

Ko je čez mesec dni na Univerzi iz rok Rektorja, profesorja dr. Josipa Belobrka prejel diplomo o končanem študiju medicine z oceno »Summa cum Laude«, je  bil dekan, profesor dr. Franjo Durst med prvimi, ki mu je iz srca čestital.  Ivan je za doktorja splošne medicine  promoviral tisoč devetsto devetindvajsetega leta.

Marksisti v nobeni monarhiji niso zaželeni kader. Sploh pa ne, če gre za zdravnike, pravnike, ali učitelje. Ker mu je oblast zaradi tega prisodila črno piko, so si pomeli roke in ga, mladega zdravnika, poslali na albansko mejo v vasico Ničpur, visoko v gorah, nad Gostivarjem, v Makedonijo. Na razmere, v kakršnih se človek znajde hote ali nehote, je vedno gledal večplastno. Take odločitve, ki so v nekem smislu pomenile prelomnico v življenju, je znal vedno pretehtati z različnih plati.

Že res, da grem k vojakom  v kraje, za katere v Ljubljani še nihče ni slišal, zato pa bom doživel tam vse tisto, kar noben Skalaš ne bo nikoli. Korab je vendarle druga najvišja gora v  Jugoslaviji in presmučal je ni še nihče. Kako le, če pa za smuči niso tam še nikoli slišali.  V Ljubljani si je v Olupovi trgovini kupil  smučarska oblačila, pri Kolbu in Predaliču  pa vse tisto, kar je menil, da mu bo prišlo prav v krajih, ki so v očeh povprečnega Slovenca primer neciviliziranosti, divjaštva in barbarstva. Spoznal se je s poreklom Albancev in spoznal z njihovo kulturo, predvsem pa se je podrobno seznanil z  njihovo religioznostjo. Dve zajetni knjigi o Albancih je  spravil na dno kovčka,  v nahrbtnik pa spravil smučarske gojzerice in ostalo smučarsko opremo.z    

Pot  v  Makedonijo je  načrtoval še najbolj preudarno in  primerno denarnim razmeram.  Karl je bil v tistih dneh predviden za nekoliko daljšo pot v Srbijo in sicer v Gornji Milanovac.  Sklenil je, da  do tja potujeta skupaj, od tam pa bo že našel vlak naprej za Skopje in še naprej do  Gostivarja, kjer se je moral javiti štabu 3. graničarske divizije.

Ko je hlapon že deseto uro premagoval kilometre proti Beogradu, ga je premagal spanec. Sanjal je o  nepregledni belini zaobljenih gora na albanski meji, in sanjal je, kako se v dolgih zavojih spušča po snežišču v dolino in kako visokogorski sneg,  kadar naredi zavoj,  prši na vse strani in  mu bistri obraz….

»Vanko, Beograd!  Stopiva k postajnemu načelniku na čaj,« je dejal Karl.

Čaj!? Prilegel se bo po  sanjah, ki so se mu zdele tako resnične, da  je imel občutek, da ga od dolgih zavojev po  strminah Koraba bolijo noge. Šele ko je vstal, je spoznal, da je imel na neudobni klopi v očetovi kabini noge tako nerodno spodvite pod seboj, da sta mu  oleseneli in da je skoraj telebnil po tleh, ko se je vzravnal in nameraval narediti korak.

V  pisarni postajnega načelnika si je Karl  nabasal pipo in začel puhati v zatohli zrak  postajnega urada dim, ki je s svojo sladkobno aromo napolnil značilen vonj železniških postaj.  Karl se je s Predragom poznal že nekaj let.  Leta 1923 je nekaj časa delal v Ljubljanski kotlovnici, ko pa mu je žena povila prvorojenca, Prvoslava, se je vrnil v Srbijo, se došolal in zdaj je bil že dobri dve leti  postajni načelnik.

Karl mu je v kratkih besedah orisal razmere v Ljubljani, in preden sta se dodobra razgovorila, je  imela Karlova lokomotiva, Borsig iz leta 1913, JDŽ 91-036, že priklopljene štiri nove vagone tovora, polno skladovnico drv in bila je do vrha naložena s premogom. V Milanovcu sta v kolodvorski menzi še skupaj obedovala, potem pa je Vanko že  lovil vlak za Skopje. Iz Ljubljane do Tetova je potreboval  dva dneva  s številnimi postanki.

Že dober mesec se je kot graničarski zdravnik potepal po karavlah in zaselkih korabskega gorovja. Kako dobro, da se je odločil za smuči. To kar je z njimi tu opravil v uri ali dveh, bi peš v celem dnevu.  Ukaz, ki so mu ga izročili v Gostivaru je bil, da se javi v vasici Ničpur, daleč v gorah, pod 2764 metrov visokim Korabom med kolibami, ki so ostale take kot  pred stoletji. Iz štaba je na Božični dan odsmučal proti zahodu, se povzpel nad izvir Vardarja in odvijugal  navzdol na Leunovo Polje na Ničiforovsko planoto, mimo Mavrovih Hanov skozi Radiško sotesko in za novo leto prismučal  v Ničpur in tam splašil vse, kar je bilo živega. Zadirljiv lajež psov in skovik arnavtskih glasov iz zamedenih kolib se je dušil v snežni vihri in  z mrakom izgubljal v noč.

Bil je že skrajni čas, da je našel to vas, ki leži na strmem pobočju nad Štirovično reko in zre v nasprotno pobočje gore Korije, ki se vzpenja v strmem nagibu nad vodotokom, kjer jo visoko nad vasjo prekrije le ozek obok neba. Kolibe tukaj so prava orlovska gnezda, je pomislil. Tu ni bilo volkov in strah pred njimi se je razgubil. Sled te živali v snegu je bila edini klic življenja v zasneženih gorah, v katerih zametih ni našel poti. Le po šumenju reke, ki se je odbijalo od ene do druge gorske stene in mu nadomeščalo  kompas, je sledil pravi smeri in še pred nočjo našel to gorsko gnezdo. Oddahnil  si je!  Na smučeh je cepetal in s sebe stresal sneg, ki se je zajedal skozi gosto tkano vojaško obleko. Javil se je komandirju obmejne čete, ki je kazal brezmejno navdušenje nad prvim smučarjem v teh krajih. Da je o tem športu in takem pomikanju po  gorskih planotah že nekaj slišal, je dejal. Zunaj je še vedno medlo  in vso vasico je v nekaj urah zatrpalo v kup snega.

Naslednje dni so ljudje cepili drva, odmetavali  sveže zapadli sneg in pred zverjadjo pošiljali na stražo pse čuvaje in krmili drobnico, ki si je z ljudmi delila toploto kolib. Če pa ni snežilo in se je neskončna belina planinskega sveta prelivala z modrino neba, so oči pekle, kot bi bila v njih žerjavica. Kako prav, je pomislil, da je vzel visokogorska očala, da si je z njimi varno  zaščitil oči. Pogled skozi temna stekla na s soncem obsijano vas, je bil še bolj spokojen. V sončnih dneh je sleherni dan opravljal ture čez zasnežena pobočja, s smučmi skakal preko razpotegnjenih in zaobljenih kucljev in si dajal duška. Če mu skok ni uspel in se je  prekopicnil v mehak, svež pršič, je bila to nepopisna zabava za Ničpurce. Po kakem tednu dni bivanja, si je našel dva pasja prijatelja. Zvestejša od človeka in drznejša od volka.  Najljubši mu je bil kuštravi, rdečeoki Šarko, ki se ni plašil volkov in je ustrahoval vso pasjo svojat v tem arnavtskem gnezdu. Z njim se je pajdašil gladek, lep, črnooki Murat. Na vso moč si je prizadeval pridobiti njuno zvestobo in  prijateljstvo, zato  jima je vedno priskrbel najboljših kosti in svežega kruha. Po kakih desetih dneh pa sta vse naslednje noči, ki so sledile, prebedela na pragu njegove kolibe in ga čuvala. Če je vasico obsijalo sonce, so razigrani zapustili vas in uživali  v brezmejni  gorski lepoti. Daleč od ljudi, le v zavetju nanosov snega, prepadov, in zabrisanih sledi volčjega krdela.

V prvem tednu januarja enaintridesetega leta je prismučal na Gabris. To je širok, podolgovat gorski hrbet, ki se razprostira zahodno nad Ničpurom. Komaj se je povzpel na greben, že je pred njim v nebo vzkipela množica s snegom in ledom oblitih stožcev. Vezali so se v verigo in se lomili v skalnih prepadih. Pogled mu je drsel v brezmejne daljave, a preko Koraba ni mogel. Tedaj je v njem dokončno dozorela odločitev, da mora osvojiti ta vrh. Vrh, na katerega še ni stopila smučarska noga.

Korab je del Pindskega gorstva. Uvrščajo ga med najmanj preiskana evropska gorovja. Sedimentarne kamenine, škriljevci in številne eruptivne  ostaline, tvorijo ta mogočen masiv. Njegov severozahodni del pa leži v Makedoniji.

Bolj znana je seveda Šar Planina, ki se razteza od Kočaniške soteske ob Lepencu do izvirov Vardarja. Njen najvišji vrh pa  je 2510 m visoki Ljuboten.  Južno od nje se raztezajo visoki vrhovi med Črnim Drimom na eni, ter Prespo, Porečem in Tresko na drugi strani. Med njimi je najmogočnejša gorska skupina  Korab, ki se vleče od severa proti jugu v dolžini 15 km, nekako med Črnim Drimom v Albaniji in Štirovičko reko in Radiko, v Makedoniji.

Na severu se ukloni in pada strmo navzdol v globoko gorsko tesen gornje Štirovičke reke, iz nje pa se pne že drug, prav tako mogočen gorski masiv. V Korabski skupini je najmogočnejši in najteže dosegljiv predel, ki se razteza med gorskima tesnema gornje Štirovičke reke na severu in Proj  Fele ( Globoke reke) na jugu.

Torej severni del, ki  ga je  v decembrskih dneh leta trideset kot prvi presmučal.  Ta del predstavlja obširno gorsko gmoto, iz katere se dvigajo posamezni vrhovi med katerimi je daleč najmogočnejši Korab, po katerem so poimenovali gorsko skupino. Zahodno od Kobiljnega polja se z njega vzpne kot mogočna Keopsova piramida in  v sončnem zahodu, ko osoje prekrije črnina,  dobi njegov obris strašljivo podobo.

Na Albanski strani ležijo ogromna zevajoča in z  razpokami prepredena snežišča, na Makedonski  pa se v bran postavi 2595 m visoki Kepi Bar, katerega zahodni greben se v sedlu dotika meje med državama. Naslednji greben se vleče proti severozahodu in je povezan z Guri Vlejpnisom, ki se dviga nad Čosalijo, pod njim pa se iz nederij te neokrnjene divjine, rojeva ena najlepših  gorskih rečic  kar jih je dozdaj videl in spoznal, Proj Bukovenit. Pod jugovzhodno stranjo izvira že omenjena reka Proj Fela, ki hiti v gorski tesni, kot naša Soča, skozi vasico Žužaj, ki je stisnjena  pod samim Korabom. Globoko v nižini, pa vendar najbliže njegovemu vrhu. Kako uro hoda na smučeh ob reki je potreboval, da je prišel v Nistrovo, še en zaselek z ljubko raztresenimi in iz kamna postavljenimi hišami.

 

                                                                                                                                                                                                                                                

                                    

                            

Od tod, tako je vsaj premišljeval, potrebuje dobro pripravljen planinec še kaki dve uri, da se povzpne na Gabris, s katerega se odpre pogled na   celotno korabsko pogorje.

Nova, sveža  in surova doživetja so polnila čas, da ni bilo nikdar praznine v njegovem srcu. V Ničpuru je živel Fuzo. Mlad Arnavt, musliman. Pred letom dni si je za 9000 dinarjev kupil mlado, v življenje kipečo mladenko in jo poročil. Čuva jo, boji se zanjo, saj je Džaber, njegov najboljši prijatelj  v Ničpuru še do danes ni videl.  On pa je vendarle bil v njegovi hiši, ki je poslednja nad vasjo in od koder lahko, kot s stražnega stolpa, nadzoruješ celotno vas. Že je stopila v sobo ona in prinesla džezvo in fildžane*. S priprtim pogledom se je umaknila Vankovim zvedavim očem, nad ognjem povesila glavo v razburkano morje lesketajočih se vranje črnih las, vanje pa utopila  prelepe, a begajoče smaragdne oči, ki do tega trenutka še niso videle tujca. Klečala je ob ognju in pekla kavo. Z dlanjo se je uprla v tla in dolgi vitki prsti z rdeče barvanimi nohti so iskali opore v preprogi, če je upognila telo, in s sapo, ki je prihajala iz mesnato poželjivih ustnic, oživljala  ognjeni zubelj ob džezvi, ki jo je do roba prekrivala žerjavica.

Moč njenih prsi je kipela in mrla v tej, napol zastrti sobi. Fuzo je zleknjen ležal na preprogi. Z motno odsanjanimi očmi, zastrt v kopreno dima iz čibuka** je užival, ko je v tujčevem pogledu videl priznanje za odličen nakup. Fuzu Vanko ni bil nevaren. Bil je tujec, ki je prišel in bo odšel. Džaber je seveda druga zgodba. Kadar je  Vanko zapuščal Fuzov dom, ga je vedno čakal za kakim vogalom in ga vabil še k sebi. Ti ljudje nimajo zgaranih rok in  zaobljenih trebuhov. Sloki so, gibčni in silno bistri. Pijejo črno kavo. Vina in žganja ne poznajo. Hranijo se z mlekom, maslom in sirom. Jedo pa ovčje, včasih tudi goveje meso. Kokoši seveda tudi. Teh je toliko, da se z njimi mastijo tudi zvitorepke, kragulji in drugi plenilci.  Na strmo pobočje gore Guri Ukuš so nekdaj prislonile njihove nemirne roke nekaj kamnitih domov s strelnimi linami in izzidki za prežo, ter obdale te domove z ograjo, naselbino pa poimenovale Ničpur. Strmo spodaj teče v tesneh Štirovačka reka.  Ob bobnenju se  v ozki soteski openi, umiri pa šele v svojih tolmunih. Z mrežami lovijo postrvi in do pasu v vodi brazdajo tudi v zimskem času. Pogled teh ljudi ni uprt le v zemljo. Visoko v gorah živijo. Sij sonca je tu ostrejši. Kriči iz brega v breg in kliče drobnico. Urlika in skovika, da ve ovca, kaj hoče lastnik in ve ovčarski pes, kam naj jo vodi. Njihov jezik se šopiri v medmetih, tako kot jezik angleške aristokracije v besednih kaskadah in momljanju.  Kadar je bil v kolibi sam, je predse razgrnil specialko in po pripovedovanju Ničpurcev in lastnem opazovanju, ko se je že nekajkrat približal Korabu z različnih smeri, s svinčnikom vrisoval vanjo možne poti za uresničitev cilja…

Sredi februarja je v jasnem jutru iz Ničpura odsmučal v Tanušaj,  ki ga je sneženi vihar v tednu dni povsem prekril s snegom. Nebo je v  plesu rahlega sneženja in kopičenju težkih temnosivih oblakov legalo na zasneženo vas in napovedalo sneženi vihar, ko je tik pred mrakom prismučal v vas. Ljudje so se razbežali in poskrili v svoje kolibe. Na njegov klic in poziv, so previdno priprli vrata in ko jih je ogovoril so sprevideli,  da je to njihov nenavadni zdravnik. Zdravnik graničarske čete in zdravnik gorskega ljudstva Korabskega gorovja. Znova je spoznal, kakšna past je lahko gorsko vreme in da se od Julijcev pravzaprav v ničemer ne razlikuje. Taka nepredvidena gorska narava z  izrazitimi

 *       Majhna šalica za kavo

 **     Posebna pipa za kajenje tobaka

vremenskimi prehodi ga je začela begati.  Zavetje preko noči je dobil v eni od kolib, ki so

mu jo vaščani prepustili čez noč v uporabo in dobro naložili kurišče, da je v trenutku postala topla. Za prijeten spanec in večerni obrok. Ponoči ga je iz sna iztrgal krik bolečine. Ženski krik!  Kriku je sledil  prvi pasji lajež.  Za njim so se začeli oglašati vsi vaški kuštravi ovčarji.  Malo za tem je nekdo potrkal na njegova vrata. Bil je   Besir, čeprav mu ni prinašal radostnih vesti. Njegova žena Džemila naj bi že dva dni imela strahotne bolečine v trebuhu in je vsa vročična.  Vanko je pograbil zdravniški nahrbtnik in sledil Besirju do njegove kamnite utrdbe. Bila je največja in najprostornejša, saj je bil Besir plemenski poglavar. Ko je Vanko na hitro pregledal Džemilo je ugotovil, da njeno zdravstveno stanje niti približno ni tako nedolžno, kot je mislil sprva. Okoli  bolne žene  je bilo zbranih vseh njenih pet sinov, ob strani pa sta stala Besir in njun prvorojenec Hamid.  Ko ji je Vanko velel, naj mu pokaže trebuh, da ga pregleda in otipa, so vsi zbrani temu ostro nasprotovali. Toliko se  je že naučil in izobrazil o njihovi kulturi in  običajih, da je oba pozval k vhodnim vratom in jima pojasnil, da akutno vnetje slepiča ni ravno prehlad ali angina. Džemilo mora operirati!  Besir je  težko privolil v tak poseg, vendar druge izbire pravzaprav ni imel. Kaj bo z njo počel zdravnik, pa je stvar vse družine in ga bodo opazovali pri njegovem delu. Vanko je predlagal že drugi posvet pri vratih.  Vsi naj se umaknejo iz hiše, v njej pa naj ostaneta le Besir in Hamid. Torej mož in prvorojenec, kot zastopnik vseh njenih otrok in oddaljena od njene postelje vsaj tri metre. Besir je na tak predlog pristal. Vanko je naročil naj druge žene takoj prekuhajo  rjuhe in jih natrgajo na kose. Prva posoda  s perilom je prišla iz sosednje kolibe zelo hitro.  Kmalu je sledila še druga in tretja.  Džemilo je pripravil na operacijo in vsem pojasnil, da bo moral ta poseg opraviti brez anestetika, ker ga enostavno nima. Bolečina pa bo trajala le kratek čas in naj bi takoj nato prenehala. To, kar je Vanko razložil Besirju, je ta nato šepetaje pojasnil Džemili. Skoraj na uho. Rahlo je prikimala in se roteče zazrla v  Vankove oči.  Skalpel je zarezal v belo kožo in Džemila je s snežno belimi zobmi močno zagrizla v svitek blaga, ki ji ga je v usta namestil Besir. Pol ure kasneje je bila rana  zašita, Džemila pa je  že med samim posegom zapadla v globok spanec. Besir je svojo težko roko položil na Vankovo rame, medtem ko si je umival roke in velel  Hamidu, da  ga pospremi v kolibo. Ko je legel je pri priči zaspal. Sonce je bilo že zelo visoko, ko je Vanko odprl oči. Umil se je  in oblekel, si oprtal nahrbtnik,  ter krenil k izhodu. Ko je odprl vrata, je pred kolibo zagledal zbrano vso vas, na čelu pa je stal Besir. Vanko vasi ni smel zapustiti, saj se Džemila še ni zbudila.  Nobeno prigovarjanje ni zaleglo, da Džamila lahko spi vsaj še osem do deset ur. Počakati mora!  Vrnil se je v kolibo, iz  nahrbtnika razložil inštrumente ter pristavil  kotel z vodo na gorišče, vanj pa zmetal ves svoj kirurški inštrumentarij. Iz drugega žepa nahrbtnika je  izvelekel  specialko in se poglobil v morebitne smeri, ki bi bile primerne za osvojitev Koraba v enem samem zamahu.  Vse morebitne smeri je tudi časovno analiziral a le do vznožja samega Koraba. Katero smer izbrati, pa je ostala še vedno velika neznanka. Iz takega razmišljanja ga je iztrgalo vzklikanje nekje zunaj, ki je postajalo vse glasnejše in vse bolj prešerno in vse bližje njegovi kolibi. Spet je nekdo potrkal na vrata in jih sočasno kar odprl. Bil je Besir, obraz pa mu je žarel od  sreče. Džemila se je zbudila in ne čuti  več nobenih bolečin. Prišel ga je povabit v krog svoje družine. Vanku so pripravili sprejem, kakršnega si ni zamišljal niti v sanjah. Bil je sprejet v nekakšno bratovščino in v znak zaupanja  in pripadnosti, mu je Besir izročil v dar kamo. To je ukrivljeno arnavtsko bodalo, dolgo  kakih trideset centimetrov in to bodalo je bila Besa. Besa, ki mu odpira vrata kamorkoli, kadarkoli in kjerkoli, če se bo znašel v težavah.  Slavje se je zavleklo pozno v noč. Zarana so se v jasnem jutru poslovili, mimogrede pa je Vanko dal še nekaj navodil, kako skrbeti za rano, kako jo čistiti, sicer pa bo sam čez dober teden spet prišel naokrog.

Krenil je na Gabris, da uzre Korab iz bližine in, da na karto vriše najbolj  primerno smer prvenstvene ture. Tiho in skrivoma se je pripravljal na pobeg. Bil je pač mnenja, da mu komandir take avanture ne bi nikdar dovolil, saj je vsakomur pripovedoval neko zgodbo o medvedu, ki je napadel graničarje tik nad vasjo. Zbrbljal mu je tudi najmanj sto zgodb o volkovih in dveh risih; no, te je na veliko veselje videl tudi sam, vendar mu tega pač ni omenil. Kadar pa je nad vasjo završalo in se je sneg zavrtinčil nad grebeni in se privrtel nad vasico, se je k Vankovi kolibi prizibala gmota kožuhovine iz nje pa je pomolela komandirjeva glava. Svareče je vanj uprl  svoja mišja očesca, na stežaj odprl usta in nosljaje spet zdrdral »tisuču opasnosti koje vrebaju na ljude«. Za nameček pa dodal še novo, svarečo zgodbo o treh graničarjih, ki jih je zametel sneg, da so zmrznili…. Tako besedičenje ga ni ustrahovalo. Bil  je Skalaš in  pretaknil je vse vrhove Julijcev in Kamniških alp. Vse te pasti je že poznal, ko je nedolgo nazaj skorajda zmrznil pod Komarčo.  Važno je, da ne nadaljuješ poti za vsako ceno. Urediti si moraš bivak in počakati na boljše vremenske razmere!   

Nekega  marčnega dne ga je presenetilo  prelestno jutro. Obljubljalo je dan doživetij in obljubljalo je, morda, izpolnitev njegove skrite želje. S kosmatincema je pobegnil iz vasi. Hiteli so na Gabris in naprej po gorskem hrbtu proti severu. Ni si predstavljal, da je ta greben tako razčlenjen. Ko so končno v popoldnevu prispeli na Čosalijo, so bili  tako utrujeni, da so pozabili na Korab in polegli po s soncem obsijanem snegu. Zavedel se je svoje nepremišljene odločitve in želje po dosegi cilja, saj  je  v naglici, v kakršni so jo popihali iz vasi, pozabil vzeti s seboj kompas, hrano in orožje. Večkrat so opazili medvedje sledi in gazi volčjega krdela. Zvesta čuvarja sta vznemirjeno dvigala glavo, s smrčkom ošvrknila piš vetra, nato pa  se stisnila k njegovim nogam in mu branila dalje. Čez čas sta le odhitela naprej, on pa za njima.  Še pred sončnim zahodom so krenili s Čosalije in se zatekli v  Tanušaj.  Džemila je bila že na nogah, njen obraz pa je izdajal, da se ji je zdravje vrnilo v telo in da dobro okreva. Besir je bil vnovičnega snidenja vesel in  kar ni vedel, kako bi se mu zahvalil, da mu je rešil ženo gotove smrti. To srečanje je  izrabil za podrobnejši pregled in odstranitev šivov. Rana se je lepo celila in ni kazala infekcije. Po kratkem klepetu  in slovesu je  zapustil Tanušaj in v družbi pasjih prijateljev krenil nazaj proti Ničpuru. Med vzpenjanjem proti štabu čete je razmišljal le o tem, da po tej poti v enem samem dnevu Koraba ne bo mogoče osvojiti.  Poskusiti bo treba drugače.

Naslednjič, bil je že prvi pomladni dan, je na Gabrisu skrenil s prvotne smeri. Ni se odpravil po hrbtišču grebena, ampak je takoj   odsmučal navzdol v Nistrovo. Od tam je krenil  proti severu in prispel v Žužaj. Pot je že poznal!  Hitro je pustil naselbino za seboj in se s precejšnjim nemirom poslovil od ljudi. Po strmem pobočju Markovega kamna se je naglo vzpenjal  navzgor. Daleč za njim je zamiralo šumenje Proj Fele, nebo pa so že pričeli zakrivati temni snežni oblaki. Z južne smeri je začutil fen, ki je mehčal sneg, da se je lažje in hitreje vzpenjal.  Malo po poldnevu je prispel na Šilo Vert in do karavle Ujedinjenja. Bila je zapuščena, brez strehe in  vsa v snegu. Težo neba s sivimi, skoraj črnimi snežnimi oblaki, je v naslednjem trenutku prekrila bela puhovina, ki je postajala vse bolj gosta. Močno sneženje, bičanje ledenega vetra in njegovo zavijanje preko  snežnih zametov je spominjalo na cvilež volkov. Tudi ples snežink je vse bolj spominjal na tango smrti, ob katerem vsi čuti hipoma postanejo brezčutni in človek se zlahka prepusti slepilu  navideznega ugodja toplote. Obraz si je natrl s snegom in se umil v njegovem ledenem hladu. Za trenutek se je zbistril.  Zavesti je na stežaj odprl vrata in zaloputnil ona, ki so vodila v privid ugodja večnega in ledenega objema. Nadel  si je nahrbtnik, pripel smuči, pograbil palice, ter naredil nekaj poskokov. Po dobro znanem pobočju je  v dolgih zavojih obšel Markov kamen in si oddahnil.  Nekaj minut  trajajoče intenzivno vijuganje je znova ogrelo žile in po njih pognalo kri, in telesu vrnilo  izgubljeno moč. Pod  njim je ležala vasica. Spustil se je proti njej in po nekaj sto metrih  nadmorske višine v  slabi uri prispel  nazaj med Žužajce, ki se ga v tem dnevu niso več nadejali.  Izčrpan in vznesen se je umaknil njihovim pogledom- povsem prepričan, da je ta smer najboljša in najvarnejša hkrati, seveda ob lepem vremenu. Kadar je smučal, mu je sledil Šarko, ki je jezno grizel krplje, da  ga je prehitel. V rep pa  je Šarka grizel Murat, ki tudi ni želel biti zadnji. Če se je preveč oziral in se igral z njima,  se je prekopicnil v sneg. Šarko se je tedaj zapodil vanj, Murat pa preko njega. A takoj sta odhitela naprej in ga s pogledi dražila, češ, ujemi naju, če moreš. S takim igranjem ju je še bolj priklenil nase. Po vsaki taki turi ni poskrbel le za svoja zvesta spremljevalca, pač pa tudi za povsem nove smuči, narejene v šentviški tovarni Predalič & Kolb. Bile so  odlične! Narejene iz hickorijevega lesa in te smuči sta vzljubila tudi njegova šarplaninca, s katerima je znova in znova nameraval zbežati na vrh Koraba.

Marčni dnevi so se iztekali. Slutil je, da bo prvo jasno vreme tudi trenutek odločitve. Trenutek uspeha, ali neuspeha.  V teh, že kar gorkih dneh, je sneg v vasi začel kopneti. Snežnica je curljala po pobočju in iskala  pot  do studencev, do potokov, ti  pa so se stekali  v številne okoliške rečice. Leska se je že prašila in prvi cvet je vzbrstel in vzcvetel pod grmičjem. Ovce in koze so stikale za svežimi poganjki in obirale mladike in mastno popkovje. Večer, 1. aprila 1931, je Vanko prebil pri Fuzu. Pila sta kavo in  čebljala o vsem, kar je tedaj pomenilo družabno kramljanje. Skoraj črno nebo, na gosto posejano z nešteto zvezdami, je v mesečevi svetlobi osvetlilo noč tako, da se je videl greben Gabrisa. Fuzo je v  Vankov cepin z nožičem vrezoval besede, ki  mu jih napisal na listič papirja. Po kaki uri sta se poslovila. Na pragu je na njegovo levo rame položil svojo krepko roko in  se za trenutek globoko zazrl v njegove oči. Poslovila sta se. V noči, ožarjeni z milijoni svtlikajočih se zvezd in mastno polnega meseca,  sta se s Korabom za treutek spogledala.

»Prideš?« mu je v mislih odzvanjalo njegovo vabilo

»Pridem!« je dejal skoraj  glasno.

Prebujajoče se jutro je vlivalo vero, zaupanje in upanje na uspeh. Neskončna modrina neba se je  pela nad Korabom. Hladen vetrc  se je zaletaval v lica in dramil voljo. Zora je žarela nad vrhovi. Pasji lajež je ponehal. Vso noč so čuvali vas in zdaj, ko se je naredil dan, so še sami legli k počitku. Ljudje so še vedno spali v svojih toplih domovih. Utrujeno štorkljanje dežurnega stražarja je bilo edino, kar je motilo jutranji mir.  Podvizal se je. V nahrbtnik je stlačil najnujnejše, na koncu  pa dodal še cepin. Opasal si je  pištolo in kamo, si na ramena oprtal smuči in s Šarkom ter Muratom že tretjič odšel Korabu nasproti. Brez naglice so stopali navkreber skozi vas, da ne vznemirijo ostalih psov, ki bi prebudili celo vas. Že so bili nekaj deset metrov nad Fuzovo hišo, ko se prikotali  po bregu navzdol nekaj sivega in ga brez glasu trešči ob tla.  Vstal je, pograbil smuči in  v paniki začel opletati okoli sebe. Volkovi!?

Že sta bila ob njem njegova kosmata prijatelja in ga rešila. Klanju in renčanju je sledilo grozovito rjovenje vaških psov, ki so se hipoma znašli nad vasjo. Šarko se je zagrizel v vrat prvemu iz krdela, Murat pa je zlahka obvladal osamljenega, od krdela nekoliko odmaknjenega kosmatinca. Ni si še  dobro otresel sneg z ramen, ko je Šarko že besneče  grizel goltanec tretjemu. V splošnem spopadu med osmimi volkovi in  petimi ovčarji, so kratko odnesli pritepenci. Štirje so negibno obležali v rdeče obarvanem snegu, štirje pa s podvitimi repi pobegnili nazaj v planino in za seboj  puščali krvave sledi. Jutranji masaker seveda ni ostal neopažen. Ljudje so se prebudili, kričali in preglasili pasji tulež. Vanka je stražar povprašal, kam zarana ga vodi pot. Odgovoril  mu je, da je namenjen v Žužaj in da se vrne v popoldanskih urah. Odšel je. Umolknili pa so tudi Ničpurci. Za hip je postal nad vasjo in čakal na  zvesta spremljevalca. Kljub klicem se nista odločila, da mu sledita. Bila sta ranjena in vedela sta, da bi vonj njune krvi zlahka privabil novo krdelo. Pametna moja prijatelja, je dejal sam sebi.  Z zvrhanim nahrbtnikom je hitel cilju naproti. Sij sonca se je bohotil nad Korijo in blesk je osvetlil snežena pobočja Gabrisa.

Znoj mu je curljal po čelu in preko lic v usta, ki so  v žeji postajala vse bolj suha, ko je koračil preko planote. Vendar čutara, ki je bila v nahrbtniku še vedno polna vabljive hladne vode, je bila  predaleč. Nemirno je hitel dalje. Tako kot tistega januarskega dne, ko  je pred letom dni prvič stopil nanj in obstal, ker ni zmogel več koraka naprej. Tokrat  je bil pogled še lepši, še mogočnejši. Pogled na prostrani gorski svet, blesektajoč se v milijonih malih sonc, ga je navdajal z nepopisno željo in energijo. Misel pa mu je hitela tja, kjer je kipel v nebo najvišji vrh, ki ga je priklenil nase. Kraljuj v svojem miru silni Korab! Ko je zastal, je segel po čutari, si jo nastavil na ustnici in naredil dolg požirek. Popravil si je nahrbtnik, ugladil smučke in se spustil navzdol v Nistrovo. Nenavadno petje v vasi ga je za trenutek oddaljilo od njegovega namena, priti na vrh. Na Korab!  Hodža je pel  umrlemu gospodarju. Stopil je do trgovca Muharema, pri katerem   si je kupil sira in medu in se poslovil. Nad levim strmim bregom Proj  Fele, se vije steza navzgor, v  vasico Žužaj.  Proj Bukovenit ga  je dramil iz daljave. Le nekaj hiš obdaja še visoki zid, ker so junaški časi že davno minili. Hiše so kot strašila. Brez življenja, mrtve, zapuščene. Pot je zdaj že dobro poznal in jo preučil, zato je brez pogledovanja na  specialko hitel navkreber. Tako kot zadnjikrat. V snegu je  opazil svežo sled medvedje  šape.  Sledil  ji je in tako prišel do Markovega kamna. Odtisi so kazali, da je medved krenil navzdol proti Proj Bukovenitu.  Poslednji znak življenja je zamrl v tej samoti. Po jugo vzhodnem grebenu Šilo Verta, visokega malo več kot 2000 m,  se je bližal temu vrhu. Ogromna plast snega prekriva to pobočje. Vsake toliko časa je  v sneg zapičil šibo, na njej pa pustil obarvan trak z opisom kraja.  Kmalu je prispel do porušene karavle. Tu je sedel in si pripravil opoldanski prigrizek. Kos kruha, malo ovčjega sira in požirek medu. Za moč! Sonce je že kazalo poldan, pa tudi, ko je preveril na svoji uri je spoznal, da se je zmotil le za petnajst minut. Presodil je, da potrebuje do vrha Koraba še kake tri ure nagle hoje.  Na levi strani pod  karavlo so pod njim zijale globoke kotanje, ki  jih je moral obiti. Po mapi sodeč,  bi  bila najprimernejša smer severo vzhodni del grebena Kepi Bara. Krenil  je torej v tej smeri in ga prečil precej težje, kot  je mislil sprva. Med poledenelim snegom in skalnimi osamelci je iskal prehode v mehkejšem snegu. Piš ledenih zrn je po ritmu mrzlega severozahodnika priplesal čez pobočje, ko je stopil iz zavetja in prisojne strani Kepi Bara, ter se počasi bližal vznožju njegovega zahodnega grebena, ki se spaja z vzhodnim grebenom Koraba. Ta sprememba ga je zaskrbela. Čez plan je bril ledeni severnik in mu branil dalje. Preko ušes je povlekel vojaško kučmo. Nad njim  se je že vrtinčil sneg, pomešan z ledenimi drobci. Komaj je gledal in  komaj kaj dihal. Drobni kristali so se ob vsakem vdihu, kot žareče iskre, zajedali  v sapnik. Nos je bil pomrznjen. Premražen je prišel do sedla in po severni  strani  hitel pod Korabov greben v zavetje. Še nekaj udarcev s smučmi po zaledenelem snegu na oni  strani Koraba, ki zre na Šilo  Vert, par sežnjev od albanske meje, in že je našel zavetje v kadunji, s pršičem postlani pod zadnjim, kakih dvesto metrov visokim, a zaradi plazov nevarnim vzgibom Koraba. Na dnu kadunje  si je še zadnjič nabral moči. Leden obraz, premražena lica, nos, ustnice in veke, je toplo aprilsko sonce talilo v zmagoslavni koktajl, ki je blažil z ledenimi zrni prebičan obraz. Sam s soncem nad seboj, v krvi pesmi borbe,  borbe,  ki jo je nekoč ubesedil ledeni kuloar našega mogočnega Jalovca.

Ich lebe wie das eis es lebt -  Ich lebe, wie der stein es lebt.

In dieser rauchen Wirklichkeit! Der kampf ist hart, wie Erde alt,

Der Kampfer unermudlich! Ich aber eins mit der natur.

Gesund und sonnenseelig!

Kadunja! Iz nje gre  njegova pot v sanjav obris smučin, v led, kjer je topleje že; dvoje smučin v sneg, ki se vijo navzdol k ljudem, na njihova pota, in ta iz Žužaja v Ničpur, čez izvir Vardarja v mesta in domov!

Morda samo za trenutek v kadunji ni bilo misli. Vrnila se je iz Slovenskih gora  in krepila voljo, osvojiti vrh. Stopiti nanj! Utrujenost se je topila v tej želji in že je stal s smučmi vzravnan na vrhu. Sam! S pogledom je zakrilil v mogočno in neizmerljivo daljavo. S pogledom planinskega orla  je zakrilil preko Ćosalije s Koraba čez Guri Ukuš v nižave, do Vardarja.  Na vrhu je v sneg zabil cepin, da je samo njegov jekleni del štrlel iz snega. Prejnji večer mu je Fuzo  z nožem vrezal vanj  naslednje besede:

»dr. Vanko Kanoni, zdravnik 9. graničarske čete v Ničpurju, je 2. aprila 1931, kot prvi smučar osvojil vrh Koraba 2764 m in se s smučmi spustil v dolino Radike.«

Še poslednjič je s pogledom objel vse bližnje vrhove, do dna izpraznil čutaro in pogledal na uro. Kazala je 16.20 minut. Sonce je bilo še nenavadno visoko. Previsoko za aprilski čas. Morda  se je za trenutek ustavilo z namenom, da se prepriča, kdo je ta, ki si upa stopati po poteh, ki se jih še tukajšnje zveri ogibajo. Ob 16.25 se je že spuščal v dolgih zavojih v dolino, po zbitem snegu, katerega skorjo je sonce stopilo le toliko, da je bil dovolj mehak za lepe, ne preveč drseče zavoje. Tri ure kasneje je zmagoslavno stal pred stražnico nad Fuzovo hišo. Dežurni  si je oddahnil, saj so bili vsi v vasi prepričani, da je  krenil svojemu koncu nasproti. Le Fuzo ga je pozdravil drugače. Z nasmehom na ustih je zmajeval  z glavo in z rosnimi očmi se je vrnil v svojo hišo. Vankove vrnitve pa je bil še posebno vesel komandir, ki mu je  mimogrede spet zdrdral  nekaj o zvereh in dodal:

»Pa znao sam, da ste vi, doktore, pametan čovek!«

Šarko in Murat sta si na pragu noči pred njegovo  kolibo še vedno lizala jutranje rane. Niso bile prehude. Globokih ugrizov nista imela. Teden, morda deset dni, in  spet bosta stara, dobra zvesta in razigrana prijatelja. 

     

Jeseni, ko je bila služba vojaškega zdravnika visoko v gorah na meji z Albanijo le še lep, nikdar pozabljen  spomin,  ga je v Bolnico v Novo Celje, kjer je že opravljal delo zdravnika pripravnika, iz Skopja klical nekdanji komandir, zdaj kapetan, Milan P. Dragović, ki je bil sredi poletnih dni prerazporejen na dolžnost komandanta kraljevega gorskega bataljona v Gostivarju. Povedal mu je, da so poleti vojaki na vrhu Koraba našli cepin, ki nedvomno dokazuje…

» Če je pa tako, gospod kapetan,« ga je prekinil Janez, »potem vas seveda naprošam, da mi ob tej priliki izdate in pošljete na moj domači naslov potrdilo, da sem kaj takega zares storil. Boste to storili?«

Vse kar se je na začetku tridesetih let začelo dogajati v tedanji Dravski banovini, je dojemal kot izziv, da je vendarle napočil čas tudi za njegovo jasnejšo politično opredelitev. Seveda je bil levičar! Tudi Karl, njegov oče je bil Socialni demokrat. Vlado Kozak, Vlado Zorzut, Stane Krašovec, Dušan  Kermavner,  Ivan Potrč, Ivan Kreft, Maks Stermecki… skratka, skoraj celotno članstvo  marksističnega krožka ga je prigovarjalo, naj se  aktivno opredeli do vprašanj s katerimi se je soočala takratna celotna  levo usmerjena slovenska družba. Zlasti glede zahtev za demokratizacijo in preureditev države, kar je med svoja programska stališča zapisala tudi KPS. In se  je!

Z navdušenjem se je udeleževal sestankov v prvem nadstropju gostilne pri Štrajzlu, poslušal svoje prijatelje, se vključeval v diskusije in analiziranje celotnega političnega dogajanja banovin kot tudi države, in vse to doživljal kot terapevtsko seanso, ki bo na koncu družbo pripeljala do enakosti in bratstva, do očiščenja, do katarze.  Vsi ti pogovori, srečanja, izmenjavanja stališč,  so se v vseh pogledih prekrivali z njegovim razumevanjem in dojemanjem družbenih procesov, zlasti na ravni, ki je že segala v človekovo duševnost.  Bolj kot Freud ga je  navduševal Adler, ki je na človeka gledal z mnogo širših obzorij, saj o človeku govori kot o odružbljenem bitju.  Freud ga vidi in interpretira zgolj kot individuuma in le biološke determinante naj bi usmerjale njegovo osebnost. Freud je v mladosti kot zdravnik za živčne bolezni prevzel izvirno znanstveno metodo in jo razvijal, njena luč pa je posvetila v zaprte in zaklenjene predale človekove duše in še kasneje pomagala mnogim v težavah. Toda vodilna misel se je spremenila v monomanijo, metoda pa v silo in pritisk; zdravnik je tako postal filozof, postal je diktator nad kulturo in zgodovino. Prerok je postal utemeljitelj sekte in ta sekta se je razrasla v vse pore zahodne človeške družbe. Seveda, saj je zahodna družba prej kot ne individualistična.  Le poglejte, kako hitro se tam, preko oceana, mladi  postavijo na svoje noge. Mnogo prej kot drugod! Razsežno ozemlje  je razteplo družine. Vidijo se morda enkrat, dvakrat na leto. Kolektivistična družba pa je po njegovem mnenju mnogo bolj kompaktna.  S svojimi inovacijami je Freudova teorija takrat vplivala kot idejni nauk na vrsto področij izven psihiatrije in psihologije. Ameriška dramatika in ameriški film sta v  nekem zaokroženem časovnem obdobju prežeta z njegovo atmosfero in s prilagojenimi problemi podzavesti. Številni literati  so ustvarjali pod vplivom Freudovih idej in vsa surrealistična smer je v bistvu freudistična, iz nje pa, kot brstiči na pomladnem grmičju, poganjajo tokovi absurda. Zgolj z vidika ideje same, je bil Freudizem vsekakor bolj vpliven, kot pa je bil v svojih temeljnih usmeritvah. Profesor Alfred Šerko, filozof in psihiater z izrazito mehanistično materialistično orientiranostjo ni mogel, še manj pa smel, sprejeti Freudovega nauka. Odločno je odklanjal nauk o eksistenci podzavesti. Vendarle pa je Freudu priznaval, da je obogatil psihološko izrazoslovje, zlasti na ravni dialektične polarizacije Eros -  Thanatos, kot protislovne enovitosti med življenjskim impulzom in gonom po samouničenju.

Gremo z našimi idejami v samouničenje, ali vendarle v prijaznejšo prihodnost? V prihodnost, zapisano z veliki črkami, ki jo bo pisala zgodovina? Kako nas bodo ocenjevali naši bodoči rodovi? Konec koncev, so bili tudi podpisniki deklaracije neodvisnosti ZDA v bistvu izdajalci. Izdajalci britanske krone! Ustanovni dokument danes najmočnejše države sveta, s podpisom vseh navzočih delegatov, je v nekem smislu njihova smrtna obsodba. Klic k samouničenju. Thomas Jefferson, John Adams, Benjamin Franklin, Benjamin Rush in drugi, ki so podpisali listino o ustanovitvi Združenih držav Amerike, bi lahko končali na vislicah kot izdajalci.  Kdo je že dejal, da se zgodovina ponavlja? Vse te številne pojave, ki jim pravimo psihoanaliza kakršnekoli smeri, je mogoče razumeti le, če pod drobnogled vzamemo  sociologijo  s kulturologijo in sodobno klinično psihiatrijo. Psihoanaliza ni nič drugega kot seciranje človekovega individuuma.  Seciranja pa brez znanja kirurgije in anatomije, seveda ni!  Od nekdaj je razmišljal širše. Vedno je snoval in vedno je potreboval sogovornika.  Če ga tisti trenutek ni bilo ob njem, je gromovniško, z igralsko zanesenostjo, kot da bi bil teater do zadnjega kotička nabit z gledalci, pripovedoval Iliado. Seveda v starogrškem jeziku. Filozofija in zgodovina sta ga fascinirali. Lahko bi bil filozof. Zlahka!  Lahko bi bil igralec ali glasbenik. V starogrških polisih bi se zagotovo vključeval v retorična tekmovanja, saj je bil govornik v najžlahtnejšem pomenu besede. Demostenov alter ego! Bleščeč interpret vloge, kakršno je od njega terjala trenutna situacija. Lahko je bil komik ali tragikomik, traged celo, in vsako od teh vlog je znal odigrati tako prepričljivo, kot bi jih študiral igralec za svojo prvo generalno vajo mesece in mesece. Svet je dojemal izven geografskih koordinat, kot da ne priznava zemeljskih  zakonov.  Njegov mladostni znanec in stanovski kolega, profesor dr. Anton Trstenjak, bi najbrž zanj dejal tako, kot je dejal za Kocbeka…

»…da gleda na svet tako, kot da mu nenehno in postopno  nevidna roka odkriva plast za plastjo pajčolan, za katerim se mu razodeva vse stvarstvo v zmeraj novih, globljih plasteh, kakor da bi hotel izčrpati globino brez dna.«

Le kje je že ta globina! Prvikrat jo je pod seboj  uzrl kot gimnazijec devetnajstega leta v Turncu, drugič pod Mojstrovko - nekaj let kasneje- pa na nedolžnem Snežniku in tudi na zadnji pravi planinski turi, v Peklenski dolini na ledeniku  Höllentall, pod vznožjem Zugspitze, ko je bil že na specializaciji iz psihiatrije v Münchnu, na  Kaiser Wilhelm inštitutu, pri profesorju dr. Ernstu Rüdinu.  Globine, ne le globino je torej poznal in vsakič kadar  je bil primoran, da se z njo sooči, je bil močnejši za novo človeško izkušnjo. Za nov človekov pogled v brezno, ki  pooseblja prvinski strah slehernega med nami. Strah!  O strahu je rad razmišljal. Loteval se ga je s strahom, saj smo ljudje bitja strahu. Kdor pravi, da ga ne pozna, se ni še nikdar poglobil sam vase. Mnogokrat ne znamo in ne zmoremo ta strah, ki ga nosimo v sebi vezati na nekaj, in tega nas je strah. Če ta strah prosto Iebdi v nas samih, nas moti in straši. Moti nas povsod! Pri delu, študiju, lahko nas moti v intimnem življenju. Če pa greš z zvrhanim nahrbtnikom strahu v steno pa ga vežeš na steno. Sproščaš ga in tako duša kot tudi nahrbtnik postajata lažja. Pomeni, da se ga osvobajaš. Takrat, ko je ta nevarnost na vrhuncu, ko veš in se zaveš, da lahko vsak trenutek izgubiš življenje, je najbrž pravemu alpinistu prijetno pri srcu. V takem trenutku je strah najbolj vezan in gornik v sebi doživlja trenutke zmagoslavja, ko steno prepleza, saj se je ­precej strahu osvobodil in ga s steno materializiral. Groza in strah! Ves ta strah mora biti razumljiv, saj  človek, ko pride na ta svet, pride iz oceana. Plodna voda je ocean, kajti človek v devetih mesecih, ki jih potrebuje, da postane človek, pride na svet v drugačno, neprijazno okolje. Sam mora zadihati! Ko je popkovnica odrezana, postane lastno bitje. Ta nasilna osamosvojitev je  reakcija čiste prvinske groze in strahu. Otrok pa joka.  Saj ne joka, ne ječi. On je v grozi, če je količkaj zdrav. Tako so se tudi prvi vesoljci, ki so izstopali iz vesoljskih plovil  in se po vesolju sprehajali, sprehajali na popkovnici. Če bi se strgala,  bi bilo konec. Groza ostane v človeku pogojno. Pri nekaterem manj, pri drugem dlje časa. Kaj je tisto kar mnoge ljudi žene, da izzivajo svoj strah? Da vseeno, čeprav jih je strah, stopijo  v temačno klet, čeprav je grozljiva že sama misel nanjo.  Kako prav so nekoč imele babice, ko so otrokom pripovedovale srhljive, kaj srhljive - grozljive pravljice! Otrok naravnost želi srhljivih pripovedk. Ta strah, ki lebdi v vsakem od nas se potem veže, tako kot se kisik veže na vodik.  

           Delo v psihiatrični bolnici v Novem Celju ga je vse bolj  vsrkavalo vase in terjalo od njega vedno več časa. Eno ljubezen je nadomestila druga in časa za obiske gora mu je začelo zmanjkovati, dokler mu ga nekega dne ni skoraj povsem zmanjkalo. Gledano z evolucijske plati zorenja človeka, je to  povsem naraven proces. Ljubezni in  obesednosti v življenje prihajajo tako, kot iz njega odhajajo. Naraven krog, v katerem mora  nastalo vrzel zapolniti nova dejavnost, strokovno delo, ki ima vendarle prednost pred tem, čemur radi rečemo mladostna neugnanost in predrzno izživljanje z izzivanjem samega sebe, do tistega, kar v življenju rad počneš. Celje - Ljubljana, Ljubljana - Celje. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Vse lokomotive je poznal. O njih je vedel veliko. Katere so tiste, ki imajo najboljši parni izkoristek, in katere slabšega. S Karlom sta se večkrat zapletla v tehnične debate čeprav, roko na srce, sam ni bil ravno tehnični človek. Vendar, letala in lokomotive so bile izjema. Izjema zaradi  ustvarjalnosti  in  uresničenih človeških idej o snovanju  narediti in ustvariti  nekaj fascinantnega.

Kot sin železničarja je seveda imel posebne ugodnosti, kot so bile denimo brezplačne ali regresirane vozovnice, tako da vožnja ni bila poseben strošek. Ni še dopolnil trideset let, ko je v Novem Celju veljal za najbolj priljubljenega zdravnika. Do pacientov je bil pozoren in za vsakega si je vzel dovolj časa, da drugega ni zapustil v prepričanju, da si ga je zanj vzel manj. Vseeno mu je bilo, kdo so, kaj so bili in od kod so bili. Bili so bolniki, ki jih je turbulentno razmerje s samim seboj pripeljalo v ta bolnišnični labirint. Z vsakim se je znal pogovoriti in mu vliti zaupanje v upanje, seveda, če je bil pogovor mogoč. Taka priljubljenost in tako razdajanje pozornosti do bolnikov pa je trčilo v togo razumevanje obravnave  psihiatričnih bolnikov.  Njegov predstojnik mu je zato nalagal na ramena tudi taka dela, ki niso ravno v delokrogu zdravnika. Prej usmiljenih sester, ali pa… Neizbežen konflikt, ki se je napovedoval  dolgo časa je  kot Deus ex machina  razrešil dopis  ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje iz Beograda, ki je Vanku hitro odgovorilo na njegovo prošnjo za dodelitev štipendije  in specializacijo  na pariški kliniki Pitié - Salpêtrière, z denarno pomočjo jugoslovanske podružnice farmacevtskega laboratorija René  Dunod, s sedežem v Beogradu. V Parizu bo lahko bival brezplačno! To je nekaj veljalo. Njegov prijatelj, Hrvoje Maister, sin generala Rudolfa Maistra, je že nekaj časa živel tam. V dijaških in študentovskih letih sta bila nerazdružljiva. Neštetokrat  sta  se skupaj zapeljala do Unca, kjer sta si izbrala vsak svojega lipicanca in se odpravila na ježo po čudoviti kraški krajini mimo gradu Hasberg do Laz in nazaj.  Po taki ježi sta se do sitega najedla, potem pa se v bogati generalovi knjižnici  zavlekla vsak v svoj kot in se predala prebiranju knjig, kakršnih banovina  ni premogla. Bile so edinstvene in unikatne. Med številnimi, mnoge so bile neprecenljive vrednosti, je njegovo pozornost pritegnila  nevpadljiva z naslovom, Večni človek - Everlasting Man, Gilberta Keitha Chestertona.   Vzel jo je v roke in obrnil prvi list.  Avtor začenja pisanje  z mislijo, da obstojita dve poti, ki popotnika vračata domov. Ena od teh je, da kreneš na pot, se vrneš in potem o(b)staneš doma, druga pa, da se odpraviš na pot, jo prehodiš in se vrneš na tisto mesto, kjer si svojo pot začel. Knjiga je v prvi vrsti namenjena onim, ki so se odpravili na pot po prvi metodi, vendar še niso prišli do cilja.  V prispodobi delo govori o duhovnem popotovanju evropske civilizacije.  Na eni strani pripoveduje, da je najbolje, da človek obstane znotraj krščanstva, že naslednji trenutek pa ponudi izhod iz te aksiomatične trditve in pravi, da je druga najboljša stvar, ki se ti ponuja, ostati izven take religiozne opredelitve. Pot domov se pravzaprav pokaže kot najboljša rešitev  šele tedaj, ko se pred domom ustaviš le toliko, da ga vidiš in se znova zaveš, da je na dosegu  roke, kajti šele takrat ga zares začutiš in vzljubiš. Knjigo je na mah prebral in si  v beležnico zapisoval tiste avtorjeve misli, ki so nanj naredile najgloblji vtis in o katerih bi lahko z vidika dialektike razpredal na dolgo in široko. Poleg te, je bila še ena knjiga  istega avtorja. Eugenics and other Evils. Evgenika in druga zla.  General je imel knjige zložene po avtorjevih delih in ne po literarni zvrsti.

     Zvečer je že sedel pri Štrajzlu v družbi Dušana Kermavnerja in čakal Ladlca (Vlada Kozaka). Prišel je ob napovedani uri v družbi slikarja Mihe Maleša, ki mu je prav ta dan Mestna občina Ljubljana  v Tivoliju odprla atelje. Z umetnikom se nista videla  več kot  pet let. Srečanje je bilo prisrčno. Prijateljsko navihano. Mladi umetnik je pripovedoval vtise z otvoritve. Češ, kako hvaljen je bil in da še sam ne ve, če res toliko obeta, kolikor bleščečih in milozvočnih besed mu je namenil v otvoritvenem nagovoru zaslužni umetnik, Ferdo Vesel. Miha je pripovedoval o Pragi, kaj vse je tam doživel in kako mu nobena akademija in nobena slikarska šola ne moreta dati takega znanja in širine, takega vpogleda v likovno ustvarjalnost, kakršnega je užil med Praško umetniško srenjo. Mesto, ki ga lahko upodabljaš in vsrkavaš po mili volji. Egoistični umetniški vampir, ki mestu pije kri in srka njegovo dušo, pa to vseeno postaja vse bolj živo, vse bolj toplo in vse bolj tvoje. Upodabljaš ga lahko tako, kot ti veleva srce. Enkrat s svinčnikom, drugič s čopičem. Ponosno jima je pokazal sklep ministrstva za narodno zdravje in sklep  jugoslovansko francoskega laboratorija René Dunod, ki mu dodeljuje štipendijo za  specializacijo na Charcotovi kliniki v višini 3000 dinarjev mesečno. Maleš se je gromko zakrohotal, da se je njegov smeh razlezel po vsej gostilni.

» In kdaj kreneš tja, do Moulin Rougea?«

»Do tega  kabareta najbrž v večernih urah, sicer pa proti Parizu že naslednji teden.«

»Potem se bova zagotovo srečala tam. Saj veš, na Montmartru. Sam odrinem tja teden dni za teboj,« je dejal Maleš in se poslovil, ko je k omizju  prisedel Maks Stermecki.

Ljubljana, januar 1983

Sedim v veliki in prostorni sobani stanovanja na Vošnjakovi 9 v četrtem nadstropju v Ljubljani in čakam gospoda Maleša, da si nadene dnevno haljo. Nikoli se še nisem srečal z njim. Fotografije so pogosto varljiv odsev realnosti. Gospa Olga, njegova žena, mi je prijazno postregla s  skodelico turške kave in sedla poleg, na udoben fotelj.  Osemdeseti rojstni dan praznuje danes Miha Maleš in zato sem prišel na obisk, da pripravim  nekajminutni prispevek posvečen njegovi retrospektivni razstavi za kulturne utrinke na Valu 202. Nerodno snemalno napravo sem komaj uspel položiti na krhko klubsko mizico. Umakniti sem moral vazo, šalico s kavo pa sem držal kar v roki.  Vrata njegovega ateljeja so se škripaje na stežaj odprla, da sem lahko v depojih uzrl nepregledno zbirko njegovih platen in številnih serigrafij.  Med vrati  je stal  čil mož v ponošeni dnevni halji, visok  ravno toliko, da se mu  ni bilo potrebno sklanjati pod okvirom vrat. Razmršeni lasje so se  vsak po svoje lesketali v soju sončne svetlobe, ki je obsijala dnevni prostor. Pozdravil sem ga in se mu predstavil.

»Dober dan, gospod Maleš. Sem Črt Kanoni, novinar Radia Ljubljana. Zmotil bi vas za kratek klepet o vaši bogati likovni dediščini, vašem opusu in njegovi vlogi v  slovenskem likovnem prostoru, o čemer sva pred dnevi govorila po telefonu.«

Njegove nekoliko priprte oči so  se razprle, da sem v njih  zaznal nekakšen odsev , iskrico morda, ki je prebudila davno pozabljene spomine.

»Kanoni!?  Pa si kaj v sorodu  z  Vankom, torej Janezom, dušnim doktorjem?«

»Seveda sem, njegov sin sem,« je bil  moj odgovor.

Roko, ki sem mu jo ponudil v pozdrav, je stisnil krepkeje in jo nekaj trenutkov podržal v svoji. Gledal me je globoko v oči.  Pogled je bil dolg in iskren, po drugi strani pa oster kot sveder, ki vrta globlje in globlje  v lobanjo, v mozgovje. Če se človeku globoko zazreš v  njegove oči, vidiš v njih odsev preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Tako pravijo! Oči naj bi bile zrcalo duše, ali kot bi dejal Spinoza, če se poglobimo v notranjost duše, bomo razumeli, da je vse okrog nas en individuum, katerega telesa se spreminjajo na neskončno mnogo načinov, ne da bi se spremenil individuum kot celota.

»Saj si mu kar precej podoben,« je dejal,  in z drugo roko dvakrat potrepljal mojo dlan.

»Pa ti je Vanko kdaj pripovedoval o tem, kako je bilo v Parizu in kako smo zvečer z Majstrom zahajali v lokale na Quartieru Latinu in iskala tistega, v katerega je zahajal Toulouse Lautrec? Ni? Bolje, da ni… Ti je kdaj pripovedoval o Josephine Baker, ki je imela namesto krila okrog pasu šopke banan in  kako je ves moški svet  norel,  kadar je plesala in si jih trgala s sebe ter metala med razgrete glave pohotnih gledalcev?«

Zgodbe, o katerih nisem vedel nič. Torej, skoraj nič. Dobro, o Josephine Baker je oče velikokrat pravil, sicer pa je bolje, da je bilo tako. Vsi imamo neke skrivnosti, ki jih raje čuvamo  zase in so samo naše. Moje, tvoje, njegove! Tisto, kar  mi je oče dal za popotnico v življenje, je bilo predvsem srečno in brezskrbno otroštvo, polno družinske harmonije in v danih razmerah, brez kakršnegakoli pomanjkanja.

»Lahko prižgem nagro?« vprašam.

»Kakšno nagro? Kadiš? Kaj pa je to, nagra?«

»Snemalnik, magnetofon, da nanj posnamem najin pogovor,« mu odgovorim.

»Prižgi! Vprašaj, vprašaj  karkoli te zanima, vprašaj…«

Gospa Olga, Maleševa soproga, se je nasmehnila in se  tiho ter s kratko odmerjenimi koraki umaknila v kuhinjo. Najbrž je bila vajena takih obredov in je raje pustila moža, da se je  sam, brez prisotnosti njemu drage življenjske sopotnice razgovoril o rečeh iz svojega bogatega življenja.

»Kako gledate na svojo prehojeno pot slikarja, galerista, urednika,« je bilo prvo vprašanje.

Pripovedoval je in pripovedoval. O  Jeranovem,  kjer se je rodil, pa  o Zagrebu, pa Pragi in Parizu. Pripovedoval je o študentskem življenju, pa o kulturnem življenju v Ljubljani sredi tridesetih let, ko sta z Nučičem odprla svoj Boutique. Škoda, da sem imel odmerjenih le pet programskih minut predstavitve Mihe Maleša. Pripovedoval je najmanj trideset minut in v to pripoved je izlil ves med in ves pelin, ki ga je užil v  šestdesetih letih svojega likovnega ustvarjanja.  

O prijateljstvih in vezeh, ki poglabljajo svet sprejemanja in dajanja, je razmišljal ob brežinah Seine. Sleherni dan!  Ljubljanska jara gospoda je pred njim, z redkimi izjemami zapirala vrata svojih stanovanj, medtem ko so se mu dobro uro vožnje z vlakom ali avtomobilom, odpirala vrata graščine na Uncu. Kadarkoli se mu je zahotelo in kadarkoli je čutil željo po drugačni izmenjavi mnenj, ne le tistih, ki so bila dnevno na tapeti pri Štrajzlu, sta s Hrvojem smuknila v njegov avtomobil in se odpeljala na Notranjsko. Čeprav  zanesljivo vem, da je prijateljeval tudi z njegovim bratom Borutom, je bil Hrvoje vedno omenjen prvi. Ob njem pa še Milko Bambič, ilustrator in slikar in danes bi lahko rekli tudi, oblikovalec. Dizajner! Bambičevo olje, vaza s tulipani in Snežnik, v gvaš tehniki, še vedno visita v materinem stanovanju. Sliki je Vanku avtor poklonil za njegov 33. rojstni dan, torej štiriindvajsetega februarja  leta sedemintridesetega. Bambič je bil ves čas,  bolj kot ne, pravi kozmopolit. Njegovi mojstrovini sta  še danes  prisotni med nami, čeprav je od takrat minilo že več kot osemdeset let. Gre za podobo deklice, ki na  kremi za čiščenje čevljev lošči obuvalo in pa za likovno zasnovo nalepnice na steklenici Radenske. Tri srca - Kraljevi vrelec! Eno srce za Slovence, drugo za Hrvate in tretje za Srbe. Tri srca. Tri srca, ki bijejo za kralja Aleksandra, »zjedinitelja« kraljevine. Zajetni  očetovi spisi, ki jih je vselej hranil spete s sponko, vložene v kuverto in shranjene v mapah, so se ob selitvi iz stanovanja na Igriški do Vošnjakove ulice izgubili. Takrat  te izgube nisem posebno obžaloval. Zdaj, ko družinsko deblo stoji, pa mi manjka nekaj pomembnih, drevesnih vej, za kar mi je seveda neizmerno hudo. Počutim se oropanega žlahtnega in neprecenljivega spomina, ki ga je morda našel in pobral nepoklicani, ki z mojim življenjem nima nič skupnega. Nepovabljeni mimoidoči, ki je z najdbo vdrl v moje intimno življenje in spomine mojega očeta. Vem, da je v tistih mapah oče hranil  vsaj tri pisma, ki mu jih je pisal Vlado Kozak. Enega v Pariz, drugega v Rim in tretjega v München. V teh mapah je bilo tudi pismo generala Rudolfa Maistra, ki ga je poslal na domač naslov Vankovih staršev v Ljubljano, na Gasilsko ulico 15. V teh mapah so bili vsi  pariški dnevniki. Glavni liki  vsaj šestih, če ne sedmih beležnic, pa so bili  dr. Viktor Čerček, očetov vrstnik in kolega, kozmopolita Hrvoje Maister in Milko Bambič in  Dušana Šantel, ki je bila takrat še študentka arhitekture.  Za teden  dni pa se jim je na zadnjih straneh  še edine ohranjene beležnice, pridružil umetnik Miha Maleš. V želji, da bi podoba tedanjih dni  odsevala kar najbolj verodostojen odsev časa, razmer in prijateljevanja, sem  pretaknil vrsto knjig, pričevanj, časopisnih člankov, a zaman. O  Hrvoju in Borutu Maistru  skoraj ni pisnih virov. Skromni so tudi Bambičevi biografski podatki. Ko mi je ob nekem srečanju znanec omenil, da je o obeh Maistrovih sinovih obširno pisal general, Marijan Kranjc v enem od slovenskih časnikov, sem bil prijetno vznemirjen. Manj pa seveda ob novici, da je Krajnc pisal o slovenskih vohunih. Hrvoje Maister vohun? Potem, ko sem že tretjič zapovrstjo prebral članek v upanju, da sem morda kaj prezrl ali pa si napačno interpretiral, sem prišel do sklepa, da je Kranjčevo pisanje le en segment obsežnega mozaika, ki ga bomo videli kot celoto le, če se  pomaknemo dovolj daleč nazaj. Vendar, pomikati se v času nazaj ali naprej, je nemogoče, razen v znanstveno fantastičnih filmih. Tako ostaja pripoved o Borutu in Hrvoju Maistru dragocena zlasti zato, ker gre za prvo, v nekem smislu temeljito in časovno zaokroženo pričevanje. Kljub temu, da Maistrovega vnuka Boruta, ki živi v Mariboru poznam, in sva pred časom veliko razpredala o prijateljevanju mojega in njegovega očeta ter njegovega  strica, dlje od tega, žal, nisva prišla. Tudi njegov spomin na tisti čas je podhranjen, kot zdaj moj, ker nimam več tistih pisem in papirjev. Tako kot je Hrvoje odklanjal komunistično idejo, je Janez odklanjal idejo Koroščevih političnih pogledov in odločitev, čeprav so bili ti - roko na srce - napredni in dokaj slovensko naravnani. Drug drugemu sta prizanašala s političnimi razpravami za nek drug, samo njun krog poslušalcev, saj sta iz svojih misli  izločila tisto, kar ju je razdruževalo. Za politiko v njunem prijateljskem razmerju pač ni smelo biti prostora. Med Slovenci ima politika ves čas negativen prizvok, saj se na tako majhnem geografskem prostoru ta pojem, hočeš nočeš, vedno dotika oblasti, znotraj katere cilj vedno opravičuje sredstva. Politika  pri nas je preveč na očeh, kar je seveda dobro, če bi se vzporedno s politično kulturo razvili še instrumentalni odnosi do nje. Dober politik v prvi vrsti dela za lastno korist, sicer si ne zasluži laskavega predznaka, dober. Morale v politiki ni! Politika je preveč brezobzirna do tega človeškega imperativa, saj vsakogar, ki se znajde v njej in začne delovati, kot deluje vsemogočni sistem po principu zobatega mehanizma, kjer vsako kolesce igra pomembno vlogo, posrka vase. Etično bi seveda bilo, da bi ta posameznik, pošten posameznik, začel obračati kolesje v drugo smer, ampak potem bi se porušil sistem, pokvaril bi se mehanizem, ki uravnava politiko. Kohezijo v banovini je nadomestila katoliška cerkev, politiko kot tako, pa je  Beograd omejil zgolj na nacionalno budniško kulturno dejavnost, ki je še najbolj vzplamtela med nami, Slovenci. Tako kot je zgoraj, tako je tudi spodaj. Tako, kot je ogenj, je tudi voda. Izvorna gnoza? Kolikokrat je razmišljal o tem. Je omejena zgolj na  življenje ali tudi na smrt? Vmes mora obstajati še nekaj, saj je to povsem človeško.  Seveda, znotraj tega večnega antagonizma obstoji še moč.  Moč oblasti z zanikanjem vseh moralnih vrednot, kjer na vratih njenega stanovanja piše, etiki vstop prepovedan. Tisto, o čemer so razpravljali Kozak, oba Krefta, Stermecki, Kermavner, Zorzut in kasneje še Kardelj in Kidrič, je ostalo v Štrajzlovem krožku in zaklenjeno v Janezovi glavi, zapečateno s prijateljsko in stanovsko zaobljubo. Nikoli ni poskušal s svojim svetovnim  nazorom  vplivati  na Hrvoja.  Vsaj ne  tako  in  na tak  način, kot je to uspešno počel z novinci, Ladlc. Če bi  Hrvoje padel v njegove roke?

Hm, le še vprašanje časa bi bilo, kdaj bo postal najbolj goreč član Štrajzlove lože. Tako pa je imela ta trojica zelo nenavadno prijateljsko razmerje. Kakšen prijeten izlet, ribolov, ježa konj po brezpotjih notranjske krajine, prebiranje knjig v generalovi knjižnici in seveda tisto, kar so počeli najraje. Osvajati srca mladih gospodičen, bodisi  na Bledu ali pa na ljubljanski promenadi. Družil pa jih je tudi neraziskani svet  narave in človekove duševnosti. Z bajalicami so iskali neodkrita kraška brezna in razpravljali o parapsihološkem svetu neraziskanega, nedoumljivega, o čemer je predaval Jung in kar je Vanko potem v debatah pripovedoval njima.

Pariško obdobje na Charcotovi kliniki se je bližalo koncu. Kadar ni bil na kliniki, je  s Hrvojem pohajkoval po zakotnih Pariških uličicah in trgih, ki so se odpirali  vsakih nekaj deset metrov v velika in prostrana družabna prizorišča. Lahko bi jih imenoval kar odre, na katerih  je vsak Parižan igral svojo vlogo. Vpitje v pojoči govorici podkrepljeno s temperamentno gestikulacijo rok, kaj rok, celega telesa, se je odbijalo od barvitih zidov nekaj sto let starih hiš, dokler jih ni ujelo uho tistega, kateremu so bile namenjene. Čudovit kaos, v katerem je vsak našel svojega sogovornika in  v katerem je vsaka beseda našla svojega novega lastnika, ki jo je na novo  preoblikoval in vračal kot odgovor Pariškemu avditoriju. Kdo ve, kakšni so ti trgi in uličice danes? Bržkone nemi! V dobi mobilnih telefonov se je spremenila tudi komunikacija. Odtujila se je, in postala je bolj intimna. Besede, ki jih namenjaš sogovorniku na vsakem koraku v  prenosni telefon, so postale bolj tihe in skopo odmerjene le tistemu, na oni strani mobilnega telefona. Če danes, pa čeprav pomotoma pogledaš nekoga, ki govori v črno srebrno napravo, te srepo pogleda meneč, kaj pa zijaš? Brigaj se zase! Besede nekoč, čeprav namenjene le enemu, so bile namenjene vsem. Nihče ni skrival svojih čustev, svojega temperamenta. Čustva enega so bila last vseh. Danes pa je svet tak, da si vsak, ki se odpravi na ulico, nadene neprebojni ščit, da bo ja  čim bolj obvarovan pred besedami.

S Hrvojem sta se večkrat odpravila na Montmartre in vedela sta, da bosta tam srečala vsaj tri ali štiri Slovence. Miho zagotovo, saj ga  človek  v vsej njegovi mogočni postavi enostavno ni mogel prezreti. Kot grozd je štrlel iz množice pariških možicljev in  skrbno urejenih pariških dam in gospodičen. V tem času je na ljubljansko uredništvo Zdravniškega vestnika poslal nekaj prispevkov o tem, kakšna je francoska psihiatrična služba, v čem se razlikujeta francoska in naša, eden pa je bil celo časovno neopredeljen in se je v esejistični formi dotikal nadaljnjega razvoja stroke tako  pri nas, kot tudi v svetu, zlasti pa v odnosu do družbenih pojavov, ki so začeli pretresati tedanjo Evropo.

Služba zdravnika - psihiatra v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni na Studencu, je bila zdaj njegova. Čakala ga je, saj je ob odhodu v Pariz zaprosil  ministrstvo za narodno zdravje in socialno politiko, da ga zaradi nameravanega študijskega izpopolnjevanja v prihodnje prerazporedi v večjo bolnišnico, kjer bo lažje sledil novim spoznanjem in trendom psihiatrične stroke. Dvanajstega oktobra štiriintridesetega leta je potrkal na vrata  dr. Franja Gerloviča, ravnatelja  bolnišnice na Studencu.

»Vstopite prosim,« je dejal glas na oni strani vrat.

Prvo srečanje z ravnateljem je nanj naredilo izjemen in iskren vtis.  Na vsakem koraku tedanje umobolnice je bilo videti, da je dr. Gerlovič predan delu, ki ga vrši in si iskreno želi, da bi bolnišnica napredovala v smereh, kakršne si je zadala v času ravnateljstva dr. Steva Divjaka, je zapisal v svoj dnevnik. Iskrenost je vela iz vsake besede tega gospoda na pragu petdesetih let, ki so ga krasili skrbno negovani brki. Vlival je zaupanje in bil je iskren sogovornik kadarkoli in o čemerkoli se je želel z njim pogovoriti. Po  uvodnem razgovoru  v  katerem  mu je predstavil svoje delo na pariški  kliniki, je dr. Gerlovič izpod gore papirnih map predse zložil nekaj številk Zdravniškega vestnika.

»Vem, vem, spremljal sem, kaj počnete v Parizu.  Ne le enkrat. Dvakrat sem prebral vsa ta vaša opažanja o katerih pišete in kaj bi kazalo postoriti, da bi bilo primerno tudi za naše razmere. Vendar, ne pozabite, da  Ljubljana vendarle ni Pariz in da  Studenec ni Salpêtrière.  Sčasoma, hmmm, morda, bomo videli, kaj bo k prvemu poročilu v prihodnjem letu porekel  zdravstveni svet pri  banski upravi. Če dovolite, mladi kolega, bi vas zdaj popeljal po oddelkih, da se seznanite z našim delom.«

Ogled sta začela na ženskem oddelku.  V dolgem, nepreglednem, temačnem in v mrak odetem hodniku, se je proti njima počasi zibala moška postava v beli halji.

»Bonjour, cher collègue, Jean.«* Bil je Bogo. Bogomir Magajna! Dr. Gerlovič je seveda vedel, da sta si več, kot pa le stanovska kolega. Uvidevno, z nasmeškom na ustih, se je nekoliko umaknil vstran in zazrl skozi okno proti Fužinskemu gradu.

»Saj veš, kje sem. Pridi popoldan. Niko bo tudi pri meni,« je dejal Magajna.

Ko se je Magajna odzibal po hodniku dalje, ga je dr. Gerlovič popeljal še po drugih oddelkih. Celoten ogled ni trajal več kot pa poldrugo uro. Ko je bil obhod končan, pa je dr. Gerlovič predlagal, da obiščeta še sestrsko hišo in častno glavno sestro bolnišnice. Med potjo pa je ravnatelj nadaljeval z neformalnimi vprašanji.

»Ste tam, v Parizu kaj pogrešali vaše prijatelje, kolege. No, gospoda doktorja Magajno in gospoda doktorja Vončino. Vem namreč, da ste več, kot pa le stanovski kolegi?«

»Veste, preveč poln doživetij je Pariz. Pa vendar, tudi tam imam iskrene in dobre prijatelje, katerih gost sem bil. Pariška stanovanja so draga. Predraga! Gospoda Vončino in gospoda Magajno pa sem pogrešil tisti trenutek, ko sem sestopil z vlaka na ljubljanskem kolodvoru. Najraje bi se bil takoj zapeljal semkaj, do Device Marije v Polju.«

Naslednji dan je Vanko  nastopil službo zdravnika v bolnišnici na Studencu!

Studenec, Bolnica 1959

Studenški ribnik je bil tam že od nekdaj. Torej še za časa živalskega vrta knezov Auerspergov. Njegov obseg je meril dobrih štiristo metrov, širina pa je le mestoma presegla deset metrov. Ta ribnik  je bil poln življenja. Ob njegovih brežinah je bilo vse, kar ribnik lahko premore in še več! Od bogatega rastlinja, ki ga je zaljšala vrsta košatih lokvanjev, do vseh ribjih prebivalcev, razen seveda postrvi. Nekoč, ko so bile ribe  kar takole, na izvolite, se jih je kradlo in lovilo kot za stavo. Studenški ribnik pri tem ni bil izjema. Krapi, ščuke, linji, kleni, rdečeoke in rdečeperke, vse to je bilo tako rekoč ob vsakem dnevu in ob vsaki uri na voljo vsakomur, ki se mu je zahotelo ribjega mesa. Seveda govorim o samih prvih letih studenške bolnišnice, zato je že prvi ravnatelj dr. Karel Bleiweis - Vitez Trsteniški, leta 1903 naslovil na deželni svet posebno zahtevo, da se ribolovni režim čim prej uredi,  saj dejstvo, če nekdo v rokah drži ribiško palico še ne

*       Pozdravljen, dragi prijatelj Janez

                                                                

                                                                              

pomeni, da je v resnici ribič. Večina njih je v blaznico prihajala iz čisto  človeških potreb, da od blizu vidijo blazne bolnike. Prihajali so torej sem, da vidijo te nesrečne duše, ki so kričale, da se jih je slišalo do Slap in še dlje, kadar se je pripravljalo deževje. Prihajali so, da dajo duška svoji radovednosti, pa tudi, da bolnike podražijo in da vidijo, kako bodo ti reagirali. Veliko takih naključnih ribičev je ves pribor pustilo kar ob ribniku in vrat na nos zbežalo. Če ni šlo skozi vrata, je šlo pa prek zidu, če so bili seveda dovolj urni. Taki obiski radovednežev so terjali posebne varnostne ukrepe in kmalu je Blaznica dobila dva  vhoda. Enega na zahodni, torej fužinski strani, drugega pa na vzhodni, studenški strani. Vstop v bolnišnico sta nadzirala paznika, ki sta skrbno bdela nad tem, kdo hodi v bolnico in s kakšnim namenom. Ribolov znotraj zidov pa je prešel v izključno pristojnost bolnišnice. Kmalu bo minilo  petdeset let,  kar se je ribnik izsušil.

        Kadar je bilo za kopanje v pozni pomladi še prezgodaj, je seveda vsa studenška otročad  lovila ribe. Janez je bil navdušen ribič. Muhar, ki je lovil ribe na  nenavaden način, brez obtežitve, z dolgo tanko palico in vrvico, na koncu katere je bil privezan kot las tanek laks. Nemogoče je kaj ujeti s tako nerodno opremo, smo modrovali otroci. Seveda ni bilo vse tako, kot smo si predstavljali. Vse tiste ribe, navadno večje in bolj zvite, ki na blestivko nikakor niso hotele zagristi, so na drobne mušice skakale kot nore. V ribniku je mrgolelo debelih in lenih krapov, ki so spokojno, od jutra do mraka plavali gor in dol. Spominjali so na vse te bolnike, s katerimi smo otroci rasli. Tudi oni so se sprehajali po brezovem drevoredu gor in dol, brez določenega cilja. Bajer z okolico je spominjal na atletski stadion, sredi otočka pa je bila ekonomija. Tako kot  so na stadionih mesta za različne atletske discipline, so tudi na otočku gojili vse mogoče vrste zelenjave in sadja. Ribnik je bil pa naš.  Za naše discipline! Če smo bili sprva le sprinterji, smo počasi spoznavali tudi druge discipline. Lov ščuke, denimo. Ta riba roparica, pred katero se vse druge skrijejo, je navadno za svojim plenom  skrita oprezala med ločjem, dokler ji nisi nataknil žične zanke.  Fižolovka je bila za te reči še najprimernejša. Zanko si moral praviloma vleči od glave proti repu kajti, če si se po nerodnosti dotaknil zadnjega dela, je v trenutku zbežala. Ko si zanko uspel pripeljati do prve prsne plavuti, pa si zategnil. Ščuka ni mogla ubežati. Ulovljene na tako zvijačen način so merile več kot osemdeset centimetrov in bile težke vsaj pet kilogramov. Tiste večje, nad meter dolžine, pa so bile rezervirane za poseben način lova, ki je med otroki zbujal prave skomine. Več kot mojstri takega lova so bili  moj stric Drago, Jože, Stane, pa tudi že brat, Jajek, ki je bil že pri desetih letih odličen ribič.  Ribnik bi ne bil ribnik, če ne bi imel svoje čolnarne. V njej sta se ob valovanju bajerja spokojno zibala dva čolna, v vsakem od njiju pa je bila dolga palica na koncu katere se je svetil kot britev oster trizob. Ko je kdo od starejših ribičev  v kakem od tolmunov zagledal ščuko, se ji je s čolnom previdno približal, spustil vilice proti roparici, kakih deset centimetrov nad njo zadržal dih in udaril. Voda se je spenila in zvrtinčila, kadar je bilo na vilicah nabodenega kaj kapitalnega. Metrska ščuka je vsekakor trofeja. Tako ujete ribe so navadno končale na kakem od piknikov ob balinišču, kjer so potekale  prve velike balinarske tekme. Takrat, v tistih časih ni bilo boljših balinarjev  v celi  Jugoslaviji,  kot so bili studenški. Balinarski klub Polje! Med tistimi predeli Studenca, ki so predstavljali nekakšen otroški raj, so imele Sige, objete med Slapami in Ljubljanico, posebno draž. Tu so kot islandski gejzirji žuboreli  na plano bistri vodni izviri in se spreminjali v potočke, na katerih smo otroci postavljali mlinčke. Nekoč, pred več kot stopetdesetimi leti, so nedaleč od tu stali pravi mlini, ki jih je dal postaviti lastnik fužinskega gradu Fidelis Terpinc. Ti mlini so mleli žito ne le za Ljubljano, pač pa tudi za Trst in še naprej za Furlane. Naši so mleli, ja… mleli so domišljijo in jo namleli za prgišče nepozabnih otroških spominov, tako živih, da ne bodo mogli nikdar zbledeti.  Poganjali so drug drugega, saj smo bili  pravi mojstri graditelji, ki smo struge potokov znali narediti hitrejše in bolj pretočne, tako da smo širino potočka zožili, jo poglobili na tri do štiri decimetre in tako uravnali curek naravnost na lopatice mlinčkov. To se je vrtelo! Sige so bile krajinski park. Kraški svet, ki tu sploh ne bi smel biti. Pa se je narava poigrala tudi tako, da je raztrosila svoje bogastvo naravnih biserov kot  Groharjev sejalec, po tem našem rajskem prostoru. Nobene potrebe nismo čutili, da bi si Brkonjo Čeljustnika predstavljali na pravem koščku krasa, od koder je izhajal striček Bajbaj, Bogomir Magajna. Vse te jame so bile tu, v Sigah.  V največji pa je domoval, Brkonja Čeljustnik.

Na Studencu se je ognjevito loteval psihiatrije in jo spoznaval  skozi njene najbolj temačne in  nepregledne blodnjake, labirinte človeških usod, ki so vedno, kadar se je pokazal izhod, z nevidno roko postavili novo oviro, ki je nisi mogel niti je nisi znal premostiti. Moral si se vrniti in moral si se vračati. Uro za uro, dan za dnem.  Primarij profesor dr.  Alfred  Šerko je bil njegov predstojnik in nekega jutra je po  opravljeni viziti načel pogovor o Freudu. Janez ga je pozorno poslušal in nobenega  namena ni imel, da bi velikemu mentorju oporekal. Pravzaprav se je z vsem, kar mu je profesor Šerko pripovedoval, strinjal. Pa ne zaradi vljudnosti. Tudi sam je bil globoko prepričan, da  ne gre posploševati vsega, kar  razvija in zagovarja Sigmund Freud.

»Razmišljam, da bi napisal o tem še eno knjigo. Tudi naslov sem si že izbral. Psihoanaliza na psihoanalizi. Kot odgovor na prvo knjigo, ki jo je izdal Juš Kozak. Vi pa ste, če se ne motim, dober prijatelj njegovega mlajšega brata, Vlada Kozaka, kajne? Opazil sem vas že tam, pri Štrajzlu. No, pripovedujte mi, mladi kolega, kako naj svet sledi človeku,  ki še sam ne ve prav dobro, kam želi?«

» Torej…«

Že od nekdaj je začenjal svoj nagovor, odgovore, ali monolog z besedico - torej. Ta torej mu je dal zagon  za podkrepitev  besed, ki jih bo izrekel s še  večjo težo in večjim poudarkom, kot pa bi ga imele brez uvodnega, torej.

»… moje osebno prepričanje, spoštovani gospod profesor je, da je v tem našem slovenskem prostoru mnogo bolj smiselno slediti Adlerjevim izsledkom, kot pa Freudu.«

»Zakaj pa tako mislite, tako proletarsko, nemeščansko?« ga je vprašal Šerko.

»Zaradi nas, Slovencev. Iz profila slovenske družbe, ki seveda ni tako materialno bogata, kot pa so zahodne družbe. Meščanski sloj!? Komaj kaj ga imamo. Tistega pravega, žlahtnega meščanstva. Že prvo koleno, če se vrnemo na starše, ima svoje poreklo na podeželju. Drugo so jara gospoda. Bolezni, ki  nastajajo in se porajajo v zahodnem meščanstvu so bolezni dekadence, ki je prej kot ne tujek v naših povprečnih percepcijah psihosocialne slike Slovenca in če nadaljujem, kot pravi Goethe, če Alah bi za črva me določil, bi pač kot črva me poslal na svet.«

???

»Bil bi individuum, če parafraziram Freuda. Četudi brez glave, bi  plazil se okrog.  Bojim se, da prihaja čas, ko bodo padale glave. Dobro je biti črv. Živiš dalje, čeprav brez glave.«

Pogovora, ki bi zašel v tako smer, profesor bržkone ni pričakoval. Še preden pa je uspel Janezu oporekati ali pritrditi, je ta nadaljeval.

»Adler z drugačnih pozicij motri človekovo podzavest, saj je tudi sam izšel iz drugačnega okolja kot Freud. Dunajskega proletariata! Freud v ospredje postavlja biologistični nauk, Adler pa sociološkega. Mislim, da je za naše razmere in motrenja naše družbe priporočljiva sinteza obojega. Tudi sam sicer menim, da je resnico vedno potrebno iskati nekje na sredini.«

»Kako potem naprej, mladi kolega? Se boste lotili tega? Bo to  jedro vaše specializacije?«

»Najraje bi tako videl, spoštovani gospod profesor, vendar…«

»Mladi kolega!« mu je vskočil v besedo profesor Šerko.

»To, kar vam bom povedal, mislim zelo resno. Če se boste lotili tega področja in  uspešno sklenili svojo teorijo, potem bo  to odlična popotnica za naprej in za nadaljnji razvoj slovenske psihiatrije. Lotite se tega! Če boste potrebovali kakršnokoli pomoč, veste kje sem. Pridite kadarkoli!«

Freud je nekoč dejal, da so Irci imuni na psihoterapijo. Kaj ne postavljajo nekakšnih vzporednic med Slovenci in Irci, da smo si karakterno podoben narod keltskega porekla. Smo si podobni tudi glede Freuda, da ga ne sprejemamo v taki meri kot ga Amerika, s katero kar naprej vlečemo neke družbene primerjave?

Še dolgo po končani službi se je rad zadrževal v bolnišnični knjižnici, torej v sobi, kjer je bila urejena študijska soba za zdravnike in preučeval  oblike shizofrenij in drugih patologij. Tistega torej, kar je bilo publicirano, v svojo beležnico pa si je zapisoval svoje zaključke. Ta študijska soba je bila ozka in dolga. Podobna je bila vagonu,  le da so bile mize in stoli razporejeni vzdolž leve, sončne strani, po desni strani pa si se komaj prebil do želenega mesta. Kadar pa je bil v njej Bogo, je  resnično spominjala na vagon. In na vlak. Bila je zadimljena od pokajenih cigaret, za Magajno pa je bilo tako ali tako značilno, da je bil verižni kadilec, ki si je novo cigareto prižigal kar z ogorkom pravkar pokajene.

      Seveda je sintezi Adlerja in Freuda v naslednjih mesecih posvečal največ pozornosti, vendar to vseeno ni bila tema njegove specializacije. Vsaj prve ne.  Mnogo bolj ga je vznemirjala globina človeške duše. Kaj se v njej dogaja, kako potekajo procesi s celotno interakcijo v odnosu do okolja in kaj se dogaja v  človekovi duševnosti, ko se to čudovito kaotično ravnotežje poruši  in  se človek začne odzivati na lažne dražljaje.  Od tu pa do hospitalizacije potem ni več dolga pot. Možgani in duša! Kaj vse se skriva v teh dveh pojmih. V enem, ki je povsem metafizičen in drugem, ki je  docela stvaren in otipljiv! Možgani so center človekovega bistva, tako kot je sonce središče našega osončja. Brez sonca bi človeštvo izumrlo. Brez možganov bi umrl človek. Nobenega drugega organa ni več v našem telesu, ki bi nam diktiral  kdaj naj  vdihnemo zrak in kdaj naj ga izdihnemo, kdaj naj ljubimo in kdaj naj sovražimo. Kdaj naj  se srčna mišica zapre in  kdaj naj se odpre in požene kri po naših žilah.  Možgani so nadzorni center. Določajo lakoto in sitost. Ljubezen in sovraštvo. Bolečino  in naslado.  Duša  pa je abstraktna in znotraj te abstrakcije mora psihiatrija  ponujati realne rezultate. Vznemirjala ga je Evgenika.  O njej je prebral skoraj vso razpoložljivo literaturo.  Skoraj tako utopično mu je odzvanjala v ušesih, kot je najbrž Thomasu Mooru  odzvanjala v zavesti ideja o utopičnem socializmu. O deželi nikjer. O neobstoječem kraju, neverlandu. Predstavljala naj bi  nekaj najboljšega, skratka, idealno družbo, v kakršno bi morale biti uprte oči vsega človeštva. Evgenika v tem kontekstu pomeni prav to. Idealnega človeka, ki  za svoj obstoj na tem svetu že ob rojstvu prinese s seboj najboljše  gene svojih staršev in njihovih staršev, saj je evgenično, torej dobro rojeno bitje.  Dednostna biologija! V času  super tehnologije, ki osvaja še do včeraj neraziskana ali slabo raziskana področja  proizvodnje jutrišnjega dne, človeštvo preklinja potrošne dobrine.  Bentimo nad žarnico, ki nam pregori po treh dneh uporabe,  bentimo nad  pokvarjenim stikalom, čeprav nam ga je elektrikar zamenjal pred tednom dni, bentimo nad  avtomobilom, ki se nam kar naprej kvari in ga moramo voziti k mehaniku.  Vse to je potrošni material.  Nobenega zadržka ni več, da človek ne bi  proizvedel  trajne žarnice, ki  ne bi nikoli pregorela. Toda, kje je potem potrošnja? Vse obrate za proizvodnjo bi morali zapreti! Zakaj so bili nekoč švedski avtomobili prislovično najbolj zanesljivi? Pravijo, da zato, ker so vanje vgrajevali najboljše primerljive proizvode in so bili narejeni iz najboljših, potrošno  sprejemljivih materialov. So pa  izjeme, tako med tehničnimi proizvodi, kot tudi med živimi bitji. Zakaj  nekoga vse življenje  pestijo zdravstvene težave, drugega pa ne? Zakaj nekdo, ki je podvržen rizičnemu načinu življenja skozenj pljuje brez večjih težav, nekdo drug, ki na vsakem koraku pazi kaj bo počel, pa zboli tudi za najhujšimi oblikami bolezni. Smo  kar smo!  Ljudje smo kot veriga in za verigo je znano, da je močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen.  Navidezno čvrsta veriga lahko poči že ob prvi uporabi. Druga, ki zanjo ne bi dal prebite pare, pa kljubuje silnim obremenitvam in nič ne kaže, da se bo iztrošila.  Vse to je  smisel narave. Vse to je proizvedel človek in za človeka vemo, da je zmotljiv. Včasih seveda manj zmotljiv, v vsakdanjem življenju pa  docela šlampast.

Studenec , Bolnica 1958

Magajnova vila, čeprav  so v njej stanovali  tudi drugi zaposleni v bolnišnici, je bila daleč naokrog poznana le  kot vila strička Bajbaja.  Bila je prava vila Čiračara! Tako ime se  jo je prijelo in tega ni poskušal nihče spreminjati. Striček Bajbaj je bil strasten kadilec. Kadarkoli smo prišli otroci v njegove prostore, v prvem nadstropju vile, je bilo v veliki dnevni sobi vedno zakajeno in v nos nam je udarjal vonj cigaretnih ogorkov.

»Dimna bomba mu je morala udariti v stanovanje,« smo si rekli in se spogledali. Otroci smo že takrat vedeli, kako se naredi dimna bomba. Zdrobili smo žogico za namizni tenis, ali pa dobili ostanke filmskega traku, ki so ostali nepospravljeni v nekdanji kapelici, kadar so bile filmske predstave. Te ostanke celuloida smo narezali na majhne koščke, jih zavili v časopisni papir in ga zalepili z limpapirjem. En delček celuloida je moral,  kot nekakšen repek, moleti iz take dimne cigare. To smo prižgali in ko si po občutku presodil, da je začelo goreti tudi znotraj ovoja, si plamen upihnil. Potem, ja potem pa se je zakadilo in nastal je gost, sivo  črn  dim, od  katerega  so pekle oči in si neznansko kašljal. Visoka, do

stropa segajoča omara, dolga najmanj štiri metre, je bila polna malih predalčkov. Na njih so bila steklena okenca, skozi njih pa si lahko videl same dobrote. Limonice, čokoladne bombone, janeževe, kislice, malisnice, ki-kije, plave in rdeče 505 s črto ali brez. Kdo ve, koliko različnih vrst sladkarij je imel doma Bajbaj samo za nas, otroke. Kadar nas je želel posladkati, se nam je zazdel kot pravi slaščičar. Tudi doma je nosil belo zdravniško haljo, ampak tistikrat je bila ta halja ob bombonih bolj slaščičarska, saj je imel tudi posebno zajemalko, tako, kot jo je imel slaščičar Peterka v Polju. Pravo, cukrpekarsko, kot smo rekli otroci. Najbolj imenitno pa se nam je zdelo, ko nam je sladkarije namesto v dlani, kar smo vedno pričakovali, natresel v posebne snežno bele papirnate vrečke.  Natanko take, kakršne so prodajali v trgovini pri Grčarju ali Valiču. Ko roke niso več mogle držati vrečk in ko tudi v žepih ni bilo več prostora, pa smo se mu zahvalili in odšli.

»Nasvidenje jutri, striček Bajbaj,« smo se kar sami najavili in zdelo se mu je samoumevno, da bodo otroci naslednji dan ponovno njegovi gostje. Večkrat sem se spraševal,  koliko denarja je moral pravzaprav potrošiti dr. Bogomir Magajna za nakupe vseh teh sladkarij, da jih je imel vedno, ob vsaki priliki za otroke, ne glede na to, kdo so bili in od kod so prišli. Pod njegovim oknom smo  se sladkali tako dolgo, da smo pojedli skoraj vse dobrote in tisti dan nam še na misel ni prišlo, da bi kdo poskusil še kaj sladkega. Bilo je dovolj. Ampak seveda za en sam dan. Tisti dan!

Nič nenavadnega ni, da so se tudi tisti pisatelji, pesniki in dramatiki novega realizma, ki so bili znotraj zidov, radi zbirali na posebnih debatnih večerih pri dr. Bogomirju Magajni. Kadar je pri stričku Bajbaju potekala kakšna taka kulturniška seansa, so na svoj račun prišli predvsem tisti pacienti, ki si niso mogli privoščiti nakupa  cigaret. Vsako jutro je bilo pod njegovim oknom na kupe cigaretnih ogorkov.  Pacienti so potem te ogorke pobrali, ločili papir od tobaka, tega v bajerju oprali in posušili na časopisnem papirju, nove cigarete pa so si potem zvijali  v toaletni ali pa časopisni papir.

Na Studencu je sklenil, da bo začel pisati o stroki tudi poljudne članke, dostopne najširšemu krogu bralcev.  V reviji Naš val je objavil razpravo z naslovom Socialni in medicinski problemi slovenskih delavskih družin, v reviji književnost, ki jo je urejal Bratko Kreft, pa je objavil esej z naslovom Psihoanaliza in individualna psihologija, z Magajno pa sta postala iskana predavatelja na ljudskih univerzah v Ljubljani in Mariboru in gosta številnih radijskih predavanj s področja duševnih bolezni, nevroz in zdravljenju takih motenj. Veliko je pisal tudi o planinstvu, alpinizmu in turnem smučanju, torej svoji drugi veliki ljubezni.  Kaj je zaljubljenost in kaj ljubezen?  Kaj vse je človek pripravljen  žrtvovati, da sklene nek kompromis, ki se mu pravi poroka. Zaobljuba! Je bil Janez zaljubljen v Dušanko in ona vanj, ko sta se odločila za poroko? Neka vez,  ki ju je družila, je morala obstajati. Vedno obstaja! Bodisi divji, živalski seksualni nagon, ali pa intelektualna vez, ki partnerja bogati na duhovni ravni, ali pa niz prepletenih interesov, ki združeni v celoto predstavljajo osnovo za začetek nečesa novega. Dušanka je izhajala iz priznane umetniške, slikarsko - glasbene ljubljanske družine. Tudi Janez je bil odličen glasbenik, violinist. Poznal je Schuberta, Tossellija, poznal je Paganinija in seveda Beethovna. Poznal je klasike slovenskega likovnega sveta in poznal je sodobno strujo prodirajočih mladeničev, z Malešem na čelu. Prijateljeval je z veliko večino tedanje avantgarde slovenskega literarnega sveta. Po tej strani je bil na takih družinskih pomenkih na Verstovškovi, na Mirju, povsem enakovreden sogovornik. Pri Šantlovih so bila taka pomenkovanja stvar notranje, duhovne rasti družine in razgledanosti. Konec koncev tudi tradicija meščanske kulture. V družbi njene matere in tet, mu je bilo mučno in neprijetno. Čeprav akademsko izobražene gospe, so nanj vedno gledale zviška, podcenjujoče, saj je bil sin revnih staršev, ki se je iz krča revščine in pomanjkanja izvil s pridnostjo in nadarjenostjo.  Le kaj vidi na njem Dušana, so se najbrž spraševale. In kaj je videla na njem Dušana, izvrstna športnica, ena prvih slovenskih arhitekt? Zagorelega in postavnega mladega izobraženca, zdravnika s klasično gimnazijsko izobrazbo, helenista in germanista, izvrstnega poznavalca filozofije, zlasti Hegla in Kanta, o Marxu, Engelsu in Leninu, pa z njim ni želela izmenjavati mnenj. To širino duha je mnogo bolj odobravajoče, čeprav se z Janezom v vsem seveda ni strinjal, sprejemal Dušankin oče, profesor Saša Šantel. Morda bi za obstoj njune zveze bilo že na začetku najbolje, če bi si bila postavila iztočnice. Cilje! Danes bi rekli zakonsko strategijo. Kje bosta živela, kakšen vpliv drugih družinskih članov bosta dopustila v njuno razmerje. Kakšna bo poroka, navsezadnje. Že pri tej osnovni zaobljubi je med njima prišlo do prvega resnejšega konflikta. Njegova želja je bila, da se poročita daleč proč  od Ljubljane, v Parizu, kamor naj bi odpotovala skupaj. Ona na izpopolnjevanje arhitekture na Sorbono, sam pa znova na Charcotovo kliniko. Pa  je  naneslo tako, da zaradi svojega nazora ni hotel prizadeti svoje matere, ki je bila globoko verna, niti ne svoje bodoče žene, ki pravzaprav ni bila tako zelo verna, vendar je v veri sledila družinskim vrednotam. Že na samem začetku je vstopil v ta odnos kot poraženec. Brez aduta ali jokerja.  Vse, kar je imel, je bilo njegovo politično prepričanje, za katerega pa ni dobil podpore in spodbude ne pri ženi, ne pri svoji ljubeči materi. V zakon je vstopil kot moralni  in  duhovni  poraženec.  Poroka je  bila  cerkvena,  v  Trnovem,  decembra petintridesetega. Nekaj dni po zaobljubi se je pri Janezu, na Studencu, oglasil Vlado Kozak in mu sporočil, da so pri Štrajzlu  malo poskočili, zaradi tako sklenjenega zakona.

»Sem zaradi tega, ker spoštujem voljo in željo drugih, meni dragih bližnjih oseb, manj prepričan v tisto, v kar verujem sam?  Vprašaj članstvo, dragi moj prijatelj, koliko njih se je poročilo s kmečkimi ženami ali  s preprostimi delavkami, in seveda, kje so sklenili zakonsko zvezo? Pravzaprav ne! Naslednjič, ko bomo spet skupaj, jim bom sam zastavil to vprašanje. Upam, da bom dobil pošten  odgovor. Moralen v vseh pogledih.«

Ladlc je bil od nekdaj njegov iskren in intimen prijatelj. To prijateljstvo pa je bilo vedno dvosmerno. Njegovega obiska in mnenja dela članstva Štrajzlovega kluba, kot sta ga kasneje poimenovala Kardelj in  Kidrič, ni vzel za zlo. Prej kot svarilo, na kaj vse bo moral biti človek pozoren v časih, ki se neizprosno bližajo in napovedujejo.

      Prvi znaki Dušankine bolezni so prihajali kot poletne nevihte. Pojavljali so se brez posebnega razloga in bili so silni in eruptivni.  Na Studencu, kjer sta si v vili uredila dom,  je začela kmalu vnašati nemir ne le v njuno razmerje, pač pa  tudi med sosede, zdravnike, še posebej pa med zdravstveno osebje bolnišnice. V večernih urah, v času dežurstev, je vihrala po oddelkih, odpirala vrata in ga iskala. Da se prepriča kaj dela in  če res vrši dežurno službo. O njej so kmalu začele krožiti govorice, češ, da nekaj z njo ni v redu. Kratila mu je avtoriteto tudi na službenem mestu. Znance in prijatelje, ki so se mu najavljali na obisk pa je metala čez hišni prag. Maksu Stermeckemu je vpričo Ladlca in Zorzuta ob številnem avditoriju sosedov zagrozila, da ga bo naznanila oblastem kot komunista, če si bo še kdaj drznil  vstopiti v njeno stanovanje.  Dušana Kermavnerja je nagnala izpred vrat z visoko dvignjenim vrčem. Le Ladlcu je vedno prizanesla.  Zaradi takih razmer je največkrat  prespal kar na  oddelku, sicer pa je imel zdaj tehten razlog, da je nadoknadil vse tiste dneve, ko ni mogel biti  pri starših v Šiški.  Kadar je prišel domov na Gasilsko ulico,  je tjakaj skoraj vedno privihrala še sama in vpila ter zmerjala starše in njega, češ, da je njegov dom na Studencu.  Po nenehnih ponavljajočih se izbruhih, se je  odločil za edini možen izhod iz že tako propadle zveze. Vložil je zahtevek za ločitev, a ko bi moralo priti do  razprave, je Dušana spremenila  pogoje. Znašla sta se v vrtincu naglega umiranja medsebojnega spoštovanja. Nekdanjo naklonjenost in spoštovanje, ki sta ga še nedolgo nazaj izkazovala drug drugemu, pa je iz doma pregnal prezir, sovraštvo in  gorje. Edina vez, ki ju je še družila, je bila njuna skupna lučka, komaj rojena hčerka Jasna.        

       V vsaki zdravi skupni zvezi zaljubljenost čez čas  ugasne. Šele ko zaljubljenosti ni več, smo zmožni trezne presoje, v kakšni meri nam ta oseba odgovarja in  odločitvi ali bomo v takem razmerju obstali ali izšli iz njega. Zakaj ostanemo z nekom, ko nismo več zaljubljeni vanj? Mogoča sta dva odgovora. Prvi je seveda najbolj človeški in iskren, da je taka zveza plod resnične ljubezni. Da  sta zaljubljenca v času najiskrenejših čustev drug drugemu dokazala, da cenita in spoštujeta potrebe drugega. Če jo mož zares ljubi, je njene potrebe, resnične potrebe in ne želje, prepletel s svojimi, njemu lastnimi, ki jih bo z enakim žarom in strastjo vnašal v skupno življenje. Če je sposoben resnične ljubezni, mora iskreno prisluhniti potrebam žene in v njih iskati priložnosti za svoje.  Drug odgovor, zakaj nek par ostane skupaj, pa se bržkone skriva v nizu zapletenih psiholoških manipuliranj,  znotraj katerih zakonca ali partnerja drug drugemu predstavljata rešilno bilko ali kot danes temu pravijo, psihološko manipulativno simbiozo. Oba sta ujetnika, a nihče od njiju  ne zbere dovolj poguma, da bi poiskal  izhod iz takega položaja. Lahko gre za lažen občutek odgovornosti, krivic celo, pritiskov iz okolice in morda strahu pred osamljenostjo. Pravzaprav se ne prvi ne drugi par, vsaj navzven ne, razlikujeta kaj dosti. Vedenje, oziroma zunanja podoba obeh bi morala biti skoraj dvojčica drugi. Razlika je seveda skrita v notranjih občutjih.  Prvi par se zaveda, da je  vsak od njiju odgovoren za svojo srečo vendar jima je ljubše, če znata to srečo deliti. Drugi par pa se počuti nesrečnega v taki utesnjeni zvezi in drug drugega krivita za lastno nesrečo.  

      Kateri sta bila Janez in Dušana?  Konec leta 1937 je bil z dekretom  ministrstva za narodno zdravje in socialno politiko povišan v  šefa oddelka državne bolnišnice za duševne bolezni na Studencu. Takoj po imenovanju je  vložil prošnjo za specializacijo v Münchnu, ki mu je bila tudi nemudoma odobrena, predvsem zaradi ugodne klime, ki je tedaj vela tako na Studencu, kot tudi na Banski upravi. Pripravljal se je na vrhunec svoje strokovne kariere, specializacije iz psihiatrije, dednostne biologije. Njegov nemški jezik je bil brezhiben. Nemško je obvladal celo tako dobro, da se je zlahka poigraval z bavarskim naglasom ali pa se pogovarjal v t.i. »hochdeutsch« jeziku. Na banski upravi so mu pri priči  pripravili vse potrebne dokumente za odhod v Nemčijo, ki je bila tedaj že globoko  v nacionalsocializmu in tik pred svetovnim spopadom.  Garantno pismo profesorja dr. Kurta Schneiderja pa je tudi že prispelo na naslov studenške bolnišnice. Prišel je čas, da se docela posveti stroki, daleč proč od doma.

Delo na inštitutu je bilo odmerjeno z nemško  pedantnostjo. Prihod ob šesti in trideset minut, pomenek z mentorjem, bodisi profesorjem  Schneiderjem ali profesorjem Rüdinom in delo. Spremljanje, beleženje, diagnosticiranje, primerjanje in analiziranje. Tako delo  se je zavleklo do približno trinajste ure, ko je bil čas kosila. Inštitut je imel odlično in prostorno kuhinjo, v kateri so imeli za osebje ves čas pripravljene tople obroke. Hrana je bila  skoraj taka, kot je bila doma. Kuhana govedina, pražen krompir ali krompir v oblicah, naravni svinjski, ali pa ocvrti zrezki, enolončnice ali »gulaschsuppe,« pa so bile naravnost kolosalne.

Inštitut Maxa Plancka je bil ustanovljen kot  Nemški inštitut za psihiatrične raziskave (Deutsche Forschungsanstalt für Psychiatrie) leta devetnajsto sedemnajst, na pobudo Bavarskega kralja Ludwiga III. Ustanova se je kmalu povezala z društvom za promocijo znanosti Cesarja Vilhelma (Kaiser Wilhelm Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften), leta  1928 pa so zgradili sodobno poslopje v spomin na prvega predstojnika inštituta, znamenitega psihiatra dr. Emila Kraepelina in po njem poimenovali tudi ulično povezavo Kraepelinstrasse, na kateri se nahaja  sedež inštituta. Stavba je bila prva od mnogih, ki jo je financirala Rockfellerjeva fundacija s 325.000 $.  Pod vodstvom vodij oddelkov, Waltherja Spielmeyerja, Ernsta Rüdina, Felixa Plauta, Kurta Schneiderja, Kurta Neuburgerja in Franza Jahnela, je inštitut v zgodnjih tridesetih letih pridobil visok mednarodni sloves, kot vodilna psihiatrična ustanova za znanstvene raziskave s področja psihiatrije. Ko so oblast v Nemčiji prevzeli nacisti, pa sta bila Felix Plaut in Kurt Neuburger zaradi judovskega porekla nemudoma odpuščena. Nekega jutra, ko je  v  prostornem kabinetu čakal na prihod profesorja Rüdina, ki mu je naročil naj ga pričaka petnajst minut pred osmo, je profesor že nekaj minut zamujal, kar sicer ni bilo v njegovi navadi.  Čakanje si je krajšal s prebiranjem številnih strokovnih knjig, ki jih je imel profesor zložene na dveh, dolgih stenskih policah, za svojo delovno mizo. Veliko jih je bilo zloženih kar na sami mizi, druga na drugi. Med številnimi, ki jih je po poznal že po hrbtni strani, se je pogledu skorajda izmuznila neznatna med zajetnimi, tudi petsto in več strani obsegajočimi knjižnimi deli.  Zdela se mu je znana. Ko jo je podržal v rokah,  pa jo je prepoznal. Bila je Chestertonova mojstrovina, Eugenics and other Evils v originalni, angleški izdaji. Nemškega prevoda knjiga ni doživela. Ko jo je odprl, tako kot ono pred leti v Maistrovi knjižnici na Uncu, je bil na prvi strani Rüdinov pripis. Traparija! Zapriseženi štrajzlovec in marksist ni želel polemizirati o tem skopem pripisu znamenitega mentorja, ki je po drugi strani razodeval  o njem prav vse. Konec koncev je  bilo njegovo strokovno delo že leto kasneje kronano z začetkom najhujšega eksperimentiranja s človeškimi življenji, nacističnega evtanazijskega programa. Mirno je sedel v fotelj, vzel iz aktovke beležnico in nalivno pero in čakal na prihod profesorja. Prometna nesreča je bila kriva njegovi zamudi, vendar navkljub nemško - švicarski pedantnosti do racionalne izrabe časa ni kazal niti kančka nestrpnosti. Tako kot vedno, kadar ga je povabil k sebi v kabinet, da naredita časovni načrt po katerem se bosta ravnala skozi teden, si je tudi zdaj vzel natančno odmerjenih trideset minut. Delo na odprtem oddelku, delo na opazovalnem oddelku in delo na forenzičnem oddelku inštituta. Na koncu seveda še povabilo na  odprto predavanje o rasni biologiji.

»Saj si boste vzeli čas, kajne?« je dejal Rüdin in z roko segel v goste in dolge sive lase.

»Seveda si ga bom. Z največjim veseljem bom prišel. Hvala za vašo naklonjenost in dragoceni čas, gospod profesor. Nasvidenje torej prihodnji teden; no, pravzaprav nasvidenje pojutrišnjem, na predavanju.«

Nemška  rasno higienska politika, še zlasti pa  njena rasno  higienska zakonodaja sta od leta petintrideset dalje, ko je bil sprejet zakon, različno odmevali v svetovni javnosti. Vsem tem  rečem je bil seveda v tistih mesecih dnevno izpostavljen, še posebej pa na  psihiatrični kliniki profesorja  Oswalda Bumkeja. Zvečer, dvanajstega januarja osemintridesetega leta, je bila velika dvorana münchenskega biološkega inštituta pravcato mravljišče ljudi. Profesor Rüdin, ravnatelj Kaiser - Wilhelm inštituta za genealogijo in nemškega zavoda za psihiatrijo je napovedal svoje predavanje o duševnih boleznih in njihovem individualnem pristopu k zdravljenju in preprečevanju bolezni. Predavanje ni bilo namenjeno le zdravniškemu forumu, ampak je bilo odprto za najširšo javnost. Predavalnica je bila kljub svoji prostornosti premajhna za obiskovalce, med katerimi je bilo precej rjavih in črnih uniform. Žensk je bilo vsaj toliko kot moških. Obrazi  navzočih so razodevali navdušenje. Od puhastih dečkov Hitlerjugenda v peščenih oblačilih, do izžetih starčevskih podob, ki so se zagotovo bojevale še v času Pruskih vojn. Poleg njega je sedel prileten gospod v ponošeni obleki. Tu in tam je z živahnim pogledom ošvrknil zbrano množico in se  vsakokrat zadovoljno nasmehnil. Čez čas so njegovi dolgi in koščeni prsti segli v žep suknjiča in na klop poleg sebe je odložil svinčnik in beležnico. Enako je storil sam. Na prvo stran je napisal naslov predavanja in datum, potem pa opazil, da  se je sosedovo oko zazrlo v njegove črke. Taka radovednost ga je  zbodla. Sklenil je, da ga  diplomatsko potipa. Nekaj  opazk in… izkazalo se je, da je njegov sosed pravzaprav njegov kolega, psihiater, Kraepelinov učenec.

»Veste, naša psihiatrija  sploh ni v slepi ulici. Svojo odprto in ravno pot hodi in zaveda se svojega poslanstva. Le tisti, ki jo trenutno vodijo, se po tej ravni črti opotekajo kot pijanci.«

Sporočilo mu je tisti hip ušlo. K govorniškemu odru je stopil profesor Rüdin.  Njegova dvignjena desnica  namenjena v pozdrav velikemu vodji, je presekala grobno tišino.

»Sieg Heil!« je zadonelo po predavalnici strumno, kot eden. Oči vseh navzočih so bile uprte v markantno osebo. Visoka in krepko raščena postava z živahno mimiko in govorniško gestikulacijo je v hipu očarala vse navzoče. Njegov glas je bil poln in prijetno moduliran. Ko je iskal krepkejše besede, s katerimi bi potrdil nekaj uvodnih stavkov, je glavo nagnil daleč nazaj in z roko segel v šop dolgih sivih las, mestoma pa tudi v gosto brado. Izrazite poteze njegovega obraza so se izgubljale v visokem, komaj kaj nagubanem čelu. Uvodne besede je podkrepil še s preciziranjem pojmov individualne ter rasno higienske ali nad individualne terapije. Primerjalno je nanizal delokrog  posamične terapije in njen pozitiven učinek, zlasti kadar gre za gotove infekcijske bolezni, kot sta tifus in sifilis, pri  čemer se pomen zdravljenja  dotika tudi njegove okolice  in ne več njega samega, saj mora poseči v infekcijsko jedro. Ta preprečitev se manifestira na dva načina. V časovnem prečnem rezu, (der zeitliche Querschnitt) ki pride do izraza pri zdravljenju tifusa, ali pa v časovnem vzdolžnem rezu, (der zeitliche Langschnitt) ki pride do izraza pri zdravljenju luesa. V teh primerih torej, seže efekt individualne terapije iz kroga posameznika sočasno v njegov socialni krog in se pri drugem primeru šele kasneje uveljavi v njem. Individualna terapija pri gotovih boleznih, ki so v pretežni meri dedna, bolj ali manj odpove. V takih okoliščinah situacijo rešuje rasno higienska, nad individualna terapija. Obe pa morata delovati družno in sicer tako, da oblečemo, povedano v prispodobi, individualno  v rasno higiensko obleko.

V nadaljevanju predavanja profesor Rüdin preide k opisu glavnih duševnih bolezni in njih razporeditvi v dve veliki skupini. V prvi so tiste, katerih nastanek in vzrok se nahajata v okolju in ne genotipu, v drugo pa uvrsti tiste, kjer okolje igra postransko vlogo, manifestacija pa se nahaja v bolnih, torej dednih zasnovah. Seveda je taka kategorizacija duševnih boleznih na principu  take selekcije do kraja ozkosrčna in nasilna in sodi v pretekli čas. Predavatelj pa se je k tako nasilnemu  razporeditvenemu principu  zatekel zgolj  iz formalnih razlogov, da je spravil pod eno streho tiste bolezni, ki jih navaja  1. člen zakona o zaščiti pred dedno bolnim potomstvom, ki  opravičuje sterilizacijo in da je avditoriju omogočil vsaj  kolikor toliko jasen pogled v področje duševnih patologij, da zareže v jedro, da se pokaže kaj je na levici in  kaj na desnici.

Seveda se s povedanim ni strinjal. Že prof. Luxemburger, Rüdinov sodelavec  je v evgeniški profilaksi, ki je našla svoje mesto v tedaj najsodobnejšem Bleulerjevem učbeniku psihiatrije (1937) zapisal:

»Še ne dolgo nazaj smo bili mnenja, da lahko o patologiji dednih bolezni govorimo alternativno. Edini vzrok za dedna obolenja smo videli v bolni dedni osnovi, edini vzrok za nededna obolenja pa v številnih vplivih zunanjega okolja.  Sčasoma smo prišli do spoznanja, da je potrebno  upoštevati še tretjo možnost. Vmesno stopnjo z obolenji, pri katerih igra odločilno vlogo zunanje okolje, njegovi učinki pa privedejo do bolezenskega stanja, če so naleteli na ustrezno nagnjenost ali naklonjenost do patologije. To smo takrat imenovali dispozicijo. Če pa smo potek napovedali pravilno, pa smo to imenovali konstitucijo. V takem razumevanju je bilo  humano, da smo vrednotili pomen osnove tudi pri nedednih boleznih. Zgrešeno pa je bilo, da smo dopustili odločitev med dedno zasnovo in dispozicijo in tako nismo mogli opredeliti celotne patologije v enoten, na dedno osnovo in okolje zgrajen sistem. Prišli smo sicer do spoznanja, da zgolj pri alternativi nismo mogli obstati. Dedna obolenja ali nededna obolenja? Morali smo graditi na konstrukciji tretje možnosti, ki pa je nismo (z)mogli organsko vnesti v dosedanji sistem, čeprav se je mestoma dotikala obeh skrajnosti. Genetika je zavzela, zaslepljena od gotovih navidezno enostavnih dejstev v eksperimentalni genetiki v odnosu do dednostno bioloških vprašanj, radikalno stališče. Nič na svetu ni  ukalupljeno. Vse teče v strugi, k enemu in končnemu cilju, ki ga imenujemo urejenost življenja in ki ga občutimo kot absolutno resnico, če znotraj njega zastavimo naš cilj stremljenja po urejenosti. Sodobna psihiatrija ve, da igra okolje tudi pri dednih obolenjih (poleg dedne osnove) svojo vlogo in sicer vlogo pravega vzorčnega faktorja. Sleherno obolenje nastane kot izid skupne igre dveh vzorčnih skupin. Ena skupina je dedna osnova, genotip torej, druga osnova pa je  okolje.  Zavedanje in upoštevanje teh dejstev pomeni ključ za pravilno razumevanje psihiatričnega dednostnega raziskovanja in njegovih rezultatov. Sekvenc, ki bi izzvale duševne dedne bolezni ni, pač pa obstojijo le zunanji vzorčni faktorji, ki sodelujejo pri njihovi manifestaciji. Znanstvena raziskovanja enojajčnih dvojčkov in njihovih družin omogočajo pogled v svet  delovanja zunanjega, kot tudi notranjega  okolja in omogočajo določati meje med vplivi okolja dednega sestava in paratipičnega okolja pri nastanku bolezni. Ko dajemo slovo rigidnemu  stališču, ko smo prepoznali, da predstavljajo vplivi okolja  prav tako kot dedna osnova prave vzorčne faktorje dednih obolenj, potem ni več nobenega vzroka, da bi morali misliti, da se ni mogoče očuvati dednih obolenj in da niso ozdravljiva.«

Tako torej nesojeni kritik  predavatelja, profesor Luxemburger. Sam se je s takim stališčem docela strinjal, saj je v naslednjih dneh po predavanju, podal še dinamično ponazoritev svoje sheme patologije. Pomagal si je s koordinatnim sistemom, ki predstavlja sistem sil. V njem se odigravajo poljubna obolenja. Abscisa predstavlja vlogo zunanjega okolja, ordinata pa predstavlja vlogo dedne osnove.  Na premico D – O lahko poljubno nizamo različne bolezni. Tako bi našli  pri D (na polu dedne osnove) obolenje, čigar koordinata okolja bi bila v danem primeru enaka O in bi lahko to obolenje nastalo le na podlagi okolja. Vendar pa ti dve točki predstavljata zgolj idealno stičišče, saj ju v patologiji ne zaseže nobeno obolenje. Na sredini premice, ( točka S) kjer se stikata koordinati okolja in dedne osnove in sta enako veliki, bi lahko zasledili obolenje pri čigar nastanku sta igrala dedna osnova in okolje enako pomembni vlogi. Med D in S lahko nanizamo točke, npr. X ali Y, kjer je koordinata dedne osnove večja od okoljske in nasprotno, pri točki Y. Povedano drugače, med D in S  si lahko zamislimo poljubno število obolenj, ki imajo vzročno  zvezo v dedni zasnovi, med S in O pa obolenja, pri katerih prevladuje vpliv okolja…

Profesor Rüdin je za hip premolknil, premeril avditorij, in po smiselni pavzi nadaljeval svoje predavanje še z večjim zanosom in žarom. Nacionalsocializem dobesedno terja, da se rasna higiena nemoteno razvija. Kjer vlada surova narava, je na delu  naravna selekcija. Slabotnejši, šibkejši podleže, le krepak, zdrav organizem, se uveljavi v njej. Vse kulture pa povlečejo s seboj tiste, ki bi jih narava iztrebila in med njimi so tudi dedno bolne osebe in duševni bolniki. Vse te bolezni so hudo dedne in predstavljajo rak rano čistosti nemške, arijske rase. Če sta oče in mati shizofrenika lahko pojav bolezni pričakujemo pri 50 % njunega potomstva in ti po rasni teoriji  predstavljajo »Erblich Unerwünschte Volksgenossen«.*

Vsemu temu je potrebno narediti konec, seveda, če ne želimo, da pride narod na psa. Pri tem nas z grozo navdaja padec natalitete. To je »Geburtenstreik«. Enak besednjak je tri tedne prej uporabil tudi prof. Bumke:

»Če se ne zaustavi ta padajoča krivulja, potem nam tudi zakon o zaščiti pred dedno bolnim potomstvom, ne bo nič koristil.«

S tega vidika lahko torej razumemo poslednje besede predavatelja, ki pravi:

»Ne sme biti torej nobene opozicije rasno higienskim ukrepom! Ta je velika v inozemstvu. Tega so v glavnem krivi različni svetovni nazori. Pri izvajanju sterilizacijskega zakona se ne moremo posluževati demokratičnih metod in čakati, kdaj se bo shizofrenik odločil za prostovoljno sterilizacijo. Sterilizacija iztrebi bolno dedno maso na human, surova narava pa na brutalen način. Ostati moramo zvesti tradiciji in bodočim rodovom zagotoviti zdravo dedno maso. Sterilizacija ni kastracija! Za zaščito posameznika so v zakon vendarle implementirane najvišje varovalke za zaščito osebnostne integritete posameznika. Zakon mora preprečevati sklenitev zakonske zveze osebam, ki imajo etiketo težkih psihopatov, ki so asocialni, kriminalni, neprištevni in opravilno nesposobni. Posebno poglavje znotraj zakonodaje pomeni prekinitev nosečnosti  na podlagi evgenične indikacije, ki jo  je potrebno izvesti le, če je sterilizacija nosečnice dejstvo, če v tak poseg privoli po lastni volji, če poseg ne ogroža njenega zdravja in če nosečnost ni presegla šestih mesecev. Vsi ti ukrepi pa sodijo v okvir negativne rasne higiene, ki ji pripada v dnevni politiki zelo visoka

*     Neželene dedne zasnove

stopnja  tolerance.  Pozitivna rasna higiena  pa je seveda mnogo bolj važna. Razvila je že svoj program in ga dejansko tudi  prakticira štiriindvajset ur na dan. Tako Goebbelsovo propagandno strategijo katere izvajalec je bil profesor in mentor dr. Ernst Rüdin ob asistenci predstojnika psihiatrične klinike prof. dr. Oswalda Bumkeja, si je Janez skrbno prepisal v beležnico.

»…Denarne podpore za družine s številnimi otroki, materialna in moralna oskrba nadarjenih študentov, različne vrste privilegijev telesno in mentalno izstopajočih mladeničev in mladenk, posebna skrb za organizirano Hitlerjevo mladež…«

»…vsekakor čakajo  Nemčijo na področju pozitivne rasno higienske politike še velike dolžnosti. Toda že na negativno rasno higiensko politiko smo lahko upravičeno ponosni,« je sklenil svojo misel predavatelj in v naslednjem trenutku citiral stavek iz  Hitlerjeve knjige, Mein kampf.  

»Največjo revolucijo je doživela in doživlja Nemčija s to politiko, ki bo zaznamovala našo prihodnost. Njen korak je daljnosežen!«

Končal je svoje, skoraj dve uri trajajoče predavanje. Ljudje so vstali in si s ploskanjem ogreli dlani. Janezov sosed je ostal hladen. Komaj vidno se je poslovil in odhitel iz predavalnice. Mladež je visoko dvignila desnico in v en glas zapela himno Sturm Abtailungen,  Horst Wessel Lied…

»Die Fahne hoch die Reihen fest geschlossen, SA  marschiert mit ruhig festem Schritt…«*

Na Nürnberškem procesu se je prof. Rüdin  zagovarjal, da je znanstvenik, psihiater  in ne  

nacist.  Čeprav je bil tvorec in vodja rasnega programa, ki je samo v Nemčiji pahnil v smrt več kot sto tisoč duševnih bolnikov, ni  nikoli odgovarjal za svoja dejanja niti bil zaradi njih  obsojen, ali zaprt.  V povezavi s profesorjem Rüdinom pa je zanimivo pismo, ki ga je šef SS,  Heinrich Himmler, pisal feldmaršalu Keitlu, leta devetintridesetega. Takole piše: 

»Po statističnih podatkih obstaja v Nemčiji pol milijona abortusov letno. Dejstvo, da se to godi nemški rasi, je  zame zastrašujoča vest. Tisto, kar sem videl in prebral,  si Nemčija ne more privoščiti. Izgubljati bodoče mlade rodove! Ohraniti nemško kri in zaščititi življenja, je za Reich in za Führerja prednostna naloga. Če nam bo uspelo zaustaviti nekontrolirane abortuse, bo vsako leto dvesto polkov več. Petsto tisoč ljudi več, pa lahko  v nekaj letih dvigne naše gospodarstvo na vrh  svetovnih gospodarstev. Prav zato sem v duhu rasnega zakona ustanovil Lebensborn. To je razlog, zakaj je postal splav za arijske ženske, ki niso imele dednih bolezni in so bile biološko zdrave, prepovedan. Splav za mlade nemške ženske, ki so bile članice Lebensborna je bil nezaslišano dejanje, skregano z idejo o nemški super rasi.  Ko so Nemci leta devetintridesetega zasedli Poljsko, je bil splav, zaradi močnega vpliva cerkve, nezakonit. Nemci so to prepoved nemudoma ukinili in uzakonili Auswahlfeiheit - svobodo izbire.  Hitler je seveda  želel  zmanjšati populacijo nearijskega prebivalstva in je celo dejal nekako takole:  

»Zaradi mene naj kar uporabljajo kontracepcijska sredstva ali prakticirajo  splav - več jih bo, bolje bo za Reich. Razmisliti pa moramo tudi o tem, kako spodbujati trgovino s kontracepcijo…«

Kadar je imel dovolj časa, se je odpravil v  Pinakoteko  ali  lapidarij,  če  pa  je  srečal  kakšen  znan slovenski obraz,  ali pa, če se mu je najavil na obisk Stanko Sotošek ali kdo drug od Štrajzlovega članstva, ki je ilegalno zahajal v Monakovo po razne materiale

*             Z visoko dvignjeno zastavo, napol zavito, SA koraka tiho, a njen korak je trd…

kominterne, pa so do poznih večernih, včasih tudi do zgodnjih jutranjih ur spoznavali  družaben utrip in vzdušje v bavarskih pivnicah. V dobrem mesecu dni  se je zaradi redne hrane in utečenega urnika kar poredil. Suhec je postal vitek, postaven mož, nič več udrtih lic, in nič koščenega videza.  Prve dni februarja mu je poštar prinesel pismo, ki mu ga je iz Ljubljane poslal dr. Franjo Gerlovič. Vzel je poštni nožič  in z njim prerezal ovojnico.  Ob pogledu na vsebino pa je obnemel in prebledel…

Dragi gospod kolega!

 Naznanjam vam žalostno vest, da nas je zapustil naš ljubljeni šef, prof. dr. Šerko. Zelo nam je žal za njim. Pogrešamo njegove grčave dobrohotnosti. Toda življenje gre naprej! Nastalo je aktualno vprašanje njegovega nasledstva. Rezultat te skrbi, je tole moje pismo na Vas. Zaenkrat ne morem drugega napisati kakor študirajte, in študirajte! Čim prej staknete diplomo o specializaciji v svoj žep, tem bolje za Vas in naš zavod. Prosim Vas, pišite mi, kako dolgo mislite ostati zunaj in kedaj mislite delati izpit iz specializacije, da bom orientiran ako pride kakšno tozadevno vprašanje od zgoraj.

Želim vam mnogo uspeha in Vas pozdravljam, dr. Gerlovič.

Nekaj naslednjih trenutkov je pismo držal v roki in odsotno zrl v napisane besede, ki  mu jih je sporočal njegov ravnatelj. Morda je na nek čudežni način pričakoval, da se bodo črke med seboj pomešale in spremenile pomen sporočila. Dolgo je držal pismo v roki preden ga je prepognil in ga vstavil nazaj v kuverto. V roke je vzel Šerkovo knjigo  O psihoanalizi, ki jo je prinesel s seboj in jo odprl na strani s posvetilom. Tja je vstavil kuverto, knjigo pa odložil na pisalno mizo. Iz predala je vzel pismo, prijel nalivno pero in začel pisati…

 Spoštovani gospod ravnatelj, dr. Franjo  Gerlovič!

Vaše pismo me je zelo razžalostilo. Nisem si drznil niti pomisliti, da spoštovanega gospoda profesorja Šerka sploh lahko doleti kaj tako krutega. Tako nedotakljiv in tako klen je bil. Vedno! Prosim Vas, izročite izraze sožalja njegovim tudi v mojem imenu. Hudo mi je. Bil je izreden mentor  in  v vsakem trenutku dostopen profesor.  S profesorjema Schneiderjem in Rüdinom sem dogovorjen tako, da me bosta v prvih aprilskih dneh pripustila, da sam opravim vizite  in predlagam nadaljnje terapije, če se bo pokazala potreba. Če bo vse potekalo brez težav, potem naj bi bil okoli desetega  aprila že v zavodu na Studencu, seveda s specialističnim izpitom v žepu.

Prejmite prisrčne pozdrave  iz hladnega Monakovega,

Dr. Janez Kanoni

Prof. dr. Kurt Schneider je bil z njegovo zagnanostjo in prizadevnostjo  zadovoljen. Hitro je dojemal  in  predvideval razvojne faze  bolezenskih stanj, ki sta jih nato sistematično obdelovala in analizirala. Bodisi za mizo, v strokovnih razgovorih, ali pa na oddelkih. Sloviti profesor mu je neko popoldne, ko sta pravkar končala s konzultacijo dejal, da se je s profesorjem Rüdinom dogovoril, da naslednji dan nadaljujeta z delom na forenzičnem oddelku inštituta in da ga zato pričakuje  bolj zgodaj. Vsekakor še pred vizito.

»Je sedma ura prezgodnja?« ga je vprašal profesor.

»Nikakor ne, saj sem tudi sicer vsak dan tu, ob taki uri. Torej jutri, ob sedmi uri. Pri vas v kabinetu?«

»Pri meni, da! Potem pojdeva skupaj v drugi trakt stavbe,« je dejal profesor Schneider.

Poslovila sta se in krenil je proti domu. Domu? Kaj pa sploh je dom? Je dom tisto  mesto, tisti kraj, ki se ga spominjaš od ranega otroštva in kjer čutiš toplino in varnost, ali je dom preprost, zidani škatlasti prostor z omaro, mizo in posteljo in morda preprogo po tleh? V tem trenutku je bil dom eno in drugo.  V tem bavarskem domu je razmišljal o svojem domačem, pravem domu, tako kot  je v Parizu razmišljal o domu na Gasilski ulici. 

V Parizu ob Sieni je videl preproste domove pod arkadami te pariške reke, v katerih so stanovali klošarji. Njihov dom je bila brežina reke in če si želel vstopiti v njihovo domovanje, si moral zato plačati pristojbino. Tiste klošarje so želeli fotografirati vsi, ki so imeli svoje domove raztepene po celem svetu. Zakaj hodijo fotografirati prav moj dom? Če me želijo za vse čase ujeti na kos celuloidnega traku, da bo moje stanovanje krasilo njihovo, potem naj za to plačajo. Takrat, ko sta s Hrvojem postopala ob brežinah Siene, je za motenje njihovega domačega miru odštel pet frankov. Posnel pa je cel film.

Spotoma je zavil v bližnjo trafiko v kateri si je kupil cigarete, svinčnik in beležnico. Ta je bila drobna, tako zelo drobna, če  jo je shranil v notranji žep suknjiča, da se sploh ni poznalo, da je kaj v njem.  Reinhardovi so bili zdoma.  Hiša je samevala v temi. Odklenil je in prižgal luč. Šel je naravnost v  svojo sobo, se preoblekel, in sedel za mizo.  V novo beležnico mora zapisati nekaj novih misli. Trenutnih, ki  mu prav zdaj  v čustvenem viharju bičajo dušo in srce, in seveda, dokler je hrepenenje po pravem domu sveže.

Nesrečen, kdor po glasu milem hrepeni v tujini,

zastonj ga išče – stene mrzle so in brez odziva.

Še bog nesrečen je komur je sreča kriva,

molče odzvanja pismo v moji domovini.

Naj še tako stremi z ukazom čustev  po žgočini,

nebeški raj  za hrbtom furija mu prikriva.

Vsak hip mu plodovit zastruplja nje zavist jezljiva;

premajhen si, za tvoj spomin človeka v domovini…

V beležnici  je napisano le to. Preostalih štiriindvajset listov je ostalo praznih. Morda je mislil, da bosta ti dve kitici dovolj, da vsebinsko in smiselno  zapolnita vrzel. Beležnico je spravil. Kdo ve, kolikokrat je kasneje še prebral zapisane stihe.

V jutranjih urah se je iz kuhinje gospe Reinhard  po vsej hiši  razlezel vonj svežih kajzeric pomešan z aromo proje. Bela kava!  Tisti trenutek se je spet spomnil na varno zavetje svojega otroštva, ko je mati  zakurila štedilnik  in se je ob prasketanju trsk in vonju  črne kave, pomešane z vonjem kipečega mleka in svežih žemelj, zbudil v nov dan.   Zajtrk mu je prijal! Čutil je novo moč in energijo, ki jo bo  danes še kako  potreboval. Ob pol sedmi se je poslovil od prijazne gospe Hannelore in krenil po dobro znani  poti proti inštitutu. Nekaj minut pred sedmo je potrkal na vrata kabineta svojega mentorja.

»Ja, bitte!« Vstopil je. Profesor je  bil že pripravljen, da odideta v drugi del inštituta, v njegov severni trakt, kjer se je nahajal forenzični oddelek.  Hodila sta po dolgih hodnikih in bolj ko sta se bližala končnemu cilju, bolj mračen je postajal celoten kompleks Max Planckovega inštituta za psihiatrijo. Čeprav je bil tu že nekaj mesecev, je to jutro prvikrat prestopil prag forenzičnega oddelka.  Šef forenzike, docent dr. Manfred Kaempfert ju je že čakal z  zvrhanim vrčkom kave.

»Saj jo bosta, kajne,« je dejal. Spogledala sta se in mentor je sedel. Profesor si je prižgal cigareto. Od nekod so mu prinesli pepelnik, saj ga prej ni bilo na mizi. Še sam si je prižgal cigareto in ko je trojica sedečih mož v belem skorajda izginila v  sivem oblaku tobačnega dima, je profesor Kurt Schneider dejal.

»Also, Herr doktor Kanoni.  Na oddelku so trije pacienti. Eden od njih je bolnik s težko patologijo, ki je pred petimi leti  umoril svoje starše in svojega, takrat štiriletnega  brata.  Vaša naloga je, da na podlagi  »Praecox gefuhla«* oziroma prvega vtisa s pacienti ugotovite, kdo od njih je  storilec. Vzemite si čas; kolikor si ga želite. Do enih bom v svojem kabinetu. V bolniško sobo pa vas bo pospremil dr. Kaempfert.«

Poslovila sta se in dr. Manfred Kaempfert, suhljat možic pri petdesetih, z naočniki podobnimi, kakršne je nosil Himmler, je v račji hoji nerodno  stopical pred njim po dolgem in mračnem hodniku.

»Vas zelo bolijo noge,«  ga je vprašal Janez. Šef oddelka se je zdrznil in  se s pogledom obrnil proti njemu.

»Noge, zakaj mislite, da bi me morale boleti noge?« je presenečeno vprašal docent.

»No, zaradi vaših ploskih stopal. Platfusa!  Vrag je hoditi venomer gor in dol po inštitutu, če veš, da je vsak naslednji korak bolj boleč od predhodnega, kajne?« Šefu forenzike je godilo, da ga vsaj nekdo razume in godilo mu je, da je Janez povedal natanko tisto, kar je najbrž želel že sam nič kolikokrat povedati svojim predstojnikom, pa ni nikoli zbral dovolj poguma za kaj takega. Na koncu hodnika je zastal in iz žepa potegnil šop ključev. Odklenil je. Soba je bila tipična bolniška psihiatrična enota, lepo opremljena in zračna, v njej pa je bilo prostora še za nekaj postelj.  Bolniki so bili v mrežnicah, eden od njih celo v jopiču.  Ta se je  zazrl vanj in z begajočimi očmi meril zdaj Kaempferta, zdaj Janeza. Morda se je celo zavedel, da to osebo, mlajšo, v beli halji vidi prvikrat in je to razodeval njegov preplašen pogled; nenavadna mešanica radovednosti in bojazni.  Na postelji je sedel s prekrižanimi nogami in svojo glavo je kot kača rahlo potegnil naprej, ko je šef za seboj zaprl vrata.

»Dobro jutro, gospodje!« je dejal s takim tonom glasu, da je bilo v njem zaznati zvrhano mero cinizma. Še bolj cinično pa je zvenelo nadaljevanje. »Gestatten Sie, daß ich Ihnen meinen kolege vorstelle,«** je dodal.  Janez je tako igro sprejel, saj ni imelo smisla, da bi mu rekel karkoli. Konec koncev je bil to forenzični oddelek  in ne nek družaben dogodek, na katerem gostitelj  pozdravlja in  seznanja goste z drugimi povabljenci.

»Dober dan vsem. Moje ime je dr. Janez Kanoni,« je dejal v brezhibnem nemškem jeziku.

V trenutku ko se je predstavil je ta, ki je še nekaj trenutkov nazaj bolščal vanj, umaknil svoj pogled in se zazrl v žarnico, ki je gola in brez lestenca visela izpod stropa. Drugi, ki je sedel na goli riti, pa  je  hihitaje  uprl  pogled  nekam  skozi  okno, v nedoločeno praznino

*                Prvi občutek

**              Dovolite mi, da vam predstavim svojega kolego

prostranega dvorišča, kot da mu je povedal najnovejšo šalo. Bolniki so bili še mladeniči, stari komaj kaj več kot dvajset let. Le enega, ki je bil prav tako v mrežnici na  nasprotni strani sobe, je izdajal še otroški obraz. Tudi ta je sedel na postelji, vendar drugače kot druga dva. Takoj je dojel, da je v stuporju in da ima rahlo nakazan hidrocefalus. Pristopil je do njegove postelje in mu skušal pritegniti pozornost, vendar v stanju, v kakršnem je bil, so bili vsi njegovi poskusi brezuspešni. Ogovarjal ga je z vsemi mogočimi vprašanji,  se trudil, da bi v njem zbudil interes za dialog, a ni šlo. Na njegova vprašanja je odgovarjal z vprašanji, ali pa se sploh ni zmenil zanj.

» Wie alt sind Sie?« 

» Wie alt sind Sie?«

» Also gut,«  je dejal  Janez in

» Also gut,« je dejal fant. Že se je  namenil do drugega bolnika in ko je naredil prvi korak, si je  mladenič nadel drugo Janusovo lice.

»Koliko pa mislite, da sem star?« je vprašal s tresočim in prestrašenim glasom.

V mrežnici je zdaj uzrl mladeniča, katerega pogled je razodeval eno samo bolečino s primesjo strahu.  Bil je to pogled  prestrašenega otroka, ki se je v tem trenutku zavedel kje je in roteče prosi odpuščanja.  Vrnil se je ob rob mrežnice in  mu z mirnim glasom odgovoril.

» No, prisodil bi vam kakih… sedemnajst let?«

Pogledal ga je naravnost v oči in  če bi imel Milenine sposobnosti,  bi v teh očeh videl vse gorje preteklosti, breme sedanjosti in brezizhodnost prihodnosti. Prihodnosti za tega mladeniča ni bilo. Njegova prihodnost je bila omejena na skopo odmerjene trenutke prisebnosti, za katere bi bilo sploh najbolje, da jih ne bi bilo. Pravzaprav bi bilo še najbolje, da ne bi bilo – njega. Tako nekako bi razmišljal profesor Rüdin.  Schneider, on zanesljivo ne!  Ko je nameraval nadaljevati razgovor, postaviti novo vprašanje, je bil fant spet v stanju odsotnosti. Tokrat je bil zrcalna slika prejšnjega položaja. Levo roko je imel na temenu, obrnjen pa je bil v nasprotno smer. Desno roko je  pomaknil  nekoliko naprej  v oporo  telesu, ki bi se sicer zgrudilo, če bi ne bilo težišče telesa podprto in pomaknjeno naprej. V takem katatoničnem stanju ga je močno spominjal na Rodinovega misleca. Za trenutek se mu je zazdelo, da  v mrežnici zre v prevrnjen zložljivi trinožni lovski stol, ki bo vedno v podobnem položaju, kakorkoli ga človek prekucne. Bil je prepričan, torej skoraj nič ni moglo omajati njegovega prepričanja, da je prav ta mladenič tisti, ki naj bi ga odkril v tej sobi treh  bolnikov, hudih prestopnikov. Hudo nevarnih? Za tega, ki naj bi storil tako hudo gorje svoji družini, ne bi mogel reči nič takega. Po poldrugi uri opazovanja in analiziranja vzročnih zvez, patologije, ki  spremlja prvega, drugega ali tretjega, je bil njegov Praecox  gefuhl prej kot ne, odločen. Odpravil  se je nazaj, po dolgih hodnikih proti kabinetu profesorja Schneiderja in ko je  šef oddelka slišal njegove korake, se je postavil med vrata svoje sobe in se prijazno, skoraj prijateljsko poslovil. Ura je bila komaj  nekaj čez deseto,  ko je potrkal na vrata kabineta profesorja Schneiderja.

» Je kaj narobe, herr doktor,« ga je vprašal  profesor.

»Ne, nikakor ne, vse je v najlepšem redu. Prišel sem vam le sporočiti, da sem končal z delom.  Povejte mi prosim le to, preden podam sklep, kdaj je mladenič na desni strani sobe, najmlajši od treh, torej ta, ki je večino časa v stuporju, prebolel encefalitis?«

»Encefalitis? Zakaj mislite, da je prebolel… hm, encefalitis?«

»Moja teorija, gospod profesor je, da je encefalitis vzrok, vse drugo pa le posledica.«

»Zanimiv pristop. Priznam! Encefalitis, pravite!? Also gut! Res je prebolel encefalitis, pred osmimi leti, ko je bil star devet let.«

»Torej, potem bom sklenil svoj odgovor takole. Prepričan sem, da je oseba, za katero ste mi rekli naj jo najdem, najmlajši od njih.  Mislim, da je rahlo nakazan hidrocefalus  tudi vzrok, da s strani staršev ni bil deležen take pozornosti, kot bi jo otrok pričakoval.  Nisem kriminalist, vendar mislim, da so se reči odvijale takole. Ko je zbolel, je moral precej časa preživeti  v bolnici in bil je prepričan, da je nezaželen otrok, ker je njegova mati znova zanosila. Seveda redki obiski pri njem niso bili posledica tega, da ga ne bi imeli radi. Z dojenčki je veliko dela, vendar, kako naj  občutljiv in labilen otrok to razume. Po mojem prepričanju  gre torej za organski stupor, kot posledico prebolelega vnetja in čudim se, da je sploh odgovarjal na moja vprašanja, čeprav jih je le ponavljal. Če dodam k temu, da je šlo vsekakor za šok, ki ga je doživel v lucidnem stanju, pa sta se ti dve manifestaciji združili in zdaj imamo tam v mrežnici mladeniča, ki   nekaj minut dnevno trpi Tantalove muke in je delno  priseben, preostali čas pa vegetira.«

Profesor je nekaj trenutkov nepremično zrl  vanj in bil vidno presenečen nad njegovimi zaključki.  Roke je dvignil visoko nad mizo in z dlanmi trikrat, štirikrat plosknil.

»Kakšno presenečenje! Ni povsem tako kot pravite, vendar… tu imate njegov popis bolezni. Ni zajeten. Preberite!« in predenj je potisnil rjavo mapo, na kateri je pisalo: 

Name und Vorname: Konrad Maltzer, geboren am 26. mai 1922. Ko je obračal list za listom, je bil še sam presenečen nad svojimi zaključki. Razen pri enem. Medtem, ko je bila mati do malega Konrada vendarle pozorna, skrbna in ljubeča, pa  je bil njegov oče navadna zverina. Bil je  človek brez čustev, grobijan, ki je malega fanta že od ranega otroštva klical le »Dicken Kopf - debeloglavec«. Ko je zbolel,  ga je prišla njegova mati obiskat v bolnico enkrat samkrat. V Bolnici pa je prebil debelih osem mesecev zaradi številnih komplikacij. Moj Bog, si je rekel. Ko  se je fant vrnil domov, ga je oče najprej pretepel, ker je v naročju držal svojega bratca, ki  ga je nameraval poljubiti v pozdrav. To je povedala soseda, izjava je v heteroanamnezi, ki je bila takrat pri njih na obisku. Kaj pa se je zgodilo ponoči, najbrž ne bomo nikoli izvedeli.  Ko je taista soseda prišla zjutraj na obisk, je naletela na grozljiv prizor. Mali Konrad  je bil povsem odsoten. Negibno je sedel na tleh, strmel predse v prazen zid, iz grla pa so se mu vili nečloveški glasovi, mešanica smeha in joka, trpljenja in radosti. Zaprl je njegov popisni list in ga molče potisnil pred svojega mentorja.

»Kakšna tragedija,« je bilo vse, kar je še lahko dejal tisti trenutek.

»Veste, mladi kolega, v dobrih dveh urah  kolikor  ste  potrebovali za diagnosticiranje osebe ste prišli daleč. Pravzaprav, zelo daleč! Če pa sem docela iskren ste, hm,  prišli  tako daleč, kot mi v vsem tem času, odkar je Konrad Maltzer  na  našem  inštitutu. Prepričan sem, da bo tudi profesor Rüdin zadovoljen  z  vašim  današnjim  uspehom, ko  mu  bom  poročal,  v kako  kratkem času ste razvozlali uganko. Pojdite  zdaj  na  malico  ali kavo. Ali pa, če vas ne moti, vas smem jaz povabiti  na kavo in  dopoldanski klepet?«

     Bil je trinajsti marec tisoč devetsto osemintridesetega, ko se je Janez pozno zvečer vračal domov, na Paul Heysestrasse 28, kjer je imel pri družini Reinhardt na stroške inštituta na voljo prostorno, lepo opremljeno sobo z umivalnikom in vedno sveže natočeno vodo, udobno posteljo, prostorno garderobno omaro, dva fotelja in veliko pisalno mizo  s predali za shrambo drobnarij. Radirk, sponk, peres in še česa. Od vsepovsod so donele  nemške koračnice, mestoma pa se je slišal celo kakšen strel. Le kaj se dogaja? Nov pogrom po Münchenskih ulicah? Odgovore na vsa zastavljena vprašanja mu je, ko je vstopil v hišo, povedala kar gospa Hannelore Reinhard. Nemčija je priključila Avstrijo k Rajhu. Anschluss!   Kruce Laudon, si je dejal. Tole bo pa precej hitreje, kot je predvidel Ladlc in Štrajzlovi jasnovidci.  Družina Reinhard je imela z inštitutom dogovor, da sprejema na svoj dom specializante in vse Evrope, pa tudi iz  Amerike.  Janeza so zato vedno toplo sprejeli in vedno so ga povabili še k večerji, če je prišel domov v času zadnjega dnevnega obroka. Gospa Reinhardt je znala pripraviti božanske jetrne cmoke, ki so bili, v domači goveji juhi začinjeni z  drobnjakom še bolj okusni kot sicer. Bila je prava prispodoba tipične Bavarke.  Rdečih lic, svetlih, v kito spetih las in bujnih prsi, ki so kar kipele izpod nekoliko pretesnega belo modrega dirndla.*  Bavarski hribi, ki so se bohotili proti Salzburgu in proti švicarskim Alpam in so  v popoldanskem času odsevali bleščavo pomladnega sonca, so v njem budili že pozabljeno lakoto in slast nekdanjih skalaških podvigov. Tako ali tako je nameraval nakupiti nekaj novejše smučarske opreme. Ta, ki jo je imel shranjeno doma, je bila že stara in iztrošena. Zdaj si je pravzaprav lahko privoščil novo, sodobno. Odpravil se je v specializirano trgovino  s planinsko in smuško opremo in si izbral špichoze iz trpežnega kamgarna, anorak, smučarske čevlje z dvojno usnjeno jermenico in odlične Kneisslove smuči Splitkein, ki so bile  najsodobnejši hit smučarske  industrije. Kupil si je še jeklene palice in z nejevero  ogledoval to lahkoto in razmišljal o svojem, skoraj deset let starem podvigu na Korabu.

      Sobota je, vsaj kar se vremena tiče, obetala lepo smuško turo. Tudi vremenska napoved je bila primerna za obisk planinskega sveta.  S polnim nahrbtnikom  hrane  in druge potrebne opreme je sedel  v smučarski vagon vlaka, ki je nekaj minut za tem krenil proti Garmischu.  Mladina, pa tudi drugi, nekoliko starejši ljubitelji smučarskega športa, so se razigrani pomenkovali o tem in onem, predvsem pa so komentirali zadnje dogodke vezane na priključitev Avstrije k Rajhu. Po  pisku lokomotive, ki je naznanila odhod vlaka, je vzel v roke gorsko specialko in svinčnik.  Turo je sicer v mislih načrtoval že nekaj dni prej, vendar je šele zdaj napočil trenutek odločitve, da vse podrobnosti ponovno preveri in jih tudi časovno determinira. Seveda se bo do  izstopne postaje, skoraj dva tisoč metrov visoko povzpel z  gorsko železnico. Tako, kot številni drugi obiskovalci.

Prvikrat je osvajal nek vrh takole, salonsko, kot se je rad izrazil, kadar je komu pripovedoval o tej svoji brezglavi in zaletavi avanturi. Zakaj prihaja do nesreč v gorah in na smučiščih? Zaradi  precenjevanja svojih zmožnosti in sposobnosti in podcenjevanja gora, ki so polne nepredvidljivih pasti. Zlasti Jubiläumsgrat**, pa naj kaže še tako nedolžen videz. Zugspitze je komaj kaj višji od našega Triglava, vendar so vsi trije ledeniki, ki vodijo proti vrhu gore, dobro obiskane planinske ture še zlasti v poletnih dneh. Poletnih dneh že, zdaj pa je bila še zima.  Ko si je nadel smuči in nadihal čistega gorskega zraka, še vedno dovolj gostega, da mu je pognal kri po žilah in jih napolnil z adrenalinom, je v poševnem spustu prečil smučišče in  ubral smer proti jubilejnemu hrbtišču. 

*      Bavarska noša

**    Jubilejni hrbet

Smuči so  rezale prostrano  snežno širjavo in čvrsto sledile smeri, ki jo je izbiral. Sem in tja je  napravil kako dolgo girlado, da se je prepričal v  njihovo vodljivost. Med blagim, poševnim prečenjem  ledenika, je razmišljal o smučanju.  Več kot pet let je  tega, kar ni stopil na smuči, pa vendar se mu je zdelo, kot da je bil še prejšnji dan na podobni turi.  Živahnost obiskovalcev gora je zamrla in znašel se je v svetu gorske tišine, objet v modrino neba, ki jo je mestoma zmotilo le oglašanje gorskih ptic. V daljavi je uzrl gamsa, ki je plašno izginil izza skalovja, saj si ni nadejal, da bo danes v iskanju hrane naletel na vsiljivca v svojem skalovju. Tiho je prismučal ob vznožje grebena, se ustavil, in pogledal proti vrhu gore. V zenitu marčnega dne, obsijana s tisočerimi sončnimi žarki, ki so se na snežnih zaplatah in sivem skalovju odbijali v milijone zvezdnih iskric, si je nadel gorska očala in znova uprl pogled  proti vrhu. Tri, morda tri ure in pol zložne hoje, potem pa neskončna slast vijuganja po deviško beli strmini. Odpel je smuči, trikrat štirikrat udaril z nogo po snegu, da preveri njegovo čvrstost in ob skalnem grebenu, ki se je stikal s snežiščem, krenil proti vrhu. Krplje! Le zakaj jih nisem vzel s seboj in kako sem mogel pozabiti nanje? Brez krpelj v gore je tako, kot kreniti brez vesla s čolnom na morje. Misli so mu  begale zdaj sem, zdaj tja in se vskakokrat ustavljale pri teh frdamanih snežnih loparjih, namenjenih za hojo po neshojenem snegu. Lahko bi se povzpel na sam greben, je razmišljal, vendar bi moral potem imeti vsaj cepin, tega pa tudi ni vzel s seboj. Niti pomislil ni, da bi si ga bil kupil, kot spomin na bavarsko deželo. Kondicija ga ni zapustila. Imel jo je dovolj. Pravzaprav se je v njem skrita kopičila v vseh teh letih neaktivnosti za ponoven skalaški podvig. Po dobri uri hoje navkreber je za trenutek postal in s pogledom ošvrknil gorski svet. Končna postaja zobate železnice je bila pod njim le črno siv madež neprepoznavne oblike. Če ne bi vedel, da je to  zadnja gorska postaja, najsodobnejša, ki jo je človek uspel ukrotiti v neprijaznem gorskem svetu za Olimpijske igre pred dvema letoma, sploh ne bi vedel, kaj je tisto, tam spodaj. Smučarji, daleč pod njim, so se zdeli kot drobne mravlje, ki  na  poti v mravljak nervozno begajo sem in tja. Kako visoko se je že povzpel? Po približni oceni je bilo pred njim še za kakih tristo višinskih metrov vzpona. Z ramen je spustil smuči in jih zapičil v sneg. Snel si je še  nahrbtnik in iz njega izvlekel čutaro s čajem. Ko si je odlomil še tablico čokolade in jo v ustih topil, da se mu je njena gostota lepila na zobe, pa je  zagrmelo in modrino neba je pred njegovimi očmi požrla tema. Ko  se je zavedel kaj se je pravzaprav zgodilo, je spoznal, da je v hudi kaši. Kaj kaši. Pravi godlji!  Sneg  se je pod njim udrl in znašel se je v breznu, globokem kakih šest, morda sedem metrov. Še dobro, da so bile noge in roke cele, le levo rame ga je malenkostno bolelo, ko se je ob padcu prevrnil nanj. Kot bi bil v snežnem vodnjaku, tako okroglo se mu je zdelo vse skupaj. Znova je pomislil na cepin. Prisebnost duha ga ni zapustila. Iskal je nahrbtnik a ga ni našel. Palici sta bili poleg, ena smuča tudi. Druga  je kak meter višje štrlela iz snežnega zidu. Tako nekako je snežna past objela njegovega skalaškega prijatelja Vladimirja Topolovca in ga ni izpustila iz svojega smrtnega objema. Pogledal je na uro. Tričetrt na eno. Popoldan seveda. Trudil se je, da bi se čim manj premikal v tej mišolovki v kateri se je znašel.  Po kakih desetih minutah, ko so se mu mislil umirile in paniki  preprečile, da bi prevladala nad situacijo, je dejal sam pri sebi; Hmmm, zakaj pa ne, morda pa celo uspe? Poskusiti ni greh! 

Smučo, ki je ležala poleg njegovih nog, je kak meter višje, pod kotom, skorajda v celi dolžini potisnil v sneg.  Previdno se je vzpel  in se isti hip z vso težo  uprl nanjo. Vzdržala je!  Spet je sestopil, pobral palici in postopek ponovil. Z obema nogama oprt na smučo je  zdaj prijel tisto, ki se je v tem snežnem valju  zagozdila nad njim  in tudi to potisnil v sneg kakega pol metra višje. Zdaj se je povzpel na zgornjo, sedel nanjo in izvlekel spodnjo.  Postopek je ponavljal tako dolgo, dokler se ni znašel spet v objemu dneva, na varnem, na vrhu ledenika. Debelo uro je reševal samega sebe iz te snežne pasti.  Ko je predse položil smuči in palice, se je  znova zazrl v  vrh gore in šepetaje dejal:

»Hvala za opozorilo, špičak!«

Zapel si je smuči, preprijel  palici, si nadel še gorska očala in  se v dolgih zavojih spuščal po prostranem ledeniku, proti  postaji gorske železnice. Sneg, ki ga je v zavojih rezal pod seboj, mu je pršel po obrazu in mu bistril misli.  Po petnajstih minutah je privijugal  do zgornje izstopne postaje, sedel na prostrano teraso, si snel rokavice in velel brhki točajki:

»Doppelter obstler mit tee, Bitte!«*

Ko je šalico  vročega napitka izpraznil do polovice je občutil, kako se mu telo znova ogreva in kako se mu vrača moč. Naročil si je še polovico klobase z gorčico in še  en čaj povrhu. Ob tretji uri, ko je sonce osvetljevalo le še obronke prostranega ledeniškega smučišča, si je znova pripel smuči in odvijugal v dolino…

Der Kämpfer unermüdlich ist! Ich aber eins mit der natur. Gesund und sonnenseelig…!**

»Ah, Haben Sie schon zurück gekommen, Herr doktor! Kako je bilo, ste se naužili naših lepih gora,« ga je  na pragu hiše pozdravila gospa Hannelore Reinhard.

»Ja, seveda, vreme je bilo čudovito, tura pa nepozabna,« ji je odvrnil. Gospodarica ga je tudi tokrat povabila k večerji. Kislo zelje, zabeljen krompir z ocvirki in bluttwurst. Krvavice pa res že dolgo ni jedel. Po večerji so še malo posedeli, se pogovorili o vsakdanjih rečeh, nato pa se je  zahvalil za prijaznost in gostoljubje, zaželel lep večer in miren spanec, potem pa se je umaknil v svojo sobo. 

Trinajstega aprila osemintridesetega, ob enajsti uri in petnajst minut, je že sedel v udobnem kupeju  hitrega vlaka, ki je bil pripravljen za odhod proti domovini s skrbno spravljenim  dokumentom o specializaciji, ki ga je shranil v rjavo mapo, to pa v novo, črno usnjeno aktovko, ki si jo je kupil v centru mesta na Marijinem trgu. Gestapo je na vsakem koraku pregledoval dokumente in motril reakcije tistih potnikov, ki so jih legitimirali. Ti policisti so bili odlično izurjeni za svoje vloge. S kotičkom očesa jih je opazoval in preučeval njihove postopke do najmanjših podrobnosti. To so bile vrhunsko odigrane vloge, ki so bile, psihološko gledano, izvrstna predstava do najmanjših podrobnosti usklajenih postopkov nacistične policije. Če je bil kdo sumljiv iz tega ali onega vzroka, si  je policist njegove dokumente nekaj časa skrbno ogledoval, sem in tja pogledal v oči takemu ali taki, nato pa dokumente izročil drugemu policistu, ves čas pa motril preiskovanca, kako se bo odzval na postopek legitimiranja. Če je bila oseba mirna in ni z ničemer izdala, ali kako drugače pokazala, da z dokumenti ali njem, oziroma njo ni  kaj v redu, je bil postopek naglo končan. Tako kot pri Janezu.

*           Dvojni sadjevec s čajem prosim

**         Borec je neumoren! Sam sem z naravo. Zdrav in z dušo s soncem obsijano

»Dober dan, ste smučali, v Garmischu?« ga je ogovoril policist, ko je nad njim opazil z jermeni spete smuči in  palice.

»Ja, med drugim tudi! Sicer pa se vračam domov s specialističnega študija na inštitutu za psihiatrijo v Münchenu,« je dejal Janez v brezhibni nemščini, s poudarjenim bavarskim naglasom. Gestapovec je vidno presenečen dejal:

»Aber… Ihr Deutsch ist so…einwandfreilich,«* pogledal je v dokumente in dodal, »Herr doktor Kanoni?!«

»Hvala, saj nemški je bil moj prvi jezik,« je po pravici odgovoril.

»Ah, so!« Je dejal gestapovec, vrnil dokumente, se vljudno poslovil in zaželel srečno pot.

Doma so ga čakali burni časi. Najavil se je v svoj dom, da vidi hčerko Jasno in se pogovori o prihodnosti s svojo ženo. To, kar se je bilo med njima, ni bil  zakon. Ni bilo harmonično vzdušje. Človek bi dejal, da je bila to kakofonija najširših disharmonij, ki si jo lahko ustvarita dva, ki sta si zaobljubila večno harmonijo in zvestobo.

Že ko je vstopil v studenško vilo in se po kamnitih stopnicah vzpenjal proti prvemu nadstropju, je slišal predirljiv otroški jok in  histerično vpitje ženskega glasu.  Potrkal je in  žena mu je odprla vrata. Bila je neurejena in zanemarjena. Žena pri tridesetih ne bi smela  biti taka, kot je bila Dušana. Dajala je vtis vsaj deset let starejše ženske. Nekdaj samozavestna in ponosna drža njegove žene, ki je v vsakem trenutku pazila na izborno govorico sta se izgubili nekje v  času, ki ga ni mogel točno določiti. Kdaj?! Nič tistega ni  več izžarevala kot takrat, ko sta se prvikrat seznanila na nekem akademskem večeru. Seznanil ju je pa, Ladlc.  Njen pogled je bil bolj leden od vseh ledenikov  po katerih je stopal in sestopal.  Vzdušje, ki je velo iz tega doma pa je bilo tako hladno in tako brezčutno, kot ledeni objem jame na ledeniku Höllental, v katerega je zgrmel pred slabim mesecem.

»Prišel sem se pogovoriti glede ločitve in, razumljivo, da vidim Jasno.« Stal je na pragu svojega doma, pa vendar si ni drznil samoumevno stopiti vanj.

»V sobi je in ves čas joka. Ne znam je pomiriti,« mu je odgovorila in si obraz prekrila z dlanmi.  S skoraj neslišnimi koraki je krenil proti sobi, v kateri je za zaprtimi vrati slišal otroško hlipanje. Otroci jokajo. Otroci na tak način opozarjajo nase. Edino tako lahko opozorijo svoje starše na način, kot… halo, tu sem! Zakaj nihče ne pride k meni in me ne vpraša, kaj želim. Halo, je sploh kdo  doma?

Tak je otroški svet in tako otroci opozarjajo nase. Drugega načina pri enem letu starosti še ne poznajo. Če se za njihov jok ne zmeniš, sčasoma prenehajo jokati in se sprijaznijo, da pač ta metoda ni uspešna. Če pa pridirjaš v sobo ob vsakem, še tako nežnem hlipanju, pa bo malček brž dojel zakone manipuliranja. Zlahka boš postal suženj njegovih zahtev. Janez je bil povsem prepričan, da se je tako zgodilo z Jasno in njeno materjo. Prezgodaj je popustila in to prepozno spoznala.

Nežno jo je dvignil iz posteljice in pridržal  v roki. Deklica je zbistrila svoj pogled in se zazrla v svojega očeta. Jok je pojenjal in zaslišalo se je zadovoljno gruljenje otročička, ki je dosegel tisto, kar se je bil namenil.  Pestoval jo je in nežno zibal sem ter tja, hodil z njo  

 *             Ampak…vaša  nemščina je tako… popolna

gor in dol po sobi, dokler ni zaspala. Položil jo je v posteljo in krenil proti kuhinji.

»Torej, Dušana, položil sem specializacijo tako, kot sem načrtoval. Najbrž me čaka zdaj vsaj mesto primarija, seveda pa tudi temu primerno  višji dohodek. Ne vem, nisem se še pogovoril o tem z gospodom ravnateljem. Vsekakor bom imel tretjino prejemkov dovolj za svoje potrebe.  Dve tretjini pa boš prejemala ti, vsakokrat, ko bo plačilni dan. Jutri obiščem svojega odvetnika, ti pa izvoli obiskati vašega, družinskega.«

Nič ni rekla. Brezizrazno je uprla pogled nekam v prazno, mimo njega. To je bil pogled, kakršne je videval skoraj sleherni dan. Hudo mu je bilo ob sami misli, da se je kaj takega zgodilo njej, njemu, obema, vsem… še posebej pa Jasni.

»Uredi prosim potem tako, da bo jutri nekdo tukaj čuval Jasno, sama pa stopim do našega odvetnika, dr. Ernesta Kalana,« je dejala Dušana.

Dogovorila sta se, da se naslednje popoldne znova vidita in si sporočita, kar si imata sporočiti.

Iz studenške vile je krenil mimo  vratarnice naravnost skozi brezov drevored, ki je že lepo ozelenel, okolica ribnika pa je tudi že naznanjala vrnitev pomladi v te kraje.  Novo življenje, novo upanje? Svoj korak je, ko je stopal mimo bajerja malce pospešil vendar ni bil zadihan, ko je vstopil v prostore  doma častnih sester in se obrnil k sestri Mariji s prošnjo, če bi morda katera od njih naslednji dan poskrbela za varstvo male Jasne.  Sestra Marija je povsem upravičeno imela tako ime. Bila je mila in bila je pripravljena vsakomur ustreči v njegovih željah. Seveda bodo poskrbele za Jasno, mu je obljubila.

»Gospod doktor, kako lepo, da ste spet tu. Kako vesela sem tudi za vas in vaše promoviranje…bo ob osmi uri zjutraj dovolj zgodaj,«  ga je še vprašala.

»Ob osmi uri zjutraj? Seveda bo. Ravno pravšnji čas bo,« ji je odgovoril.

V  pisarni ravnatelja doktorja Gerloviča je že vladalo prešerno razpoloženje.  Ob gostitelju sta v cigaretni dim ovita že sedela Niko Vončina in Bogomir Magajna. Poleg ravnatelja pa je sedel profesor Miha Kamin, predstojnik bolnišnice na Poljanskem nasipu. Vsi so ga pričakovali.  Prvi, ki mu je čestital za opravljeni specialistični izpit iz psihiatrije je bil  ravnatelj dr. Gerlovič, za njim pa profesor Kamin. Bogo in Niko sta ga le prijateljsko stisnila k sebi, ga objela in potrepljala po ramenih. To mu je bilo dražje od katerekoli besede. Častne sestre so pripravile pogrinjek, pa tudi nazdravili so  k njegovemu uspehu.

»Poglejte, dragi kolega. Telegram, ki je prispel danes dopoldan iz Münchna. Vam preberem, kaj v njem piše,« je dejal ravnatelj in se z nasmeškom obrnil k zbrani druščini.

»Preberite vendar,« je v imenu vseh dodal profesor Kamin.

Spoštovani in cenjeni gospod dr. Franc Gerlovič, ravnatelj!

Ni v moji navadi, da bi se oglašal po telegrafu, vendar včasih ljudje naredimo tudi izjemo. Želel bi vam izreči iskrene čestitke, da v vaši bolnišnici premorete tako odlične zdravnike, s tako jasno  sposobnostjo diagnosticiranja in tako odličnih komunikacijskih lastnosti, zlasti brezhibnega nemškega jezika, s kakršnimi nas je navdušil vaš zdravnik, dr. Janez Kanoni.

Prejmite prosim izraze največjega spoštovanja tako Vi, kot tudi vaša  bolnišnica!

Prof. dr. Ernst Rüdin

Prof. dr. Kurt Schneider

          

»Janez, povej kolikokrat  si dal za pivo in klobase, da sta napisala tako ugoden brzojav,« se je pošalil Niko.

»Ah, kaj pivo in klobase. Povedal jima je, da je moj prijatelj in to je zadostovalo,«je pristavil Magajna. Ta njegova opazka se mu je spet zdela tako prikladna in tako duhovita, da se je prisrčno zakrohotal,  da sta se obema prispodobama nasmehnila tudi, sicer ves čas bolj kot ne resna,  dr. Gerlovič in dr. Kamin.

»Spoštovani kolega.  Slišal sem, da dobro poznate posestvo grofa Baumgartna. Je res tako,« je  vprašal ravnatelj Gerlovič.

»Posestvo, seveda ga poznam. Zlasti poznam pašnike Razori nad vasjo Sostro, pravzaprav  nad  Podlipoglavom, « je  odgovoril  Janez.

»Pa saj to je naravnost odlično! Potreboval vas bom torej kar kmalu v zvezi s tem posestvom in tem vprašanjem. Bi se želeli okrog vsega tega pogovoriti še s spoštovanim gospodom upraviteljem. Namreč, če bo šlo na Banski upravi vse po načrtih glede denarja, bomo za potrebe bolnišnice dobili to posestvo in zavod bo postal samozadostna ekonomija.  Mnogo bomo prihranili. Predvidevam pa, da bi se morala investicija povrniti najkasneje v petnajstih letih. Vas bom smel prositi, da me boste spremljali na  sedež banske uprave, če bo potrebno odgovoriti na kakšno tozadevno vprašanje?«

Razore je zelo dobro poznal. Še kot mlad fant, gimnazijec, se je rad z nahrbtnikom večkrat odpravil iz Ljubljane proti Dobrunjam, se povzpel na Žagarski vrh in nabiral kostanj. Tudi zdaj, ko je bil že na Studencu, je večkrat zahajal tja. Peš je krenil preko Slap do Vevč, od tam pa proti Sostremu do Sadinje vasi in potem navkreber, kjer je nabiral gobe. Bil je odličen gobar! Poznal je najmanj  nekaj deset vrst gob. Tudi takih, ki so jih drugi puščali vnemar, kot manjvredne. Boljše gobove juhe kot je tista, v kateri so na drobno narezani ježki, ali pa medvedje šapice, si ni mogel predstavljati. Seveda je bilo na Razorih še vedno veliko kostanja. Nekaj dreves, na katerih so se bohotili mesnati maroni, debeli za tri, štiri navadne, je vedno našel in nekaj nabranih kilogramov mu je zadoščalo za jesensko zimski posladek. Naslednje jutro je obiskal odvetnika, dr. Mačka. Bila sta sošolca in dobra prijatelja. Tako, kot je bil dr. Kalan prijatelj družine Šantel. Janez mu je  podrobno razložil svoje zakonske razmere in dodal, da se je prejšnji dan pogovoril z ženo, ki  je vendarle pristala na razvezo zakona.

»No, potem sploh ne vidim nobenih zapletov. Spisal bom papirje, ti pa jih prejmeš po pošti na naslov bolnišnice, naslovljeno na tvoje ime,«  je dejal  prijatelj, odvetnik.

Poslovil se je in krenil proti Studencu.  Sestra Marija mu je, ko ga je videla prihajati skozi dolg fužinski drevored, pritekla nasproti in začela razburjeno pripovedovati, kaj se je zgodilo v jutranjih urah, ko se je odpravila na njegov dom. Kako jo je njegova žena  zmerjala s farško kurbo in vpila nanjo, da ji gospod doktor želi ukrasti otroka in jo razglasiti za neprištevno.

Miril jo je. Okoliščine je želel prikazati v milejši obliki, a ni šlo. Častna sestra je bila preveč prizadeta, saj  so njena ušesa slišala tudi take besede, ki si jih niti v mislih ne upa znova ponoviti pred gospodom doktorjem.

Le kaj se je  zgodilo tokrat, je razmišljal. Lepo in v miru sva se dogovorila kako in kaj. Pristala je, da pojde danes do dr. Kalana. Obljubila je tako?!

Sestro Marijo je potrepljal po ramenu in se ji opravičil v svojem in ženinem imenu.

»Hude čase preživlja. Hudo je za vse nas. Še najhuje pa za nedolžnega otroka. Znova pojdem do nje, da vidim, kaj se je zgodilo. Še enkrat vas prosim za opravičilo k takemu ravnanju.«

Sestra Marija se je vendarle nekoliko umirila in upočasnila dihanje. Pospremil jo je do sestrskega doma, se tam od nje poslovil in nadaljeval pot mimo ribnika proti studenškemu vhodu v bolnišnico. Tam, kjer so pred nekaj leti postavili nov, betonski most, ki vodi preko ribnika v sadovnjak, na ekonomijo, je srečal  prijatelja in soseda Jožeta Ponikvarja.

»Dragi moj! Hudiča in pol smo imeli tole jutro v hiši. Vse stanovalce je  Dušana dvignila v zrak in vpila na nas, da ji pripravljamo zaroto. Skušal sem jo nekoliko pomiriti, pa me je… hm, nič ne de. Jutri se ne bo več poznalo.«

Šele zdaj je opazil na njegovem  levem licu opazno sled dlani. Rožnato privzdignjena koža je izdajala, da je  okoli ušes prejel krepko odmerjeno klofuto.

»Pojdi k njej, Ivan. Vse to je preveč travmatično za Jasno in prehudo za nedolžno, otroško dušo!« sicer pa boš sam najbolje presodil kaj je prav in kaj ni prav. Se vidiva!

Že pred velikimi kovinskimi vrati, ki so odpirala in zapirala dostop v bolnišnico, je  razločno slišal kričanje svoje žene.  Bil je prepričan, da se spet znaša nad nekom, ki ji ni nič žalega storil. A je, ko je odprl vhodna vrata videl,  da v stanovanju ni nikogar. Otroški jok in  kričanje njegove žene sta izmenično  polnila in praznila  volumen  prostornih soban.

»Kaj se je zgodilo, Dušana. Kaj se nisva dogovorila, da pojdeš do dr. Kalana to dopoldne?« jo je razburjeno vprašal Janez.

Le hitremu refleksu se je lahko zahvalil, da ga stekleni vrč ni zadel v glavo. Bliskovito ga je prijela in ga zalučala vanj. Zgrešila je morda le nekaj centimetrov, nato pa se je, ko je priletel v zid, razbil na drobne koščke, ki so se razleteli po vsem prostoru.

»Nobene ločitve ne bo! Kaj bodo pa rekli ljudje. Ni govora! In tistih tvojih bolniških kurb mi tudi  ne pošiljaj več v moj dom, da bi čuvale  Jasno. Se razumeva!« je vpila nanj.

V stanju, v kakršnem se je tokrat znašla njegova žena, je bil seveda kakršenkoli razumen  pogovor nemogoč in vnaprej obsojen na neuspeh. Vedel pa je, da otroku nikoli ne bi storila kaj hudega. Je to zanesljivo vedel, ali samo upal! Črv dvoma ga je začel vse bolj najedati in se zajedati v to eksistencialno vprašanje.  Smo res lahko povsem prepričani v tisto, kar mislimo? Lahko z gotovostjo vemo, kako bo nekdo reagiral vnaprej? Zgodovina medicine pozna primere, ko je mati storila zlo otroku in tako dejanje zabrisala z bolezenskimi znaki. Ne in ne! Prepričeval se je, da to vendar ni mogoče. Nikakor  pa ne  zaradi tako močnega čustvenega odnosa, kakršnega sta spletli Dušana in Jasna.

Milena je bila lepotica. Magajna ji je rekel kar, slovenska Kleopatra. Mila je mediteranski tip ženske v poznih dvajsetih letih, vranje črnih las, z  zeleno modrimi očmi. Njena polt je bila tudi v najhujši zimi taka, kot bi se pravkar  vrnila s sončne riviere ali visokogorskega smučanja. Le njeno videnje sveta je bilo drugačno, bolj zapleteno in nerazumljivo. Zdelo se je, da vidi svet drugače, kot ga vidijo in dojemajo drugi. Pa vendar je bila tu. V umobolnici. Bila je iz okolice Ljubljane in v domači kadi je med kopanjem utopila svoji dve lučki. Ena je bila stara pet, druga pa tri leta. Profesor Šerko se je trudil, da bi prišel na dno brezna psihe te uboge ženske, ki se ji je razsodnost v trenutku pomračila. Kot bi se strgala drobna nitka v varovalki, ki  lahko kljubuje visokim napetostim, če pa je ni, te nitke namreč, pa  je varovalka neuporabna. Nekaj podobnega se je moralo primeriti Mileni. Navzven je delovala urejeno, kadar pa je spregovorila, je govorila same nesmisle. Nesmisle za posvetni, torej  normalni svet in normalne ljudi. Dlje od tega, da ji je neznani glas velel, da mora deklici potopiti in ju potem položiti v posteljo, da bosta zaspali, takratna psihiatrija ni prišla. Ljudje so  jo  skoraj kamenjali. V kraju, kjer so vsi verovali v boga, je bilo to nezaslišano dejanje. Ona pa je naslednji dan sedela pred domačim pragom, odsotna od dnevnega dogajanja in vsakomur,  ki je prišel mimo povedala, da je storila le to, kar ji je velel glas. Sprva  ljudje  njenim besedam  niso verjeli. Ko pa se je četrti dan smrad začel širiti okrog njene hiše, so  vendarle prišli žandarji in… naleteli so na grozljiv prizor. To je bilo pred tremi leti. Milena je od takrat naprej govorila o sodnem dnevu, ki bo prav kmalu doletel svet. Pripovedovala je, da prihaja čas, ko bo stal še en zid. Ne okrog bolnišnice, ampak okoli Ljubljane.  Ljudem je govorila nesmisle, ki pa so se v grozljivih  trenutkih prihodnosti izkazali za še kako resnične. Bila je znanilka apokaliptičnega časa, ko se bomo bratje pobijali med seboj. Če bi Milena živela danes, bi bila verjetno najbolj poznana vedeževalka sveta. Slovenska Đuna. Tako pa je bila v umobolnici in njene besede so zvenele kot besede in pripovedi  žene, ki je docela izgubila stik z realnostjo. Nikoli ni pozabila povedati, da bo na pomlad leta sedeminštiridesetega umrla in da bo takrat spet skupaj s svojima lučkama, ki jih je morala upihniti. Tako, kot ji je bilo ukazano!

Kadar se je pogovarjal z Mileno je  bil pazljiv v iskanju besed in pazljiv pri izboru teme, ki jo je načel v medsebojnem pogovoru.  Ko jo je vprašal po počutju in če se čuti osamljeno in zapuščeno brez svojih deklic, se mu je globoko zazrla v oči.  V  trenutku ga je njen pogled zabolel. Dobil je vtis, kot da sta se njuni vlogi v trenutku zamenjali. Da je Milena postala terapevtka, on pa je na drugi strani, ki se mora izpovedovati in pripovedovati. Doživljaj,  ki ga poprej ni poznal. Kot  da je v njenih očeh nevidno šilo, s katerim mu beza po možganih in strga po njih, vrta in vrta, kot da se je spremenila v neko eterično demonsko bitje, ki se je s svojimi kremplji zažrlo v sivo belo zdrizasto želatino.

»Črvi te bodo pri živem telesu požrli. Žrli te bodo in žrli, dokler te ne bodo požrli,« mu je dejala z glasom, ki pravzaprav ni bil njen. Bil je temačnejši, nezemeljski. Nenavaden, nečloveški, ko mu je skozi skoraj priprta usta napovedala  srhljivo  prihodnost, ki naj bi ga čakala. Občutek glavobola je ponehal v trenutku, ko je tudi Milenin pogled postal tak, kakršnega je bil vajen. Spet je odgovarjala z zbrano nezbranostjo, ki je na trenutke  spominjala na mistične,  parapsihološke  razprave o človeški duši, s katerimi je svoje slušatelje, med katerimi je bil tudi sam, vznemirjal Jung.

Ko je nekega dne o tej svoji izkušnji  z Mileno pripovedoval  profesorju  Kaminu, se  mu je zdel njegov odgovor  vsaj tako običajen, kot bi se bila pomenkovala o vremenu  ali čem drugem, kar je običajno predmet ali vsebina  vsakdanjih pogovorov.

»Veste, dragi kolega, zavest teh ljudi, ki so onkraj naših zaznav in onkraj naših percepcij, je  naravnost fascinantna. To, kar vidimo mi, vidimo pogojno. Povedano drugače, v gledališču se po končani predstavi zastor zagrne in mi vidimo  potem le sprednji del odra. Ti ljudje pa vidijo skozi zaveso. Vidijo, kako se na drugi strani igralci pripravljajo in tekajo sem in tja, da se znova  priklonijo avditoriju za topel sprejem in aplavz.«

Tak odgovor profesorja Kamina se mu je zazdel drzen. Revolucionaren celo.

Ima Milena to sposobnost, da vidi v knjigo življenja, o kateri govori Kabala? Se ji je odprlo njeno tretje oko, ki lahko vidi v preteklost, sedanjost in prihodnost?  Ljudje smo črke, besede, verzi in misli v  tej brezkončni, nikoli končani knjigi, ki je edina reč, ki zares obstoji v življenju. Pravzaprav je ta knjiga – življenje. Spomnil se je prigode z enim od svojih pacientov,  ko je ta odgovarjal na njegova vprašanja.  Vprašal ga je, kaj pravzaprav v svoji begavosti išče, saj je bil docela raztresen, neorientiran in njegove misli so bile vse kaj drugega, kot pa urejeni miselni vzorci gimnazijskega učitelja. Odgovoril mu je, da išče Boga. Mnogi ljudje iščejo boga. V tem iskanju se lahko v labirintih življenja tudi izgubijo. Najpogosteje ljudje najdejo boga v religioznih spisih in knjigah, če zbrano berejo. Taka Borghesova teorija se mu je tisti trenutek, kot razlaga, zdela najprimernejša. Pravzaprav se mu je takrat zazdelo, da se pogovarja z mislecem, iskalcem smisla življenja in večnih odgovorov o obstoju ali neobstoju dveh vzporednih svetov, o čemer je pisal že Bacon, ko je dejal, da se teologije uči iz dveh knjig hkrati. Iz svetega pisma in one druge, ki v nekem smislu predstavlja manifest in je na dosegu roke slehernega med nami, ki ve kaj išče in se zmore poglobiti v tako iskanje. V odgovorih torej, ki jih ponuja materialni svet v povezavi z duhovnim. Če smo ljudje črke, besede in misli v tej nikoli končani knjigi, pomeni, da v nekem smislu ta učitelj išče samega sebe.

V vsakem od nas je delček Boga, le poiskati ga moramo znati.  Gnōthi seauton. Spoznaj samega sebe! Vse religije sveta se obračajo k človeku. Vse filozofske misli iščejo odgovore v človekovem bistvu in njegovem razumevanju sveta. Edino bog je tisti, ki ve, kako je bilo, kako je, in kako bo. Je Milena našla pot do božjega razodetja? Je našla tisto prvo črko, ki jo moraš po kabali poznati in ki predstavlja ključ, da se ti odprejo pota do preostalih črk, ki potem tvorijo besede, stavke, misli in  ti na koncu odprejo pogled na celotno prostranstvo? Drevo življenja! Steze tega drevesa nas vodijo pogosto mimo nepreglednih prepadov. Nikdar ni ta pot ravna s preglednim horizontom, ko se zmoreš orientirati na vsakem koraku. Tudi ko si prepričan, da je tvoj korak gotov in varen, se pod teboj lahko udrejo navidezno trdna tla in spoznaš, da si v  pasti močvirnatega sveta ali živega peska.

Če ima Milena to sposobnost, da je sprevidela pota drevesa življenja in spregledala v svet kakršen je in kakršenkoli že bo, potem tisto staro reklo, blagor ubogim, kajti njih bo nebeško kraljestvo, še kako drži. Duha je potrebno pri tem izvzeti, kajti predstava o duši kot nematerialnem, vendar bistvenem delu človeka je njegov tujek, ki je dobil začasno domovanje v njegovem fizičnem telesu.  Kje je tista točka, tista črka, beseda, misel, ki v človeškem bitju predstavlja eno z nebom in zemljo? Je Milena videla svet z vseh strani? Je videla ljubezni in trpljenja  v odsevih tisočerih ogledal, ki jih je lahko  videla le ona sama? Je po njenem licu spolzela kakšna grenka solza, ker so njene oči videle toliko človeškega gorja, tragedij… njene osebne tragedije?

Zvečer, ko  se je med dežurstvom mudil v študijski sobi polni učbenikov in strokovnih knjig o psihiatriji, je zaman iskal Jungovo delo z naslovom, psihologija nezavednega. Prepričan je bil, da bo v tej knjigi, ki jo je že tolikokrat držal v roki, s podrobnim analiziranjem zavednega in nezavednega, sočasnega  in ne vzorčnega, le našel kak otipljiv odgovor na vznemirljive besede, ki so ga begale bolj, kot je mislil, da ga. Sedle so mu v dušo in besede so začele analizirati  človeka. Le kje je ta  knjiga? Kdo ,za vraga, jo je odnesel s seboj in se zdaj doma posveča Jungu, namesto da bi užival v družinski idili?  Knjige ni našel.  Je pa zato prelistal številne druge za katere je menil, da bo v njih našel kak zadovoljiv namig. Kaj je mislila s črvi, ki ga bodo požrli pri živem telesu? Kakšen zid okrog Ljubljane. 

Naslednji dan je o dvomih, ki so ga razjedali, ob jutranji kavi v pisarni ravnatelja in ob prisotnosti profesorja Kamina, načel pogovor o Jungu in njegovi individualizaciji.

»Spoštovani profesor, kako naj začnem? Namreč tisto, o čemer sva govorila prejšnjikrat, mi ni dalo miru. Kot veste sem  poslušal predavanja dr. Junga in šele  v vaši povedi sem ujel smisel osebnostne rasti posameznika skozi drame in tragedije, ki ga spremljajo skozi njegovo življenje.«

»No, tisto, kar pravi Jung o obravnavanem področju bi kazalo razumeti bolj metaforično, mar ne?« je dodal dr. Kamin.

»Ja, seveda, vendar le, če govorimo  o psihoidnosti resnice. Resnico pa vsak vidi drugače. Jungova razlaga je, da sta tako psihični, kot tudi fizični svet odsev istega kovanca.  Ene strani brez druge pa ni!«

»To, kar pravite, drži. Torej se tudi vi strinjate z Jungom, da absolutna resnica vsebuje mentalne in materialne elemente? Saj veste, da dlje od ontološke in metafizične razlage v pojasnjevanju tega fenomena ni segel,« je dejal profesor Kamin.  

Ravnatelj Gerlovič je z zanimanjem sledil nenavadni jutranji debati obeh kolegov in v njuno razpravo ni posegal. Morebiti si je obetal kak nov strokovni diskurz, ki bo na koncu celo postregel s  strokovnim razodetjem. S hrbtom se je uprl v svoj naslonjač,  na mizo predse sklenil roke in poslušal nenavadno jutranjo debato.

»Seveda ni segel. Morebiti pa je menil, da bi se, če bi odkrito posegel na to področje, diskreditiral  v znanstvenih krogih. Kaj pa, če je vendarle povedal, kaj misli o nevzorčnih povezavah  materialnega in duhovnega sveta v kakih neobjavljenih razpravah? Mnenja sem, da bo potrebno Junga še temeljito raziskati. Zlasti pa ga brati med vrsticami. V njegovih delih sta namreč prepoznavni dve, izredni strokovni razsežnosti. Medicinska in ona, ki ji sicer obračamo hrbet. Parapsihologija in prekognicija. Rad bi naglasil, da Milena ni navadna bolnica. Milena je… fenomen, kakršnega nobena naša bolnišnica še ni imela. Veste kako ji pravijo…?«

»Coprnica, kajne!?«

 V dneh, ki so sledili  je večkrat  prihajal do vratarnice in upal na trenutek strpnosti in razumnosti, da vstopi v svoje stanovanje in vidi svojo Jasno. Ta taktika se je izkazala za dobro, saj  z nobeno svojo reakcijo ni želel zaostrovati razmer že tako eksplozivno naelektrenega odnosa dveh, pravzaprav treh. Dnevi so se zavlekli v tedne, tedni v mesece, ko je neko jutro v  oddelčno pisarno vstopila ena od sestra in dejala:

»Spoštovani gospod primarij, bi prosim stopili do gospoda ravnatelja. Čaka vas, da pojdeta skupaj v Ljubljano, na sedež banske uprave.«

Saj res! Skoraj je že pozabil na dogovor z ravnateljem. Banska uprava je odkupila posestvo, zdaj pa morajo urediti še pravno plat tega prenosa z  zdravstvenim svetom. Nekaj minut kasneje je nova, temno zelena Opel Olympia, že  drvela skozi Fužine proti Mostam in naprej v Ljubljano.

»Kakšne so kaj razmere, spoštovani kolega,« je z vprašanjem po nekaj minutnem molku prekinil mučno tišino ravnatelj, dr. Gerlovič.

»Mislite, glede posestva?« je odvrnil Janez.

»Glede posestva je vse urejeno. Danes podpišemo, kot sem dejal, vse potrebne dokumente. To, kar ste napisali o Razorih  in kako bi tam potekale terapije z bolniki, je bilo odlično sprejeto. Prav tako tudi revizija katastra, ki ste ga dobili v pregled.  Mislim, hm, kako je kaj pri vas, doma?«

Janez je vedel, da nima smisla, da si zatiska oči pred tem, o čemer so govorili potihoma ali na glas že vsi v zavodu.

»Kaj naj vam odgovorim na tako vprašanje, spoštovani gospod ravnatelj?  Upam, da boste razumeli prispodobo.  Vsak dan se trudim, da bi  na platno upodobil realističen odraz nekega trenutka. To sicer ni lahko. Potem bi moral biti  impresionist. Sem pa realist. Ampak  vedno, v vsakem trenutku, ko želim nadaljevati, vidim, da se je nekdo drug lotil mojega platna in ga z absurdnimi  motivi popacal  z abstrakcijami in motivi lastnih zaznav. Povedano drugače, hudo je! Hudo njej, ker je izgubila stik z realnostjo, hudo je za deklico, hudo za stanovalce; k sreči so vsi kolegi tako razumni in tovariški, da vseh teh neljubih peripetij ne raznašajo naokoli.«

»Sestra Marija se mi je potožila pred…« ravnatelj Gerlovič, ni uspel dokončati vprašanja.

»Vem, oprostite! Tudi sam sem se ji opravičil. Zlasti zaradi besed, s katerimi je žena pospremila njeno skrb in pripravljenost čuvati otroka. Ljudje živimo življenja, ki ga bičajo viharji z orkani in božajo nežne sapice. Nepredvidljive situacije nas lahko v trenutku privedejo do hudih  stisk in neznosnih razmer. Posledice takih stanj so lahko večja osebnostna trdnost, kar je redkost, ali pa nas take razmere pahnejo v najrazličnejše vrtače in brezna, znotraj katerih ne moremo najti izgubljenega duševnega ravnovesja. Človek  je sposoben vzdrževati ravnotežje s pomočjo  vzorcev, ki jih obvlada in za katere ne potroši preveč energije in ki mu omogočajo sožitje z okoljem. Vidite, tega sožitja moja žena ne more najti. Okoliščine, ki privedejo do takega stanja in porušijo  ravnovesje sicer stabilne osebnosti so lahko različne in odvisne od posameznika in njegove vpetosti v družbena dogajanja. Pri meni gre za to, da so v začetku znosne razmere, kaj hitro postale neznosne. Vsa ta pretirana zaskrbljenost, ki je seveda povsem neosnovana, lahko vodi v dezintegracijo osebnosti. Bojim se, da je moja žena in mati mojega otroka, hudo bolna oseba.«

Doktor Gerlovič je ostal brez besed.  Prijateljsko mu je položil dlan na njegovo rame in ga pogledal v oči.

»Če boste potrebovali karkoli, resnično mislim karkoli,  veste, kje sem. Lahko se oglasite ob katerikoli uri, brez  vnaprejšnje najave.«

Na banski upravi so bile formalnosti hitro urejene. Pogodba o prenosu lastninske pravice grofovega posestva na Bolnico za duševne in živčne bolezni Ljubljana Studenec je bila podpisana. Posestvo je obsegalo polne hleve živine, senožeti v izmeri petindvajsetih hektarjev in pa pašnike s precej dotrajanim gospodarskim poslopjem na Razorih, v izmeri tristo hektarjev. Celotno posestvo je  postalo  last  bolnice, julija devetintridesetega pa so pričeli z obnovitvenimi deli. Iz Studenca so v Zagradišče, pod vznožje Razorov, vsak dan pripeljali  stotnijo bolnikov, ki je po svojih močeh pripomogla  k obnovitvenim delom, mnogi pa so pod  nadzorom bolniškega osebja taborili kar na travniku Trkovih, po domače Mlinarjevih ali Žagarjevih. Tam se cesta odcepi proti  Razorom in tam so  v  poletnih dneh, ki so sledili, sleherni dan postavili živo verigo ljudi, ki si je podajala opeke in  drug material za gradnjo novega gospodarskega poslopja. Na vrhu so hitro prenovili hišo za dvajset bolnikov, staro pa obnovili za oskrbnika. Po travnikih so posadili nad petsto jablan in številno drugo sadno drevje, zlasti slive in hruške pa tudi orehe. Po gozdu, kjer se breg pne proti  Žagarskemu vrhu, pa so posadili več tisoč mladih smrekic. Vsi so udarniško delali. Tako zavodovi uslužbenci, kot tudi za delo sposobni bolniki in leto kasneje so Razori  že dajali  videz lepega in skrbno vzdrževanega posestva.

V letu devetnajsto štiridesetem je veliko potoval  po banovini in po ljudskih univerzah predaval socialno psihiatrijo.  Predstavljal je poslanstvo slovenske psihiatrije z odnosom do bolnika, ki naj bi bil čim bolj iskren in odprt, kot da bi imeli opravka z zdravim človekom. Govoril je o duševni abnormnosti - obsedenosti in eksorcizmu,  oligofreniji in psihopatiji in o telesu, kot izrazitem inštrumentu naše duševnosti. Na radiu je predaval o splošni psihopatologiji, socialni psihopatologiji in pogledih zdravljenja v sodobnih psihiatričnih ustanovah. Skupaj z Magajno pa sta se udeleževala tudi mednarodnih simpozijev. Najpogosteje v Zürichu in Bernu, saj sta samo v letu pred drugo vojno sodelovala kar na treh.  V Švici sta se spoprijateljila z dr. Manfredom Bleulerjem, sinom enega vodilnih psihiatrov dvajsetega stoletja, Eugena Bleulerja, utemeljitelja shizofrenije, ki je v neposredni bližini Züricha vodil enega najsodobnejših psihiatričnih sanatorijev.  Kadar sta bila v Švici nista nikdar bivala v hotelu, ampak sta bila dobrodošla gosta pri dr. Bleulerju v  njegovi veliki in prostorni vili. Sanatorialni tip obravnave psihiatričnih bolnikov, kakršnega je prakticiral dr. Bleuler? 

V  čem pa se poslanstvo Razorov,  ki jih  je temeljito analiziral in ravnatelju pripravil  za zdravstveni svet pri banski upravi študijo na skoraj osemdesetih straneh izven bolnišnične obravnave psihiatričnih bolnikov, razlikuje od sanatorijskega tipa, kakršni prevladujejo v nemško govorečih državah?

Studenec  1960                                                                       

Nikoli ga nismo videli, pa vendar je bil ves čas prisoten. Bil je tisti hudobni bavbav, ki se ga otroci najbolj bojijo. Eni otroci imajo  take, drugi pa drugačne strahce.  Mi smo imeli Izisisa! Brata sta ga videla drugačnega, kot sem si ga predstavljal sam, sestra Dunja  pa je vzdrgetala že ob sami omembi njegovega imena. V najstrašnejši podobi ga je videl najstarejši brat, Mišo. Jasna ga ni videla niti enkrat, čeprav je vedela, da obstaja. Tam, na oni strani zidu. Izisis je bil stvor vseh stvorov. Napol vrag, z rožički in ošiljeno brado. Namesto  stopal je imel kopita  in bil je strahotno kosmat. Svoje sledi  je puščal povsod po Studencu. Najraje na zidu, ki je obkrožal  bolnišnico. Če sem se še kaj spomnil glede Izisisovega izgleda, sem očeta radovedno vprašal: 

»Ali ima špico na kocu repa?«

»Seveda jo ima, tako špico ima, kot sulica,« je odgovoril oče. 

»No, poglejte otroci, tule pa Izisis meša barve, vendar le takrat, kadar otroci ne ubogajo in jih skrivoma pripelje semkaj, da jih pobarva,« je dejal strogo, z odločnostjo v svojem glasu, ki ni dopuščal nobenega dvoma v povedano, oče.

Če toliko ve o Izisisu, ga je zagotovo moral že velikokrat videti. Bili smo tiho in le strmeli smo v kamniti zid, na katerem se je zrcalila mavrica barv. Peklenščkove sledi so bile vidne na vsakih deset metrov in precej barve je moral porabiti, da je pomalal celotno zidovje okrog studenške bolnice. Koliko porednih otrok je zvezal tule ob zidu, da jih je pacal, vsakega s svojo barvo. Vsaka naslednja sled, ki jo je puščal za seboj, je bila grozljivejša od prejšnje. Vse več je bilo barv pomešanih z vidnimi opekami zidu.  Po nekaj metrih, že blizu Sig, pa so packarije  izginile. Očetu je uspelo tisto, kar ne bi uspelo nikomur drugemu z besedo prepovedi. Bil je spokojen v svojem prepričanju, da smo otroci znotraj zidu varni pred prostranim močvirjem Slap in brežin Ljubljanice, kjer je še veliko neodkritega za radovedne otroške roke in oči. Vedel je, da si ven, na ono stran zidu, kjer reka včasih  nevarno poplavlja, ne bomo upali stopiti. In res si nismo. Dolgo časa ne. Strah pred  Izisisom je bil preveč prisoten na vsakem otroškem koraku.

       Poletje se je že prevešalo v jesen in  studenški park je dobival najlepšo podobo. Listje se je odelo v ognjene barve in park, obsijan z žarki pozno popoldanskega sonca, ki je zahajalo za Golovcem, je gorel brez dima in brez ognja.  Moj vrstnik je bil  Zoran. Njegov oče Momčilo,  stric Momo, smo ga klicali otroci, pa družinski prijatelj in zdravnik. Bila sva na najboljši poti, da postaneva iskrena prijatelja, če se seveda dobro leto kasneje ne bi preselili v mesto. Zorana sem nekega dne pregovoril, da se je odpravil z menoj v Sige. O Izisisu sem mu povedal vse, kar je nam povedal oče.  No, mislim, da sem ga le povečal  za kak meter, pa tudi njegova dlaka ni bila več samo črna, ampak so bili v njej prameni rdeče in rumene. Njegovo domovanje pa je bila vsaka vrtača, ki jih je bilo tam v izobilju. Vsak trenutek bi lahko Izisis skočil na plano, naju zvezal in pobarval. Negotovi koraki so bili polni strahu, vendar bolj ko so se odmikali prehojeni metri, manj strahu je bilo v hlačah. Pod Sigami, ko  barv na zidovju ni bilo več, sem bil prav vesel, da se stvor ni prikazal na površje. Zoran seveda tudi. Vračala sva se po isti poti, saj druge ni bilo. Čas prehojene poti se je prepolovil, Izisisa pa od nikoder. Ne v tretje in  tudi četrtič ne. Celo popoldne sva se sprehajala za zidom in pričakovala kdaj naju bo  zasačil. Vse bolj sem postajal prepričan, da se naju je Izisis ustrašil. Imel sem sedem let in počutil sem se vsaj takšnega junaka, kakršen je bil Princ Valliant.

Očetu se tisti večer še nisem upal povedati o tem, kako sva z Zoranom izzivala Izisisa, pa tudi globoko v sebi sem gojil prepričanje, da ga moram,  tega stvora, še malo podražiti, da ga končno uzrem in si stopiva nasproti in pogledava v oči. Ko mi je mama spet prebirala pravljico za lahko noč, so se mi misli vračale k Izisisu. Gotovo je višji od treh metrov. Mora jih imeti vsaj tri in pol, če ne štiri.

Janez je bil oče posebne vrste. Pa saj so vsi očetje za svoje otroke nekaj posebnega, mar ne? Mitologijo  Egipta in antične Grčije je imel v mezincu. Iliado je znal, to sem že povedal na pamet, in o prepletenosti mitologije Egipta in Grčije je vedel vse. Klasična izobrazba ga je formirala v vnetega helenista in pri starih Grkih je iskal marsikateri odgovor besednega korena v geografski bližini zibelke sodobne kulture. Pri petnajstih  letih mi je povedal zgodbo o Izisisu.

O Isis, pravzaprav. Vse tiste slikarije in packarije na studenškem zidu so bile zapuščina mnogih slovenskih slikarjev, zlasti Inkiostrija, ki je sleherni dan izkoristil za upodabljanje slikovite studenške krajine, barve pa je namesto na slikarski paleti mešal  kar na zidovju.

Toliko o slikah. Mit se je razblinil. Delček strahu je izginil. Pa kaj! Mar ni že zdavnaj, pred skoraj desetimi leti, tisto popoldne, ko sem se oborožen s fračo in lesenim mečem odpravil v lov za njim?

»Črtomir, kaj veš o legendi o Ozirisu,« me je vprašal.

»Ozirisu?  Vem to, da tipček sodi v egipčansko kulturno izročilo…«

»Torej…!«

Ta očetov torej je spet pomenil, da se mi obeta sveža in temeljita lekcija s področja mitologije. V danem primeru Egipčanske in Grške.

»…Aset ali  Eset, je bila ena od pomembnih boginj starodavnega Egipta. Njeno ime Isis je grška oblika, ki je bržkone  izpeljanka in asociira na  pojem prestola. O Isis se ne ve veliko. Vsekakor je bila v eni od svojih inkarnacij  žena boga Ozirisa. Ko je Seth umoril Ozirisa, je Isis poiskala  vse dele njegovega telesa in ga z magijo znova obudila  v življenje. Isis je imela sina Horusa, ki ga je pred Sethom skrbno skrivala, dokler ni pridobil na moči in rasti, da je bil pripravljen maščevati smrt svojega očeta. Kasneje se je Isis zlila v eno s svetlečo zvezdo. Sothis – Sirius, in zdaj na nebu sveti Sirius, ena najsvetlejših zvezd. Legendo o Isis pozna vsak Egipčan in pozna jo vsak Grk. Veliko templjev so ji posvetili zlasti v Aleksandriji in od tam se je njen mit raznesel na vse konce in  kraje sredozemskih dežela, tudi v Grčijo.

»Torej, sine,« je nadaljeval oče svoje predavanje, »ti si bil v nekem smislu, takrat, ko si se najbolj bal - Horus. Premagal si samega sebe in strah, ki ga vsi nosimo v sebi. Strah pred neznanim, strah pred strahom, ki je elementaren, tako kot je elementaren prostor v katerem živimo.«

Po povedani  legendi  o Isis, sem mu  zaupal svoje junaštvo, ki se je porodilo kak teden po našem skupnem sprehodu na oni strani zidovja. Nasmehnil se je, me pogledal v oči in dejal:

»To sta storila skupaj z Zoranom, kajneda?«

Vedno, kadar sem mislil, da sem ga prinesel naokoli, mi je pustil to moje prepričanje, čeprav je bil vedno vsaj dva, tri kroge pred menoj. V razmišljanju in predvidevanju. Pa ne le mojih dejanj! Dejanj vseh nas. Vendar, pustil nas je, da smo mislili po svoje. Peruti otroštva nam ni nikdar pristrigel. Upal bi si celo trditi, da nam je dajal nekakšne vitamine, minerale, verbalni doping, da so nam hitreje rasle…

Vojna je prišla nenapovedano, čeprav se je napovedovala že kar nekaj časa. Tisto, kar je neizbežno, ljudje radi potiskamo  v  najbolj skrite kotičke naše zavesti, kot nekaj nerešljivega, mučnega, zapletenega, kot nekaj, s čemer se v danem trenutku ne čutimo sposobni spopasti. Nekdo je dejal, da vojne začenjajo tisti, ki jih niso nikdar izkusili na lastni koži! Kako zmotno. Vojne začenjajo prav nekdanji poraženci v upanju, da bi se povzpeli na zmagovalni oder. To je  naraven evolucijski proces. Zmagati za vsako ceno !

       Šestega aprila enainštiridesetega,  so na Studencu vsi  dojeli kaj se dogaja. Nemci so bombardirali bližnje letališče, Italijani pa so pohiteli in že v popoldanskih urah prispeli v bolnišnico na Studencu, vendar so vsi zdravniki in pomožno zdravstveno osebje nemoteno nadaljevali s svojim delom. Zaradi spleta okoliščin je večino časa  preživljal znotraj bolnišnice.  Na oddelku si je dežurno sobo preuredil v začasno stanovanje. V njej je imel najnujnejše reči; sveže perilo, obleke, obutev in seveda varno zavetje za sestanke s tovariši, člani KPS, rajonskega odbora Device Marije v Polju. Tu,  v tej njegovi sobi so nastajale strategije, kako se zoperstaviti okupatorju, kako izkoristiti bolnišnico, da bo ja nudila vse tisto, kar vojne prinašajo in s seboj tudi  odnašajo, in na  kakšne načine bodo tisto, kar bodo sprejeli, tudi izpeljali. Tudi kadar ni bil v službi je bil najraje v svoji sobi. Tako je bilo najbolj varno in tako je terjala doktrina konspirativnega dela. Manj ljudi bo vedelo kakšno delo opravlja, bolje bo za njih in zanj.

Enkrat tedensko si je vendarle vzel toliko časa, da je zdravniško delo v bolnišnici in aktivistično delo referenta sanitetnega odbora OF odložil na stran in se odpravil domov.  V stanovanje, na Studenec. Takrat se je ves posvetil svoji hčerki, ki si je želela njegove bližine, njegovih besed in tako kot vsi otroci, hrepenela po očetu. Imela je že štiri leta in marsikaj je že razumela in dojemala. Njena nadarjenost za glasbo je vse bolj silila na površje. Predvsem v drobne ročice, s katerimi je krilila po zraku kot mala dirigentka, kadar jo je podržal v naročju in kadar sta skupaj  prepevala pesmice. Na pamet je znal veliko pesmi. Številne so mu ostale v spominu iz otroštva, ko mu jih je prepevala njegova mati. Mnoge, neznane za tisti čas in že pozabljene, pa se je naučil kot fantič v internacionalni Šiški od svojih vrstnikov.

V prvih mesecih vojne je bil eden od najpomembnejših oddelkov Osvobodilne fronte na Studencu, sanitetni sektor. Skrbel je za pomoč ranjenim ali bolnim partizanom v zaledju partizanskih akcij, ki so potekale  v neposredni bližini bolnišnice. Poleg tega, da je studenška bolnišnica nudila varno zavetje bolnim in ranjenim borcem, je k zahtevnejšim operacijam klicala tudi kirurge iz ljubljanske bolnišnice. Ranjence so v zavetju noči, pozno ponoči, s čolnom prevažali v bolnišnico. Pod vasjo Slape je čoln zdrsel v rečni rokav, potem pa po vodnem kanalu, pod obzidjem, v bolnico.  Studenec je kmalu postal  zatočišče in okrevališče mnogim  ranjenim partizanom in aktivistom OF. Tu so jih zdravniki učili, kako se morajo v posameznih primerih obnašati in kako posnemati bolezenske znake značilne za psihiatrične bolnike, še posebno takrat, kadar je bolnišnico obiskala italijanska inšpekcija.

Ko  se je nekega dne z Jasno odpravil  na sprehod po okoliških stezah, sta ubrala pot proti Fužinskemu gradu. Ob brežinah  Ljubljanice sta opazovala postrvi in lipane, ki so se poganjali iz vode pod vejevja vrb tudi meter visoko v lovu za mušicami, ki so poplesavale nad rečno gladino.  Leno je tekla Ljubljanica, kot da se ji nikamor ne mudi. Mudilo se je le ribam, ki so hlastale za poplesavajočimi mušicami, ki so se dvigale in spuščale. Gor in dol in, hop! Lipan je skočil najvišje. Hip za njim potočna postrv, pa znova lipan. Najbrž je v tistem trenutku pogrešal svojo šesterokotno laminirano muharico, narejeno iz tonkinga, ki si jo je pred nekaj meseci kupil v Baslu in se je že nekajkrat izkazala kot odlična za ribolov, prav tukaj. Jasna je seveda uživala, saj tako plastičnega prikaza prehranjevalne verige v naravi, začinjenega z očetovsko razlago še ni videla in doživela nikoli. Pripovedoval ji je o ribah in nizal razlike med vrstami. Salmonidne in ciprinidne vrste. Zdelo se je, da je ta razlaga bolj kot njej, namenjena njemu samemu, da obnovi znanje o ribjih vrstah. Otrok pa je poslušal. Otroci radi poslušajo. Očeta, mater, starejše sestre ali brate, saj jim tako poslušanje bržkone vliva občutek varnosti. Morda si tudi kaj zapomnijo, vendar to v tem primeru ni bistveno. Pomembno je, kakšno sporočilo imajo povedane besede. Bolj ko so povedane mirno, s pravilno izbiro in poudarkom glasu, večji učinek bodo imele. Po nekaj urnem sprehodu sta se vrnila domov. Dušanke ni bilo, zato se mu je zdelo edino prav, da z Jasno počaka, dokler se ne vrne. Od koderkoli že! Bil je prijetno utrujen in  legel je poleg male plavolaske, ki se je v hipu pogreznila v spanec. Ob njenem komaj slišnem, pa vendar že globokem dihanju otroka, ki je tonil v dremež, so tudi njegove veke postajale vse težje, dokler se ni še sam potopil v spanec. Zbudilo ga je  glasno vpitje italijanskih karabinjerjev, Savojcev, ki so begali sem in tja po stanovanju. Čisto  na koncu hodnika je s pogledom skozi napol priprte oči prepoznal obris svoje žene, ki se je morala med tem, ko sta z Jasno zaspala, ravno  vrniti domov.

»Svegliarsi!«* se je nanj drl mrki karabinjer in bil pri tem ves zaripel v obraz.

»Kruce laudon,« si je dejal. »Ohraniti moraš mirno kri, ne upiraj se, ubogaj.«

Kot teleta so ga vklenili in vrgli v  policijski avtomobil, ki je nekaj trenutkov zatem že drvel na Vevško postajo. Po nekaj minutnem zasliševanju je hipoma dojel, da ne sedi tu zaradi ilegalnega dela za OF, pač pa zaradi poskusa umora.  Dušana ga je  naznanila, da jo je hotel umoriti! Bolj ko je razlagal, da gre za pomoto, nesporazum ali karkoli že, bolj so pritiskali nanj, naj baraba pokvarjena vendarle prizna, da je zločinec in morilec. Pravzaprav ji vsega  tega ni zameril.  Ne  takrat, ne  kasneje.  Do nje, v stanju v kakršnem je bila, ni mogel gojiti sovraštva. V normalnih razmerah partner, kakršenkoli je že, kaj takega ne bi nikoli storil. Vendar, razmere so bile daleč od tega, da bi jih lahko  imeli za normalne. Ne v njegovi zakonski zvezi, ne na Studencu. Nič  normalnega ni bilo več. Bila je vojna in rašča strahot je postajala vse bolj zlovešča in  zaskrbljujoča. Terenski odbor OF  je zaradi njegove aretacije takoj prekinil vse aktivnosti. Nihče ni  nezlomljiv. Vsakega lahko zlomiš. Važen je postopek in  važna je metoda za dosego cilja. Na sodnem procesu, ki se je začel nekaj dni kasneje, je bil na podlagi številnih pričevanj in pridobljenih dokazov, spoznan za nedolžnega. Bil je prost in oddahnil si je. Oddahnili pa so si tudi vsi, ki so bili že pregloboko prepleteni  z ilegalnim delom v bolnišnici in zunaj nje, na terenu, saj je bil to dokaz, da konspirativno delo poteka  tako, kot je bilo načrtovano. Po tednu dni je bil spet na Studencu.  Ravnatelj, dr. Gerlovič, ga je povabil v svojo pisarno, kjer sta se pomenkovala kot prijatelja o razmerah, v katerih se je znašel slovenski narod.

»Dobro, da je  šlo za lažen preplah, da se je izkazala prijava proti vam kot blodnja žene, ki je ne gre obsojati. Stvari so zdaj jasne, tudi če se bodo  ponovile!  Bojim pa se, da to, kar se dogaja med nami, vse bolj seje razkol, ki ga bo naš narod pomnil še dolgo, ko bo svet že  živel v miru, naše vojne pa bodo  v osvobojeni Evropi nadaljevali naši otroci in otroci naših otrok. Karkoli boste delali v prihodnje, delajte previdno in po pameti. Vse manj zdravnikov imamo, to sami veste. Mnogi so že v partizanih, drugi pa v internaciji. Poglejte, spoštovani kolega, samo v prejšnjem tednu sem prejel štiri prijave naših ljudi, različnih ljudi, uslužbencev bolnišnice, ki  ovajajo. Ovajajo sodelavce, administrativno osebje, celo nas, zdravnike. Življenje je izgubilo na vrednosti. Danes te bo znanec prodal za svežo žemljo. Seveda najbrž  veste za katere ljudi gre, zaradi vašega ilegalnega, zaupnega dela. Te prijave – naznanila, moram posredovati dalje, da se izognemo inšpekcijskemu nadzoru. Si predstavljate v tem času inšpekcijo na Studencu? Dvanajst partizanov in aktivistov OF imamo ta teden  na varnem oddelku, okoli njih pa se prosto sprehajajo ljudje, ki so pripravljeni prodati svojo dušo za priboljšek. Pridite, oglasite se, kot sem vam že dejal, kadarkoli. Na vašem oddelku so vam  pripravili novo sobo. Prostornejšo in s kopalnico. Predvidevam, da se ne boste vrnili k družini.«

Le kako bi se. Ko je legel v posteljo, je še dolgo bdel v noč in razmišljal kakšno godljo mu je zakuhalo življenje. Lastna žena ga naznani  lahom, da jo skuša ubiti; pa vendar! Kaj me ni morda hotela s tem dejanjem  obvarovati pred tem, da bi me v resnici prijeli, obsodili

*          Zbudi se (vstani)

na smrt in ustrelili. Ilegalno delo za OF ne pomeni drugega kot smrt, seveda, če te primejo. Kaj pa, če ga še vedno ljubi in se ta ljubezen artikulira na grotesken in  izmaličen Kafkovski  ali Grumovski način. S takimi mislimi  se je potopil v spanec in po dolgih mesecih je spal neprekinjeno sedem ur, do poznega jutra.

Na poti v zajtrkovalnico mu je pogled ušel skozi velika vhodna vrata 1. ženskega oddelka. Noge, ki so mu vedno odlično služile, pa naj je šlo za skalovje ali sneg, ali  pa zgolj za hojo, ga niso več ubogale. Imel  je občutek, kot da mu jih je nekdo ulil v svinec in ga zdaj sili naj teče in hodi. Žena, ki mu je hitela nasproti, je dajala videz presrečne soproge, ki po dolgih mesecih odsotnosti znova teče svojemu dragemu možu v objem. Kar je občutil tisti trenutek,  ko ni premogel niti toliko moči, da bi se izvil iz njenega objema, je najbrž občutila sestra Marija tisto jutro, ko se je odpravila na njegov dom, da bi  za nekaj uric popazila njegovo hčerkico. Okoli noge ga je objela še Jasna in v nežnem otroškem stisku prislonila svoje lice na njegovo stegno. Brez grobe sile se je izvil iz njenega objema, ko se je sklonil proti deklici. Z rokami jo je prijel pod pazduho, jo stisnil k sebi in jo poljubil ter položil na tla, poleg matere.

»Prosim, pojdita zdaj domov, veliko dela me čaka.«

Res ga je čakalo  veliko dela. Predvsem takega, na kakšen način bo zavaroval sodelavce in sebe. O  političnem in ilegalnem delu, ki ga je opravljal,  ji ni mogel, niti smel zaupati.  Po dogodku, ko je za dosego svojega cilja in čustvenega izsiljevanja v to igro  vpletla še nedolžnega otroka, ki je pred oddelkom v temni noči ječal in klical očka, naj se vrne domov, se je v Janezu prelomilo. Naslednji dan se je dokončno izselil, stanovanje pa prepustil ženi. V boju, ki ga je bil sam s seboj je prerezal  popkovnico, ki ga je še vezala nanjo in na otroka. Popolna izolacija in osamitev!

Odpor je postajal vse silovitejši. Vse bolj zločinski pa so od aprila dvainštiridesetega,  postajali tudi povračilni ukrepi Italijanskih fašistov, ki so se po svojih grozodejstvih kaj lahko merili z onimi, ki so jih v severnih predelih Slovenije, torej na gorenjskem in štajerskem, izvajali nacisti. Več kot trideset tisoč Slovenk in Slovencev so Italijani transportirali v Italijanska koncentracijska taborišča, po večini v Gonars, Monigo ali pa na Rab,  zdaj pa so začeli streljati še talce.  Zloglasna Gramozna jama je bila samo eno od takih fašističnih morišč.  Slovenci so pod streli umirali na  strelišču ob dolenjski cesti, v Strahomerju pod Krimom, Dobrovi, Horjulu, Borovnici. Enkrat so jih postrelili po šest v skupini, drugič po osem, včasih celo po petnajst hkrati.  V  manj kot letu dni, torej do januarja triinštiridesetega, so  v več kot dvajsetih skupinah  postrelili blizu sto petdeset talcev. Vse več pa je bilo tudi ranjenih borcev, ki  jih Studenec preprosto ni mogel več sprejeti. Varni oddelek, ki so ga znotraj bolnišnice uredili prav za partizanske ranjence, je postal pretesen. Potrebno bo najti novo, varno zavetje za vse tiste, ki so potrebni zdravstvene oskrbe. Nekega dne ga je v bolnišnici obiskal njegov sodelavec, član rajonskega odbora OF, Janez Ponikvar, da se pogovorita o Razorih. Kako bi morda to pristavo preuredili za potrebe partizanske sanitetne službe. Povedal mu je še, da Dušana po Studencu,  Vevčah in Slapah veliko sprašuje po njegovem delu. Zakaj, da je venomer na Razorih, spraševala pa naj bi tudi napačne ljudi in to bi znalo biti zelo nevarno za varni oddelek. Sklenila sta, da je potrebno ženo odrezati od vseh informacij. Izposloval je, da so vratarji dobili pisni ukaz, da ji je  vstop v bolnišnico strogo prepovedan. Pa tudi tako napisana prepoved ni dosti zalegla. Če se ji je zazdelo, da mora  vsekakor v bolnišnico, je na vratarje vpila in jih psovala, če so ji le omenili, da ji je vstop v zavod  prepovedan.      

     Poleti dvainštiridesetega, se je v bolnišnici kar štirikrat zvrstila italijanska psihiatrična kontrola. Obveščevalci OF so bili prepričani, da je prišlo  do naznanila Italijanskim oblastem, da se v bolnišnici zdravijo ranjeni partizani. Vendar tudi strokovne kontrole niso odkrile nobenih odstopanj glede bolnišnične obravnave psihiatričnih bolnikov. Vse je bilo v najlepšem redu, tako kot v taki bolnišnici mora biti. Povečano število kontrol pa je bilo vendarle znak za alarm in za odločitev, ki jo je sprejel rajonski odbor OF  Moste Polje, da mora Janez takoj  prekiniti svoje delo v bolnišnici in kreniti v partizane. Pripravljalna akcija je stekla v hipu. Vodja rajonskega odbora, Jože Ponikvar, je takoj seznanil upravnika bolnišnice, ki je bil takrat tudi  intendant rajonskega odbora glede podrobnosti za njegov odhod. Konj in voz bosta dovolj, ker bo s seboj vzel še precej oblek, perila in sanitetnega materiala.  Četrtega avgusta dvainštiridesetega v popoldanskih urah, bi moral odriniti proti Razorom. Nič posebnega. Večkrat je zahajal tja.  Tisto jutro je v bolnišnici opravil vse  kar je še imel za postoriti,  potem pa prečil blok in se odpravil v Šiško, da se poslovi od staršev. Vrnil se je ob  štirinajstih, se odpravil do gospodarskega poslopja, tam pa izvedel, da  so za ta dan vsi konji že razporejeni in so izven bolnišnice. Naslednji dan naj bi bilo drugače. Peš seveda ne more nikamor. Za Razore potrebuje konja in za sanitetni material potrebuje voz. Prav, pa jutri, si je dejal. Naslednji dan, malo po šesti uri zjutraj, je bil pred studenško vratarnico aretiran, vklenjen in prepeljan v sodne zapore. Dva od pripornikov, ki sta že bila tam, je poznal.  Eda Lisjaka iz Šiške, sina železničarja in je stanoval malo više  na Podjunski in poznal je mladega študenta medicine, Ivana Matka - Imeka. V ječi je razmišljal o  izdajstvu. Pravzaprav o sabotaži, saj je bilo to enako. Kakšna je vrednost enega človeškega življenja v očeh nekoga drugega? Kaj človeka pripelje do tega, da izda sočloveka?  Vsako dejanje, ki ga človek stori, ima svoj motiv. Mora ga imeti, saj sicer med vzrokom in posledico ni dialektične povezave. Je bila spet njegova žena? Kdo je bil? Sledila je podrobna analiza zadnjih štiriindvajsetih ur.  Vodja terenskega odbora je  pripravil vse potrebno za odhod na Razore. Obvestil je upravitelja bolnice, ki je hkrati še intendant OF in ta  je zatrdil, da je konj dovolj. Naslednji dan pa jih preprosto ni bilo. Površna komunikacija, nesporazum, načrtna sabotaža? Zakaj, čemu?  Še nikdar ni bil v ječi! Zdaj pa v presledku dveh mesecev kar dvakrat. Na sojenju, ki se je začelo slab mesec kasneje, je bil obsojen na dosmrtno ječo. No, kaj pa je smrt? Že Hermes Trismegist je nakazal odgovore na to večno eksistencialno vprašanje. Kakor je spodaj, tako je zgoraj. Kakor je življenje, tako je smrt.  Izvorna gnoza ni  življenje, ampak  smrt! Mit smrti je skrivnosten zaradi obsodbe na večni pekel, vendar smrt v smislu prenehanja življenja zanj ni obstajala. Vsaj ne v tosvetnem pojmovanju smrti. Svoji smrti naproti bo šel na otok Rab. Ob izreku sodbe se je počutil, kot bi ga vzela voda, ga nosila in ga božala. Visel je v dveh razsežjih. Sprva na robu osvešče­nega, kasneje pa  blizu mrtvega. Spraševal se je, kdo od sotrpinov bo tisti, ki mu bo, ko  se bo odpravil v Hades, položil na oči kovanca, kot plačilo brodniku. Ta svet  v  katerem je živel, se je iztrgal iz njegove zavesti. V filozofskem smislu  je bil kot človek povsem izničen. Bil je le abstrakcija s številko »trentasette sessantotto.« Številka 3768.  Kolona obsojencev se je nemo pomikala po dvorišču sodnih zaporov, proti kamionom, Savojci pa so jih suvali  in  priganjali  naj  se  podvizajo.  Bi  šlo lahko hitreje? Zakaj tako vpitje in suvanje s puškinimi kopiti? Strah! Vpitje in suvanje izkazujeta strahovlado. Moč! Ko si vklenjen in nekdo nad teboj vpije in ti grozi, si kot bitje sprva povsem nemočen. Ko ideja nadvlada strah, pa notranja moč postane tako silna, da postaneš imun na vse udarce in psovke. Takrat strah izgine. Izseli se iz telesa in spremeni svojo pojavno obliko. V telesu in zavesti ostaneta le še nadnaravna sila, nadčloveška moč, ki je sposobna kljubovati vsemu kar je represivnega in kar naj bi zlomilo človeškega duha. Poln kamion je krenil proti kolodvoru, kjer so  v pripravljenosti že čakali drugi fašisti in skupine obsojencev usmerjali v vagone. Slama razmetana po tleh vagonov, najbrž ni bila namenjena njim. Bržčas je ostala tam še od zadnjega transporta, saj je vonj po živini izdajal, da so v teh prostorih prevažali različne potnike. Kako dolgo je trajala  vožnja do Reke mu je bila v razmerah, v kakršnih se je znašel, povsem brezpredmetna informacija. Zanj je čas obstajal le še kot fikcija, kot abstrakcija, znotraj katere je podoživljal vse tisto, kar se mu je dogajalo v minulih letih. Vožnjo z vlakom v kabini lokomotive, otroško pohajkovanje po železniški postaji v Šiški, prvenstvene vzpone, študij, Pariz, poroka, rojstvo hčerke, München, izdajstvo žene  in še eno izdajstvo.

   Jutranja vožnja z ladjo na otok je bila, ne le zanj, pač pa tudi za mnoge druge obsojence, ki so se znašli v enaki situaciji dobrodošla, saj so lahko v smradu izbljuvkov, ki je polnil  prostor brez svežega zraka, še sami izpraznili svoje želodce zaradi nevajenega pozibavanja ladje v dolgih, razpotegnjenih valovih juga, ki je postajal vse bolj neznosen in moreč. Ko se je ladja  končno zasidrala, je tako kot številni drugi interniranci  odsotno sledil nadaljnjim navodilom. Še sam ni dobro vedel, kdaj so se znašli  v taborišču.  Komandant rabskega taborišča je bil podpolkovnik Vincenzo Cuiuli.  Fašist in sadist brez primere. V spremstvu svojih zvestih, do zob oboroženih biričev, je postopal naokrog brez orožja. Le z bičem v roki, kot nekakšna prispodoba božje šibe, ki lahko deli kazni ali odpustke po lastni presoji. Njegova metoda je temeljila na izničenju človeka kot bitja, in ga  v njegovem nagonu za samoohranitev privesti do stanja, da bo  ubijal za kos kruha. Kaj ni natanko to počel že Willie Lynch, sužnje posestnik na ameriškem jugu, po katerem je linčanje dobilo ime? Zlomi um, ohrani telo. Ohrani  ga za delo! Fašisti so že v septembru nagnetli internirance, po večini Slovence, Hrvate in Jude na ozek prostor, imenovan taborišče I. Tu so jih imeli bolj pod kontrolo in na tem ozko odmerjenem prostoru se je že konec septembra stiskalo skoraj šest tisoč internirancev. Italijani so na Rabu nameravali postaviti štiri taborišča, a niso uspeli postaviti do konca niti enega samega. Na Rab so prispeli tudi številni brezimni. Janez je bil vsaj številka 3768, drugi še to ne. Bili so  le cifre v skupnem številu, ki je bilo enkrat označeno s  številom šestdeset, drugič dvainosemdeset, tretjič  stopetnajst.

Kamporski zaliv je  spominjal na neresnično prizorišče prepleteno z različnimi usodami slehernega od teh, ki so bivali pod improviziranimi šotori. Štirje, šest, celo osem taboriščnikov je bilo pod takim celtnastim bivakom, ki ga težko tako imenujemo. Bivak je vendarle lahko gorak, suh in daje občutek zavetja in varnosti. Varnosti tu ni bilo. Bil je le strah, ki se je v jesenskih poplavah, ko deževje ni prenehalo in so se z bližnjih vrhov vdrli proti Kamporju številni hudourniki, le še razrasel. Zalezel se je pod rahla oblačila, pod njimi pa v sklepe in kosti. Potrebo so opravljali kar v vodno naplavino. Vsi ti iztrebki so se nato selili od šotora do šotora.  Če bi  bili ljudje zveri, bi točno vedeli, kdo je kje. Po vonju dreka! Tako pa  se je vonj iztrebkov mešal z drugim, tistim, ki je prihajal iz kotlov, v katerih so jim kuhali hrano neznanega okusa.  Mnogi so umrli. Najhuje je bilo, ko je opazoval, kako so  v malih, iz neobdelanih desk zbitih krstah dan za dnem prenašali trupla umrlih otrok, in to tako, kot da prenašajo vreče peska, vreče odpadkov. Zaradi lakote, mraza in nečloveških higienskih razmer so umirali najšibkejši. Že res, da v italijanskih koncentracijskih taboriščih ni bilo krematorijev, kakršne so imeli nacisti v  Treblinki in v Auschwitzu, toda tako na Rabu kot tudi drugod po Italiji, zlasti v Padovi, Viscu in Renicciju,  je smrt kosila med najšibkejšimi. Med otroki! Konec avgusta dvainštiridesetega je bilo samo na Rabu okoli tisoč otrok mlajših od šestnajstega leta. Koliko jih je  bilo med vsemi petindvajset tisočimi Slovenci, ki so bili  poslani v internacijo, pa ne ve nihče. Nasilno iztrgani iz varnega zavetja domačega ognjišča, prestavljeni v tuje, neznano in neprijazno okolje v katerem je bil prostor le za lakoto, trpljenje ter telesno in duhovno umiranje, oropani otroštva, so otroci  plačali največji davek strahot internacije. Tu ga je staknil! V  takih razmerah mu je bil v njegovo črevesje podtaknjen kot talibanski terorist.  Trebušni tifus, za katerega dolgo ni vedel, kakšne posledice mu bo povzročal  in kakšen razvrat bo počel  v njegovem telesu.

Ko je bila lakota najhujša in ko so  bili taboriščniki pripravljeni žrtvovati  vse, kar so imeli, za nekaj krompirjevih olupkov, so fašisti hodili od šotora do šotora in novačili  internirance, da se pridružijo prostovoljni protikomunistični milici, MVAC. Cena za tako vključitev je bila, prostost.  Malo je bilo na Rabu tistih, ki so sprejeli hudičevo ponudbo. Premalo, da bi propagandni stroj začel mleti tako, kot je mlel v nacistični  Nemčiji. Če bi bil slikar in bi takrat imel pred seboj platno in olje, bi nanj bržkone naložil  debele plasti črne, vijolične, sive in modre barve. Tako kot Tisnikar. Malal bi poosebljenje smrti. Smrt je bila v tistem času edina vez, ki ga je opozarjala na življenje in na svet, da je ta še vedno  tak kot je bil. Za nekatere manj, za druge pač bolj neizprosen.

Ob taborišču  je tekel potoček  označen  s tablami, da je voda  zastrupljena. Pri polni zavesti  se je interniranec  po imenu številka 3768  sklonil  in hotel odžejan umreti. Pa ni! Biblijsko  gledano je takrat, tam, užil več spo­znanja kot kdajkoli prej in kasneje. Njegov oče je nekoč dejal, da je v življenju najbolj pomembno, če imaš enega ali dva dobra prijatelja. Ostalo, če je, ali pa ni. Po nekaj mesecih Raba se mu je obetalo vnovično sojenje. Še ena smrtna obsodba!?

Sojenje, ki se je začelo triindvajsetega marca triinštiridesetega pred  italijanskim okupacijskim sodiščem v Ljubljani, je pomenilo  pravcati preobrat. Dosmrtno ječo so mu odpravili, kazen pa spremenili v trideset let strogega zapora. Njegov mladostni prijatelj, solastnik ljubljanskega Daj – Dama, Julij Zupan, je preko svojih zvez znotraj VOS in OF, našel pot do vrha sodnega tribunala, ki ga je podkupil s poldrugim milijonom lir.

Iz Raba so ga poslali v Koprsko ječo, kamor je prispel osemindvajsetega marca.  Pregledal ga je jetniški zdravnik dr. Giovanni Paruta, major po činu. Paruta je bil suhljat možic, s postrani zasukanim obrazom kot lunin krajec in dolgim ukrivljenim nosom. Njegov obraz je močno spominjal na igralca Totoja, ki ga je Janez  prvikrat videl na filmu pred tremi leti,  ko je bil v Rimu na kliniki La Sapienza in si je tam ogledal  komedijo, Fermo con le mani!* Ko je zdravnik opazil, da ga Janez vendarle gleda  drugače kot pa so ga gledali drugi jetniki, je  še sam uprl vanj vprašujoč pogled.

…?!

*        Roke kvišku

»Vaš obraz…,«  je dejal Janez. Ko je zdravnik v popisnem listu  prebral, da ima opraviti s stanovskim kolegom, je v hipu postal precej bolj komunikativen in prijazen.

»Moj obraz, kaj je z mojim obrazom?« je vprašal major.

»No, zelo ste podobni Totoju, sicer pa najbrž nisem edini, ki je opazil to izrazito podobnost,« je končal njegov stavek Janez. Totoja je tiste čase poznala že vsa Italija. Poosebljal je preprostega človeka iz širokih ljudskih množic, ali propadlega aristokrata, ki navzven še vedno kaže svoj blišč, čeprav v žepu nima prebitega ficka. Politika na vsem lepem ni bila več v ospredju. To, da je bil Janez politični jetnik, je bilo drugotnega pomena. Paruta je v tem jetniku videl kolego, zdravnika, filmsko razgledanega intelektualca, ki pozna italijansko kinematografijo. Major je bil na to, da je podoben Totoju ponosen, in Janez je to opazil, saj je zdravnik posnemal njegovo mimiko in celo govorico. Jetniška celica je merila kake štiri kvadratne metre. Približno tako visoko je  s prahom prekrito steklo za kovinskimi rešetkami komajda spuščalo v prostor toliko svetlobe, da se je zmogel orientirati. Večkrat sta se, če je prilika nanesla, pogovarjala o stroki in o pogojih za opravljanje zdravniške službe  v drugačnih,  prijaznejših razmerah.  Paruta je o psihiatriji vedel veliko, zato je  v medsebojni komunikaciji rad načenjal teme, ki so se dotikale tega področja. O izumitelju EKT, elektro konvulzivne terapije ali elektrošok terapije pri zdravljenju psihiatričnih bolnikov, doktorju Ugu Cerlettiju,  je vedel vse.  Seveda je o njem vedel veliko tudi  Janez. Profesorja Schneider in  Bumke sta pri svojih predavanjih rada poimensko navajala tiste velikane  psihiatrije, ki so stopili iz povprečja. Tudi Cerlettija sta, saj je vendar študiral pri njihovem najvidnejšem psihiatru, Emilu Kraepelinu. Zaporniški dnevni ritem se je v razmerah, v kakršnih se je znašel, vendarle začel odvijati drugače, kot  je kazalo ob prihodu. April se je že prevešal v maj, ko je v njegovo celico vstopil paznik in ga odpeljal v jetniško ordinacijo zaporniškega zdravnika.

»Sedite kolega! Pred veliko dilemo sem. Eden od jetnikov  ima zelo visoko temperaturo in kaže zelo atipične znake morebitne resne bolezni. Bi hoteli še vi stopiti z menoj do njega in ga pregledati? Saj veste, več glav več ve,« ga je prijazno nagovoril major.

Morda bom pa na tak način lahko pomagal sotrpinom v ječi, je pomislil. Biti  jetnik v zaporu ni dobro. Biti jetnik - zdravnik v zaporu, pa je lahko povsem drugačna zgodba. Dolgo  ga je pregledoval. Tisto, kar je mislil, da je vzrok takega stanja, je želel preveriti še drugače.  Tega jetnika je pregledoval znova in znova. Major ga ni  priganjal , češ, naj za vraga že  postavi diagnozo. Pravzaprav je opazil, da  je zdravnik - jetnik v velikih dvomih in je želel kakršnokoli skepso v tisto, kar bo rekel na koncu, ovreči. Po kakih tridesetih minutah temeljitega pregleda, pa je  Janez vendarle, z merico zaskrbljenosti  dejal:

»Typhus exanthematicus,«  pegavi tifus!

»Dajte no, dajte, kolega. Poglejte njegovo kožo !? Mar ne bi moral imeti že vsaj polno kožo izpuščajev, če govoriva o pegavem tifusu?«

»Ni pravzaprav nujno, da se koža odzove tako, kot menite. Sami ste dejali, da gre po vašem mnenju za atipične znake resne bolezni. Po pregledu in po nekaterih nevroloških motnjah zavesti, ki sem jih opazil, kot nevropsihiater z gotovostjo lahko trdim, da imamo  opravka z… kruce laudon! Lepim hudičem, če ga ne bomo  osamili.«

Paruta se je nad  njegovo diagnozo resno zamislil, ni pa želel zagnati vika in krika in razglasiti lažni preplah zaradi morebitne  epidemije. Ravnal je preudarno. Najbrž bi mu tako predlagal tudi sam, vendar je  Paruta samoiniciativno  povzel njegove misli.

»Torej ga bomo osamili in imeli pod kontrolo, kri pa pošljemo  v Pulo na analizo!«

Rezultate krvne analize je osebno, že po nekaj dneh prinesel sam vrhovni inšpektor za higieno celotne Istre in zahteval takojšnje snidenje s Paruto, da mu čestita k pravilni in smelo postavljeni diagnozi in  odlično izpeljanim preventivnim ukrepom.

»Če ne bi imeli tu, zaradi razmer kakršne so, gospoda kolego nevropsihiatra iz Ljubljane, se bojim, da si sam ne bi nikdar drznil postaviti take diagnoze. Zahvalite se njemu,« je z mirnim tonom glasu dejal major, dr. Giovanni Paruta. Ni se mu. Pa saj tega ni  pričakoval. Tisto svojo inšpektorsko glavo je komaj vidno pomaknil navzdol in naprej, kot kakšen racak salutiral zdravniku, in oddirjal po jetniškem hodniku. Po tem pripetljaju je major zlahka izposloval pri upravniku jetnišnice, da je smel  Janez družno z njim  opravljati vizite, če se je po njih pokazala potreba, vendar je samica ostajala še vedno njegova spalnica in njegova delovna soba. Celica – samica, je bila prevzgojno mesto za politične zapornike, a prav majorjeva zasluga je bila, da mu je omogočil znosnejše bivanje znotraj jetniških zidov. Tisto kar je Paruta omogočal njemu, je sam omogočal drugim. Kradoma je v ambulanti izmikal manjše količine zdravil, kadar je major odšel za trenutek ali dva iz ordinacije, in že so ta po jetniških kanalih prispela do tistih, ki so jim bila najbolj potrebna. Major je po kakšnem mesecu dni postal že tako tovariški, da mu je dnevno sporočal najnovejše vesti z bojišč, te pa so nato zaokrožile od enega do drugega pripornika in kmalu so bili vsi seznanjeni  z razmerami na fronti. Kje so partizanske enote in kakšen je položaj v zaledju Istre. Paruta ga je z naklonjenostjo poslušal, kadar mu je opisoval zdravstvene razmere med jetniki in ga tudi sam, brez njegovih prošenj zalagal z mnogimi zdravili, seveda v mejah razumnih odmerkov in števila tablet. Kaj mu ni pred časom dal kar sam vedeti, kakšen je njegov odnos do vojne  in vsega kar se dogaja?

Mar mu ni z besedami, ki so bile namenjene tudi vrhovnemu inšpektorju  položil na srce, da je najprej  človek, potem zdravnik – njegov stanovski kolega in šele povsem na koncu, vojak? Italijanski vojak, nikakor ne fašist! Kakih deset dni pred kapitulacijo Italije, točneje osemindvajsetega avgusta triinštiridesetega, je v ječo  prispelo pismo iz Ljubljane.  Že po pisavi je prepoznal, da ga je napisala njegova žena, Dušanka. Dolgo ga je nosil s seboj in razmišljal, ali naj ga sploh odpre in prebere. No, saj prebrali so ga že v upravi jetnišnice, saj je bilo ponovno zalepljeno, prek lepila pa je bil žig,  na katerem je pisalo, da se pismo lahko izroči priporniku  dr. Ivanu Kanoniju. Odprl je kuverto in začel brati.

Vanko!

V teh burnih časih res ne vemo, ali se bomo še videli, zato sem se odločila za te vrstice. Predana usodi, se izogibam preteklosti in mislim na Jasno, lučko nekega življenja, ki je bilo in imelo svojo pravico. Vem  kaj je moja dolžnost in ne skrbi zanjo. Če le pojde po sedanji poti je bodočnost njena!  Glede naju dveh mislim, da sem te razumela in, da si nimava ničesar več povedati. Včasih sva se pač imela rada in odpuščanje naj zveliča to čustvo, ki mi je bilo sveto, da ga bo senca pozabljenja  lažje in lepše zakrila, da ne bo bolečin ne zate, ne zame…ker v teh časih res ne vemo, kaj nas še čaka…

Duša   Ljubljana, 25.VIII.1943

Pismo je  prepognil, tako kot ga je razgrnil in spravil nazaj v kuverto.  Naslednje ure je razmišljal o vsebini, ki jo je Dušana strnila v te kratke, a tako literarno bogate vrstice. Je mogoče taka lucidnost odraz njenega izboljšanega stanja? Gre  morda zgolj za trenutek zbranosti, ki se bo naslednji hip razblinil kot milni mehurček. Misli resno? Kolikokrat že, je rekla, da pristane na razvezo, pa se je v zadnjem trenutku premislila? Kako je z Jasno? Razen njene želje uprte v prihodnost mu ni z besedo omenila sedanjih občutij njunega otroka. Razmišljal je o času, ko sta po kakem tednu dni poznanstva že kovala načrte za prihodnost. Kovala sta tako vroče, da so iskre letele na vse strani in osvetljevale tudi tiste temačne kote, ki se jih z besedami nista dotikala. Tistega večera ga je paznik znova pospremil iz samice v ambulanto,  da znova, kot že nič kolikokrat doslej, pomaga majorju pri pregledih nekaterih jetnikov. Ko sta končala s pregledom zadnjega prispelega, je majorja poprosil za  uslugo, če bi bil morda tako prijazen in bi na pošti oddal pismo za njegovo hčerko v Ljubljani.  Ne le, da je privolil! Iz svoje pisalne mize, ki je segala od enega do drugega konca ordinacije je izvlekel  pisemsko mapo, na kateri je bila podoba kralja Vittoria Emanuella II. z napisom, Regno d, Italia. Na mapi ni bilo Ducejevega lika! Zdaj je bil povsem prepričan, da major zdravnik ni, in ne more biti  fašist.

»Sedite kolega. Vzemite si pol ure časa in napišite pismo, lahko tudi dve. Sam stopim do upravnika na pogovor, zato bom pustil prižgano luč, vendar vas bom zaklenil. Molčite in ne odgovarjajte, če bo kdo trkal po vratih,« je dejal, in krenil po dolgem mračnem hodniku proti upravnikovi pisarni.

Sedel je in napisal dve pismi. Prvega Jasni, drugega pa na skrivni naslov  sedeža rajonskega odbora OF v Polju, na TV - 2,  v katerem je  opisal  svoj položaj v ječi s pripisom, če se bodo dogodki resnično razvijali tako, kot mu jih je predstavil dr. Paruta, naj partizanske enote, če bo prišlo do kapitulacije Italije, vzamejo na znanje, da tukajšnji zdravnik, major dr. Giovanni Paruta ni fašist, pač pa vojak, zdravnik, ki dopušča, da mnoga zdravila, ki jih izmakne iz zdravniškega ambulatorija dosežejo tiste, ki so jim najbolj potrebna. Obe pismi je  oslinil in zalepil, potem pa ju je položil na rob mize. Ko se je major vrnil, je s kretnjo roke komaj opazno pomaknil pismi proti njemu. Paruta je z vidno zaskrbljenostjo na obrazu pogledal pripornika naravnost v oči, in mu  dejal.

»Dragi kolega, najbrž veste kaj tvegava. Tako vi, kot  jaz.  Ni mi potrebno biti prerok, da uganem vsebini pisem. Vendar, jutri potujem službeno v Ljubljano, najbrž zadnjič kot vojak in zato sem bil pravkar pri upravniku, zato, če nimate nič proti, bom pismi raje spravil v svojo aktovko in ju oddal v  Ljubljani in ne v Kopru. Tako bo še najbolj varno.« 

Zahvalil se mu je, major pa je pozval paznika ciganske polti in čokate, opičje postave z nesorazmerno dolgimi rokami, da pripornika pospremi  v njegovo celico. Vse več je bilo  odločitev, ki jih je od tega trenutka naprej sprejemal na lastno pest.  Ni se slepil, da jetniški zdravnik tega ne vidi. Tiste, ki so bili na robu moči je nekako uspel spraviti v ambulanto pod pretvezo resnejšega obolenja, ranjene in ujete partizane, ki jih je bilo v jetnišnici vse več, pa je pod krinko nevarnosti infekcije, ki terja posebno zdravniško osamitev, v  ambulanti zadrževal dalj časa, kot bi bilo potrebno. Mnogi so se tako ognili transportu v italijanska taborišča. Tudi njegov prijatelj in zaupnik OF, absolvent medicine Ivan Matko - Imek, ki se je po spletu usode znašel v isti ječi in si je pod pretvezo akutne telesne izčrpanosti dodobra opomogel. S Paruto sta nekaj dni pred kapitulacijo postala skoraj iskrena prijatelja. Tisto, kar bi se lahko zgodilo devetega septembra triinštiridesetega, ko je Italija kapitulirala, je major preprečil na najbolj preudaren način. Nepolitični jetniki so uprizorili naiven in na neuspeh obsojen upor. Po vratih celic so razbijali s posteljami, kričali in se tudi sami veselili skorajšnje prostosti. Fašisti pa so v njihove celice začeli spuščati rafale in jih skušali umiriti.  Za vsak primer so na pomoč poklicali še nemške okrepitve iz Trsta, ki so vse razgrajaške jetnike v trenutku obvladali, jih strpali v kamione, jih prepeljali v Trst, od tam pa z vlakom transportirali v nemška koncentracijska taborišča. Njiju, in še tri druge jetnike, je major v zadnjem trenutku rešil z briljantno odločitvijo.  V ambulanti jim je velel naj se uležejo na postelje, potem pa jih je z rjuhami pokril, vse do nosu. Nemce, ki so  že vstopali v ambulanto je na vratih ustavil z odločno kretnjo roke, naj se ne približujejo, češ, da ima tu pet izoliranih tifusarjev, ki so potem vse do petindvajsetega septembra pod budnim očesom majorja delili slast skorajšnje svobode. Kljub Badoglijevemu ukazu, da iz ječ izpustijo vse politične zapornike, koprski fašisti tega ukaza niso spoštovali. Torej so, vendar delno. Tiste, italijanske narodnosti so izpustili, druge pa še bolj zastražili. Krog in krog jetnišnice se je vsak dan zbirala vse večja množica Koprčanov in okoličanov, in fašistične ječarje pozivala, da pripornike izpustijo.  

»Molateli -  Izpustite jih,«  so vpili, vendar so bili njihovi pozivi zaman.  Fašisti so skupaj z Nemci začeli z dnevnimi transporti koprskih jetnikov v tržaški zapor, Coroneo.  Ko so za to izvedeli koprski obveščevalci, so pri priči obvestili okrožni komite KPS za Brkine in Istro in poročali, kaj se v koprskih zaporih dogaja.  Akcija je stekla nemudoma.  II. Istrska  brigada  je poslala svoj II. bataljon proti Kopru, ki se je utrdil pri Marezigah in Loparju, kjer je štab v večernih urah pripravil podroben načrt  osvoboditve koprske ječe. Zjutraj so vkorakali v Koper, vendar fašistov že ni bilo nikjer več. Italijanski domačini so se poskrili v svoje domove takoj, ko so izvedeli, da so v mesto vkorakali partizani. Prodor do ječe je bil bliskovit.  Borce sta vodila Vincenc Kocijančič -  Marko in Nazarij Bordon. Le trikrat je bilo potrebno pozvati stražarje k predaji ključev in po dolgih letih je bila pot v turobne, mračne katakombe koprske ječe, spet odprta. Kocijančič in Bordon sta upravniku ukazala naj postrojijo vse politične jetnike na hodnik. Neustrašni gospodarji so v trenutku postali pohlevni ubogljivci, pripravljeni izpolniti najbolj nemogoče ukaze.  Med nekaj  deset, k zidu poravnanih jetnikov, sta stopila tudi Imek in Janez.

Bordon  je iz žepa potegnil list papirja, uprl svoj pogled  na listič, premeril teh nekaj deset shiranih  človeških okostnjakov,  in z jasnim glasom spregovoril:

»Doktor Kanoni in doktor Matko, stopita  naprej!«

Kot eden sta izstopila iz vrste. Od nekod je pritekel mlad partizan v povsem novi uniformi in salutiral komisarju Bordonu. Ob njem se je postavil v položaj - mirno.

»Upam, da je v vajinih nogah še toliko moči, da bosta sledila našemu sanitetnemu referentu. Nove naloge vaju čakajo in v štabu imam ukaz, kjer vama vse podrobneje razložim. Zdaj pa mu sledita,« je dejal Bordon in svojo pozornost posvetil ostalim jetnikom.

Pred jetnišnico sta spraševala borce, če so morda videli suhljatega italijanskega oficirja, a nihče ni vedel povedati o njem prav nič. Ko sta sledila mlademu sanitetnemu referentu proti štabu brigade, je premišljeval o drugem pismu. So ga v Polju prejeli? So kurirji TV-2 javili  vrhovnemu štabu  tisto, kar je zapisal v pismu in se na zapisano odzvali tako, kot je v takih primerih pričakovati? Se je Paruta kje skrival in s kančkom človeške nejevere dvomil, da bi Janez zanj zastavil kakšno besedo, ki bi ga rešila gotove pogube? Po prihodu brigade v štab sta nemudoma začela opravljati  zdravniško delo. Najvažnejši so bili zdravstveni pregledi prostovoljcev in mobiliziranih prebivalcev okoliških zaselkov. Nekaj dni kasneje, ko sta hodila od vasi do vasi in opravljala četne preglede, ju je na terenu presenetila nenadna nemška ofenziva. V štabu I. Istrske brigade sta dobila ukaz, da se zatečeta na varno, v vasico Popetre, k župniku Marinšku. Na poti tja pa ju je prestregel domačin iz Marezig, Gabrijel Rožič, ki jima je povedal, da so Nemci Popetre požgali, nekaj domačinov postrelili, druge pa poslali v internacijo. Bili so odrezani od ostalih vasi in edina mogoča rešitev je bila - Marezige. Gabrijel je bil klene postave, star kakih štirideset let. Kot kraški bor je silil bolj v širino, kot višino. Nobena burja ga najbrž ne bi mogla premakniti, četudi bi se še tako besneče zapodila  preko njegovih kratko pristriženih las.  V Marezigah sta se dobro ugnezdila. Ves čas sta skrbela za skrite ranjence, jim nudila zdravniško oskrbo in se z Gabrielom in drugimi domačini iskreno spoprijateljila. Komandant I. Istrske brigade je  po dobrih dveh tednih poslal v  Marezige kurirja, da oba varno pospremi  v Gabrovice, kamor je brigada preselila svoj štab.  Čakala ju je  obilna partizanska večerja, topla postelja in prešerno  razpoloženje in kar je bilo najvažnejše, nova vojaška razporeditev.  Imek bo ostal kar tu, v štabu, Janez pa se mora  po ukazu Glavnega štaba partizanske vojske javiti štabu VII. korpusa pod  Snežnikom, kjer bo  prevzel delo upravnika snežniških bolnišnic.

Marezige, oktober 1958

Velik in prostoren angleški kombi znamke Austin, je  ropotaje in komajda še premagoval cestne vzpone med Ljubljano in Koprom. Ko se je v oblaku cestnega prahu, izsušenega od burje in pregretega od prijetno toplega sonca vendarle prebil do zadnje vzpetine pred črnokalskim klancem, je motor zamrl in voznik Sandi je peljal navzdol le še v prostem teku, da se motor spočije in shladi in da temperatura vode v hladilniku pade. Tako je dejal. V kombiju so sedeli, Milan Guček z ženo Silvo,  Vlado Kozak z ženo Dano, Stane Krašovec, Ivan Matko - Imek  in seveda  Janez s svojo Gretchen, Mimočko. Gabrijel jih je povabil na svoj dom ob petnajstletnici kapitulacije Italije in petnajstletnici prijateljstva. Da je prav, je dejal, če ob bližnjem prazniku refoška nazdravijo tudi prazniku tovarištva in prijateljstva, ki se je rodilo v najbolj neprijaznih časih.  Prišli naj bi tudi predstavniki koprske borčevske organizacije, tako so vsaj obljubili Milanu Gučku, ki je vse več časa preživljal na obali, raziskoval in pisal, in bil skoraj pri koncu svojega romana z naslovom, Jutri bo vse dobro. Kombi je na vsakem ovinku, kadar je Sandi  obrnil volan, za seboj puščal oblak prahu, ki ga je rahel  maestral, ki se je podil navzgor, in zamiral ob strmi socerbski steni, hitro razblinil v nič. Zdelo se je,  da je stari avto prisopihal na cilj z zadnjimi močmi, ko se je škripaje ustavil sredi vasi, pred Rožičevo hišo. Gabrijel je čakal v senci, varno skrit pod bogatimi plodovi razvejane pergole, pred še vedno toplim soncem, in s časopisom v roki odganjal prah, ki  je v lahni sapi polnil prostor pod  zeleno streho razpredene trte. Marezige  so slabih deset kilometrov oddaljene od Kopra. Čeprav bi človek pomislil, da gre za mirno in idilično brkinsko vasico, pa so prav Marezige skozi zgodovinski čas predstavljale neomajen branik slovenstva v Istri. Ne le Gabrielovo, ampak vse  hiše v Marezigah so krasile značilne istrske vezenine, črno ognjišče pa jim je dajalo mističen, pravljičen in prvinski videz. Janez je vedno, kadar je le nanesla prilika, sedel ob ognjišče. Tam je čutil varnost in hranil svoj spomin na otroštvo. Tudi tokrat je sedel poleg kurišča.  Seveda so se med tem časom že velikokrat srečali. Vendar pa je prvikrat po tolikih letih spet stal  pred Gabrijelovo hišo in premišljeval, kaj vse se je v tem času spremenilo.  Ozrl se je proti Škrgatom, pa  proti Rokavcem, se obrnil proti Truški in mimo Šavrinskih gričev celo za hip  uzrl morje. Marezige so se prebujale iz zgodnje jesenskega mrtvila in od vsepovsod so se pred Rožičevim domom začeli zbirati domačini, kot da bodo pravkar postavili šrango. Prihajali so, da še sami pozdravijo drage goste. Če se je Koper v teh dobrih desetih letih spremenil skoraj do neprepoznavnosti, je moral ugotoviti, da so Marezige in okoliške hiše ohranile  svojo prvinskost. Še vedno so bile  obrnjene proč od burje ampak, kdaj  že so  Marežanci postali odporni na burjo in viharje, ki so jih najbolj bičali v času krivične Rapalske meje.

»Puoznš tjeha štruoncota duohtar,« je dejal  Gabrijel, in pokazal na  moža blizu sedemdesetih, ki je bil izsušen kot decembrski grozd na trti, ki so ga pustili za ledeno trgatev. Tak grozd  je najbolj sladek. V njem se pod debelo lupino nakopiči ves sladkor, ki  obdaja izsušeno jagodo. Tako je moralo biti tudi s tem vitkim starcem, katerega obraz je izdajal, da je večino časa preždel na prostem, kjer ga je po eni strani lica bičala burja, po drugem pa božalo toplo brkinsko sonce. Trdo življenje ga je izsušilo, vendar je življenjska moč, ki je znala v njem kljubovati v najtežjih dneh ostala in obstala, kot bi dejal Trubar. Seveda ga je poznal! Takoj ga je prepoznal! Bil je Marko, mitraljezec I. Istrske brigade. Z razliko od mladeničev, ki so takrat nosili puške kot za šalo, je bil on že v tistih  letih,  ko bi bolj sodil ob domače ognjišče, kot pa na borbene položaje.  Bil je, vsaj prepričan je bil tako, doma iz okolice Abitantov.  Tu sta ga z Imekom našla z ognojeno rano na nogi, ki bi lahko čez nekaj dni povzročila vraga in pol.  Le z dolgim nožem, ognjem in žganjem, sta ga spravila k sebi in ga na sveže povila.  Marko je objel najprej enega in nato še drugega, nato pa dvignil levo hlačnico in pokazal  na veliko brazgotino na levih mečih. Ladlc in Dana  sta se vsak po svoje vključevala v čudovito razglašene debate, v katerih je vsak želel čim prej dodati svoje zrno spomina na pogačo nekdanjih dogodkov. Dana je Ladlcu, kot prijateljica in žena, čudovito sledila in ga dopolnjevala. Spominjala sta na odlično ubran duet, ki je bil sposoben interpretacij enostavnih in preprostih, do najbolj zapletenih zakonskih simfonij. Drug drugega sta bogatila in bila sta si  kot sol in poper. Pravzaprav sta dajala  vtis, da je vsaka tretja oseba v njuni družbi odveč in da sta drug drugemu čudovit nadomestek za vsakdanja druženja in klepete.  Ladlc je bil že po naravi šaljivec. Ob pravem času in ob pravih, skrbno izbranih trenutkih je znal  razdreti še tako resno prigodo na tako satiričen in humoren način, da se mu je vsaka družba na ves glas smejala. Nalezljiv smeh je imel. Globok in iskren. Pravo nasprotje vseh teh razigranih mož, predvojnih članov marksističnega krožka in zapriseženih članov kluba šaljivcev, pa je bil profesor dr. Stane Krašovec, nekdanji član pokrajinskega odbora KPS in eden naših vrhunskih ekspertov za kmetijstvo in prehrano. Ekonomist, ki je dolga leta deloval v FAO*. Njegov glas je bil miren. Govoril je šepetaje in kadar  je on spregovoril, so vsi utihnili, da so ga lahko slišali in razumeli. To je bilo prijateljstvo!

*      Organizacija za kmetijstvo in prehrano (Food and Agriculture Organization)

Njihovo prijateljevanje je skozi vsa ta dolga leta postalo tako prepredeno s slehernim dnem, da je skoraj vsak izmed njih že davno pozabil, kako so se ta prijateljstva rojevala, kako so rasla in zorela, in kako veliko pomenijo slehernemu izmed njih. Kako neprecenljiva so postala!  Dana in Marija sta se odpravili na krajši sprehod po Marezigah, moška družba pa je po vsakem kozarčku opojne črnine postajala vse bolj razigrana. Ko so spomini, kot  curek vode v vetru, začeli pršeti na vse strani in  so spomini enega zadevali spomine drugega, se je Janez za trenutek zresnil, vstal, in se oddaljil od omizja. Kamorkoli je uprl pogled, mu je ta razgrinjal tančico nikoli pozabljenih dogodkov  izpred petnajstih let.  V tem kraju  ni  bil dolgo,  vendar  se  mu je,  ko je  zdaj podoživljal  vse tisto kar se je tukaj dogajalo  pred toliko in toliko leti zazdelo, kot da je bil tu od nekdaj, kot da je rasel in se zrasel s tem krajem. Kot da je tu pustil neke pozabljene korenine, ki so se znova prebudile v življenje, ko je stopil  na ta kos istrske zemlje. Gabrijel, ki mu je sledil,  ga je objel preko ramen in ga iskreno pogledal v oči.

»Žal, Janez, poizvedovali smo po Paruti  a nihče ne ve nič, kaj naj bi se zgodilo z njim po 28. septembru. Izginil je kot kafra. Stopili smo v stik z Italijanskim združenjem partizanov ANPI - jem, a vsa poizvedovanja so bila zaman… »ma ben, Janez pahlej, če b,se štruonco vrnu duoma, bej sihurnu kej zvjedl. Ma kontam, k,se mu je muoralu kj hudha zguodt prijec k so pršli naši,« je v sočni in pojoči govorici teh krajev, dejal Gabrijel.

Oktober 1943

Kako izčrpan je bil od vsega, kar je doživljal zadnje čase je spoznaval šele zdaj, ko je bilo potrebno krepko zastaviti korak in mu je ta zastal na polovici. Po nekaj minutah  hoje je že  lovil sapo. Vse težje je dihal, srce pa mu je divje razbijalo, da ga je  brez težav slišal, ne le občutil, kako mu s skrajnimi napori poganja kri po telesu. Rab  in Koprska ječa sta ga izmozgala do konca. Le koga ne bi? Rab, kakršnega je  poznal v  tridesetih letih, je v štiridesetih obrnil novo poglavje njegovega življenja. Kako je človek sploh lahko preživel tako abstrakcijo samega sebe? Ne le on! Tisoči, ki so se znašli v internaciji v pogojih, v kakršnih so crkavale še podgane. Epidemične bolezni so si podajale roke in tekmovale med seboj, katera bo strahotnejša, katera bolj pogubna. Če jim je prizanesla krvava griža,  se trebušnemu tifusu, ki ga je z lahkoto simuliral v koprski ječi ne vedoč, da ga je res staknil, ni mogel izogniti. Ni bil edini. Sčasoma se je nekako potuhnil, vendar pozdravil se ni nikoli in spremljal ga je vse življenje. Ko ti enkrat zleze v črevesje in s teboj sklene Faustovski pakt, bo s teboj delil vse kar je dobrega, in vse kar je slabega. Tako dolgo, dokler boš sam užil vse radosti in bridkosti tega sveta. Internacija mu je pustila sled, ki ga je vedno, v budnem ali nezavednem stanju spominjala na njegovega, samo njegovega parazita,  ki je postal njegov alter ego,  življenjski epikurejec, uživač ujet v  nekaj metrskem vijugastem črevesju. Od vhoda do izhoda. Kamor  je krenil, ga je spremljal. Če se mu kakega dne ni ljubilo, se je pa zahotelo njemu, je doživel tak egoističen izpad, da je zaradi ljubega miru ostal raje z njim doma in miroval. Zato,  ker si je v samoti zaželel razuzdanosti na njegov račun. Zato, ker želi uživati v  njegovih bolečinah in samo  njegovem trpljenju.

Zvrhan nahrbtnik dobrot, ki so mu jih vanj naložili pri Rožičevih, je v razglašenem ritmu njegovega koraka poskakoval po hrbtu in ga tolkel  med lopatici. Pravzaprav mu je tako poskakovanje vreče dobrot prijalo. Zdelo se mu je, kot da ga priganja, češ, stopi no urneje, saj lahko. Skalaš si, ne pa mevža! V iskanju pravega pohodnega ritma je čez čas le uspel ujeti pravi korak in udarjanje nahrbtnika je pojenjalo, ne da bi sam vedel kdaj. Na lepem se je znašel na vrhu osamelca, katerega vzhodna jasa mu je razprostrla pogled po celotnih Brkinih. V daljavi, čisto na vzhodu, pa je kvišku silil njegov Snežnik. Tak je bil, kot ga je poznal nekoč. No, ne čisto tak. Zdaj je bil odet v zeleno sivo podobo. Lepši je pozimi, ko ga prekrije sneg, najlepši pa na pomlad, ko se snežne zaplate obdržijo le še na vrhu gore in ko njegova podoba zelo  spominja na Eiger. Schneeberg!  Tu je počil in se zazrl v goro. Gledal jo je tako, kot slikar opazuje svoj  model, ki bo na njegovem platnu zaživel drugače, še lepše, predvsem pa brezčasno.  Snel si je nahrbtnik in sedel. Znova je vstal in pogledal na štor, da se prepriča, če se  njegove korenine čvrsto zajedajo v zemljo. Nazadnje, ko je s hrbta snel nahrbtnik, se mu je pred očmi zmračilo. Vrvico, ki je tesno stisnjena varovala vsebino je razvezal, da se je vonj slanine hipoma zlil z vonjem mahovja, smrečja in podrasti. Grižljaj za grižljajem je žvečil poprasto slanino, katere niti so se mu zajedale med dlesni in zobe, da je še dolgo potem, ko je končal z obrokom, občutil v ustih slast in okus dimljene pancete. Še nekaj ur hoje in v Utah bom.  Vstal je, poprijel za nahrbtnik in ga stresel, da se je vsebina lepo razporedila po dnu. Z obema rokama je potegnil vrvico in jo krepko zategnil ter zavezal v mašno.  Oprtal si ga je na hrbet, in krenil v smeri Snežnika! Med hojo so se mu misli podile po vseh prehojenih gorah in prvenstvenih smuških spustih  z  njihovih vrhov. Ne Korab in noben od vršacev v Julijcih in  Karavankah, se niso mogli meriti  z mogočnostjo in krasoto, s kakršno je to pokrajino zaljšal  Snežnik. In zdaj bo tu, pod njegovo mogočno, k nebu ošiljeno konico partizanski zdravnik?! Tega svojega novega poslanstva se je veselil kot takrat, ko se je daljnega leta devetnajsto petindvajsetega, še kot študent, prvič podal na njegov vrh in se s smučmi spustil navzdol in v trenutku nepazljivosti pristal na vrhu desetmetrske smreke, ko mu je v zavoju pod nogami zmanjkalo trdne snežne podlage. Objel je tisto smreko tako, kot objame otrok svojo mater kadar ga je groza in nekaj minut je ni izpustil iz trdega objema, čeprav je bil po obrazu ves popraskan, da je občutil sladkobo krvi, ki mu je polzela v kotičke ustnic.

Malo po deveti zvečer je prispel v Ute. Pričakal ga je Bogomir Magajna. Vedel je, da prihaja, saj mu je depešo prinesel kurir Glavnega štaba. Veselje ob srečanju s prijateljem in topla enolončnica sta mu prijetno ogrela dušo in srce in utrujen od več kot dvanajst urne hoje je legel in brez voščila za lahko noč, trdno zaspal. Snežniška bolnišnica je bila nova. Vsak od zdravnikov je skrbel za dva ranjena ali bolna partizana. Sanitetni oddelek pri Glavnem štabu je odredil, da se v snežniških gozdovih postavi kompleks novih barak.  Podgora, Pudob in Stari trg. V svoj partizanski dnevnik je zapisal, da se  ne spominja, da bi kdaj s takim zagonom in žarom še sam, ki sicer ni bil človek vešč ročnih del, tako vneto sodeloval pri postavljanju novih partizanskih brunaric. Tu pa je sekal, žagal, tesal, meril in skupaj z borci in ranjenci postavljal na noge svojo Podgoro. Zdelo se mu je, da so jo dogradili v rekordnem času. Že prve dni decembra so v novo bolniško barako namestili prve ranjence.  Nedolgo zatem, ko je Podgora  že zavzeto skrbela za svoje bolnike, pa sta začeli delovati še postojanki Pudob in Stari trg. Zaradi stroge varnosti in morebitnega umika v primeru napada, so imele vse tri postojanke skrivne bunkerje, dostop v bolnišnico pa je bil poznan le peščici. Ranjencem so čez oči  nameščali  poveze, ko  so jih

nameščali v  bolnišnični kompleks. Tako je bilo še najbolje. Ogenjca je bila preboleč spomin. Čim manj naj bi jih vedelo za skrivno pot. V novembru in decembru triinštiridesetega leta nastali kompleks postojank se je poimenoval Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik, ali kratko, SVPB-S.  Na silvestrski večer je bilo v vseh treh postojankah skoraj petdeset ranjencev in dva ducata bolnikov, za njih pa je skrbelo trideset sanitejcev.  Upravnik te bolnišnice je ostal  do marca štiriinštiridesetega, ko je bil z ukazom Glavnega štaba premeščen v Kočevski Rog, od tam pa na Stražnji vrh v Bazo 24, kjer je koordiniral delo sanitetnega odseka GŠ POS, kmalu pa začel pripravljati in organizirati še sanitetne tečaje  za celotno področje Bele krajine. Ganljivo je bilo slovo od njegovih partizanskih tovarišev, bolnikov in ranjencev, ki so ostali v Podgori.  Ganljivo predvsem v trenutku, ko mu  je tovariš Stane izročil  zahvalno diplomo napisano na pergamentnem papirju in uokvirjeno v brezove veje.

 

»Nepostavljeni in neimenovani štab cirovcev - nergačev v Podgori,  je sklenil na svoji seji, dne 31. januarja 1943, na izrecno željo vsega svojega maloštevilnega, toda mnogo obetajočega članstva, da podeli zdaj, ko je po ordinaciji tovariša dr. Janeza uvrščen med priboljškarje s prepečencem in neoslajenim čajem, častno članstvo v nadvse obrajtanem cirovško – nergaškem občestvu v razredu priboljškarjev.  Našemu dragemu tovarišu dr. Janezu Kanoniju, ki že ves čas obstoja naše postojanke vodi s svojo veščo roko barko naših upravičenih in neupravičenih zahtev med Scilo in Karibdo neslanega močnika in nezabeljenih žgancev iz švabske moke, štab v Podgori slovesno izroča priznalno Diplomo svojemu dobremu varuhu in negovatelju za njegovo dobrohotno naklonjenost in toplo razumevanje našega nerganja v vseh zadevah želodčnih in podobnih težav. Prav tako je zelo zaslužen na polju našega smejalnega udejstvovanja in na kulturnem področju. Naj ga usoda očuva zdravega in veselega še na mnoga leta!

Predsednik Samo, Namestnik upravnika Vinko in Sekretar Stane.

Spet grem za njim, si je mislil.  Pa saj je prav tako. Naj pripravi vse potrebno, da bo naša partizanska saniteta delovala tudi na področju informiranja tako kot zna, in tako kot zmore. V mislih je imel seveda Partizanski zdravstveni vestnik, katerega urednik je postal Bogomir Magajna. Nedolgo zatem so se njuna pota znova križala.

»Vanko, Vanko, ti si pa kot slaba vest. Kamor se obrnem jo  vidim, kako mi brez besed sledi,« je dejal Magajna  in se spet zakrohotal tako, kot se je znal le on sam.  Za humor in dobro voljo je bil Magajna  več kot dobrodošel, kjerkoli in v kakršnikoli družbi. S svojo  naravo in značajem je ljudi, ki so ga obkrožali spravljal v vedro razpoloženje, ki je bilo tisti čas prava redkost.  Za smeh je znal vedno poskrbeti in doziral ga je z zdravniško prefinjenostjo in pravimi odmerki.  Ne preveč in ne premalo.  Bil je tiste vrste človek, ki je sebi in svojim, po srcu in duši najbližjim, vcepljal resnoben pogled na življenje in delo, pa tudi nauk, da je moč najhujše in najbolj boleče rane, ki jih  zadaja življenje, mogoče uspešno zdraviti z  obliži  burkaštva  in  razdajanjem  samega  sebe.

Ko je na vsakem koraku, kamorkoli se je ozrl, spoznaval svoje kolege, ljubljanske zdravnike, se rokoval z njimi in z vsakim in vsako izmenjal nekaj besed, se je vrnil k  Magajni, da se končno pogovorita kot stara prijatelja, ki si imata zagotovo veliko  izpovedati. Rog je imel vsakodnevno komunikacijo z Ljubljano in tu je s skoraj dvomesečno zamudo izvedel,  da so črnorokci ubili dr. Gerloviča, Nemci pa dr. Kamina. Studenec naj bi bil skorajda v celoti spremenjen v SS Lazarett - Laibach, razen dela moškega oddelka, ki ga vodi dr. Niko  Vončina. Takih novic raje ne bi slišal. Bolje bi bilo, da bi jih izvedel kdaj drugič, v drugačnih razmerah. Pa vendar, ko gre hudič enkrat na kup dreka, bo vedno hodil tja -  je pomislil.

»Vanko, tri dni imaš časa, da mi za aprilsko številko zdravstvenega vestnika napišeš članek. Piši o Snežniških bolnicah; še boljše, napiši nekaj o narkozah v razmerah, v kakršnih moramo  opravljati  operacije,« mu je čez glave borcev velel Bogo. Po kapitulaciji Italije, zlasti pa po končani nemški jesenski ofenzivi, so partizanske vrste postale številčnejše. Pod okriljem SCVPB* je začela v Žumberku delovati Slovensko Hrvaška bolničarska šola, ki je samo do novembra 1944 izšolala kakih dvesto četnih bolničarjev.  Tam, v  Žumberku, se je pred začetkom tečaja srečal s svojimi partizanskimi kolegi, zdravniki. Tavčarjem, Lajevcem in Pintaričem. Že poleti je šolanje četnih bolničarjev prevzela  divizijska premična bolnica, zato je sanitetni oddelek  sprejel sklep, da se namesto dosedanje, torej nižje šole, ustanovi Višja sanitetna šola VII. korpusa, ki bo izobraževala bataljonske bolničarje, ki bodo dovolj strokovno podkovani za težje in najbolj odgovorne naloge zlasti na previjališčih med vojnimi operacijami. Nekega  junijskega dne, ko se je vračal v štab nad Črnomljem,  je  skupina vodij tečaja počila v vasi Brezovica pri Suhorju. Vsak  od njih si je v tej pravljični vasici poiskal prijaznega domačina, gostitelja, pri katerem si je napolnil želodec in odpočil telo. Janez je dobil po vrhu še bonus. Ne le želodec in telo, dobil je še dušno zadoščenje  pri zavedni partizanski družini, ki je ves čas vojne trpela pomanjkanje, vendar nikoli tako hudo, da ne bi mogla nahraniti še enih partizanskih ust.

   Marija, najstarejša izmed osmih otrok, je bila že dve leti aktivistka OF in je pomagala partizanskim enotam po svojih močeh in po navodilih  terenskega odbora OF za Metliko.  Bil je grešnik pri  štiridesetih letih, ona pa po starih zakonih komajda polnoletna, pri dva­indvajsetih. Zdelo se mu je, vsaj tako je razmišljal, da stari Faust stika po stezah, ki bi se jih moral na široko ogibati. Osemnajst let razlike!  Bila je ljubezen na prvi pogled. Danes bi rekli, da  je prišlo med njima do kemije in da so bile kemične reakcije burne. Vsa  zatrta čustva, ki jih je nosil v sebi in skrbno zaklepal s ključem, za katerega je le sam vedel kakšen je in kje ga hrani, je spustil na prostost.  Občutil je neznansko lahkoto in olajšanje in v trenutku ni bil več zdravnik, ki izobražuje mlade sanitetne delavce za odgovorno delo bataljonskih bolničarjev, pač pa fant, pubertetnik, do ušes zaljubljen v svojo princeso, ki jo je našel tam, kjer je zagotovo ne bi nikoli iskal, še manj pa pričakoval.  Marija mu je čustva vračala. Kaj kemija! Prišlo je do organske sinteze dveh, ki sta imela neznansko srečo, da sta se našla sredi razburkanega narodovega prebujenja. Plula sta  med penečimi valovi. On, star pomorščak poln izkušenj, ki je na svoj krov sprejel mladenko, ki jo mora za vsako ceno prepeljati na kopno, na varno.  Po  dobrem mesecu, ko sta si izpovedala že vse skrivnosti in se  tudi zaobljubila drug drugemu,  je spet potrkal na vrata skromne hiške na vrhu vasi. Odprl mu je mož, skoraj njegovih let. Predstavil se mu je in ga prosil, če sme vstopiti. Nič ni ovinkaril. Naravnost v oči, po moško, je povedal Tonetu kaj čuti do njegove prvorojenke in izpovedal njena čustva, ki mu jih namenja, kadar utegneta skupaj preživeti skopo odmerjene  proste trenutke časa.

»Morda te bo presenetilo, vendar ti moram iskreno povedati, da sem poročen in imam hčerko, ki jo imam neznansko rad.  Nimam pa žene. Torej, jo imam in je nimam. Tretje leto  teče, kar  nisem  bil  v Ljubljani  in  že  sedmo  leto,  odkar  z ženo ne živiva tako, kot

*         Slovenske centralne vojno partizanske bolnice

živijo zakonski pari. Drobna in od napornega dela izsušena in sključena ženička, oblečena v črnino in s temno sivo ruto na glavi, se jima je pridružila ob pomenkovanju. Bila je Fička.  Marijina mati. Tako so jo klicali domači, sosedje in vsi znanci iz okoliških zaselkov, sicer pa je bila tudi ona, Marija. Pol  hiše je segalo na hrvaško, pol pa na slovensko stran. Hiška bi bila lahko mitnica. Pa saj je tudi bila! Koliko borcev z obeh strani meje, so nahranile te roke, in koliko jih je prespalo v prostorni kmečki izbi na klopi ob peči, ali pa kar na njej. V naslednjih dneh, kadar se je oglasil v Brezovici, ko se cesta pne naprej proti Žumberku, so ga vedno prijazno sprejeli.  Šest fantov in dve dekleti je bilo pri hiši. Drugi najstarejši, Lojze, je že bil partizanski kurir v  Belokranjski brigadi. Star je bil  trinajst let. Tone je bil čevljar in  je zadnje čase bolj popravljal, kot pa izdeloval čevlje. Pred vojno pa je bil iskan mojster od Črnomlja do Metlike, pa tudi na drugi strani Gorjancev so vedeli zanj. Janez je vse bolj pogosto ostajal v Žumberku, obiskoval okoliške zaselke in opravljal naloge potujočega vaškega zdravnika, namesto da bi dnevno prihajal v štab na Stražnjem vrhu. Dela je bilo dovolj. Zdelo se mu je samoumevno, da se vsak dan res ne  more vračati v  Bazo 24, ki je takrat že delovala kot  štab VDV, vojske državne varnosti.  Če se mu je le ponudila prilika se je pomudil v kakem  zaselku  blizu Brezovice, da je lahko smuknil do svoje Mimočke.  Ljudje pravijo, da je ljubezen  slepa in Janez je že skoraj povsem izgubil vid. V štabu nad Črnomljem so  medtem že zagnali alarm, ker ga ni bilo od nikoder, s svojim poročilom pa bi se moral iz Žumberka vrniti že pred nekaj dnevi.  Ivan Maček – Matija je rohnel, hkrati pa upal, da se mu ni zgodilo kaj hudega. Za vsak primer je naročil  svojemu osebnemu obveščevalcu Ivanu Hitiju, naj krene s tremi vedevejevci proti Žumberku. Odpravijo naj se v Malo Lešče, Bušinjo vas, v Radatoviče in v Brezovico z eno samo nalogo. Poiskati morajo Kanonija, in če je živ, ga morajo takoj pospremiti v štab.  Pri priči so odšli na pot. Krenili so severno po obronkih Gorjancev, dokler ni Ivan v trenutku spremenil načrta. Pojdimo južneje proti Suhorju. Tam bo že kdo vedel…  Igor, tako je bilo Hitijevo  partizansko ime,  je poznal  vse bližnjice in vsako še tako neznatno stezico v teh gozdovih, po katerih je kdajkoli stopala človeška noga. Bil je pravi stezosledec. Ko so prispeli v Suhor, ki je bil tistikrat partizansko zbirališče v katerem so se križale mnoge partizanske akcije in operacije, so mimo cerkve svetega  Jožefa krenili levo in se že izgubili v bližnjem gozdiču. Po kakih desetih minutah so se pred njimi  pokazali prvi obrisi brezoviških hiš, obarvanih z apnom v belino belokranjske pokrajine in kritih s slamo, ki je obsijana s soncem s svojim mahovjem lepo  zaljšala idilično podobo vasi. Hiti je pot poznal.  Že je bil tu. Pri Tonetu, pa pri Gabretu in Nikičinovih. Vsakdo, ki se je kdajkoli znašel v tej vasici, je bil tu varen.  Pri  Govednikovih je Janez pravkar previl domačina, ki se je poškodoval pri delu v skednju. Povojev, zdravil in drugega sanitetnega materiala je  imela partizanska vojska zdaj več kot dovolj, saj so zavezniki redno dostavljali vse potrebno  po zračnem mostu na letališči v Krasincu in Otoku. Sanitetni material že, orožja in streliva pa je vedno primanjkovalo.

»Lepega hudiča se greš, Kanon. Tovariš Matija je  ves iz sebe, ker te ni na Stražnji vrh, potem pa v Suhorju od obveščevalcev  izvem, da gnezdiš tule, v Brezovici,«je dejal Hiti. Prijatelji, kolegi in borci so  ga v  bazi  klicali po priimku, ožji prijatelji pa so zadnji samoglasnik opustili. Bil je Kanon! Igor je bil droben mož, majhne postave, a urnega koraka.  Bil je mojster za vzpostavljanje radijskih zvez.  Stari ruski oddajnik, ki je  ves čas bolj kot ne hreščal, je z drobnimi popravki in menjavo treh elektronskih žarnic tako usposobil, da ni lovil le radia Moskva, pač pa tudi radio London.  Bil je  dvanajsti september devetnajsto štiriinštiridesetega, ko se je patrulja VDV - jevcev vračala v Bazo 24. Listje ognjenih barv se je že davno odelo v jesenske barve in je zdaj, v pihljanju komaj zaznavnega zahodnika poplesavalo po zraku in zaljšalo gozdna tla. Fantje, odeti v  nove, svetlo rjave partizanske uniforme, ki so jih nedavno sešili v krojaški delavnici  na Stražnjem vrhu, so se z naravo zlivali v eno.  Bili so skoraj nevidni. Na eni od jas so za trenutek počili. Vsak od njih  je iz svoje tornistre  izvlekel nekaj prigrizka, da bo njihov korak bolj živahen,  ko bo potrebno gristi kolena navzgor, proti  bazi.

»Veš, Kanon, včeraj smo ujeli Kuharja, ki je govoril na radiu London. Pozival je domobrance naj se  nam priključijo,« je dejal Hiti, in iz prsnega žepa uniforme izvlekel listič papirja, ga razgrnil in nadaljeval.

»Poslušaj, kaj je rekel! Vsi tisti, ki se resnično hočete boriti za osvoboditev domovine, in to bi moral biti danes najvišji vzor vsakega Slovenca, pojdite po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in v imenu zaveznikov pooblaščena, da vodi borbo za našo svobodo.«

Vprašujoče je uprl svoj pogled v Janeza, kako bo to komentiral, medtem pa listič znova prepognil in ga vtaknil v žep kot svetinjo, kot nekaj, kar bo nekoč, čez čas, prava dragocenost.

» Igor, Igor! Veš, prelepo bi bilo, če bi ga Rupnik in njegovi poslušali. Bojim se, da se nam nihče od teh falotov ne bo  pridružil. To, kar smo začeli, bomo tudi končali sami,« je bil kratek Janez.

Ostanek kruha je skrbno zavil nazaj v bel, lanen prtič, zaprl  torbo in si jo  oprtal na ramena. Po treh urah hoje so prispeli  na Stražnji Vrh. Štab je bil kar tu, med hišami, zidanicami in domačini so delili svoje gostoljubje s partizani, saj so bili tako še najbolj varni. Osnovno poslanstvo Baze 24 je bilo varovati osvobojeno ozemlje. Od Črnomlja je bila baza oddaljena kakih pet, morda šest kilometrov, proti severozahodu pa je gozdna pot vodila v zaledje Roga, tako da je bilo za povezave dobro poskrbljeno. Igor je strumno stopal do zadnje hiške in se, ko je stopil pred prag umaknil vstran in dal Janezu vedeti, da od tu dalje zanj ni več poti. Svojo nalogo je opravil vestno, tako kot vedno. Janez si je popravil uniformo, za trenutek še postal pred vrati barake in potrkal.

»Kdo je,« je dejal glas na oni strani vrat.

»Jaz, tovariš komandant!«je odgovoril Janez.

»Nobenega jaza ne poznam,« se je zaslišal glas na oni strani vrat, čeprav je že takoj po glasu vedel, kdo stoji pred vrati.

»Janez, Kanon, tovariš komandant!«  Za nekaj trenutkov je nastala mučna tišina. Morda pa se mu je tako le zazdelo. Imel je le še toliko časa, da sta se s Hitijem še enkrat spogledala, preden se je iz barake zaslišal glas.

»Vstopi. Naprej!«

Matija Maček  je sedel za svojo mizo obrnjeno proti oknu, da je imel v popoldnevih dovolj svetlobe za pisanje in urejanje dokumentov. Nekaj trenutkov je še pisal in najbrž medtem tudi  premišljeval, kakšno kazen mu bo naložil za tako nedisciplino. Janez ni črhnil besede in je mirno je stal pred svojim nadrejenim. Ko se mu je zdelo, da je bilo dovolj tišine je  dvignil svoj pogled, se obrnil k Janezu in mu brez besed, le s pogledom nakazal naj sede. Spet se je obrnil  k mizi, prijel pravkar napisan dokument in z njim rahlo pomahal pred seboj, da bi se črnilo hitreje osušilo. Odložil  je pero in se  z obema rokama uprl na mizo. Pogled, kakršnega mu je po nekaj dneh namenil Maček, ni obetal nič dobrega. To ni bil tisti dobrohoten pogled Ivana Mačka Matije, kakršnega je poznal še od prej, iz časov, ko je hodil v bolnišnico na Studenec k mizarju Hribarju, pa tudi k njemu na posvete in pogovore. Takrat so bile razmere drugačne, kot pa so zdaj. Zdajšnje, so mnogo bolj resne!

»Kanoncelj, Kanoncelj… se mi je kar zdelo, kje te je treba iskati. Tu te potrebujemo  zato, da boš opravljal  zdravniško delo, ti pa  gruliš po Brezovici kot golobček. Kako kaj Marija?«

Tako začetega pogovora seveda ni pričakoval. Pričakoval je povzdignjen ton glasu svojega komandanta. Pričakoval je ukor. Kazen! On pa…!?

»Marija, tov. Matija je odlično! Vsi  po vaseh zahodno  od Žumberka so dobro in vzdušje je tako, da vliva optimizem,« je odgovoril Janez.

»Ja, ampak tole, kar si si privoščil ti, tele počitnice, to ne vliva - kot praviš - optimizma.«

Skesano je zrl v svojega poveljnika in vedel je, da je vsaka beseda opravičila odveč. Pa saj se ni nameraval kesati za storjeno dejanje. Bil je pač zaljubljen  in  zaljubljenost,  kljub težkim časom, seveda ni bila greh. Glede na razmere le droben spodrsljaj, upoštevajoč prednostne naloge, ki jih je imel in se jim je zavezal.

»Kazen mora bit! Sprva bo sprva prijetna, potem pa moreča. Kamorkoli se boš zjutraj obrnil, povsod bom s teboj. Pa Marija tudi,« je dejal Matija.

»Igoooooooooor!«  Matija je svoje ljudi poznal do obisti. Vedel je, da Hiti stoji pred barako in se bo takoj odzval, čim bo slišal njegov glas.

»Tovariš komandant!« je v istem hipu salutiral Igor takoj, ko je odprl vrata.

»Pokliči Vido, naj pride takoj sem,« mu je naročil Matija.

Čez nekaj trenutkov  je Matiji že salutirala njegova tajnica, Vida Kulovec.

»Vida, prinesi steklenico žganja, saj veš, kje je,« je bil kratek Maček.

Vida je, tako kot ji je naročil, prinesla steklenico žganja  in dva kozarca, misleč, da bosta nazdravila Janezovi vrnitvi.

»Samo enega!« Pokazal je na kozarec. To je za Kanona!

Matija mu je  naložil nenavadno kazen. Tako, kot jo je predvidel. Prvi požirek mu je teknil, ker mu je vrnil moč. Drugi, tudi do neke mere. Potem pa se mu je pijača vse bolj upirala in gabila, ampak moral je piti in ves čas ponavljati ime svoje ljubljene izvoljenke

»Marija… Maorija… Maurija…,« dokler ni njenega imena izgovarjal le še s komaj prepoznavno artikulacijo, ki je spominjala na mijavkanje. 

Glava mu je tlesknila  na mizo  in pod težo popite kazni in utrujenosti je padel v  omotico. Bil je pijan, kot čep! Matija je  precenil, da je bilo dovolj. Za alkohol vajeno telo, bi bila ta količina komaj za dober predvžig. Janez je klonil že pri šestem sedmem frakeljnu, potem pa se mu je pred očmi stemnilo.

Komandant je velel, da ga odnesejo v njegovo barako in ga pustijo pri miru, da se naspi, kolikor dolgo bo hotel.  Okoli sedme zjutraj je mukoma obrnil težko glavo. Usta so bila suha in zlepljena, pa tudi telo je  bilo izsušeno kot goba, če jo predolgo pustiš na sončni pripeki.  Voda!?

»Vode,« je zavpil in njegova usta so tisti trenutek postala še bolj suha. Dolgo ni prišel k sebi. V ušesih mu je zvonilo, glavobol je bil neznosen in imel je občutek, da se mu od silnega pritiska parajo  lobanjski šivi. Kdaj je nazadnje občutil tako žejo? Na vrhu Koraba, ali v snežni pasti  na ledeniku Höllentall? Morda na Rabu? Ja, tam je bil tako žejen, pa se številka 3768 vseeno ni odločila, da si usta omoči z zastrupljeno vodo. Jutro je bilo za sredino septembra presenetljivo toplo. V sami srajci je zdirjal mimo živahnega jutranjega borčevskega pomenkovanja po bližnji stezi navkreber. Tekel je in tekel in po kakih tridesetih minutah prisopihal nazaj v bazo.  Kri je pognal po žilah in srce mu je divje udarjalo od napora, ki se je pod vplivom zaužitega žganja polenilo, da je bolj iz navade kot pa življenjske potrebe  poganjalo kri po žilah.  Imel je mačka in pol! Tistega celega,  tam notri v hiški  na koncu vasi, in tega, ki mu ga je uspelo polovico že odgnati, drugi del pa se mu je zavlekel v najbolj skrite dele telesa in ždel v mišičju, sklepih, kosteh, še  najbolj pa v glavi.

Malo po  novem letu petinštiridesetega, ko je že marsikje dišalo po  svobodi in skorajšnji pomladi, mu je Marija povedala, da je noseča in da pričakuje njegovega otroka. To, kar mu je zaupala, je v njem prebudilo skoraj deset let stara čustva, saj mu je najbrž na enak način, podobno vest, sporočila tudi Dušana. In kaj se je zgodilo potem? Ni bil vraževeren mož. Niti ne črnogled. Daleč od tega. Po značaju je bil veder optimist s  karakterno napako, da se je, kadar je terjal zase samote, umaknil v svoj notranji svet in razmišljal; že o čem. Takrat ni potreboval nikogar. Tistikrat je bil diametralno nasprotje svojih siceršnjih ugotovitev, da je človek bitje, ki potrebuje družbo, da sploh lahko funkcionira navzven. Te aksiome je v navalu samote pobijal in jih postavljal na nove temelje.

Razmišljal je o Dušani, iz premožne meščanske družine in razmišljal je o Mariji, preprostemu dekletu iz okolja, ki je komajda krpalo konec s koncem. Misli so se mu vračale v čas prvih obiskov na Mirju  in do prezirljivih pogledov,  s katerimi sta ga od glave do pet merili mama Ruža in teta Avgusta. Tu pa so se ga, kadarkoli je prestopil prag skromne hiške, veselili vsak po svoje in ga sprejemali odprtih rok.  Angelca, ki je štela komaj toliko let kot njegova Jasna, pa Jule, Stane, Dragac, Dušan in Lojze. Tone, drugi  otrok po starosti, pa je že nekaj mesecev pred svetovno morijo odrinil v širni svet, v obljubljeno Ameriko, kjer je že živel njegov stric. Ko sta oznanila veselo novico,  je Tone za trenutek izginil in čez čas od nekod prinesel kokoš. Morda od Gabreta, lahko pa tudi od Nikičinovih. Fička je natresla moke v enega od pladnjev, ubila nekaj jajc in jih v drugem pladnju stepla v gosto rumeno maso, v tretjo ponev pa je natresla drobtin. Na štedilniku se je  v velikem loncu že topila mast in se zlivala z vonjem sveže oskubljene kokoši. Čez nekaj minut je že cvrčalo in po celi hiši se je razlezel mamljivi vonj  cvrtega mesa. Vsak je dobil svoj statusni kos kokoši.  Tone eno, Janez drugo bedro.  Peruti, hrbet in prsi je Fička razdelila med otroke. Ko je  v ustih premlel še zadnji košček  mesa, ki se je držal bedrca, je bleščeče belo kost obliznil z jezikom, si odlomil kos domačega kruha in krožnik do čistega pomazal. Nagnil se je vznak in si v duhu partizanskega epikurejca obliznil še vse prste.

»Tako dobrega cvrtja pa še nikoli nisem jedel v svojem življenju,« je dejal. Fički je taka beseda pohvale godila. Bila je dobra kuharica in znala je iz najbolj preprostih reči zamesti, speči, scvreti in skuhati najboljše jedi tega sveta. Seveda Marija pri pripravi jedi ni nič zaostajala za svojo materjo. Bila ji je odlična učiteljica in tudi sama je znala speči mnoge belokranjske dobrote.

»Marija, prinesi vino,« je dejal Tone.

»Ne, jaz ga grem iskat, « je dejal  in  izpod čela mrko pogledal Marijinega očeta.

»Prosim te, čuvajte jo! Poskrbite, da ne bo imela toliko dela, kot ga je imela doslej. Za otrokovo zdravje in rast bo najbolje, da  čim manj  dela.«

Sive misli, ki so mu načenjale trezno presojo je odgnal. Znal se je zbrati, kadar je bilo najbolj potrebno. V trenutkih, ki bi druge ljudi  pahnili v nerazumna dejanja, je znal take razmere mojstrsko obvladovati s svojo preudarnostjo in trezno presojo. Ne, povsem nemogoče je, da bi bilo enako. Drugo okolje, druga vzgoja, drug način življenja; trdo delo od malih nog, nobenega razvajanja, nobene pomehkuženosti. To je žena mojih sanj, to  bo žena mojih otrok. Tako je sklenil  tisti dan, ko  sta zbranim oznanila, da je Marija noseča in da pričakuje prvega otroka.   

Marca se je Mariji že krepko poznalo, da pričakuje otroka. Bila je v petem mesecu nosečnosti in  izbrala sta tudi otrokovo ime. Če bo fant, ne bi smelo biti dvoma. Julij bo! Rojen bo julija in  rojstvo v tem mesecu bo simboliziralo tudi dolg in spoštovanje do dragega prijatelja, Julija Zupana. Če pa bo deklica, potem bo Vera, ali  Dunja. Zadnja dva meseca pred svobodo se je na Stražnjem vrhu že dobro vedelo, kako kaže z  Nemci in domobranci, in kako kaže z izidom vojne. Radio OF je iz dneva v dan poročal vse bolj ohrabrujoče vesti. Rad je poslušal radio OF, saj je tako ves čas vedel kaj počne njegov prijatelj,  Stanko Krašovec, ki je prispeval številne komentarje o razmerah na bojiščih  in o tem, kaj  vse čaka novo oblast po vojni in kako trdo bo treba poprijeti v roke, da se znova vzpostavi normalno delovanje države kot  mednarodnega pravnega subjekta. Sredi aprila  ga je  Matija spet poklical k sebi.  V Malo Lešče, vasico med Brezovico in Metliko, je ponj prišel borec VDV-ja Ivan Gusič. Bil je prvi ranjenec, ki ga je moral Janez  tu operirati in zdaj je že povsem okreval. Operacijo  je opravil  v nemogočih razmerah in nihče ni upal staviti nanj, da bo preživel. Pa je!

»Kako kaj Marija. Je zdrava, se dobro počuti?« je zanimalo  Matijo.

Kaj naj mu odgovori na tako vprašanje, kot… seveda, zdrava je, otroček v njej veselo brca in si tudi sam želi ven, na prostost, v svobodo! Morda jo učakata skupaj, še lepše pa bi bilo, da počaka na osvoboditev in takrat zapusti  materino telo.

»Veliko partizančkov bomo imeli to leto,« je dejal Matija.

»Sploh pa se pripravi. V mape shrani vso svojo dokumentacijo. Zberi jo in uredi, kajti ko bo napočil čas, kreneš z nami proti Ljubljani. Ko bo svoboda, pa prideš po priboljške. Zdaj pa se podvizaj in uredi, kar imaš za urediti.«

»Razumem tovariš komandant,« je dejal Janez, salutiral v slovo in zapustil njegovo čumnato. Še enkrat se je odpravil v Brezovico. Zadnjič v vojnih razmerah. Vsaj upal je tako. Marija ga je pričakala na pragu hiše, prav tako pa tudi vsi njeni bratje in mala sestrica. Tone je za hišo pospravljal.  Obrezoval je modro frankinjo in pregledoval brstiče v sadovnjaku. Ogledoval si je, kakšne sledove je za seboj pustila minula zima,  da bo trata zasijala,  kot  bo zasijala v vsej krasoti bližnja svoboda. Pripravljal se je, da bo vse,  kar je nagrabil zakuril, pa tudi vsa osušena podrast bo tako dala prostor novim poganjkom na trati, ki je segala vse tja, do bližnje poti, kjer je potekala meja  s Hrvaško.

»Še dan, dva in posloviti se bom moral. Takoj ko v Ljubljani uredim vse potrebno, se vrnem po vaju,« je dejal in Marijo  nežno  pobožal po trebuhu. V sedmem mesecu nosečnosti je bila. Lica  so  ji nabrekla in celotno njeno telo je dajalo vtis, kot da vsrkava vse kar telo lahko sprejme,  da bo sposobna roditi novo življenje. Ene roke manj pri hiši

pomenijo več dela za druge. Nihče je zaradi tega ni obsojal, saj so spoštovali Janezove besede, naj čim manj dela, da je pač počitek še najboljši tako zanjo, kot za otroka. On že  ve, saj je vendar zdravnik in domači so njegove besede razumeli kot nasvet, ali še bolje, kot ukaz.

Prišel je dan slovesa. Prisrčno se je poslovil od Fičke in Toneta. Marija ga je tistih nekaj korakov pospremila do prvega ovinka, kjer ga je s prižganim in za pot pripravljenim motorjem že čakal Vlado iz  zaščitne enote.  Sedel je v prikolico, se ozrl in  v oblaku cestnega prahu  pomahal v slovo.

Devetindvajsetega aprila petinštiridesetega, so partizanske enote prodrle čez Divačo in Sežano na Opčine, krenile  levo proti Bazovici in 1. maja, na praznik dela, zasedle Trst, zatem pa še Gorico. Po ustanovitvi 1. Slovenske vlade se je skoraj celoten  slovenski politični vrh odpravil  proti Ljubljani.  Janez  je s svojo skupino krenil iz Črnomlja preko  hrvaške meje na Ilirsko bistriško področje, potem pa preko  Mašuna do  Postojne. Druga skupina, ki je bila nekakšna predhodnica, pa se je  s celotnim arhivom, ki je bil varno shranjen na kamionu, že ugnezdila v Windischgrätzovem gradu v Postojni. Zvečer se je  glavnini nekdanje  Baze  24  priključil  še tovariš Matija, ki  pa  je na pot krenil iz že osvobojenega Trsta. Bil je sedmi maj in po gradu  je nekdo razširil vest, da je radio poročal, da je Ljubljana osvobojena.  Svoboda?! Končno, je pomislil še sam.  Matija mu je, ko sta se srečala na dolgem grajskem hodniku dejal, da bo s svojo skupino zaščitne enote krenil proti Ljubljani z dvema avtomobiloma, ostali pa, naj se zberejo in  krenejo  za njim kasneje.  Zborno mesto bo na Vrhniki, v štabu brigade VDV.

Brigadi je poveljeval Marko Bulc in na Vrhniki so precej bolje vedeli, kaj se v resnici dogaja pred Ljubljano. Boji so še vedno potekali in bili so izredno srditi. Domobranci niso popuščali niti za ped, saj je domovinski legiji  poveljeval sam generalov sin, Vuk Rupnik.  Ko  pa so se v noči na deveti maj partizanske enote pred Ljubljano zgostile, je popustil tudi odpor legije. Vojska je v mesto vkorakala v jutranjih urah, vodstvo pa se ji je pridružilo okoli enajste ure in se odpravilo naravnost v palačo Slavija. Ob vsesplošnem slavju in navdušenju je bilo več kot jasno, da ga danes zagotovo nihče ne bo pogrešal. Torej se lahko izmuzne in najprej odpravi domov, na dom svojih staršev, na Gasilsko ulico v Šiško.

Ko je vstopil, je bila mati doma sama. Bila je upadla in bolehna. Objel jo je in močno privil k sebi.  Stisnil jo je k svojemu telesu, tako kot majhen prestrašen otrok, ko išče zavetje in varnost kadar ga je najbolj strah.  Strah!? Le kdaj ga je prenehalo biti strah. S strahom je  že davno sklenil dogovor in mu dopovedal, da   vse njegove pojavne oblike, žal, nanj nimajo posebnega vpliva. Od takrat dalje ga je le še opozarjal, da je ves čas prisoten. Nekje blizu njega.  Srce in dušo sta izmenično izpolnjevala radost in sreča, da je sin lahko znova objel svojo mater. Tako kot nekoč, davno nazaj, kadar se je poslavljal in odpravljal v gore, v tujino. Ta objem, ta stisk k materinemu telesu pa je zdaj pomenil tiho obljubo, češ, tu sem in ne pojdem več nikamor. Sedel je k peči, ki je bila prijetno topla, tako kot vedno. Desno podlaket je naslonil na  bleščeč, pravkar očiščen okvir peči iz nerjavečega železa in z  blaženim pogledom  uprl pogled v svojo mater.

»Vstani, zlati moj Ivan. Naj se te nagledam v tej prelepi partizanski uniformi. Kako lep in postaven si,  zlati moj sinko. In te oznake. Kaj le pomenijo?«

»Tri, zlato rumene črte, druga ob drugi, pomenijo čin. Čin kapetana partizanske vojske. Kača, ki se zvija okrog keliha pa veš kaj pomeni, kajne?«

Seveda je vedela. To je pa vedela. 

»Kave ti skuham, Ivan. Zagotovo ti bo prijala!« Kako ponosna je bila nanj, na svojega prvorojenca. Morda v tem trenutku še bolj kot takrat, ko ji je zaupal, da bi šel rad študirat medicino. Morda celo bolj kot takrat, ko je obljubo izpolnil in z diplomo v žepu krenil v bolnišnico  Novo Celje, v Petrovče. Lahko, da je bilo vse skupaj neprimerljivo. Vendar trenutek sedanjosti vedno odtehta trenutke preteklosti. Tisti tam, ki jih je že prekril prah časa in spominov so žlahtni le takrat, kadar si jih prikličemo v spomin. Ti trenutki, zdaj, pa nam pomenijo obet v lepši jutrišnji dan. V dneve, ki so pred nami, ki nas čakajo. So kot obljuba, ki je, če je izrečena iskreno, obvezujoča in trdna. Rad je  srebal to opojno  pijačo. Kavo! Vse, ki so ga poznali je navduševal nad posebno pripravo kave. Take vrste, kakršno mu je prvikrat, visoko v Ničpurju, spekla Fuzova žena, ko je prvikrat prestopil prag njegove hiše. Mati je predenj položila skodelico, v suhi džezvi pa se je po prostoru razširil omamni vonj prežgane kave.  Zalila jo je z vodo in počakala, da je kipeča rjava smetana dosegla rob, potem pa jo je odstavila z ognjišča. Šalico mu je napolnila do roba, nato pa sedla poleg njega.

» Moj zlati sin! Da si le živ in zdrav!« je dejala in ga gledala kot angela, ki je padel z neba.

Seveda veselju ni bilo konca, ko se je vrnil domov še Karl. V mestu se je s sosedi pridružil navdušeni množici, ki je po ulicah in trgih pozdravljala osvoboditelje in kar slutil je, da bo doma še bolj prešerno, saj je že zjutraj vsem sosedom dejal, da bo danes prišel tudi Ivan.

»Oče, kako kaj Zupanovi? Si bil kaj pri njih, se je kdo od njih oglasil tebi?« ga je vprašal.

Karl seveda  že dolgo ni bil na Drenikovi,  čeprav je do tja le nekaj korakov.  Sploh so ga njegove poti, pota ostarelega aktivista OF vodile po Šišenskem hribu proti Dravljam, od tam pa proti Katarini. To so bile njegove naloge, marš rute prenašalca zaupne pošte. Starejših ljudi Nemci pač niso podrobneje pregledovali. Vsaj ne v taki meri kot mlajše, in za te naloge je bil Karl prava in več kot primerna oseba.

Koliko  reči je želel strpati v ta dan. En sam dan. Današnji. Dan  osvoboditve. Do Zupanovih mora vsekakor stopiti, potem pa na Studenec. Hitro je bilo slovo od domačih. Pa saj, zdaj bo večkrat doma. Morda si z Marijo tu ustvariva dom, je razmišljal. Mlajša sestra Pepca živi z možem v Mostah, Ana pa v Mariboru in v hiši je dovolj prostora. O Mariji ni povedal še nikomur. Naj ostane presenečenje.

»Obljubim, da se kmalu spet oglasim,« je dejal in že meril korake po Knezovi ulici. Po nekaj minutah hoje je obstal pred hišo Julija Zupana.

Za trenutek je postal pred žično ograjo vogalne hiše, nato pa vstopil na prostorno dvorišče.  Potrkal je. Pri tej hiši ni nikoli čakal, da mu kdo odpre vrata. Dovolj je bilo, da je potrkal ali zavrtel hišni zvonec, ki je potem, kot prehitevajoče kolo opozorilo domače, da nekdo prihaja na obisk. Da je bil čas kosila še pomislil ni! Manire lepega vedenja so mu izklesale čut do odnosa, kdaj se prihaja na obisk.  Vendar, kaj ni današnji dan nekaj izjemnega? Nekaj posebnega, celo?

     Ko mu je Julij odprl  vhodna vrata, se mu je zazdelo, da zre v duha. Janez je  široko razprl svoje roke in objel srčnega prijatelja. Brez besed sta dolge minute trepljala drug drugega in takrat  je razmišljal o sreči in prijateljstvu. O univerzalni sintezi nasprotij. Pravo prijateljstvo, kot eno najtežje dosegljivih čustev, morda celo težje dosegljivo, kot ljubezen, mu je bilo z njegove strani nesebično izkazano v trenutku izreka smrtne obsodbe. Kakšna pota je vse moral ubrati, da je uspel potrkati na prava vrata in jih podmazati, da se ni slišalo škripanja tečajev. Taka prijateljstva sčasoma postanejo del našega vsakdana in pogosto pozabljamo, da smo jih sploh deležni in kako dragocena so. S srečo, je pač drugače. Vendar, gledano z vidika Crocejeve univerzalne sinteze nasprotij, je bil v tem trenutku, čeprav nesrečen, zelo srečen. Blažen, bi lahko dejal!

» Dragi moj prijatelj. Nimam besed. Vse kar bi zdajle dejal, bi bilo plehko. Dovoli mi, da ti rečem le to, da sem  neizmerno srečen človek, da imam takega prijatelja kakršen si ti. Če bi lahko, bi ti podaril vse meni ljube vršace tega sveta, snel bi ti vse skrbi s pleč in jih zmetal v najgloblje morje tega sveta. Kaj takega seveda ne morem storiti, zato mi dovoli, da sem tvoj prijatelj, kot si ti meni, ki ti bo vedno stal ob strani, kadar ga boš potreboval,« je s solznimi očmi dejal Janez.

Partizanski oficir, kapetan, objokan, pa čeprav od sreče. Čustva so ga premagala. Čustva! Ne Rab, ne Koprska ječa. Je sramota pokazati tako iskrena čustva in jim pustiti, da se izlijejo iz naših oči v bližino tistega, ki nam je drag? Da napolnijo zaliv prijateljstva, ki zaradi vse večje odtujenosti mestoma že kaže čeri?  Njegov odgovor bi bil kategoričen. Ne! Zanj bi bila mnogo večja sramota in odraz nedoraslosti človeškega bitja, če bi se držal zgolj in samo racionalnih odločitev, v katerih za tako plemenite človeške lastnosti kot so čustva, ni prostora.  Znal jih je pokazati, ta, svoja čustva. Z njimi ni nikoli skoparil. Zato ga je najbrž tudi čir pustil povsem pri miru, saj je imel,  karakterno gledano ventil s katerim je  uravnaval pravilen pritisk v želodcu. Res pa je, da ga je mnogokrat napenjalo.

Sedla sta v prijetno senco vrtne ute in za dolge minute brez besed obsedela.

         Ta dan je moral  narediti še eno pot.  Ko se je  v zgodnjem popoldnevu vrnil pred Slavijo je od vsepovsod donela partizanska pesem, Ljubljančani pa so se vsak po svoje veselili zmagovite partizanske vojske, kot največjega  darila minulih let. Pred  vhodom v nekdanje prostore nemške policije, ki jo je zdaj zasedla nova oblast, je  srečal  enega od mladih zaščitnikov ob prižganem motorju. Povprašal ga je,  kam je namenjen, ta pa mu je dejal, da mora v  Zadobrovo po neke reči za tovariša Matijo. Prosil ga je, naj nekaj trenutkov  počaka, da še sam skoči do tovariša Matije. Zdaj sploh ni več trkal. Kar planil je v njegovo pisarno z enim samim vprašanjem, če lahko prisede v BMW-ja, ki je  namenjen v Zadobrovo. Seveda je dobil dovoljenje. Na dan, kakršen je bil tisti deveti maj, bi mu dovolil, da ga fant odpelje tudi v Brezovico, vendar, za to je bil še čas.

»V Zadobrovi bo kake pol ure, potem gre v Šentjakob, od tam v Zalog, iz  Zaloga pa v Vevče. Pred osmo zvečer ga ne bo. Časa imaš skoraj pet ur. Na Studencu pozdravi naše tudi v mojem imenu,« mu je dejal Ivan  Maček in v naslednjem trenutku je že preskakoval po tri stopnice, da bi bil ja čim hitreje  pred vhodom.

»Urejeno, greva,« je dejal VDV-jevcu, ob tem pa mu omenil, da bo  na poti v Zadobrovo naredil krajši ovinek mimo Fužin do Studenca, potem pa od tam nadaljeval proti Polju in še naprej, proti Zadobrovi. Na glavo si je nadel očala, ki so bila vržena na sedež prikolice in v naslednjem trenutku  se je motor že prebijal skozi nepopisno množico ljudi, ki se je začela redčiti šele pri sanatoriju Emona. Motor je predel čisto po nemško. BMW-jevi motorji so bokserji in imajo poseben, na daleč prepoznaven zvok motorja. Vsi, ki sta jih  srečevala vzdolž Zaloške ceste so jima navdušeno mahali in ju pozdravljali. Na koncu Most, tik pred Fužinami, kjer cesta postaja  vse bolj ovinkasta, pa sta malo naprej od  gostilne Sedmica zavila desno, proti fužinskemu gradu. Po brezovem drevoredu je motor oddrvel z nezmanjšano hitrostjo in se kmalu zatem ustavil  pred studenškim vhodom v bolnico. Tu je izstopil. Dogovorila sta se, da ga pobere na istem mestu, ko se bo vračal v Ljubljano. Rohneči motor je med stanovalci stare Hribarjeve vile in sosednje, studenške vile povzročil val radovednosti. Ljudje so odpirali okna, stopali na balkone in zrli v partizana, ki je stal med obema hišama. Ko je snel titovko in očala in oboje  podržal v roki, pa so ga prepoznali.

Na balkonu sosednje hiše pri družini doktorja Korbarja, je sestra Marija pravkar obešala snežno belo perilo. Ko je videla, da je v partizansko uniformo onlečen prišlek Janez, je še sama pritekla nasproti, da ga pozdravi. Prisrčno srečanje je bilo po skoraj treh letih polno eruptivnih čustev, ki se jim nihče ni mogel upreti ali jih tajiti. Tudi ne dekletce vitke postave, z belimi dokolenkami in sijočih, plavih las, spetih z modro mašno, je izza hiše boječe pritekla pogledat kaj se dogaja na dvorišču studenške vile. Ko pa je zagledala partizana, je v trenutku prepoznala svojega očka. Njene otožne oči so zažarele in radosten nasmeh se ji je prikradel na usteca. Urno se je pognala proti njemu in se z drobnimi nožicami, kak meter oddaljena od njega pognala kvišku, da jo je komaj ujel.  Ujel svojo Jasnico, o kateri je razmišljal ves čas, vsak trenutek.  Bila je natanko taka, kot  si jo je upodobil v svoji predstavi. Morda malce večja, a vendarle – taka.  Privil jo je k sebi, gladil po njenih svetlih laseh in se je ni  mogel nagledati.

»Pojdi do mamice in ji povej, da sem se vrnil. Da pojdeva na krajši sprehod okrog ribnika,« ji je dejal in jo nežno položil na peščena tla. Stekla je. Njene nožice so preskočile po dve stopnici in že je izginila v temni veži prostorne vile. Ni se še dobro obrnil proti bolnišnici, ko ga je drobna ročica prijela za  njegovo in ga nežno pocukala, češ, pojdiva že.

V roki je držala kuverto, na kateri je  razločno prepoznal svoj rokopis. Naslovnik je bila Jasna Kanoni, Studenec 8, pošta Device Marije v Polju pri Ljubljani. Torej je pismo le prišlo.  Paruta je držal besedo! Ko so se mu misli vračale nazaj, v čas koprske ječe, je njegova Jasnica z glasom polnim ponosa, dejala.

»Skoraj vsak dan sem  brala tvoje pismo očka. Zdaj mi ga pa še ti preberi!«

Pri vratarnici sta zavila desno, skozi grmičevje po poti, ki je vodila okoli ribnika. Dolge veje vrb žalujk so se sklanjale nad vodno gladino in božale ribnik s svojimi, kot drobne sulice ošiljenimi listi. Med trsjem je  uzrl dve mali mlakarici, ki sta  se najbrž komaj izvalili in se s kljunčki drgnili ob svojo račjo mater. Malo naprej je gnezdil vodomec, ki je s krili v zraku nervozno prhutal, se dvigal in spuščal, kot da ga moti račja kolonija in jo želi imeti ves čas pod nadzorom. Ko je odprl  ovojnico in iz nje izvlekel pismo je šele spoznal sledi preteklih mesecev in let. Pismo je  dajalo videz stare listine, starega dokumenta, ki ga je prebralo že nič koliko ljudi. Vendar, to pismo je bilo samo njeno. Namenjeno njej. Najbrž ga je res, ko ga je najbolj pogrešala, potegnila iz ovojnice in ga brala.

Zlata moja  Jasna!

Hudi časi so pred nami! Pred mamico, teboj in menoj. Zdaj sem v koprskem zaporu. Tu vlada  zelo strog režim. Sam sem v zaporniški sobi in z nikomer se ne morem pogovarjati. Soba pravzaprav ni soba, kot jo poznaš ti. To je majhen prostor s trdo posteljo in komaj kaj svetlobe. K sreči lahko včasih vršim svojo zdravniško službo, kadar se po njej pokaže potreba in me za pomoč pokliče tukajšnji zdravnik, ki je tudi poskrbel, da si dobila tole pisemce. Kadar mi je pri srcu najbolj hudo, pomislim nate in mračne misli se za trenutek ali dva izgubijo in izginejo. Morda vse to kmalu mine  in takrat se nam bo zdelo, kot da smo sanjali  moreče in grde sanje.

Prejmi topel objem in veliko poljubčkov od tvojega očka.

Pismo je prepognil in ga vstavil nazaj v kuverto. 

»Očka, zdaj ko si tu, ga ne potrebujem več. Kar spravi ga. Ko boš pa spet kam šel, mi ga boš pa vrnil, ali pa poslal drugega, kajne,« je dejala Jasna.

»Naučila sem se nekaj novih pesmic in tudi klavir igram že dvoročno,« mu je dejala in zmotila njegovo razmišljanje o tem, kako se ljudje pravzaprav  ne razlikujemo dosti od živali. Tudi mi želimo imeti ves čas pod nadzorom tisto, kar se dogaja okrog nas. V naši bližini, z vsemi našimi bližnjimi, nam dragimi.

»Res, mi boš eno tako zapela, ki jo znaš?« jo je vprašal.

Z lepim, čistim otroškim sopranom, s pravilnimi glasovnimi nastavki je začela peti pesmico.  Obstal je in  ji prisluhnil. Njen glas je zvenel tako lepo in tako čisto, kot da bi poslušal angelsko petje in  bil je prijetno vznemirjen ob dejstvu, ko je uvidel, kakšen glasbeni talent je skrit v tem drobnem bitjecu in koliko harmonij so ji vsule v zibelko rojenice.  Tudi sam je želel zapeti  z njo, pa ni šlo. Pesmi ni poznal, zato je bolj kot ne z njo brundal in pazil, da je bila taka  spremljava ves čas v približno enaki tonaliteti. Z roko v roki sta  nadaljevala pot mimo najsevernejšega dela bolnišnice, tistega predela, kjer se je v ribnik stekal potok in mu dajal življenje. Tu sta sedla na klop in  povedal ji je, da bo kmalu dobila bratca ali sestrico, vendar, da bo ona še vedno njegova Jasnica. Imela je že skoraj osem let in bila je bistra deklica.

»Se bom lahko igrala z dojenčkom, ga bom lahko vodila na sprehode?« je bila zvedava in terjala odgovore na zastavljena vprašanja.

»Seveda se boš lahko igrala z njim,« ji je odgovoril. »Kadarkoli boš želela in hotela.«

Pogledal je na uro, ki mu jo je v Črnomlju v znak prijateljstva podaril  major dr. Lindsey Rogers. Bila je nekaj minut čez pol sedem, pa vendar je bilo še tako svetlo, kot bi še ne odbila peta. Vrniti se bo treba, je pomislil. Časa je ravno še dovolj, da Dušani razložim vse, kar se  je zgodilo z njim, z njo, z njima, z Jasno, z vsemi!

      Dušanin pogled je bil brezizrazen in odsoten. To je bil pogled, kakršne  je dobro poznal. Srečeval je take poglede v  Novem Celju in v zavodu na Studencu, srečaval jih je v Parizu, v Münchnu, v Burghölzliju, v La Sapienzi in zdaj ga ta pogled spremlja tudi doma.

»Dušana, potem ko sem odšel  v partizane, sem v Beli krajini spoznal dekle, ki nosi mojega otroka. Sama veš, da najin zakon ni bil tak, kot bi moral biti. Že od samega začetka ne. Poskrbel bom za čimprejšnjo razvezo, glede Jasne pa sama veš. Moj otrok je, rad jo imam in poskrbel bom, da bo ostala del družine in bila toplo sprejeta in dobrodošla, kjerkoli že bo, moj novi dom.«

V njen, ves čas prazen pogled, se je za trenutek prikradla bistrina duha. Takrat je v tem pogledu za trenutek uzrl njegovo staro prijateljico, ki je dojela vse gorje, ki se je v  preteklih letih zgrnilo nad njiju, a že naslednji trenutek tega pogleda, te iskre v njenih očeh ni bilo več. Izginil je. Lahko bi seveda poskusil tisto, kar je poskušal  že ničkolikokrat poprej, pa vedno zaman. Lahko bi začel čistiti duševno nesnago, vendar, kaj ni poskušal reševati razmerja že takrat, ko je bil za take reči primernejši čas, boljši čas, pa ni šlo? Z mirno vestjo se je poslovil, poljubil  Jasno in ko  je za seboj še zadnjič zaprl vrata nekdanjega skupnega doma, je od daleč zaslišal tisti značilni  zvok motorja, ki je postajal vse bolj glasen in prepoznaven. Partizan na nemškem motorju se je zdel kot znanilec novih razmer v Fellinijevem Amarcordu. Sedel je v prikolico, si znova nadel očala in poprijel za nabito aktovko  polno dokumentov, ki so bili nemarno vrženi vanjo. Nemarno, ali v naglici? Gotovo je šlo za pomembne listine in pričevanja zadnjih štirih let, ki jih je  prevzel po bližnjih kurirskih postojankah, zlasti TV - 2 in TV - 3. Ko se je zazrl proti Fužinam, je premišljeval o nadaljnji usodi svojega življenja, ki ga je čakala v novih, prijaznejših časih. Predenje motorja, ki je spominjalo bolj na metronom, kot pa na kaj drugega, ga je zazibalo v rahel dremež. Ko je vijugal po peščeni cesti proti Fužinam, se je še enkrat ozrl proti Studencu in zrl v visok oblak prahu, ki je  v brezvetrju  spokojnega majskega večera kipel proti nebu, kot pravkar stepena smetana.

     V Slaviji  prešerno razpoloženje ni pojenjalo. Kar trajalo je in nič ni kazalo, da bo kmalu konec takemu razpoloženju. Vnovič je krenil do prostorov, ki jih je za svoj urad zasedel  Matija in dogovorila sta se, da bosta naslednji dan začrtala delovne usmeritve, ki se jih bo moral nemudoma lotiti. Čeprav je mislil, da bo hitro demobiliziran, se je zelo motil. Bil je vendar sanitetni referent OZNE. Naslednji dan je bil imenovan za vodjo zgodovinskega odseka sanitetnega oddelka vojne oblasti IV. armade. Zbrati in popisati bo moral vse, kar se je dogajalo na področju partizanske sanitete, ki je bila edinstvena in herojska in je pomenila epopejo v zgodovini slovenske medicine nasploh. Bolnica Franja, Pavla, Ogenca, Pavčkove bolnice, Zalesje,  Snežniške bolnice, Rog…  

     Zbiral  in urejal je zapiske, ki so jih v mrzlih zimskih nočeh ali toplih in jasnih poletnih večerih beležili partizanski zdravniki in študenti medicine, ki so se pridružili odporu. Mnogi so zapisovali posvetne reči in se nagibali k realistični prozi, drugi pa so opisovali  krutost življenja in nenehnega boja za preživetje. Tisti, ki se mu je zdel še posebno doživet, je bil zapis njegovega prijatelja Sava Vrtačnika, o pohodu XIV. divizije.

      » …Zadnje dni februarja štiriinštiridesetega,  XIV. divizija dosegla koroške hribe. Zdelo se je, da ni več sestavljena iz ljudi. Zdelo se je, da  na čelu stopajo okostnjaki, ki jih iz kraja v kraj žene le še volja, jeklena volja. Raje pasti, raje zmrzniti ob prvi smreki, kot pa pokazati švabom, da stoje na robu človeških moči. Naneslo je, da so mule pocrkale, konji  popadali s krvavečimi nozdrvmi, švabska vojska pa je onemogla obtičala nekje v dolinah in se brezmočna valjala po pečeh vaških hiš. XIV. divizija pa, ki je v enaindvajsetih dneh ofenzive štirikrat toplo jedla, ki je enaindvajset dni vzdržala na položajih v snegu brez odmora, divizija, ki v enaindvajsetih dneh ni niti enkrat spala, je še enkrat napela vse svoje moči. Pregazila je  hribe, ki meje na Koroško in Štajersko in si dovolila nad Solčavo svoj prvi počitek. Šele tedaj so borci, ki niso dotlej niti pomislili nase, ogledovali svoja ranjena, omrznjena, shirana telesa. Zbrali so vse te ranjene, onemogle in prezeble tovariše in jih spravili v gozdno kočo v Matkovem kotu. In to je bila prva vojaška partizanska bolnišnica na Koroškem. Ni bilo lahko prvim ranjenim partizanom v tej bolnišnici. Od osemindvajsetih, tudi en samcat ni bil premičen. Razmere pa so bile take, da je  moral vsak zase skrbeti za hrano. Ko sovražnik ni zmogel uničiti XIV. divizije, je kot hijena začel stikati za ranjenimi borci. Domačini, ki so dotlej prinašali hrano kar v bolniško postojanko, tega niso mogli več, ker je sovrag neprestano patruljiral od kmeta do kmeta in jim prepovedal kakršnokoli gibanje. Zato je bilo potrebno  med ranjenci in bolniki formirati patrulje treh mož, ki so se prebijale skozi švabske zasede in skozi tri metre debelo snežno odejo na koroško stran in tam zbirale hrano. Kje dobiti za hojo sposobne ljudi? No, če nismo mogli po dveh, so lezli po  vseh štirih in vlačili skupaj živež. Toda ti pohodi so trajali predolgo! Po tri, do štiri dni in medtem, ko so drugi nesebično stikali za hrano, so oni v kolibi gledali v zrak. Ko pa se je patrulja vrnila s tremi do vrha napolnjenimi nahrbtniki, se je obhajalo pravo godovanje. Potem pa spet. Po vseh štirih po novo zalogo in spet je petindvajset ljudi s praznoto v želodcih ogledovalo dobro znane sajaste, prašne in s pajčevinami prepletene tramove strehe. To je trajalo 14 dni. Na lepem pa so se švabi umaknili in življenje je spet steklo svojo pot. Nič več ni bilo potrebno oprezati za brzostrelkami, puškami in pištolami, če so, za vsak primer v dobrem stanju. Začelo se je pripravljanje drv, kuhanje in razprave o tem, kdo naj kuha, kdaj in kako. Okostnjaki so želeli postati ljudje in pri tem so igrale važno vlogo zaužite kalorije. Nekdo, ki je pozabil še tisto malo, kar je nekoč o medicini vedel, ( S. Vrtačnik, op. J.K.) je coklal od tovariša do tovariša in jim previjal obveze. To so bile prekuhane cunje, razkužilo pa je bilo prekuhana voda. Pa vendar je šlo! Rane, ki so jih zasekali šrapneli, in večina ran je bila te vrste, so se čudežno celile. Borci  XIV. divizije niso hoteli, da bi po vsem trpljenju, ki je bilo za njimi, onemogli v trenutku, ko se je  strašna nevihta tam v koroških hribih že polegla. Zvečer, ko so mrazu, ki je bil preko dneva v koči stalen gost, zaprli vrata pred nosom, zakurili ogenj na odprtem ognjišču, da od dima nisi videl obraz sotovariša, s katerim  si delil ležišče in ko je bila vročina tako žareča, da so se prebudile vse skeleče rane in ozebline, pa so se prikradle v sanje, v zatohlo, sajasto zadimljeno kolibo, sanje o vipavskih češnjah, o goriških dekletih, o Ljubljani zasneženi od cvetja cvetočih češenj. Sanje o koruznem kruhu iz Suhe krajine, o obljubljeni deželi Beli  krajini, o Franciji, ki se jim je zdela bogata kot partizanska gostija, o žareči v sončno luč utopljeni Siciliji, kjer ljudje jedo bel kruh, visok kot Peca in bel kot koroški sneg. In pripovedovali so si pravljice o pomarančah, pastasciutti, filmih v slovenščini in laščini. Od nekod  se je kot grmenje oddaljenega plazu zaslišala  pesem o XIV. diviziji, ki se je končala  s pogovorom o sovjetski revoluciji. Drug drugemu so zastavljali uganke: koliko borcev šteje danes XIV. divizija, kdo je komandant III. bataljona Tomšičeve brigade, ali ima XIV. divizija še kakšno težko bredo. Koliko mitraljezov ima II. bataljon Šercerjeve brigade, kaj je s komandantom Risom in, če se je invazija na zahodu že začela. Ko sta družno zamrla ogenj na ognjišču in besedna razigranost, so drug za drugim po vrsti vstajali, nalagali na ognjišče polena in s srajcami in hlačami otepavali zrak nad ognjiščem, da se je blago smodilo in so srajce gorele.

»Ali slišiš, kako pokajo te preklete uši? Kot  dum-dumke!«

In kolobar nagcev je zijal v ogenj in skušal prešteti, koliko te golazni je nocoj zgorelo na grmadi….

Zadnje dni maja je prejel po pošti odločbo o razvezi zakona. Zakona, ki ga nikoli ni bilo. Vsaj ne tistega žlahtnega, ko se zakonca drug drugemu zaobljubita, da si bosta stala ob strani v dobrem in slabem. Za oba je bilo več slabega kot pa dobrega, je pomislil. Edina dobra reč tega zakona je bila njegova Jasna. Ko se je  nekaj dni kasneje  s starim fiatom odpravil v Brezovico po  Marijo, je s seboj  na pot vzel tudi Jasno. Časa sta imela več kot dovolj, da jo je popeljal tudi tja, kjer je bil še nedolgo nazaj partizanski zdravnik, zato se je s precejšnjo zamudo pripeljal do Brezovice, kjer je po skoraj mesecu dni spet objel in poljubil svojo partizansko ženo, svojo Mimočko.

Kovček je že imela spakiran. V njem ni bilo kdo ve kaj. Vsebina je bila odraz skromnega življenja in razmer, v katerih je družina živela. Nekaj perila, dve bluzi, eno krilo in novi čevlji, ki  jih je naredil Tone. Poleg so bile zložene fotografije staršev, bratov in sestre. To je bilo vse. Vse za začetek novega življenja, daleč proč od tega, kakršnega je poznala.  Prvič je šla od doma. Prvič tako daleč, v Ljubljano. Zanjo je bila že Metlika večje mesto, zdaj pa bo živela v glavnem mestu svobodne Slovenije. Z Jasno sta se v trenutku ujeli in spoprijateljili. Čeprav je bila deklica do nje sprva zadržana, pa jo je prav s svojo preprostostjo na mah osvojila. Pogovarjali sta se  tudi o otročičku.

»Kajne, da ga bom lahko peljala na sprehod,« je terjala obljubo tudi od Marije, kot da očetova beseda  ne bi  bila dovolj obetajoča za njeno otroško željo.

»Seveda ga boš lahko. Saj bo to tvoj bratec ali pa sestrica. In če bo sestrica, ji boš spletala kite in ji  pela pesmice, če pa bo fant, se boš pa že česa domislila.«

»Fantek bo, vem, da bo fantek,« je dejala Jasna in se zazrla skozi okno avtomobila in opazovala izginjajoča drevesa gorjanskega gozda, ko se je avtomobil spuščal proti Starim žagam. Med potjo jima je pripovedoval o treh krajih, o prehojenih kilometrih iz  Roga do Stražnjega vrha, o stikanju za zdravili za ranjene borce, o tem, katere vasi so bile partizanske in katere ne.  Šofer Vili je moral pogosto postati, saj je bilo Mariji večkrat slabo zaradi slabe ceste. Tudi luknje na katere je vozilo pogosto naletelo, so bile vse prej kot pa nedolžne. Na zadnjem sedežu jo je, čeprav je bilo vozilo dokaj prostorno, ves čas premetavalo. Zdaj sem, zdaj tja. Po  skoraj petih urah vožnje, se je vozilo ustavilo  na Poljanskem nasipu, malo naprej od bolnišnice, kjer je Janez dobil začasno stanovanje. Vili je kovček postavil v vežo, Janezu salutiral in ga povprašal po nadaljnjih zadolžitvah. Do naslednjega dne je dobil prosto in tudi Vili, mlad primorski fant, krepke a vitke postave, je zdaj lahko odšel domov, sam pa je vso pozornost namenil svojima izvoljenkama. Jasni je pripravil posteljo v kabinetu, Marija pa je kot vkopana obstala pred prostorno spalnico. Že veža je bila komaj kaj manjša od  domače izbe v Brezovici, kjer je vsa družina spala v enem prostoru. Prvič bo spala sama.  Sama s svojim možem, v svojem domu, v zakonski postelji.  

Tako kot vedno, je že zgodaj krenil od doma na delo. Peš! Ni bilo daleč. Komaj si je pripravil gradivo, da začne urejati popise, že je zazvonil telefon. Klical je prijatelj, dr. Niko Vončina.

»Janez, ugani koga smo zarana sprejeli v bolnico. Sama se je  javila za sprejem.«

Seveda je nekje globoko v sebi vedel koga ima v mislih, vendar tega ni upal izreči  v slušalko. Raje je nekaj trenutkov zrl vanjo. Ko  jo je znova prislonil na uho, je  le vprašal:

»Koga!?«

»Dušano,« je odgovoril Vončina. Toliko da veš! Sicer pa ti bo več povedal Bogo. Magajna je bil  devetega maja petinštiridesetega imenovan za ravnatelja studenške  bolnišnice. Čeprav je nameraval poklicati šoferja Vilija, da odpelje Jasno na Mirje,  je to nalogo v takem trenutku prevzel na svoja ramena. Tisti dan je še zadnjikrat videl profesorja Sašo Šantla. Čez nekaj dni, prvega julija, je umrl. Vsekakor ima Jasna v teh hudih časih  še očeta in vrata njegovega doma so ji odprta kadarkoli,  je ob odhodu dejal mami Ruži. Poslovil se je,  Jasno poljubil na čelo in odhitel na Studenec.

V zadimljenem prostoru ravnateljeve pisarne, čeprav je bilo okno v poletno jutro na stežaj odprto, je Magajna puhal cigaretni dim skozi ozko priprte ustnice  enkrat  levo, drugič desno, in listal po sprejemnem listu  bolnice, arhitektke Dušane Šantel.

»Na, Vanko. Tule je popisni list! Sprejemni zdravnik, dr. Niko Vončina. Poglej in preberi. Natanko to je zapisal, kar  si ugotavljal  sam, le da gre zdaj za akutni primer.«

To kar je  prebral, je v celoti ustrezalo tistemu, kar je že sam ugotavljal pred leti, a tisti čas o tem ni govoril na glas. Plitke čustvene reakcije, ravnodušnost, socialni umik, nekritičnost. Kruce laudon, si je dejal. Jasna  mora občutiti družino in jo imeti ob sebi. Zdaj bom imel, kot kaže, kar dva svoja otroka naenkrat, saj bo Marija  najkasneje čez teden dni rodila.

Popoldan ju je  šofer odpeljal  na dom njegovih staršev, v Šiško. Janezova mati je, tak je bil običaj kadar je prišel domov, pristavila džezvo za kavo, ročno spleteno košarico iz šibja pa je do vrha napolnila z janeževimi upognjenci. Čeprav je imela mati svojega sina neizmerno rada, Marije ni nikoli sprejela za svojo snaho. Bila je pač preprosto kmečko dekle, Dušanka pa je bila vendarle iz ugledne meščanske in priznane umetniške družine. Marija je že takoj spoznala, da  je njena želja, da bi postali  zaveznici in prijateljici, saj si delita tisto, kar imata obe najraje, obsojena na propad. Jožefa jo je sprejela z opaznim prezirom in komaj slišnim pozdravom. Marija se je s takim odnosom sprijaznila. Ni želela ugajati za vsako ceno. Tisti hip se je v njej porodila želja, da bi bilo med njima čim manj konfliktnih razmer, da se Janez ne bi počutil razdvojenega. Prvi obisk, z novo družico pri njegovih starših je bil pravi polom. In lomilo se je še naprej. Tedne in mesece. V  razmerah, ko se mati čuti ogroženo za svojega otroka, ko mu v sebični želji, da si zasluži le najboljše, streže po lastni sreči, ne vedoč, kako med njima postaja vse večji prepad, se tudi najbolj milo bitje lahko sprevrže v najnevarnejšo zver. Na istem odru sta obe interpretirali vodilni vlogi iste predstave. Vlogi diskretne ignorance druga do druge, le da je imela Jožefa za seboj nekoliko več uprizoritev, medtem ko je bila Marija igralka, začetnica. Vsaka od njiju pa je  naravnost blestela v svojih interpretacijah.

Urejanje  arhiva sanitetnega odseka IV. armadne oblasti se je bližalo koncu. Bil je enaindvajseti julij in ob  osmi uri in petinštirideset minut je  tajnica in arhivarka, tovarišica Vera, potrkala na vrata njegove pisarne.

»Tovariš doktor Kanoni,  kliče te doktor Trampuž iz porodnišnice.«

Marija je bila že drugi dan na Šlajmerjevi, v porodnišnici, in  upal je, da mu bo sporočil novico, ki mu bo polepšala to svobodno poletje.

»Janez, fanta imaš. Marija je pred petimi minutami rodila pravega kanona. Štiri kilograme in pol tehta, in štiriinpetdeset centimetrov smo mu namerili. Merski je!«

Slušalke sploh ni odložil, le vrgel jo je poleg telefona, in kot blisk oddirjal skozi vrata.  Čez dobrih deset minut je kot gams preskakoval stopnice in se v trenutku znašel ob Marijini postelji. Poleg nje, je v postelji ležala štručka temnih las in spokojno predla v svojem prvem spancu izven materinega telesa. Le nežno jo je pobožal po glavi in jo poljubil na lice, nato pa nežno položil svojo  dlan na otroško glavico  in gladil temne, vlažne  laske pravkar rojenega otroka. Kaj vse lahko zmore človeška roka. Enkrat je kruta, deli bolečine, drugič pa je nežna, polna topline, ljubezni in naklonjenosti.

»Nič ne joka, otrok mora jokati!« je dejal in vprašujoče pogledal Marijo.

»Nič se ne sekiraj. Joka za tri, le utrudil se je in zaspal,« mu je odgovorila Marija. Malo bitje je nekaj zdramilo iz sna. Stresel se je  in na široko razprl oči,  ter jih v istem trenutku spet priprl. Njegova usteca so se raztegnila za še vsaj eno dolžino in hip zatem se je po sobi razlegel jok, ki je nekaj trenutkov zatem spet zamrl in mali mož je znova utonil v spanec. Otročička, zavitega v belo plenico je znova podržal v naročju in ga zibal zdaj levo, zdaj desno. Stisnil ga je k sebi, da bi v spanju zaznal njegov vonj. Vonj  partizanske uniforme. Bil je partizanček! Spočet v vojni in rojen v svobodi.

»Torej, Mimočka, mu bova dala ime Julij?  O tem sva že govorila in lep julijski dan je danes. Okronal je najino zvezo tako, kot je nekoč Julij Cezar slabotno republiko spremenil v imperij vseh imperijev. In tu je še Julij Zupan?!«

»Julij je lepo ime. Kar Julij naj bo,« je odgovorila Marija, in si ga, ko je znova zajokal, stisnila k prsim  in že je zadovoljno brundal, ko je iz nabreklih materinih prsi  pil mleko, ki ga je sprva umirilo, naslednji trenutek nasitilo, nazadnje pa tako polenilo, da je z odprtimi usti  znova zapadel v globok spanec.

Na ruševinah slovenske psihiatrije

Delo vodje zgodovinskega odseka sanitetnega oddelka vojne oblasti IV. armade je bilo končano. Celoten arhiv je bil strokovno dokumentiran, popisan in smiselno urejen. Administrativno  in arhivsko delo bodo prevzeli drugi. Vse bolj se mu je tožilo po psihiatriji, po strokovnem delu. Vrsto let je študiral, opravil dve specializaciji  in končal tukaj, v pisarni, kot administrativni delavec, pisar! No, nič ni imel proti delu, ki ga je opravljal. Bil mu je kos in pomembno bo to delo za prihodnje rodove. Vendar, to delo je bilo enkratno, projektno, bi rekli danes in vse bolj se je spraševal kaj potem, ko bo enkrat za vselej zaprl zajetne fascikle, na katerih je pisalo:  Jelendol - urejeno v celoti, Franja - urejeno v celoti, Pavla - urejeno v celoti, SHVPB Žumberk - urejeno v celoti…

Petinpetdeset kartonskih map s celotnim popisom zdravstvenega osebja, ranjencev, operacij, ozdravljenih, umrlih. Seveda tisti trenutek še ni vedel, kakšne načrte imajo z njim, »na vrhu«. Na ministrstvu za ljudsko zdravje, z ministrom dr. Marjanom Ahčinom na čelu, in ne, kaj mu bo na pleča naložil  podpredsednik narodne vlade  Slovenije, dr. Marijan Brecelj.  Seveda brž, ko bo Ivan Maček Matija dobil sklep, da je delo vodje zgodovinskega odseka sanitetnega oddelka končano v celoti. Konec septembra je pospravil zadnji zajetni fascikel, poročilo o poslanstvu njegove bolnice, SVPB - Snežnik.

          Ministrstvo za ljudsko zdravje ga je oktobra petinštiridesetega na predlog fakultetnega sveta Ljubljanske medicinske fakultete imenovalo za izrednega profesorja psihiatrije na medicinski fakulteti. Čez mesec dni pa je imel v žepu še drugo imenovanje in sicer imenovanje za honorarnega direktorja bolnišnice za duševne in živčne bolezni v Polju pri Ljubljani. Tretji položaj na katerega je bil imenovan s posebnim odlokom nedolgo zatem, pa je bila funkcija glavnega republiškega inšpektorja  za nevropsihiatrično službo. Ko je prevzel vse te dolžnosti se je znašel na razvalinah predvojne, razmeroma dobro urejene slovenske psihiatrične službe. Vojna vihra ni prizanesla ne bolnikom ne strokovnemu  psihiatričnemu kadru. Od predvojne psihiatrije v nekdanji dravski banovini, je vegetiral le še nekakšen torzo. Za kakšno količkaj urejeno in sodobno bolnišnično dejavnost pa sploh ni bilo ne materialnih, ne strokovnih podlag, kaj šele  pogojev za klinično delo. Zaradi prehudih hib je bila psihiatrična služba takrat daleč na zadnjem mestu. Zaradi narave dela in  njegove želje, da bi bil ves čas prisoten v bolnici in tako imel vse skupaj bolj pod nadzorom, je uredil vse potrebno za selitev svoje družine s Poljanskega nasipa na Studenec. Nobene Ljubljane! Le delo in spet delo, za  čimprejšnji ponovni  vzpon stroke in bolnišnice iz labirinta, v katerem se je znašla.  Že kmalu po imenovanju za ravnatelja bolnišnice, ga je na Studencu obiskal njegov kolega, prijatelj in zdravnik, minister za zdravje, dr. Marijan Ahčin. Sestanek je bil delovne narave, potekal pa je predvsem v smeri, kako lahko bolnišnica zagotovi čim boljše in človeku dostojne pogoje za bivanje v zavodu in kaj lahko k temu prispeva ministrstvo. Na sestanku, na katerem  sta bila navzoča še dr. Stanko Žvokelj in dr. Bogomir Magajna, so se dotaknili zlasti vse bolj pereče problematike prenatrpanosti bolnišnice. Iz  ujetništva in koncentracijskih taborišč so se vračali tudi taki interniranci, ki  so tam doživljali in preživljali najhujše strahote in eksperimentiranja nacističnih zdravnikov. Eden takih bolnikov je bil Likar. Bil je v Auschwitzu in tam so vso zimo na njem eksperimentirali  vzdržljivost človeškega telesa in duha. Golega so ga za nekaj minut potopili v ledeno vodo, in ga potem, ko so ga potegnili iz nje, pustili stati premraženega kakih petnajst minut. Ko je že kazalo, da bo izgubil zavest, pa so iz druge ledenice na njegovo premraženo telo prislonili drugo telo, žensko, prav tako golo!  Ohlajanje in segrevanje. Ogenj in led!  Bil je v posebni skupini taboriščnikov, kar je pomenilo, da  sta bila njegovo telo in njegov um skozi ves dan izpostavljena nečloveškim psihičnim in biološko fiziološkim naporom, dokler se zavest ni začela odzivati povsem spontano. Ko je stal gol in čakal na svoj odmerek toplote, da se je slišalo vsako njegovo kost kako tolče ob drugo in  je vsaka njegova mišica, kolikor jih je še ostalo na izsušenem skeletu drgetala na sklepnih vezeh, se je ob samem pogledu na golo žensko, telo umirilo. Ko je bil  že vajen topline ženske kože, pa so mu začeli odmerjati vse manj in manj telesnega stika, dokler ni zadostoval le pogled na golo žensko, da se zdrami pogojni refleks. Likar je bil senca samega sebe. V najhujši poletni pripeki je drgetal in se tresel, kot da  se nahaja v gulagu sredi Sibirskega mraza, pozimi pa je  gol do pasu hodil naokrog, kot da mu mraz ne more do živega, kot da ga ni, kot da je neobčutljiv za take dražljaje, na kakršne se sicer odziva  vsak drug človeški organizem s toplim oblačilom. Ti poskusi, ki so jih nad interniranci izvajali zdravniki SS, so bili namenjeni zlasti preučevanju  razmer, v kakršnih bi se lahko znašli piloti Luftwaffe, če bi bili sestreljeni nad arktičnim morjem in kako dolgo bi vzdržali v ledenem objemu in kako dolgo bi jih morali ogrevati, da bi znova predramili v življenje hibernirane celice. Ko je bil za take poskuse že preslaboten, pa je pristal v skupini, ki so jo  prav tako skrbno nadzirali. Namreč, kako dolgo bo lahko vzdržala brez hrane, samo ob vodi, da se ohranijo vitalne življenjske funkcije. Biološki minimum! Okužili so ga z grižo, vanj vbrizgavali različne bakterije in preučevali razvojne stadije, vse to pa so potem beležili v raziskave za svoj tisočletni rajh in nemškega Herrenmenscha. Likar pa je vzdržal! Čeprav njegove antropološke meritve  lobanje najbrž ne bi ustrezale arijskim normativom, pa je njegovo kleno telo vzdržalo. Le duha so v njem skorajda umorili. Tako, kot so se njegove podhlajene celice znova in znova, spet in spet počasi prebujale v življenje, se je počasi začenjal zavedati samega sebe tudi on sam. Ni se zgodilo kar čez noč. Dogajalo se je počasi. Nekega pomladnega dne je slekel površnik in svoj obraz nastavil toplim sončnim žarkom. Da se vrača samemu sebi nasproti, pa je dokazal tisti trenutek, ko si je razpel še srajco in pustil toploti, da mu ogreje še dušo in srce. Takih, kakršen je bil Likar, je bilo  takrat v bolnišnici vsaj pet. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo, na pol razklano dušo in vsak s svojim trpljenjem. In tu, znotraj zidov,  kamor pogledi zunanjega sveta niso segli, so ob skrbni negi dobivali obliže razumevanja in povoje človeške topline, strpnosti in  izgubljene človečnosti.  Očlovečili so jih!

Vsaka beseda ki jo je spregovoril je bila preudarna, s pravilno nakazano dikcijo. Njegove vejice v povedi so stale. Pike, klicaji, vprašaji z dvopičjem, pa so njegovi retoriki dodajali svojstven pomen. Ta dar so mu v zibel položile rojenice. Sam ga je izpilil do prefinjenih stavčno izoblikovanih zvez in temperamentno govorico telesa, ki je spremljala vsako povedano besedo, vsak njegov stavek. Predavanja iz psihiatrije so bila doživetje za slehernega študenta.  Bila so prepletena z mitologijo antičnega sveta, misticizmom, zlasti gnostiko, filozofijo, sociologijo, antropologijo in šele na koncu je prišla psihiatrija z vsemi svojimi skrivnostmi, ki jih bo moral poznati vsak zdravnik, ki se bo odločil za specializacijo iz te medicinske stroke. S tako kompleksnimi  predavanji je med slušatelji želel doseči le eno. Namreč, da gre pri psihiatriji za vrsto dejavnikov pri obravnavi  duševnih bolezni, ki imajo lahko svoj izvor v socialnem okolju in dojemanju osebnega, kot tudi širšega čustvenega sveta. Sam je poslušal predavanja najboljših takratnih nevropsihiatrov in psihoanalitikov in se na teh predavanjih učil. Nikdar ni pozabil na prvo mesto postaviti svojega vzornika, prvega mentorja in profesorja, Alfreda Šerka in njegove šegavosti, s  katero je razvnemal akademski svet v Penatih ali pri Štrajzlu. Vse, o čemer so predavali velikani psihiatrije si je beležil, zavedajoč se, da je veliko vprašanje, če bo lahko še kdaj poslušal predavanja Pierra Janeta, Carla Gustava Junga, Eugena Belulerja, Oswalda Bumkeja, Ernsta Rüdina, ali pa Kurta Schneiderja. Vse njihovo znanje, s katerim so bogatili mladi rod z učenostjo in skrivnimi tuneli, ki  prepredajo človeško dušo, je prebiral in zbiral za trenutek, ko je bil sam imenovan za profesorja psihiatrije. Nič nenavadnega ni, da je zaradi svoje impulzivne osebnosti in pogosto nekajletnega prehitevanja poti, po kateri je takrat bolj stopicala, kot pa stopala slovenska, kot tudi jugoslovanska psihiatrija, prihajal v navzkrižja s svojimi kolegi psihiatri iz drugih republik.  Čeprav je v začetku petdesetih let profesor Vladimir Vujić veljal za enega vodilnih jugoslovanskih psihiatrov in nesporno strokovno avtoriteto, ga je ob njegovem predavanju v Ljubljani  z argumentiranimi medklici izpodbijal pri vsakem njegovem  sklepu. Gost je  predaval o psihonervozah pri larviranem encefalitisu. Vse o čemer je govoril profesor Vujić, je sam že slišal na predavanjih prof. Bumkeja in prof. Schneiderja, zato se ni mogel strinjati, da ima abeceda le triindvajset črk. Nekaj  bistvenega je vmes manjkalo. Čeprav je gostujoči profesor mojstrsko izvajal Schubertovo simfonijo, je ta na koncu vendarle ostala - nedokončana. Podobno kot pri slikarju, ko ljudje občudujejo njegovo mojstrovino nevede, da nekaj bistvenega na njej manjka. Da mojster vendarle še ni s čopičem povlekel zadnje poteze. Z ugotovitvijo gostujočega profesorja, da je splošna psihopatologija povedala že  vse, kar je vedela in znala, se seveda ni mogel sprijazniti. Predavanje, ki je bilo docela na ravni mehanističnega materializma ga je razkačilo in razočaralo. Profesor se je v  predavanju dotikal le tistih  oblik psihonervoz, ki vladajo na vzhodu. Če hodiš venomer v eno smer, boš tako sledil le eni strani neba. Če pa se boš uzrl navzgor in navzdol, boš videl tudi druge perspektive. Svet je le okrogel!

Njegova predavanja so kmalu postala ena od najbolj atraktivnih in obiskovali so jih  tudi slušatelji drugih fakultet. V predavalnici se je  znal tako vživeti v svojo vlogo, da mu je čelna žila izstopila  in mu na obrazu zarisala še bolj verodostojen izraz profesorja, ki bodočim zdravnikom razkriva vse lepote in strahote tako plemenitega poslanstva, kakršno je poslanstvo zdravnika, psihiatra. Če  naj bi cerkev čistila  človeško dušo, potem jo psihiatrija in medicina zdravita, je rad dejal. Cerkev lahko vliva vero, psihiatrija pa vliva upanje in zaupanje  v ozdravitev in to  v taki meri, da se  nobena duševna navlaka ne bi mogla več zažreti v psiho. Bil je prvi, ki se  je že takoj po koncu vojne zavedal vloge psihiatrije in njenega poslanstva pri zdravljenju posttravmatskega stresnega sindroma. Mnoge travme, kako pravi izraz je pravzaprav travma za ranjeno duševno  ravnovesje, so se začenjale  razraščati v mladeničih, pa tudi dekletih, ki jih je vojni čas, čas partizanstva, zaznamoval za vse življenje.  Večkrat je dejal, da se je zelo težko navaditi na vojno in živeti z njo, še težje pa je živeti  potem v miru, ko se vojna vihra odvija  v psihi, ko noben mirovni sporazum na deklarativni ravni ne more sam po sebi vzpostaviti  pravega ravnotežja med strahom in pogumom, med bolečino in veseljem, med pričakovanji in razočaranji. Za tako ranjene duše so kmalu odprli poseben  blok na prvem moškem oddelku, ki ga je vodil dr. Niko Vončina. Mnogi so poiskali pomoč. Mnogim je stroka lahko pomagala; žal, ne vsem. Koliko primerov je bilo, ko so junaki slovenskih gozdov, borci, komandanti, politkomisarji, z orožjem, s katerim so desetkali sovraga, tega naperili vase.  Tudi Janez je bil samo človek. Iz krvi in mesa. Bodril jih je, jim vlival voljo do življenja, odganjal njihove demone in  bil njihov eksorcist. Prepričeval jih je, da so to borbe vsakega od njih, posamične bitke, ki jih morajo izbojevati v skupno zmago. Svet se lahko prekopicne in te z vso svojo težo dotolče. Udari po lobanji! Človek je v obupu sposoben uničiti vse, kar ga obdaja. Vse, kar mu je sveto in drago. Tragedije posameznikov so mu razodevale obupen klic ujetnikov lastnih predstav in zaznav, bitk človeka s strahovi, kakršni so se naselili v njihovem čustvenem svetu v najbolj grotesknih podobah. Vse kar je vedel, vse čemur je bil priča, vse kar je počel, je nosil v sebi in to breme je bilo strahotno. Komu naj se izpove  človek, ki se mu drugi izpovedujejo? Komu naj se zjoka človek, po čigar ramenih tečejo solze desetin prijateljev, tovarišev, soborcev. Nihče ni nikoli pristopil  k njemu in mu prijateljsko dejal:

»Hej, Janez, tukaj sem. Moje rame naj bo zid tvojih solza in tu sem zato, da mi poveš vse kar te teži. Na moj hrbet odvrzi demone peklenske, ki te preganjajo in kalijo tvoj spokoj.«

To borbo je moral biti sam. Skupaj z onimi, ki so prišli prosit pomoči. Tudi tisti, ki so se v revoluciji najbolj popacali s krvjo. Tudi njim je pomagal. Seveda to, kar so počeli, ni  ne humano ne etično. Toda, vzpostavljanje nove oblasti je terjalo tudi očiščevanje družbe. Je bil zato, ker jim je kot zdravnik nudil pomoč, tudi sam kriv za grehe, ki so jih nosili v njegovo ordinacijo in jih  zlagali na oltar njegove presoje in v moralnem pogledu packali njegovo duševnost, da so se njihovi demoni onegavili z njegovimi? Svet pozablja na večni

boj med dobrim in zlim. Bili s(m)o zmagovalci in imeli s(m)o božansko moč! Ta moč pa se je  odražala tako, da si smel, mogel in bil sposoben ubijati. Kogarkoli! Soseda, ker ti pred vojno ni daroval glave zelja ali pa nekaj krompirjev, čeprav bi  lahko, banskega uradnika, ker ti ni hotel izdati potrdila o socialni pomoči, ali pa župana, samo zato, ker je bil župan klerikalnega prepričanja? Vračal jim je voljo do življenja in ne volje do ubijanja. Vračal jim je voljo do iskanja poti, ki pelje do sočloveka. Nikoli ga nisem vprašal, če je rešil in »očistil« veliko takih ljudi. Najbrž jih je, saj to ni trajalo prav dolgo, čeprav je trajalo. Bili pa so tudi taki, ki nikakor niso hoteli, ne želeli, da bi jim pogledal v njihovo notranjost. Preko dneva so se  pred svojimi mrliči skrivali v svojih stanovanjih, v mraku pa so le prilezli iz svojih jazbin in  po  najkrajši poti ubirali pota do prvega bifeja. Po treh ali štirih kozarčkih, ko so v alkohol utopili že vse svoje strahove, so se njihove prikazni razblinile v nič. V ekstazi pijanosti so podoživljali rešitev svojih peklenskih muk, doživljali so svojo zlagano katarzo. Takrat,  opiti s pogumom, so zvonili na vrata svojih nekdanjih soborcev in motili njihovo družinsko idilo. Ta večer so bili rešeni in svojo rešitev so razkazovali naokoli tako, kot v cirkusih razkazujejo  male šimpanze, oblečene v človeška oblačila. Naslednji dan si niso upali dvigniti  rulet. Vsaj do mraka ne. Ko so jih, so padli za krog nižje v Dantejevem peklu.  Tega, da je potrebno usodo zagrabiti za jajca in stiskati tako dolgo, dokler ne začne tenko piskati, niso  bili zmožni dojeti, saj njihov prijem ni bil več čvrst, kot  je bil nekoč. Vzdržal je le prijem malega fraklja, pa še tega s tresočo roko.

Nekdanja dravska banovina je imela tri večje zavode za duševno bolne. V Petrovčah, bolnišnico na­ Studencu in zavod na Poljanskem nasipu v Ljubljani. V mestu pa je bil  še poseben oddelek v zavodu sv. Jožefa. V teh psihiatričnih zavodih je bilo tisoč tristo postelj, v njih pa več kot toliko oskrbovancev. Računajoč  le na dve psihiatrični postelji na tisoč prebivalcev, praviloma pa na štiri,  je zlahka ugotovil, da bi morala imeti  dravska banovina z milijon sto petdeset tisoč prebivalci vsaj dva tisoč tristo rednih psihiatričnih postelj. Zdaj, v novih razmerah, pa je bil položaj še bolj  brezupen. Od vseh treh zavodov je nemški okupator likvidiral Poljanski nasip in Petrovče, tamkajšnje bolnike pa odpeljal v Avstrijo, v Hartheim pri Linzu, in jih z redkimi izjemami zaplinil. Zavod na Poljanskem nasipu pa je spremenil v policijske zapore. Na Studencu je  za silo pustil dihati le enemu oddelku od  šestih. Takoj po vojni so zavod v Petrovčah preuredili v bolnišnico za pljučno tuberkulozo, zavod na Poljanskem nasipu pa v centralne zapore za Slovenijo. Tako je za psihiatrično službo v Sloveniji ostal le Studenec, pa še ta ne popoln, saj je bila v nekaterih oddelkih nastanjena vojska. Vojaški in bolniški del sta živela svoji ločeni življenji pod eno  streho. V tem brezupnem položaju, z likvidiranimi zavodi, z zredčenimi kadri zdravnikov psihiatrov in bolničarjev, brez srednjega medicinskega osebja, pa je psihiatrično službo dušilo še vprašanje nujne hospitalizacije na stotine duševno in živčno bolnih oseb. Nove razmere niso generirale le zdravstvenih težav, ampak je ta stiska postajala družbeno zlo, problem, ki ni kazal jasne rešitve.

Težav se je loteval sistematično. Eden od njegovih ciljev je bil, da je potrebno prvenstveno pozornost posvetiti prenovi in posodobitvi matične ustanove, nato pa širiti mrežo psihiatričnih ustanov navzven. Zavod na Studencu, z nominalnim bolnišničnim in kliničnim režimom, ne bi smel sprejeti več kot štiristo oskrbovancev. Naval duševno bolnih pa je bil tak, da je prihajalo že do krčenja osnovnih človeških in bolnišničnih načel, saj so morali v  dnevne sobe in na hodnike namestiti nekaj sto zasilnih postelj.  Premajhno število zdravnikov in previsok delež bolnikov, sta začela grozeče spodjedati kvaliteto  strokovnega dela. Svoboda, ta imperativ sleherne človeške družbe, je začenjal zaradi sistemske neurejenosti kazati drugačen in bolj neprijazen obraz. V svobodi imajo pravice visoko postavljeno ceno. Dolžnosti še višjo. Kako torej najti pravo razmerje, da bo psihosocialna slika slovenske družbe kar najbolj verodostojen odraz njene mentalne projekcije. Da ne bo preveč ne enega, ne drugega. Kot inšpektor nevropsihiatrične službe LRS in izredni profesor psihiatrije, je tedensko seznanjal ministrstva in vlado z dopisi in referati o nujnosti reorganizacije slovenske psihiatrije. Razmere so pripeljale celo tako daleč, da je vodstvo bolnišnice v  časopisu Ljudska pravica objavilo takle oglas:

»Opozorilo: Bolnišnica za duševne in živčne bolezni Ljubljana Polje bo odslej spričo nagnetenosti svojih ubikacij, sprejemala zgolj še paciente, ki so asocialni, (nevarni svoji okolici), a tudi te samo na osnovi izčrpnega zdravniškega spričevala. Vse druge primere bo zavrnila.«

Oglasa, kot da ga ni bilo. Zapahnjena vrata klinike in bolnišnice so pomoči potrebne negostoljubno odbijala in jih vračala v svoje okolje. Zdravnikov se je lotevalo malodušje in nervoza, telefoni pa so se  grozeče oglašali podnevi in ponoči. Ni manjkalo protestnih dopisov in zgražanj, tu in tam tudi odkritih groženj s kazenskim postopkom. Brez nagle in zajetne pomoči bi morala psihiatrično službo doleteti neizbežna katastrofa. Vzdušje je bilo zadušljivo in ubijajoče. Slovenska psihiatrija je že prvo leto po osvoboditvi doživljala svoj, vnaprej napovedani, strokovni brodolom. Reševal je tisto, kar se je še rešiti dalo. Moralni ugled!  Pri tem pa je ubiral taka pota, ki so bila prihranjena vodilnim zdravstvenim delavcem drugih medicinskih strok. 

V  najhujših časih za priznanje slovenske psihiatrije in njeno umeščenost v nov čas, je Marija rodila deklico, Dunjo. Ena sama soba z  majhno kuhinjo in kopalnico v nekdanjem sestrskem domu je postala za normalno družinsko življenje nezadostna. Za stanovanjsko uporabo je dobil še eno sobo, v kateri je bil do nedavnega arhiv, tega pa so preselili v pritlične prostore upravne stavbe. Zdravniki, psihiatri, ki so delali v nemogočih razmerah in mu ves čas stali ob strani, so ga hrabrili, delali tudi  po štirinajst, petnajst ur dnevno, in nihče od njih ni nikoli terjal dodatnega plačila za opravljeno  nadurno delo. Orali so ledino, in vodil jih je mušketirski zgled. Vsi za enega, eden za vse! Madež, kakršnega si je tedaj privoščila nova ljudska oblast je bil največji  in najbolj trdovraten v vsej svoji, skoraj sedemdesetletni zgodovini slovenske psihiatrije. Počutil se je kot kapitan, ki je prevzel krmilo potapljajoče se ladje. Da je sprejel ta položaj ni krivil nikogar, razen sebe. Vendar je v brezizhodnih situacijah vedno ohranjal bistro glavo. Življenje ga je pač tako izklesalo. Alpinizem in z njim povezani drzni podvigi niso nič,  v primerjavi z ovirami, kakršne nam vsak dan na naša ustaljena pota postavlja življenje. Ljudje imamo to sposobnost, da se z izzivi soočamo in jih sprejemamo in premagujemo, vsaka zmaga pa nas  krepi in bogati naše izkušnje. Vsak poraz nas bolj in bolj peha v nemoč, depresijo, v začaran krog, iz katerega kmalu ne najdemo več izhoda.  Da je bila merica pelina zvrhana, pa so se nekako sočasno zgodili še Dachauski procesi in informbiro. Znotraj takih turbulentnih razmer se je znašel tudi sam. Ujetnik stroke in ideologije, komunist, ki se je kalil v intelektualnem krogu Štrajzlovega kluba, in procesov, na katerih bo v duhu novonastalih razmer, moral podajati strokovna izvedeniška mnenja. Naj  sporoči, da kaj tega ne bo storil?  To bi bil samomor. Naj reče, da bo storil tako, kot mu bodo veleli na vrhu? Če bi rekel tako, bi bil to potem njegov osebni poraz. Kot že velikokrat doslej, je v takih kočljivih  trenutkih izbral srednjo pot. Pot, ki mu jo je velevala stroka in trezen premislek. Odločil se je za pragmatično pot zdravnika, psihiatra, zapriseženega sodnega izvedenca za  izvedeniška mnenja. Mnoge je poznal osebno. Številni so bili še včeraj na odgovornih mestih in položajih, danes pa so jim slavospeve nezmotljive partije, kot odpustke z molitvicami, delili  njihovi dovčerajšnji klečeplazci. 

Živel Stalin zvečer, je pomenilo mirno noč in miren spanec. Živel Stalin zjutraj, pa je pomenilo  moro nekaj mesecev ali let, v Kvarnerskem arhipelagu. Odvisno seveda od tega, kdo te je slišal in komu te je ta naznanil. Bolj ko se je nekdo, ki se je z oblastjo po vojni spečal iz sebičnih razlogov vzpenjal na oblastni hierarhični lestvici, raje je obračunaval in ideološko prevzgajal stare, predvojne marksiste in komuniste. Tisti iz predvojnih dni so bili v pretežni meri intelektualci, izobraženci in diplomanti tujih Univerz.  Vzgojitelji pa so bili znanilci proletariata, nove ljudske oblasti.

Na prvem dachauskem procesu so sodili tudi njegovemu mladostnemu prijatelju, Mirku Koširju. Bila sta vrstnika, oba iz železničarske, šišenske družine. Njuna pota so se nič kolikokrat križala. Nazadnje v sodni palači, na procesu, ko so mu odvzeli državljanske pravice, podržavili premoženje in obsodili na dvajset let zapora.

Tega sodišča ni mogel nihče podkupiti. Sodni tribunal je sodil drugače, kot pa tisti, za časa Ljubljanske pokrajine. Tudi Julij Zupan, Koširjev sosed,  mu ni mogel pomagati,  saj so  njemu prav tako pobrali vse, kar je imel. Edino kar mu je ostalo, je bilo ime inovativnega podjetja na Cankarjevi ulici v Ljubljani, gostišča Daj - Dam.

S Sotoškom sta Koširjev proces spremljala bolj zadaj v dvorani. Ko je tožilec prebral obtožnico, jo je bolj sebi in prijatelju, kot pa navzočim,  pospremil z besedami:

»Kruce laudon, saj to je konstrukt!«

Stane ga je s komolcem sunil pod rebra, da ga je močno zabolelo. Vendar je bil komentar izrečen jasno in dovolj glasno, da so se mnogi navzoči v dvorani obrnili proti njima z začudenimi in obtožujočimi pogledi. Pravzaprav sta imela veliko srečo, da ju niso  takoj  vklenili in odpeljali tja, kamor je sicer sam zahajal po službenih dolžnostih, kadar je bilo potrebno spisati izvedensko mnenje za tega ali onega sovražnika režima. Komentar o konstruktu je pognal konspirativno policijsko kolesje v polni tek. 

Naslednji dan je pred upravnim poslopjem na Studencu že stalo parkirano temno vozilo, ki se ni imelo namena premakniti s svojega mesta.  Telefon  v njegovi pisarni je bil nem, prav tako tudi tisti, v stanovanju. Če se je namenil na kakega od oddelkov, sta mu neznanca v dolgih, usnjenih in v pasu zategnjenih plaščih, preprečila izhod. Brez odvečnih besed, le postavila sta se med vrata.  Namen je bil jasen. Izvesti psihološki pritisk, da zagreši še kak podoben izpad in temu bi potem sledila bržkone brezpogojna aretacija.  V razmerah kakršne so nastale tisto dopoldne pa se je  še najbolje znašla njegova Marija. Če ne gre tako, bo šlo pa drugače, si je mislila.

Z Dunjo v naročju je v zgodnjih popoldanskih urah stekla iz stanovanja tako hitro, da se agenta UDB-e od presenečenja sploh nista znašla. Odvihrala je naravnost na 1. ženski oddelek in nekaj trenutkov kasneje z malo Dunjo  že sedela v  avtomobilu, ki je odpeljal izza oddelka proti  Fužinam. V Ljubljano, na ginekološko kliniko. Eden od  skrivnostnih mož je skočil v sijočega starega Mercedesa, pognal vozilo za Olimpijo, in ji  z varne razdalje sledil  brez slehernega namena, da bi jo prehitel ali ji preprečil nadaljnjo  vožnjo, medtem ko je drugi agent obstal kot kip pred vhodnimi vrati studenške uprave. Ko sta se s šoferjem Kastelicem pripeljala na Šlajmerjevo, je z otrokom v naročju  stekla mimo vratarja naravnost v dežurno sobo. Vladimir Trampuž, ki je bil ta dan, čeprav predstojnik klinike dežurni zdravnik, si njenega naglega prihoda ni znal razložiti. Iz njegove pisarne je še vsa zadihana zavrtela domačo številko Ivana Mačka - Matije.

»Zdravo, Matija, Marija pri telefonu. Kaj se dogaja? Zakaj smo brez telefonskih povezav, zakaj hišni pripor in zakaj  dva agenta Udbe nadzirata  Janeza?« je hitela pripovedovati.

»Zberi se punca, ponovi! Kdo koga nadzira, kdo nima telefona?« je bil zmeden Matija.

Ponovila je. Vse mu je ponovila in opisala, kar se je dogajalo skozi nekaj zadnjih ur tega dneva.  Razbrala je, da Matija resnično nima pojma o tem, kaj se dogaja na Studencu.

»Ja, od kod pa zdaj kličeš,« ga je še zanimalo.

»Iz Šlajmerjevega doma, pri Trampužu sem. Šofer me je z Dunjo pripeljal sem, saj nisem vedela kam naj grem, in od kod naj ti telefoniram,« mu je odgovorila.

Naročil ji je, naj se nemudoma vrne na Studenec in naj  se oba vzdržita kakršnih koli provokacij, sam pa bo  takoj uredil vse tisto, kar lahko uredi, da se ta zadeva čim prej reši. Pomirjena z odgovorom se je poslovila od Matije, prav tako pa tudi od prijatelja  doktorja Trampuža, ki še vedno ni docela razumel narave njenega obiska. Nekaj minut kasneje je  spet sedela v avtu, ki je peljal po spolzki, od dežja sprani in vijugasti cesti mimo gostilne Sedmica, v Fužinah zavil desno, in se usmeril  proti Studenški bolnišnici. 

Temno vozilo  je na razdalji kakih petdesetih metrov sledilo Olimpiji kot plenilec, ki se počasi približuje svoji žrtvi in ki jo bo naslednji trenutek napadlo. Ko sta se pripeljala pred upravno stavbo je izstopila in  z ostrim pogledom, brez odvečnih besed premerila gorilo, ki je v zadregi stopila vstran in ji tako dala dovolj prostora, da je vstopila v dom.  Na pragu, ko je njen pogled za hip ošvrknil prostoren prostor proti bolnišnični kuhinji, je za hip opazila, kako se skrivnostno vozilo v počasni vožnji vse bolj približuje upravnemu poslopju. Ko je odložila Dunjo v stajico in se je  njeno vznemirjenje poleglo, pa je skozi stanovanjsko okno s katerega  se je lepo videlo proti prvemu in  drugemu ženskemu oddelku, brivnici in kuhinji, opazovala agenta, ki je še pred nekaj minutami stal na pragu uprave, kako je prisedel v vozilo, ki se je nato v počasni vožnji premaknilo  drugam, na mesto, ki si ga je voznik izbral za najbolj preglednega za nalogo, ki sta jo opravljala.

     Janezu je do zadnje podrobnosti razložila kje je bila in kaj je naredila, predvsem pa koga je poklicala. Njegov obraz je zažarel od navdušenja in iznajdljivostjo svoje drage. Sedla sta za kuhinjsko mizo in si v skodelici natočila čaja, ko se je razlegel strahoten avtomobilski ropot, ki je postajal vse glasnejši. Potem se je zaslišal še cvilež zavor in hrup se je polegel. Skozi okno sta zrla v gost oblak prahu in opazovala, kako iz vozila izstopata še dva agenta in z mahanjem rok odganjata sivi prah, ki jima je silil v usta in nos. Pristopila sta k možema v prvem avtu in se z njima zapletla v nekaj minuten pogovor. Vsak s svoje strani sta se sklanjala v vozilo, ki je s telesoma tako sklanjajočih se mož, spominjalo na ogromnega črnega pajka, ki čaka, kaj se bo ujelo v njegovo mrežo.  Zavodovi delavci, ki so z vozovi prevažali material z enega konca bolnišnice na drugega, so se stežka prebijali mimo nemarno ustavljenih vozil, pa tudi ta četverica mož, ki je s svojo aroganco zelo spominjala na nek drug čas, še nedolgo nazaj, se ni dala motiti. Kot da se jih vse to, kar se dogaja okoli njih ne tiče in če kdo želi po cesti naprej, proti hlevom, lahko izbere tudi kako drugo pot.  Čez nekaj minut, ko sta se obe postavi vzravnali, pa so vsi štirje uprli poglede proti prvemu nadstropju upravne stavbe, proti njunemu stanovanju. V okno, skozi katerega sta jih opazovala. Čeprav njihovih pogledov zaradi oddaljenosti nista videla razločno, oni pa ne njunih, sta lahko razbrala njihov namen, v katerem sta prepoznala grožnjo in pretnjo;  češ, dobro, tokrat si jo speljal. Tokrat ti je uspelo! Ampak mi smo tu! Big  Brother is watching you!

Eno od vozil je s pritiskom pedala za plin preteče, trikrat, štirikrat zarohnelo in zdrvelo proti Ljubljani. Drugo je za nekaj trenutkov s prižganim motorjem še postalo, potem pa počasi okoli upravne stavbe naredilo sprva en krog, nato drugega, potem pa sta tudi ta dva pohodila plin in  zdirjala  proti mestu.  Uro kasneje je zazvonil telefon. Bila je  Jasna, ki se je naslednji dan odpravljala v pionirsko kolonijo in se je želela posloviti od očka, bratca in sestrice. V naslednjih urah je telefon zazvonil še  trikrat. Najprej je klical Ladlc, ki se je z Dano najavil na obisk, okrog pol osme zvečer pa je  klical Karl, da sporoči, kako težko in resno je zdravje Janezove matere. Že precej pozno zvečer pa so klicali še iz kabineta tovariša Matije, da preverijo, če telefonske zveze s Studencem delujejo. Tisto kar je  spoznal takrat, ga je navdalo z grozo. Ves čas je bil prepričan, da milica deluje  tako, kot pač milice ali policije po svetu delujejo. Matija je bil formalno na vrhu. Takrat pa je prišel do spoznanja, da znotraj Udbe, deluje še nek drug organ. Neodvisen od prvega. Morda celo močnejši, bolj zlovešč, bolj skrivnosten. Matija o tem, kar se je dogajalo  v Polju ni imel najmanjšega pojma. To mu je povedal sam, ko sta se po kakem tednu srečala pri Breclju. Bil pa je seznanjen z  Janezovo reakcijo na sodišču, vendar je ni razumel kot napad na sistem, čeprav bi jo bil lahko. Preveč dobro sta se poznala, da bi dvomil vanj in noben  uraden postopek ni stekel proti njemu. Je pa res, da je po tem dogodku prišlo do temeljite reorganizacije  na notranjem ministrstvu in od takrat dalje so bile bolj ali manj vse niti v rokah Ivana Mačka Matije, čeprav je bil prvi mož ministrstva, Boris Kraigher.

Mati, njegov ideal in vzor požrtvovalnosti, zlasti v obdobju, ko ga je bilo potrebno usmerjati na prava življenjska pota, je po hudi in dolgi bolezni umrla. Izguba, kakršne doslej ni poznal, mu je praznila dušo. Počutil se je lažjega, a hkrati - težjega. Breme praznine ga je skelelo. Vsaka smrt pusti praznino, ki jo mora človek zapolniti na njemu lasten način. Ljudje se sčasoma samo navadimo živeti z bolečino. Iz tako odporne snovi smo. Zlahka prenesemo najhujše gorje, če smo nanj pripravljeni in se znamo spopasti z  njim. Ob tej izgubi  pa je imel občutek, da je vso tisto moč, ki jo je potreboval prav zdaj, že davno potrošil. Skoraj polovica Šiške se je prišla posloviti od nje na ljubljanske Žale. Razmišljal je o  povezanosti matere in sina. Kako se je vedno znala odreči tistemu, kar bi sama potrebovala, da so bili manj potrebnih reči deležni otroci. On in njegovi sestri. Prava mati ne sprašuje, če si nečesa želiš ali ne. Prava in skrbna  mati to enostavno začuti, najde, in da.  Skelelo ga je le zaradi Marije, ker jima ni uspelo stkati tistih niti, ki bi ga držale in vzdržale v ravnotežju dveh žena. Matere in žene.

 

Sinteza absurda

Ko je bil še zagrizen, z adrenalinom zasvojen smučarski in  plezalni navdušenec, se je spraševal zakaj psihiatrija ni še nikdar vzela pod drobnogled alpinizma kot  ekstremno zahtevnega športa in ga analizirala kot sredstvo ali dejavnost za sproščanje strahu.  Danes bi se najbrž spraševal kakšen gon je ta, ki žene nekatere ljudi, da želijo  o njih vedeti  več, kot pa vedo o sebi sami. Stokrat izrečena kleveta kmalu postane sveta resnica! Precej sprevrženih misli, skreganih z dejanskimi dejstvi o Janezu in Duši je nekoč, v nek časopis, zapisalo žensko pero. Tudi podpisala se je. Kakšna nesramnost! Trositi in objavljati laži, potem pa pod njih dodati svoj podpis. Ida Tomše, višja kustodinja! Gospe ne poznam, pa tudi sestra Jasna mi ni nikoli o njej nič pripovedovala. Glede očetov in mater, staršev torej, se mi zdi, da je bolj na mestu trditev, da so otroci tisti, ki svoje starše bolj pravilno ocenjujejo in poznajo, kot pa narobe.  

Očeta sem dobro poznal. Bil je najprej prijatelj in zaupnik, oče pa čisto na koncu. V naši družini je bil vedno še en krožnik, še ena postelja in  še eno prosto mesto v avtomobilu. Za Jasno, ki je bila vedno član naše družine. Naša sestra! Nismo ji rekli polsestra ali kakorkoli že danes ljudje imenujemo osebo, ki ni otrok obeh staršev. Bila je naša starejša sestra! Poznal sem tudi gospo Šantlovo. Bila je prijetna in zanimiva gospa. Odlična sogovornica. Seveda potem, ko je ozdravela.  Podpisana pa je spet trdila  tisto, kar  so drugi ljudje že veliko let pred njo govorili po vesoljni Ljubljani. 

Da je dal Janez  Dušanko zapreti na Studenec zato,  ker se je zaljubil v mlajše dekle. Resnica je seveda drugačna. Mnogo bolj zapletena in mnogo bolj tragična, kot pa jo premore plehka in zlobe polna človeška domišljija. Dejstvo je, da je njun zakon začel kazati svoje hibe že takoj  ob sklenitvi.  Dejstvo je, da je Dušana dvakrat pristala na ločitev in se dvakrat tudi premislila. Dejstvo je, da je gospa Šantlova naznanila svojega moža karabinjerjem, ki so ga, na njegovem domu aretirali in odpeljali na zaslišanje. Dejstvo je, da je zaradi svojih nenadzorovanih izpadov ogrožala delo celotnega konspirativnega dela OF za teren Polje in vseh ranjencev, ki so se zdravili na varnem oddelku. Dejstvo je, da je vpričo Kozaka in Zorzuta vpila na  Stermeckega, da ga bo naznanila žandarjem kot komunista, če še enkrat prestopi prag njenega doma. Dejstvo je, da je moževe obiske metala čez prag kot nezaželene, Kermavnerja pa tudi fizično napadla. Zadnje dejstvo pa je, da ji je mama Ruža sama dejala, če se ne gre zdravit, da jo bo osebno pospremila v Polje. Neizpodbitno dejstvo pa je, da se je gospa Šantlova  sama zglasila na Studencu in dežurnemu zdravniku, primariju dr. Niku Vončini dejala, da je prišla po pomoč  in da prosi za hospitalizacijo.

Vanko! 

                                                                                                                                           12. XI. 46

Pozno je že, a prepozno še ne, ko sva si odkrila najini duši. Jaz tebi vse  iz srca odpuščam ti pa boš tudi meni, saj sam najbolje veš kaj se je zgrnilo nad naju. Zato ti tudi pišem  to pismo, da ga boš imel in hranil kot dokaz, da ne bodo krivili tebe, da si mi ti gobe nasadil v trebuh. Vsa moja bolezen je  zahrbtna in nihče ni kriv zanjo.  Z novo  družico ti želim veliko sreče. Več, kot sva je užila midva. Ljubite se tako, da vas bo sreča obsijala in nikoli ne pozabi svoje svetle lučke, lilije, Jasne. Bodite povezan šopek!  Danes ni bilo še nobenega zdravnika k meni. Jutri popoldne pa ti pridi do mene.

Te najlepše pozdravljam in te prosim, da upoštevaš mojo  željo, Dušana

Zagotovo  je bilo za Dušano bivanje znotraj zaprtega oddelka travmatično doživetje. Navkljub bolezni, ki se ji je zavlekla v najgloblje kotičke duše in ji sleherni dan žrla koščke razsodnosti in se hranila z njimi, je te vendarle še ostalo dovolj, da se je v svojih lucidnih trenutkih zavedala kje se nahaja. Tisto, v  kar je nekoč zrla  z zunanje strani, je zdaj spoznavala z notranje.  Njen svet in njena zaznava Studenca sta postali zrcalna slika popačenega realnega sveta. Shizofrenija takega tipa, kakršno je imela njegova nekdanja žena, je terjala posebno terapijo. Z inzulinskimi kurami  so ji povzročali umetne kome. V pol leta so  nanizali triintrideset takih stanj  in  zdelo se je, da so se odločili pravilno.  Sledi akutne bolezni so se zabrisale in pacientka je bila  vsaj do neke mere sposobna samostojnega odločanja. Če je bilo potrebno se je odpravila v mesto po opravkih in se v popoldanskih urah vrnila na Studenec. Tudi obisk zobozdravnika v Ljubljani je njen zdravnik, Stanko Žvokelj smatral za potrebnega. Ne sicer nujnega, vendar… ni se več vrnila! Odpravila se je domov, naslednji dan pa brž obiskala družinskega advokata doktorja Kalana, kateremu se je potožila nad razmerami v bolnišnici  in postopkom  zdravljenja.  Kaj ji je dr. Kalan svetoval, ne vem. Vsekakor se je Dušana po nekaj dneh odsotnosti prostovoljno vrnila na Studenec  in se  odločila za nadaljevanje  zdravljenja.

V poletju leta devetnajsto petdesetega je  postala   povsem naravnega in sproščenega vedenja, z visoko ravnijo zavedanja  svoje patologije. Ampak kaj, ko pa je v tistem času začelo zmanjkovati najosnovnejših zdravil. Tudi inzulina. Na lepem ga ni bilo več mogoče nikjer dobiti.   Oddelčni zdravnik, dr. Stanko Žvokelj je po posvetu z Janezom poklical Šantlove v Ljubljano in sporočil, da Dušane nima smisla zadrževati v zavodu,  dokler ne dobijo svežih zalog inzulina. Naj si v tem času privošči dva ali tri mesece oddiha, po možnosti v planinskem svetu, da si telo odpočije od pravkar prestane težke terapije.  Tretjega julija tisoč devetsto petdesetega je Dušana uradno zapustila studenško bolnišnico.  Z Jasno sta se odpravili v Bohinj, pa na Pokljuko, obiskali sta dolino Tamarja in v mesecu dni se je že zdelo, da je vse najhujše le še neprijeten spomin, ki ga podzavest tlači v zavest, dokler ta kletni prostor človekovega bistva in zavedanja ni bil do vrha natrpan z nesnago s tega ali onega časovnega obdobja. S takimi in drugačnimi prividi, glasovi in demoni. Dušana, namesto da bi se vse bolj odpirala svetu, se je pred njim bolj in bolj zapirala. Seveda takrat, ko bi človek pričakoval prav nasprotno.  Lepe meščanske vile na Teslovi ulici 12 sploh ni več zapustila. Če pa je prestopila vhodna vrata, se je odpravila na prostran, severni del vrta, kjer se je s svojimi navideznimi znanci pogovarjala o nesmislih, ki pa so njej predstavljali bistvo  intelektualnega dela. V rokah je držala svinčnik in skicirko, vanjo risala geometrijske like in prepričevala tako zbrano druščino o teoriji nastanka geometrijskih likov in njihovih  medsebojnih povezavah.  Ruža Šantlova je ob pogledu na  hčerkino zmedeno stanje vse bolj ugotavljala, da je zdravstveno stanje njene hčere resno. Morda celo mnogo bolj resno, kot pa je bilo ob prvem nekontroliranem izpadu, ki je imel za posledico njeno hospitalizacijo na Studencu. Njeni sestrični, Nika Tkačeva in Voja Križajeva sta brez vednosti mame Ruže poklicali Janeza na Studenec in mu pojasnili trenutno stanje njegove nekdanje žene. V zavod nista želeli priti, zato so se dogovorili, da se dobijo pri Niki, na njenem domu, na Poljanski cesti v Ljubljani. V kratkem razgovoru, v katerem se mu je po pripovedi obeh pred očmi razgrinjala shizofrena patologija nekdanje soproge je razmišljal o tistem času, ko so se začeli kazati prvi znaki bolezni. Bolj kot o čem drugem je razmišljal o tem, kakšno zmedo  razsodnosti intelektualnega duha lahko povzroča shizofrenija, katere nastanka takratna psihiatrija še ni znala ali zmogla docela pojasniti, kot pa o tistem, kar sta mu pripovedovali Voja in Nika. Vsekakor je bil sklep en sam. Dušana mora nemudoma nadaljevati z zdravljenjem, da  bolezen ne bo pustila preveč nesnage  in bi škoda lahko postala nepopravljiva.

»Prosim vaju, sporočita gospe Ruži, da se mora Dušana nemudoma zglasiti v bolnišnici. To brez sarkazma predlagam kot psihiater, kot  zdravnik in nikakor ne kot njen nekdanji zakonski mož. Stanje je namreč resno in vsak zamujeni dan je lahko usoden.« Poslovili so se in tistikrat je zadnjič videl obe sestrični svoje nekdanje žene, Dušane Šantel.

Ko je sedel v avtomobil, sam, brez zaupnega prijatelja  kateremu bi se lahko izpovedal, je razmišljal o tistem dnevu pred desetimi leti, ko sta se z  ravnateljem dr. Gerlovičem peljala na bansko upravo in ko mu je zaupno in prijateljsko položil roko na njegovo rame in ga vprašal, kakšno je kaj stanje v njegovem domu. Zdaj je bil drug šofer, le avtomobil je isti. Opel Olympia. In sedel je natanko na istem mestu kot takrat. Spominjal se je predavanj profesorja Bleulerja, ki je večkrat dejal, da shizofrenija terja takojšnje ukrepanje. Kruce laudon!  Pri Dušani česa takega ni bilo. Vsi smo si zatiskali oči in nihče nikomur ni želel nikdar, z besedico ne, omeniti kaj takega. Vse se je manifestiralo tako, kot se je.  Bolezen je prihajala in odhajala v intervalih. Vsak naslednji, pa je puščal večje opustošenje. V njeni psihi je pustošil tsunami. Večina oseb s shizofrenijo ima  neresnična prepričanja, o katerih resničnosti in obstoju je človek neomajno prepričan in ga nihče ne more prepričati o nasprotnem. Takoj, ko se je pripeljal nazaj v bolnišnico je  poklical predstojnika ženskih oddelkov, primarija dr. Bogomirja Magajno in oddelčnega zdravnika, dr. Stanka Žvoklja.

»Pripraviti se moramo na vnovičen sprejem moje nekdanje žene, seveda, če bo njena družina razsodna in ne bo podlegla vplivu  zanikanja že kronične shizofrene patologije Dušane Šantel. Lahko pride že jutri, lahko šele čez mesec dni. Morda pa nikoli! Pripravimo torej vse potrebno, kot da bo prišla že jutri,«  je dejal obema kolegoma.  Stanko Žvokelj se je poslovil, Magajna pa je še kar sedel v udobnem usnjenem fotelju. Iz žepa je potegnil zavojček cigaret, modrih rovinjskih Morava, eno izvlekel in jo oslinil, jo prižgal, priprl oči, globoko potegnil, nato pa skozi priprte oči sledil slehernemu Janezovemu  gibu.

»Ljudje govorijo že vsemogoče, to najbrž veš Vanko,« je dejal Magajna.

»Vem Bogo, dobro vem, kaj se plete po človeških glavah. Še bolj pa me je strah in groza  tistega dne, ko bomo Dušano zares sprejeli. Čas njenega zdravljenja ne bomo šteli v mesecih ampak v letih. In to bodo leta za vzhajanje klevet in najnizkotnejših obrekovanj, kar jih premore človeška zloba.«

Dušana se je februarja enainpetdesetega že drugič znašla v bolnišnici. Prišla je v spremstvu svoje matere. Sprejemna diagnoza je bila enaka prvi. Paranoidna shizofrenija, le pripis je bil poleg - remisija. Namestili so jo na IV. ženski oddelek, ki je bil do neke mere bolj odprt za bolnice, kot prvi trije. Počutila se je domače. Pravzaprav  je kar takoj prevzela pobudo nekakšne oddelčne starešine. Po kakih dveh tednih pa je navkljub terapiji postala nemirna in nevodljiva, zato so jo morali premestiti na drug oddelek, saj je bila večino časa  zaprta v stranišču kjer se je klistirala, druge bolnice pa so zaradi njene samovolje potrebo opravljale kar pred zaprtimi vrati stranišča. Na tem oddelku se je kolikor toliko umirila, zaradi njej nepoznanega okolja in neznanih obrazov. Vsako jutro, še pred vizito, je čepela  na oddelčnem hodniku pokrita le s časopisnim papirjem, čeprav so bila jutra sveža. V eni roki je držala svinčnik, na kolenih pa blok za skiciranje in vanj risala različne geometrijske like. Na zdravnikova vprašanja, kaj dela in v  čem vidi smisel takega risanja, je odgovarjala, da se iz tako narisanih likov lahko razbere marsikaj. To pa zato, ker je mogoče z matematiko in geometrijo svetu vse dokazati. Njene geometrične razlage so imele smisel. Stanko Žvokelj k temu, kar je pripovedovala, ni imel kaj dodati.  Pogovori o njenem študiju, kot je imenovala risanje likov, so »pili vodo,«  bi rekli. Šele na vprašanje, v čem vidi končni smisel  njenega študija, pa je odgovorila, da je to borba za komunizem. V tem svetu formalno logično postavljenih, a zapletenih blodenj, so njene risbe predstavljale arhitekturo v njenem najosnovnejšem pomenu, kajti konec koncev je vse - arhitektura. Prav na podlagi teh risb in razmišljanj je že prišla do nekaterih  pomembnih sklepov, do še pomembnejših pa namerava priti, ko bo našla ključ. Na podlagi tako sestavljene strukture likov je že dognala najrazličnejše  pomembne dogodke iz preteklih let. Prav tako lahko na podlagi likov vsakdo razume loopinge letal v zraku, pa tudi, kako so nastale črke in kako številke. Sama se je v kratkem času ponovne hospitalizacije prepoznala kot člen v vrsti borcev za komunizem. To pa človek lahko dojame le,  če se pri razlagi upoštevajo principi dialektike o vzajemnosti dogodkov. Takemu filozofsko matematičnemu diskurzu Stanko Žvokelj ni zmogel več slediti in bal se je, da bi morebitna naslednja vprašanja naredila več škode kot koristi. Bal se je tudi, da bi se tako postavljena struktura, kakršno si je zgradila sama, podrla. Seveda je svoje teze predstavil Janezu, prav tako pa tudi svoj dvom v nadaljevanje verbalne terapije, ki se je mestoma že dotikala metafizike. Janez se je vsemu povedanemu lahko le nasmehnil.

»Spoštovani kolega, poglejte zdaj, če dobimo  v našo bolnišnico osebo s tako močnim intelektualnim nabojem in shizofreno patologijo. Povsem vas razumem, da  takemu pogovoru, v nam zaznavnem svetu ne morete slediti. Prosil bom Magajno, da skuša prodreti v njen izkrivljeni svet realnosti in nadaljuje tam, kjer ste vi končali. Pravzaprav bi najraje to storil  sam, vendar...«  Magajno je Dušanka seveda poznala in mu zaupala tudi v svojem zrcalno izkrivljenem svetu. Vsak dan si je vzel  kakšno uro časa za klepet o njenih vidnih  in  slušnih halucinacijah.

»Dušana, kako pa boš pripomogla k razvoju komunizma, če svojih izsledkov ne boš objavila v časopisju,« jo je vprašal nekega dne.

»Taki rezultati, Bogomir, se prenašajo telepatsko. Seveda morajo biti natančni. Če niso, jih druga stran ne razume in jih ne sprejme. Generalštab točno ve, o čem razmišljam. Napravljen imajo že zapisnik mojega celotnega življenja in študije. Več ko je nek dogodek pomenil meni osebno, tem večja je njegova intenziteta, prenos misli pa lažji,« mu je suvereno odgovorila na zastavljeno vprašanje.

»Svojemu zdravniku si pripovedovala, da pri takem prenosu igra pomembno vlogo atomska energija?« je bil radoveden Magajna.

»Kaj ti ni jasno, da je to energija prihodnosti  in povod vseh vojn, ki jim bo človeštvo priča? Atomska vojna se je že začela in pomeni  logično nadaljevanje druge svetovne vojne.  Povsod gre za verižno reakcijo. En člen v reakciji ne pomeni  nič.  Šele več njih ima nek pomen. Zdravniki s svojimi aparati predstavljate vrsto členov, zato imate tudi tak vpliv. Imate radio, radar, rentgen… s pomočjo teh aparatov lahko usmerjate beta in gama žarke. Po zakonu o transformaciji energije lahko na tak način sugerirate shizofrenijo komurkoli tudi meni.!?« in mrko ga je pogledala navzgor, izpod čela, s skoraj priprtimi očmi, vendar jo je Magajna že naslednji  hip razorožil njenih  dvomov  z  iskrenim in  dobrodušnim  nasmehom, polnim topline in človeškega razumevanja.

»Tebi, Dušanka moja, nikoli!  Komu drugemu morda, ne bom zanikal, vendar tebi, nikoli. Že zaradi Jasnice ne!«

Janez je prekleto dobro vedel, zakaj je izbral za to nalogo Magajno. Pravzaprav je bil Bogomir edini, ki se je lahko pogovarjal zelo resno o povsem neotipljivih rečeh z nekom, ki ima svoje privide, svoje halucinacije za stvarno podobo sveta v katerem živi. Halucinacije je Magajna poznal najbolje od vseh psihiatrov  in to še od takrat, ko si je injiciral meskalin in hipoma postal antični  velikan, ki je z eno nogo stal v Savi, drugo  je uprl na sam vrh Šmarne gore in uriniral proti gorenjski, da je nastalo  jezero…

     Navkljub  intenzivni terapiji, tudi  z  EKT- elektro konvulzivno metodo ali elektrošoki, ki so se izkazali kot dobri pri zdravljenju shizofrenije, se njeno stanje ni izboljšalo.  Bila je ujetnica svojega zrcalnega sveta, ključa za prehod iz tega v oni svet zavedanja, pa (še) ni našla. Edini človek, kateremu se je docela odprla, je bil Magajna. Ure in ure se je pripravljala na trenutek, ko se bo spet prizibal v svoji značilni hoji skozi mračen hodniški koridor III. ženskega oddelka v njeno sobo. Kadar je vstopil,  je hipoma vstala in pustila vnemar svoje številne knjige, ki jih je ljubosumno čuvala pred  drugimi bolnicami tako, da jih je zložila na kup in večino časa presedela na njih.

»Izvoli Duša. Prinesel sem ti dve skicirki, šilček, radirko in dva svinčnika, da boš lažje dokončala začeto delo  in ne boš risala like ob bok telesom,« je dejal Magajna.

»Poglej Bogomir. Še malo manjka in bom dokončala študijo,« je rekla. Pred oči mu je potisnila risalni blok z nepregledno množico narisanih hiperbol in parabol, postavljenih tako in drugače, na enem samem listu papirja.

»Danes zjutraj sem s pomočjo narisanega dognala, kako je nastal lik kocke. Nič posebnega pravzaprav, le dojeti moraš bistvo geometrije in se vanjo poglobiti in ji prisluhniti kar ti sporoča skozi like. Nota je nota. Spet, nič posebnega. Pravilno zaporedje not, celink, polovink, osmink, višajev in nižajev, pa lahko pričara nebeške harmonije.«

S tem, kar mu je pravkar povedala, se je v celoti strinjal. Ljudje vidimo tisto, kar želimo. Nekateri vidijo le gozd, drugi pa tudi drevesa v njem, grmičevje in celo živali.

»Si  že slišala za Kidriča, ti je kdo povedal, da je včeraj umrl,« je bil kratek  Magajna.

»Kladivo bo postalo macola, srp se bo pa skrhal,« je dejala, kot da je preslišala, kaj jo je pravkar vprašal. Prijela je skicirko in svinčnik, ter v hipu narisala srp in kladivo.

»Konica srpa je zenit in je skupaj s kladivom, ki predstavlja okno, najvažnejši del lika. Na zenitu je točka deset in celotno rezilo je razdeljeno na deset zvezdnih območij, v katera so nanizani planeti. Samo kaj, ko pa me druge bolnice tu motijo. Potrebovala bi drugo okolje, spremembo, kjer bi lahko prišla še do drugih, mnogo bolj pomembnih sklepov…«

        Dolgo v popoldanski čas sta Bogomir in Janez analizirala stanje bolnice Dušane Šantel. V nečem pa sta si bila edina. Shizofrenija, naj bo taka ali drugačna, ima svoje zakonitosti na katere se posameznik odziva na njemu lasten način. Pri Dušani si je shizofrenija nadela svojo intelektualno podobo. Kot  bi v tovarni, polni delavcev v pajacih ob tekočem traku nekdo postopal v fraku, s polcilindrom na glavi in belimi glase rokavicami in si z njimi delil vse tegobe napornega delavskega delovnega dne. 

VII. Gimnazija Ljubljana Vič, 1970

Vetrovni oktobrski dnevi so na  gimnazijsko dvorišče  nasuli vse listje z dreves, kar jih je tam raslo. Zahodnik, ki je bičal mesto  preko Kozarij pa je poskrbel, da  so se ti v svojem značilnem jesenskem plesu  vrtinčili in popadali na to mesto tudi z drugega, bližnjega drevja, še posebej tistih, s sosednjega dvorišča osnovne šole. Dvorišče, na katerem smo z Dušanom DeCosto, ki je bil moj smučarski prijatelj in profesor telesne vzgoje nabijali nogomet ali druge igre z žogo, je v enem samemu dnevu odsevalo podobo neurejenega in zanemarjenega, od ljudi pozabljenega prostora. En sam dan, pa taka sprememba!  Nikomur od dijakov ni bilo vseeno, kakšno podobo kaže naše dvorišče, zato smo profesorju Stanetu Virtiču, ravnatelju gimnazije  predlagali, da ga   pospravimo. Ko se danes spominjam tistih dni, mi v zavest vse bolj prodira misel, da  tudi ljudje premalo pozornosti posvečamo pospravljanju  nesnage, ki se nabira v naših spominskih »rumpelkamrah« iz nekih drugih, časovno precej oddaljenih obdobij. Ko tako plast prekrije druga šara, pa ne vemo več,  ali je bilo vse tisto, česar se spominjamo resnica ali le njena izkrivljena in popačena podoba, za katero smo prepričani, da je resnična.

Tu, na tem dvorišču, so nastali zametki izobraževalne demokratične revolucije. Skrivnega kajenja v toaletnih prostorih na vsem lepem ni bilo več in po mili volji smo lahko, klorofilna bitja, kot nas je imenovala profesorica, Narcisa Deskovič, vlekli tobak, da je prišlo do organske fotosinteze in smo bili še bolj zeleni, kot sicer. Viška gimnazija je bila tedaj ena redkih gimnazij, če ne sploh edina, ki je dopuščala tako razvado svojim dijakom, seveda le na podlagi predhodnega potrdila staršev, da  svojemu bedastemu mulcu ali muli, dovolijo kaditi. Prvič v tem  šolskem letu smo vsi, z nestrpnostjo in precejšnjo mero radovednosti, pričakovali  prvo uro novega predmeta. Opisno geometrijo.  Nekaj osnovnih pojmov o tem predmetu smo seveda osvojili skozi pogovore s četrtošolci. Ko je šolski zvonec naznanil konec odmora, je  profesorica, nosilka predmeta, z dolgimi in odločnimi koraki vstopila v kabinet in krenila proti katedru. Vstali smo in  čakali njenih besed, njenega ukaza.

»Sedite,« je dejala.

Bil sem nenavadno vznemirjen. Srce pod debelo flanelasto srajco in toplim puloverjem mi je tolklo  v neenakomernem  ritmu kot pokvarjen metronom, ki  udarja enkrat v dvočetrtinskem, naslednjič pa v tričetrtinskem taktu. Tum, tumtum, tumtutum. Tum… Izza glave sošolca, ki je sedel pred menoj, sem jo diskretno opazoval. Bila je manjše postave, klenega telesa in krepkih meč, ki so izdajale, da se je nekoč zagotovo zapisala športu. Njena pričeska je bila preprosta a urejena,  lase pa je imela pristrižene  malo pod ušesi. Stara je bila kakih šestdeset let. Morda kako leto več. Kako se nam bo predstavila? To moje razmišljanje je prekinila kar sama, ko je  za katedrom vstala in spregovorila:

»Sem Dušana Šantel, arhitekta, vaša profesorica predmeta opisna geometrija. Ko vas bom poklicala po imenih, vstanite  prosim, da vas vidim in spoznam.«

Njen r je bil simpatično  razglašen. Jezik, ki bi moral  hkrati  tleskniti na trdo nebo in na njem artikulirati črko r,  je  malo zamujal. Njen r ni bil l in ni bil tisti klasični r, ki ga izgovarjajo mnogi, ki pogrkujejo. Bil je poseben r. Vsaj tako poseben, kot je bila posebna ta gospa.

»Gabrijelčič?« tukaj,  tovarišica, je dejal sošolec Marko.

»Jurečič?« tukaj, tovarišica, je rekel sošolec Tone.

Da je pred naslednjim priimkom dijaka, ki ga bo izgovorila in poklicala za trenutek postala, sem zaznal samo jaz. Od sošolk in sošolcev ni tega opazil nihče.

»Kanoni?« tukaj, tovarišica profesorica, sem dejal.

Bil sem edini dijak, v katerega je zares uprla svoj pogled. Kot bi mi želela pogledati v dušo. Mehak pogled je bil to. Prijeten  pogled, ki mi je za vselej ostal  v spominu. Pogled dveh oseb, ki ju veže veliko reči, a žal, še več razdvaja. Ta njen pogled  je bil morda za spoznanje daljši, vendar; je bil to le občutek ali dejstvo? Najbrž prvo, saj, če bi bilo karkoli preveč očitno, bi se zagotovo pogledi sošolcev začeli vprašujoče pogledovati proti nama, tako pa se niso.

»Opisna geometrija, predmet, ki ga boste spoznavali v tem šolskem letu, je eden od temeljnih jezikov sporočanja idej in znanj v razvoju človeške civilizacije, ne glede na kulturno izročilo. Predmet nam skuša  pojasniti in odgovoriti na vprašanja, kako opisati prostor in predmete v njem, njihove medsebojne odnose, razmerja in dimenzije in seveda njihove razsežnosti. Z znanjem in obvladovanjem opisne geometrije, človek pridobiva sposobnost  prostorskih predstav in si izoblikuje abstraktno  mišljenje v razumevanju in pojmovanju prostora,« je sklenila svoj uvod profesorica Šantlova.

Ko je šolski zvonec naznanil  konec šolske ure, so se  sošolke  in sošolci pričeli zbirati v šopke v  prostrani avli. Vsak od njih je pristopil k svoji skupini, v kateri se je znal in zmogel še najbolje prepoznati. Sam takih težav nisem imel. Lahko sem pristopil k tej ali oni  jati  goličev in z vsako sem našel  neko skupno točko, interesno področje. Vendar, tokrat ne. Obsedel sem na svojem stolu in ko sva v razredu ostala sama, sem vstal. Vedel sem, da ne potrebujeva nobenega uvoda v nadaljevanje pogovora, če bo do njega sploh prišlo.  Ko sem se  že nameraval posloviti,  pa je profesorica dejala:

»Vesela sem, da  sem te spoznala. Podoben si očetu. Jasna pravi, da tudi ti rad hodiš v planine, na smučanje?«

Izpostavila je tri dejstva. Nekaj moram odgovoriti, sem si dejal. Smučanje? Oče? Področji, ki ju pretesno povezuje z njim in njunim časom. Raje ne!

»Tudi jaz sem vesel, da sva se srečala in spoznala, čeprav takole.  Tudi meni Jasna veliko pripoveduje  o vas, še posebno po inštrukcijah iz matematike.«

Nasmehnila se je in mi vnovič namenila iskren pogled. Nič vzvišenega ni bilo mogoče razbrati v njenem pogledu. Prej bi dejal, da so njene oči odražale neko hudo, dolgoletno trpljenje. Da so  bile odsev vojakinje, ki je izgubljala bitko za bitko, vendar tudi odsev zmagovalca. Bila je zmagovalka! Premagala je bolezen, hudo bolezen!

»Če imaš rad jabolka ali pa hruške, se pa oglasi  na Teslovi in si naberi kolikor želiš,« je dejala s prijaznim tonom glasu.

Matematika mi pa res ni šla! Torej šla. Seveda je šla, tudi s sestrino pomočjo. Jasna je diplomirala iz fizike in matematike in mi, kadar se je  pokazala potreba po dodatnem znanju nudila inštrukcije, kadar se je oglasila na Igriški, v malem nebotičniku. Vendar  matematika in fizika nista bili  njeni resnični ljubezni.  Kot vsi v naši družini, ki smo bolj kot ne umetniške duše podvržene čustvenim reakcijam in manj razumskim, je tudi  Jasna  vse življenje sanjala umetniške sanje. V barvah. O algoritmih in sinusnih krivuljah je najbrž intenzivneje razmišljala takrat, kadar je želela v lepo  in melodično povezavo harmonij ujeti virtuozno preigravanje po klavirskih tipkah. Jasna je namreč odlična pianistka in po končani šoli solo petja se je raje posvetila glasbi in postala zboristka Opere in baleta SNG, v Ljubljani.

Od tistega jesenskega dne dalje, sem se  vsaj dvakrat mesečno odpravil na Mirje. Bodisi sam, ali pa sem pospremil profesorico do  njenega doma, nato pa po Groharjevi in Snežniški ulici nadaljeval pot  do doma. Zanimivo je, kako spretno sva se v najinem medsebojnem dialogu ogibala omembe očeta. Vanka, po njenem. Če se danes ozrem v tisti čas,  moram priznati, da je bilo tako še najbolje. Sam nisem bil popolnoma nič kriv za njuno trpljenjein njuno nesrečo. Tega sem se zavedal  in to je seveda vedela tudi gospa Šantlova.  Nikdar pa ni pozabila na besede pozdrava mami, sestri in bratoma.  

Leta 1949 je  studenška psihiatrična bolnišnica pokala po šivih. Bolnikov je bilo enostavno, preveč. Preveč, da bi jih bolnišnica normalno oskrbela. Vsak, ki je bil oblasti  sumljiv  na tak ali drugačen način, se je znašel na Studencu.

Policijska birokracija se je zajedala v pore ljudskih odborov, v samo delo milice in še kam. Vsak je želel biti bolj partijski od svojega predpostavljenega. V taki delovni  vnemi  so  oblastni možje v svojem lokalnem okolju postajali strah in trepet prebivalstva. Bog obvaruj, če si v gostilni naročil kozarček belega ali črnega. Že si bil sumljiv.  Reakcionar, nasprotnik sistema.  Takrat  se je pilo rdeče!  Bilo je moderno.  Čeprav  poprej nisi pil, si ga začel. Iz ljubega miru in zato, da dokažeš, da je pitje rdečega zdravo in političnim razmeram primerno.  Takrat torej, v takih razmerah,  je  Marija Janezu povila že tretjega otroka. Janezka, Jajeka.  Jasna se je, kadar ji je čas dopuščal in če ni imela preveč obveznosti v šoli, rada pomudila na Studencu in se igrala z Mišem, Dunjo in malim Jajekom.  Stara je bila trinajst let.  Tista leta torej, ko se v deklicah začne prebujati njihov ženski nagon, nagon materinstva, ko postajajo žene.  S svojima bratoma in sestro se je znala pogovarjati po starševsko in po otroško, torej bratsko.  Znala jih je razvajati in znala jih je pošteno okregati, če se ji je zazdelo, da so s svojimi  vragolijami prestopili mero dopustnega.

S strokovnega vidika so se začela Janezova pota vse bolj prepletati  tudi z inštitutom za kriminologijo, saj je na pravni fakulteti že nekaj časa predaval forenzično psihiatrijo, na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pa klinično psihologijo. Z dr. Bronislavom Skabernetom, ki je bil tedaj višji svetovalec Ministrstva za socialno skrbstvo LRS in eden od pobudnikov pravne ureditve pri skrbi za mladoletne prestopnike, sta pripravila niz analiz in predlogov za izboljšanje stanja problematične mladine.  Domovi za mladoletne prestopnike so se selili ven iz mesta, na podeželje, v kraje, kjer je taka mladinska patologija predstavljala tujek v pretežni meri kmetskega, prislovično delovnega prebivalstva.  Tudi prevzgojni dom v Smledniku je predstavljal problem,  ki ga je oblast vse preveč pometala pod preprogo. Dom je bil zaseden do zadnjega kotička, učiteljice pa so pri svojem vsakdanjem delu izgorevale. Zjutraj so poučevale, po pouku pa opravljale še delo skrbnic, nadzornic, ali kakorkoli bi že imenovali take naloge in zadolžitve.

Preselitev poboljševalnice iz Most v belokranjski Gradac, se je izkazala za hudo zgrešeno dejanje. Taka selitev je iz vzgojno zanemarjenih otrok ustvarila nove probleme in to probleme takih razsežnosti, ki si jih nihče od predlagateljev tega ukrepa ni  niti zavedal. Dva izmed takih prestopnikov, iztrgana iz nekega sorazmerno sprejemljivega socialnega okolja sta v Črnomlju, ob peti obletnici osvoboditve, pripravljala atentat na Edvarda Kardelja. Odkrili so ju v zadnjem hipu! Notranje ministrstvo pod vodstvom Borisa Kraigherja je tudi že ugotavljalo, da najhujši in najdrznejši mladoletni tatovi, vlomilci in hudodelci, prihajajo iz prevzgojnih domov. Kaj je bil vzrok in kaj posledica, je bilo najbrž na dlani. Pogoji za vzpostavitev izobraževanja  profila takih strokovnih delavcev, ki bi  svoje delo opravljali v  prevzgojnih domovih in ki bi ob ustreznem izobraževanju  zadovoljivo poznali duševnost mladoletnih prestopnikov, so dozoreli.  Ko sta  na podlagi  osebnega pogovora z ministrom Kraigherjem želela  pregledati navodila za vodenje evidence vzgojno zanemarjene mladine, pa se je začelo birokratsko zatikati. Češ, kaj bosta s tem, saj to je interni akt, interno navodilo, ki zgolj uokvirja delo miličnikov pri obravnavi problematiziranih prestopnikov in podobno. 

Oblast se je vse bolj zavijala v molk, namesto da bi sistemsko začela reševati nastale razmere.  Drugod po svetu, pa tudi že na Hrvaškem in v Srbiji, so bili postopki za delo s problematičnimi mladostniki objavljeni v znanstvenih razpravah in strokovnih učbenikih, pri nas pa smo se šli igro slepih miši. Vse te skrivalnice so ju pripeljale do sklepa, da mora biti v teh pravilnikih vsaj nekaj, kar ni za vsake oči. Nista drezala dalje. Oba sta bila dovolj strokovno podkovana, da sta se raje lotila nove, sveže študije, pri kateri sta se oprla zgolj na dejstva, ki so bila sicer nekoliko zastarela, vendar pa po drugi strani odlična  osnova za sodobnejši, v prihodnost uprt pogled na delo, kakršno bi moralo potekati v takih domovih. Analizo in smernice za postavitev takega programa sta pripravljala skoraj leto dni. Ko je bilo delo končano, sta ga poslala Mihi Marinku, predsedniku vlade LRS in Borisu Kraigherju, ministru za notranje zadeve LRS. Janez pa, za vsak slučaj, kopijo še Ivanu Mačku Matiji, da se ja ne bi kje kaj izgubilo.

Ena od bistvenih nalog predstavljenih v tej strategiji je predvidela  vzpostavitev delovanja psihiatrične službe, specializirane za delo z mladino. Hrvati in Srbi so že imeli profilirane strokovnjake s tega področja, Slovenci, še ne. Pri izvajanju preventivne dejavnosti zoper mladinsko kriminaliteto bo potrebno razmišljati tudi o dodatnih psihiatričnih posteljah. S Skabernetom sta se oprla na  podatke, ki jih je Janez objavil v Zdravstvenem vestniku XIX - 1950, da je bilo v  letu petinštirideset povprečno dnevno stanje bolnikov petsto petinsedemdeset, leto kasneje petsto sedeminštirideset, leta sedeminštiridesetega že šesto devet, še leto kasneje  šesto devetindevetdeset, leta devetinštiridesetega pa celo sedemsto štirideset. V obravnavanem letu pa se številka giblje okoli osemsto  petdeset. Pred vojno je bilo  za nemoteno delovanje bolnišnice na Studencu ocenjeno, da naj redno število postelj ne bi preseglo tristo devetdeset. Po osvoboditvi pa so brez kakršnihkoli osnov zvišali število rednih postelj, zlasti zaradi ukinitve bolnišnic v Novem Celju in na Poljanskem nasipu na štiristo osemdeset, kar pa seveda spet ni ustrezalo ne prostorskim in ne kadrovskim kapacitetam. Število bolnikov se je v primerjavi s številom postelj skoraj podvojilo. Posebno poglavje te strategije pa se je  nanašalo še na delo in obravnavo duševno bolnih otrok, za katere do takrat pri nas ni bilo posebnega prostora, ne posluha za njihovo obravnavo.

Ljudska skupščina FLRJ je  v tistem času sprejela nov kazenski zakonik, ki je predvideval, da bo  mogoče zoper mladoletnike do šestnajstega leta starosti izrekati le vzgojno poboljševalne ukrepe, če v zakonu zagrožena kazen ni višja od desetih let.  Na podlagi  novega zakona sta pravilno ocenila, da  se bodo v najkrajšem času tudi poboljševalni domovi začeli otepati s prenatrpanostjo in da bodo zaradi prezasedenosti domov  prestopniki ostajali v svojem okolju, ki ne bo zagotavljalo sožitja ne njim, ne novonastalim razmeram. Ministrstvo za zdravje je na predlog vlade, Inštituta za kriminologijo, tožilstva, sodišča  in seveda na podlagi tako pripravljene strategije nemudoma ukrenilo vse potrebne korake za izboljšanje razmer, ki niso bile nikomur v ponos. Že kmalu so se  začeli zrcaliti prvi rezultati storjenih ukrepov v naših izobraževalnih ustanovah, pa tudi  slovenska psihiatrična služba je nemudoma ukrenila vse potrebno, da se je posodobila  in  usmerila tudi v mladostniško vejo psihiatrije - pedopsihiatrijo.  Seveda se je slovenska psihiatrična služba zavedala, da bo potrebno vrata psihiatričnih ustanov slej kot prej odpreti navzven in se lotiti preventivnih ukrepov pri obravnavi duševnih bolezni. Tudi otroških! 

Vse svoje znanje je stavil na  dispanzersko obravnavo in delo, ki ga predstavlja začetna diagnostika in terapija s strokovno povezanostjo z  bolnikovim ožjim in širšim okoljem, a tudi registrska presoja bolezni.  Temelji  za tako obravnavo so bili hitro pripravljeni in nedolgo zatem je že začel delovati Psihiatrični ambulatorij  s psiho higiensko posvetovalnico v parku Fužine, torej zunaj bolnišničnih zidov. Predstojnik ambulatorija je postal dr. Lev Milčinski, ledino na področju mladostniške psihiatrije pa je začela orati dr. Bazilija Pregelj. Ta oddelek, skromen po svojem obsegu, skrit  med drevesa fužinskega parka v senci mogočnih krošenj starih in razvejanih  gabrov, na katerih so se  na vrhu še vedno  poznale sledi letalske nesreče, ko je pred dvajsetimi leti letalo Farman Goliath dobesedno spodrezalo  njihove vrhove in treščilo v zid bolnišnice, je poosebljal diagnostično, posvetovalno in terapevtsko  funkcijo pri obravnavi psihotičnih, nevrotičnih in drugače problematiziranih oseb. Sem so ljudje prihajali spontano. Nihče jih ni silil  k takim obiskom.  Funkcijsko je ta oddelek  predstavljal psihiatrično ordinacijo, seveda pa tudi pedopsihiatrično in psihohigiensko ordinacijo. Strokovno osebje je tu vršilo splošno psihiatrično delo in opravljalo specialne psihoklinične preiskave, mestoma pa tudi zahtevnejše preiskave  v sodelovanju z bližnjo, matično bolnišnico. Za socialno delo je bolnišnica že tedaj občasno angažirala posebnega terapevta, posvetovalni kolegiji ambulatorija pa so zaradi  čimprejšnje pomoči tistim, ki so  iskali pomoč, potekali  dvakrat  tedensko  ob  navzočnosti psihologov in psihiatrov.  Nekega dne je na vrata njegove pisarne potrkal mlad, vitek, od njega skoraj za glavo višji mladenič in dejal:

»Tovariš profesor Kanoni, moje ime je Miloš Kobal. Sem pravnik in poslali so me iz  Sekretariata za notranje zadeve, da  skupaj z vami preverim nekatere bolnike, če njihova diagnoza zares ustreza dejanskemu stanju, zaradi katerega se nahajajo tu.«

         Že pred kakima dvema mesecema je namreč poslal po kurirju zajetno poročilo svojemu prijatelju, zdravstvenemu ministru, Marijanu Ahčinu, da na Studenec pošiljajo, po  prepričanju vseh zdravnikov  povsem zdrave osebe, ki jim tukaj ni mesto. Minister je, tako je vsaj sklepal,  o tem nemudoma obvestil Borisa Kraigherja, ta pa je našel primerno osebo, ki bo zdaj tudi  s pravnega vidika znala, razmeram ustrezno, ukrepati. Miloš Kobal je bil  takrat star kakih petindvajset let. Njegova mimika in njegov nastop sta  izdajala odločnega in zgodaj dozorelega mladeniča. Bredi, svoji  tajnici je  naročil, da  mu vsi oddelčni zdravniki v naslednjih dneh  dostavijo dokumentacije tistih pacientov, ki so bili v bolnišnico sprejeti v zadnjem letu in pol.  Z Milošem nista  postala le dobra sodelavca, pač pa tudi iskrena prijatelja. Zakopala sta se v nepregledne sprejemne liste in  tiste, z ohlapno ali pa sploh neutemeljeno heteroanamnezo odlagala na poseben kup.  Že po dveh tednih so  odpustili trinajst bolnikov. Po mesecu dni petintrideset. Po dveh mesecih že sedemdeset. Ko je bilo po kakih šestih mesecih njuno delo končano in vsi dokumenti skrbno pregledani in revidirani,  je bolnišnica  sprostila skoraj dvesto postelj.

Vse to, kar je Miloš videl in spoznaval v zavodu na Studencu, ga je tako čustveno in strokovno vznemirilo,  da je sklenil, da po diplomi pravne fakultete vpiše še medicinsko in se posveti psihiatriji. Ves čas študija ga je spodbujal in mu nudil popolno podporo pri spoznavanju kliničnega psihiatričnega dela, tako da je bil že zelo zgodaj, morda v tretjem ali četrtem semestru, odlično podkovan v psihiatriji.  S svojim predznanjem, torej pravno podlago, je dr. Kobal postajal čvrst člen v verigi mladih  povojnih zdravnikov, ki so se zapisali temu plemenitemu poslanstvu. Želje so bile seveda eno, realnost pa nekaj povsem diametralno nasprotujočega. Tudi prijatelji se kdaj pa kdaj sprejo in do spora je prišlo tudi med njima. Miloš je zapustil Studenec in odšel na Republiški sekretariat, zdravnikov, ki bi se posvečali psihiatriji ni bilo, primanjkovalo pa je tudi negovalnega osebja. Ko so sestre usmiljenke zaradi nesprejemljivih pogojev leto dni po osvoboditvi zapustile Studenec, se je šele pokazala vrzel pri oskrbi bolnikov. V naslednjih mesecih je naslavljal vloge, pripravljal analize in spisal obširno obrazložitev za vzpostavitev posebne šole, v kateri bi izobraževali bolničarsko osebje za potrebe  slovenske psihiatrije. Tisto, kar je pred skoraj desetimi leti začel v slovensko hrvaški vojni partizanski bolnici v Žumberku, ko je organiziral višje sanitetne tečaje za potrebe brigadnega in civilnega osebja, je tokrat s posebno pozornostjo usmeril v  medicinsko stroko. Psihiatrijo!

Bil je maj in urejene zelenice ob upravnem poslopju so kazale podobo rajskega vrta.  Senčna lopa, v kateri si je lahko vsakdo vsaj za trenutek odpočil in naužil  pomladnih lepot, je bila na sveže opleskana v belo in zeleno barvo. Zdela se je kot velik češnjev brstič, ki bo po pomoti vzcvetel iz trave in ne vejevja češnjevih dreves, ki se je skoraj šibilo pod težo tisočerih cvetov. V taki pomladni idili  ga je, še preden je dobro vstopil v svojo pisarno razveselila vest, da je  Marija rodila  četrtega otroka, Črtomirja.  Nekaj krščanske kulture je njegova družina ohranila tudi v teh časih. Vsak od njegovih otrok je imel svojega botra. Seveda ne takega,  kakršne so imeli drugi otroci, ki so bili zvečine otroci vernih staršev in so hodili k maši in verouku v bližnjo cerkev Device Marije v Polju, pa vendar so imeli  svoje botre. Mišo je imel Julija Zupana, Dunja pravnega svetovalca Janeza Gerčarja, striček BajBaj je bil Janezkov boter, Črtomirjev pa je  postal, dr. Marijan Borštnar. Najmlajši je dobil povrhu še botrico, družinsko prijateljico, Anico Pungerčar, ki je tisti čas vodila vse delovne terapije. Časa za  kako posebno slavje ni imel.  Pred njim so bili naporni dnevi analiziranja razmer, primerjave stanja nekoč in danes, kaj vse bolnišnica še potrebuje in kje v Sloveniji bi bilo najprimerneje postaviti temelje za novo.

    Vsak njegov korak k izboljšanju razmer, vsako poročilo, vsak kamenček, ki ga je premaknil je le še bolj preprečeval rast in vzpon stroke. Kot bi nevidna sila preprečevala razvoj in bi vsak zaplet generiral novega, še težjega, še bolj zapletenega. Preprek je bilo toliko, da se ga je zaradi njih začelo lotevati malodušje. Bil je povsem spravljen in pomirjen z odločitvijo, da  sprejme povabilo prijatelja, profesorja dr. Manfreda Bleulerja, da v Švici prevzame vodenje enega od sanatorijev in da dvigne roke s svojega Don Kihotskega poslanstva, ki  ga je izčrpavalo v dolgem, mukotrpnem in jalovem boju za priznanje slovenske psihiatrije. V Zürichu  bo čez mesec dni potekal mednarodni simpozij nevropsihiatrov, na katerem mu bo sporočil, da sprejema njegovo vabilo. Nemški jezik obvlada. Vsaj tako dobro kot materinega. Italijanski in francoski pa mu tudi nista nikdar povzročala preglavic. Pravzaprav se bo lahko hitro vživel v novo okolje. Stroka  je pač stroka, je modroval. Sedel je za pisalno mizo, prijel v roke  nalivno pero  in se za nekaj trenutkov zazrl v prazen list pred seboj. Bržčas je razmišljal o vsem odrekanju, ki ga bo tokrat pustil za seboj. List je zdaj še prazen in nobene obljube ni zapisane na njem.  Vendar, tisti trenutek, ko ga bo popisal s stavki, na koncu pa  dodal še svoj podpis, bo ta list papirja postal dokument, ki zavezuje in obvezuje.  Pisal je.

Spoštovani prijatelj in kolega,  profesor doktor Manfred Bleuler!

Najprej se vam opravičujem za nekaj tedenski nerazložljivi  molk, saj je delo na kliniki terjalo mojo prisotnost skozi ves dan. Vaše besede sem pretehtal z vseh plati in sporočam vam, da v vašem vabilu vidim izziv, ki ga trezen človek ne more zavreči….

Pismo je popisal na vse štiri strani papirja. Njegova pisava je bila lepa. Črke so bile to, kar naj bi črke bile. Bil je eden redkih zdravnikov s povsem čitljivo pisavo. Vsakdo bi lahko bral za njim brez razmišljanja in miselnega prevajanja besednih zvez. Klasična gimnazija je imela tistikrat, ko je bil še dijak, poseben predmet, kaligrafijo. Lepopisje! To je vedno rad naglasil, kadar je kdo od znancev ali neznancev omenil njegov rokopis. Pismo je zalepil in ga odložil na Bredino mizo, da  ga naslednji dan odpošlje.

Med pošto, ki ga je naslednji dan čakala na njegovi mizi, mu je pozornost pritegnila velika, svetlo rjava kuverta s pečatom fakultetnega sveta Medicinske fakultete v Ljubljani.  Kuverta je bila že odprta in le še pripravljena za  pregled in branje. Breda je bila pri teh rečeh pozorna in pedantna.  Pošto je  razvrščala v tri med seboj ločene kupe. V prvem je bila pošta ministrstev  in drugih državnih organov, v drugem  je bila pošta  Univerze v Ljubljani, zlasti medicinske, pravne in filozofske fakultete, v tretjem kupu pa osebna pošta znancev in prijateljev. Sedel je na oblazinjen fotelj, ki ga je dobro poznal, saj je na njem, takrat ko je prvič vstopil v pisarno ravnatelja,  sedel dr. Franc Gerlovič. Zajeten spis fakultetnega sveta, treh, med seboj ločenih dokumentov spetih s sponko, je prijel v roke in začel brati prvega.

Spoštovani tovariš profesor dr. Janez Kanoni!

       Fakultetni svet medicinske fakultete v Ljubljani se je seznanil s poraznim stanjem psihiatrične službe v LR Sloveniji, še posebej pa na Psi­hiatrični kliniki in v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni Ljubljana-Polje. Seznanili smo se z vašimi številnimi poročili iz katerih izhaja, da pomanjkljivosti v delu psihiatrične službe niso zgolj posledica zdravstvene narave, temveč, da nekatere pomanjkljivosti v razumevanju problematike psihiatrične službe mejijo na nedopustnost in da iz njih veje pravna vrzel. Ker navedena dejstva ob vseh znanih pomanjkljivostih rušijo tudi ugled medicinske fakultete je ta na svoji nedavni seji sklenil, da z razmerami seznani vlado LRS, resorno Ministrstvo za zdravje, prav tako pa tudi javno tožilstvo. Ne zgolj zato, da se omenjeni organi s situacijo seznanijo, temveč predvsem zato, da se sprejmejo nagli ukrepi za odstranitev tako pogubnih razmer. Vladi in ministrstvu smo priložili naslednje dokumente:

Poročilo profesorja dr. Janeza Kanonija o psihiatrični službi v LRS, s posebnim poudarkom na psihiatričnem delu v Bolnišnici za duševne bolezni Ljubljana - Polje  in  Psihiatrični kliniki ter prepis dopisa tajništva sveta za Ljudsko zdravstvo in socialno politiko MLO Ljubljana III. štev. /1111/1-53 z dne 4. februarja 1953…. Več kot deset dokumentov, ki razgaljajo porazno stanje slovenske psihiatrije, bo zaokrožilo po vladi. Splet naključij, ali rezultat nenehnega opozarjanja na nevzdržne razmere  slovenske psihiatrije? Morda pa samo posrečena kombinacija obojega, ki je na koncu vendarle obrodila sad. V dolgem, skorajda nepreglednem labirintu same teme, je uzrl žarek svetlobe. Žarek, ki je bolj spominjal na odsev brlivke. Popačene sence skregane z realnostjo, so v medlem soju skrotovičenih Rorschachovih podob netopirjev, metuljev in pajkov, odslikavale (ne)razumevanje politike do psihiatrije. Ali, kot je večkrat dejal dr. Bogomir Magajna, sanje so realni svet! Življenje, ki ga živimo v budnem stanju, pa je imaginaren svet najhujših človeških mor, nizkotnosti in zablod.

»Kruce laudon!  Končno. Vse se enkrat konča. Srečno ali nesrečno,« si je dejal. Kaj pa je konec drugega, kot pa začetek nečesa novega. Ko do konca prebereš knjigo,  vzameš v roke novo. Ko do konca pripelješ eno generacijo študentov, te že čaka druga. Ko osvojiš en vrh in  samemu sebi rečeš končno, te izziv in želja pahneta v osvajanje novega.  Vojna seveda še ni bila dobljena. Dobil je le eno od bitk  in to pomembnih bitk!

Pismo, ki ga je napisal prejšnji dan, ni vrgel proč in ga raztrgal  kot nekaj, kar je imelo svoj smisel včeraj.  V visoki in črni knjižni vitrini je poiskal Šerkovo knjigo o psihoanalizi in med  liste, kjer so bila pisma  Gerloviča, Magajne, Schneiderja in  Bleulerja, vložil tudi tega.  Šest pisem v eni sami knjigi. Šest pisem ljudem in o ljudeh, ki jim je skupna nit psihiatrija. Knjigo je   položil v vitrino in jo zaprl.

Nevropsihiatrična klinika na Studencu se je znašla pred razdelitvijo na dve, samostojni bolnišnici. Nevrološko in psihiatrično kliniko. Psihiatrija na Studencu je pridobila status  samozadostne ustanove z družbenim upravljanjem.  Razmere v bolnišnici seveda zaradi enega samega poslanega papirja  in formalno pravne spremembe v imenu zavoda, niso postale kar čez noč boljše, primernejše, znosnejše.  Vendar, šlo je za sporočilo, ki je bolnišnici odvezalo roke in v mošnjiček kanilo dovolj denarja, da se je lahko začelo z gradnjo štirih novih stanovanjskih blokov za zaposlene. Notranja klima je postajala vse boljša, vse  znosnejša. Sicer pa, kaj ni to, da dobi zaposleni stanovanje skrb zanj in za njegovo družino?  Mlado družino! Vedeti je treba, da je bilo bolnišnično osebje v tistih časih, ko so tu dobili zaposlitev, staro od  dvajset do petindvajset let. Boljše in lepše popotnice za ustalitev kot je ta, da te ob sklenitvi delovnega razmerja čaka povsem novo stanovanje, si človek res ne more želeti. Bolnišnica za duševne in živčne bolezni Ljubljana- Polje je  vse bolj postajala baza psihiatrične klinike in začela je na široko odpirati vrata tudi pedagoškemu delu drugih strok. Po dolgem času je lahko mirno legel v posteljo ne da bi razmišljal kakšno past mu pripravlja naslednji dan. Zdaj je bilo vse več svetlih trenutkov. Mračni so se v času, ki je mineval izgubljali kot nočna mora iz katere se prebudiš ravno tisti trenutek, ko se mora zgoditi nekaj  pomembnega za sanjski svet in nadaljnji spanec. Spet je listal po Rüdinovi knjigi  o  Socialnem darvinizmu in vselej v njej našel nov kamenček v mozaiku celostne podobe  tega briljantnega znanstvenika, ki je psihiatrijo in evgeniko pahnil v naročje Hitlerjevega rasnega in evtanazijskega programa. V človeški naravi je, da želi človek spreminjati svet, spreminjati naravo. Tudi evgeniko so nacisti zlorabili v te namene, saj je implementirana v rasno zakonodajo predstavljala osnovo za množične sterilizacije in poboje duševnih bolnikov, ljudi drugih manjvrednih ras in narodov, zlasti Judov. Tisto o čemer je takrat razmišljal, se je nanašalo na korenine  vsega zla. Bolj ko se je poglabljal v jedro zla, bolj je spoznaval vlogo dinastije Rockefeller, kot inicialnega grešnika holokavsta.

Ta judovska družina, ena najbogatejših na svetu je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prisilila ameriško farmacevtsko industrijo, da je klecnila na kolena, Rockefeller pa si jo je podredil. Z nemškim gigantom, I. G. Farben, pa je povezava dobila svetovne razsežnosti. Danes bi temu rekli, globalni monopol. Vse kar se je kasneje dogajalo, pa je v  času vzpona nacizma in Hitlerja postalo le poskusni poligon raznovrstnih študij in raziskav različnih programov in rojevanja novih oddelkov za to in ono.  Idejo o pogromu nad  judovskim narodom so torej zagrešili Judje sami. Oni so financirali izgradnjo Kaiser Wilhelm Inštituta za antropologijo, znotraj katerega so pod vodstvom profesorja Rüdina potekale raziskave  o   človekovi dednosti in rodoslovju.

Ni mogel spati. Znova je v silni čuječnosti hodil gor in dol po stanovanju in ko mu tudi tako sprehajanje ni moglo vrniti notranjega ravnovesja je sedel za mizo, vzel svojo beležnico in začel pisati

»Za nadaljnji razvoj naše družbe, ki zdaj živi v navideznem miru, je potrebno vzpostaviti duhovne in materialne pogoje take narave, da bodo biološki zakoni ločeni od socioloških saj revolucije, kakršna je bila naša, čeprav je bila potrebna in je prišla ob pravem času, vendarle slabijo družbo v moralnem, kot gospodarskem pogledu. Najpomembnejši pogoj za kulturni napredek je vedno, svoboda. Svobodno izražanje svojih pogledov. Ali bo naša nova družba, ki vstopa v drugo petletko sposobna zagotoviti najosnovnejšo esenco za obstanek človeške družbe in ideala, ki se odziva na ime morala?! Kot se v naravi  vse odvija po vnaprej določenih zakonih in je njen prostor čudoviti svet kaotičnega reda, mora  obstajati nekaj podobnega tudi v metafizičnem svetu etike…«

Verski nauk o bogu in plačilu kazni po smrti, ki se ga je učil kot mlad fantič, je vse bolj prodiral v njegovo podzavest in se mu na pladnju ponujal, kot vse bolj verjeten odgovor na bistvena evolucijska vprašanja  dialektičnih načel novodobnega darvinizma. Od nekdaj je imel sposobnost ali dar hitre regeneracije. Dovolj mu je bilo tri, štiri ure spanja in že se je prebudil spočit.

          Nova psihiatrična bolnišnica v Begunjah, ki so jo  hitro postavili na noge, je dodobra razbremenila  osrednjo kliniko v Ljubljani. Več kot dvesto petdeset pacientov je bilo preseljenih na gorenjsko že do jeseni, leta dvainpetdesetega  in zaradi sprostitve  velikega števila postelj na Studencu se je lahko začelo prenavljanje oddelkov v prijaznejše, za bivanje in terapevtske dejavnosti primernejše prostore.  Kmalu po odprtju Begunj, je bilo ustanovljeno društvo za socialno pomoč bolnikom, katerega osnovno poslanstvo je slonelo na preučevanju položaja bolnikov v bolnici in zunaj nje.  Skrbelo  je tudi za izboljšanje socialnega položaja duševno bolnih ljudi in skrbelo je za njihovo resocializacijo po odpustu iz psihiatričnih zavodov. O svojem delu pa je društvo želelo opozarjati tudi najširšo javnost, zato je začelo izdajati še prospekte in brošure o duševni patologiji, skrbi za duševno zdravje, pripravljalo pa je tudi javne tribune in predavanja, ki sta se jih udeleževala skupaj z Magajno.  

Kako dragocen je bil vsak, ki se je odločil za delo v psihiatriji, je še najbolj zgovorna zgodba devetnajsto dvainpetdesetega leta promoviranega zdravnika, dr. Momčila Vitorovića, ki je v iskanju službe  s priporočilom profesorja dr. Bogdana Breclja  prišel na Studenec, potrkal na Janezova vrata in povprašal za delo. Popoldan je bil že v službi!

O položaju slovenske psihiatrije se je začelo razpravljati tudi izven vladnih soban, skupščine ali  ministrstev. Časniki so objavljali vse več prispevkov o položaju psihiatričnih bolnikov in  zavest o tem, da med nami živijo tudi osebe s hudimi duševnimi boleznimi, je začela vse bolj prodirati v javnost.

Že dvajseto leto je bil na Studencu. Živel je za bolnico in dihal je z bolnico. Za tak način življenja je bilo potrebnega veliko poguma. Zlasti zaradi otrok, saj so bili že štirje. Z Jasno, kadar je prišla na obisk celo, pet!  Življenje, ki je bilo vse prej kot vsakdanje, je  bilo nekakšna interakcija vsega, kar se je tam dogajalo in kar je njegova družina sprejemala in oddajala. Dejstvo, da so se  njegovi otroci igrali tudi po oddelkih z bolniki, ni bilo zanj nič nenavadnega. Prej velika življenjska izkušnja in modrost, ki jo je večkrat karikiral, če ga je kdo povprašal, zakaj je zid okrog Studenca. Odgovoril je, da zato, da tisti od zunaj ne morejo notri. V takem njegovem odgovoru je bilo, kakorkoli že ljudje gledamo na pregrade, veliko resnice.  Zavod na Studencu je bil za vse, ki so rasli z njim in ga opazovali od blizu ali manj blizu, prostrana šolska učilnica strpnosti in razumevanja drugačnosti. Svet Evrope je petindevetdesetega leta obeležil petdeseto obletnico konca druge svetovne vojne z eno svojih najuspešnejših kampanj  in s sloganom, ki so si ga sposodili od nas, studenških otrok. Vsi drugačni, vsi enakopravni! Otroci psihiatrične bolnišnice smo to geslo, ta slogan ponesli v svet že pred štiridesetimi, petdesetimi leti. Evropa ga je le globalizirala, ga posodobila, in nam ga vrnila v obliki omenjene kampanje. Svet nima Studenca. Če bi ga imel, bi na vesoljnem svetu vladal mir in vladalo bi razumevanje. Toliko reči je bilo tam, a je bil pogled na ta življenjski inkubator strpnosti obdan z zidom, in ni se moglo videti onkraj zidu. Stala je vidno nevidna stena, da kvarni vplivi zunanjega sveta ne bi prodrli v to oazo sožitja zdravih, manj zdravih, navidezno zdravih, navidezno bolnih, starih in mladih. Vladala je medgeneracijska solidarnost! Tudi Kitajska se je ogradila, da je lahko skozi stoletja ohranjala svoj način življenja in svojo kulturo. Studenški zid seveda ni bil tako mogočen, kot je še dandanašnji Kitajski, vendar je  svoje funkcionalno poslanstvo dobro opravljal dokler je stal. Zidovi, ki jih ljudje vidimo sploh niso nevarni. Nobene grožnje ne predstavljajo. Predstavljajo le neko navidezno mejo. Če nam kaj ni všeč, se lahko obrnemo, pogledamo proč in odidemo mimo.  Nevarni, bolje rečeno strahotni so seveda tisti zidovi, ki jih ljudje ne vidimo, vendar v naših predstavah stojijo na tako čvrstih temeljih, kot plavajoča ledena gora, ki jo je veliko več  globoko, pod morjem, zajedajoče se v globino oceana kot pa tistega njenega dela, ki je viden očem.

Proti koncu petdesetih let, oh, tu moram najbrž zapisati prejšnjega stoletja kajne, je po nekdanjem vzoru, ki ga je vpeljal docent dr. Ivan Robida, začela na Studencu delovati kulturno umetniška skupina. Ustanovljena sta bila orkester in dramska sekcija. Peter Zobec. Le komu njegovo ime ne zveni znano. Znašel se je tu, sredi tega Babilonskega stolpa usod, podnajemnik v eni od hiš v mestecu Gogi, prežet z Brechtom in sodobnimi, neizživetimi idejami eksperimentalnega gledališča dvajsetega stoletja. Ko je Janez izvedel kako talentiran in nadarjen mladenič se je znašel v tej zdravstveni ustanovi, ga je takoj poklical k sebi. V plavolasem mladeniču bujno skodranih las, je prepoznal stezosledca sodobnega  odrskega  izraza in mu ponudil proste roke pri delu z gledališko skupino. Petru je  tako zaupanje vlilo pogum. Pogum tudi za čimprejšnjo ozdravitev.  Po različnih oddelkih je Peter izbiral člane igralske skupine in kmalu z njo začel  postavljati na oder Beraško opero Johna Gaya, oz. njeno priredbo, Bertolda Brechta.

Petrova zgodba se začne v Ljubljani. Če si na  Studencu ti ni potrebno oditi čez veliko lužo, da nadaljuješ svojo pripoved. Motivi so se mu ponujali kar sami. Končna postaja ni bil Huntsville, prestolnica ameriških kaznilnic, kot v izvirniku, pač pa Studenec, prestolnica slovenske »norosti.« Peter jih je učil osnov izraznega plesa, odrskega gibanja in celo odrskega jezika. V teh erupcijah čustev, zmešanih z ustvarjalnostjo delovnega zagona, ko je skakal z enega konca odra na drugega, je treščil globoko v pododrje, ki ni bilo zavarovano. Janez, ki je z vrha galerije spremljal nastajanje odrske uprizoritve je nemudoma poklical bolničarje, da so Petra odnesli na oddelek, kjer  je sprva dobival obkladke, ki pa niso kaj dosti zalegli, saj je takoj, že naslednje jutro poklical na ortopedsko kliniko prijatelja, profesorja Bogdana Breclja in mu dejal, da bodo čez pol ure dobili urgentnega bolnika. Dve uri kasneje je Peter še z mokrim mavcem na nogi, v ležalniku, pravem lesenem »ligeštulu« z berglo v roki, nadaljeval z režijo svojega studenškega prvenca. Tam, na Studencu, je imel dovolj časa za tako imenovano gledališko produkcijo, seveda pa tudi za študij.  Na zagovor diplome v Beograd se je, če me spomin ne vara, odpeljal z vlakom naravnost iz Studenca in se nekaj dni kasneje vrnil z diplomo v žepu.  Ob odpustu pa mu je primarij, dr. Niko Vončina, dejal nekako takole…

»Da vas nikdar več ne vidim tu! Mi smo resna zdravstvena ustanova, jaz,torej mislim, mi potrebujemo resne paciente, ne pa….«

Peter seveda ni bil edini, ki je moral to svojo razcepljenost na ti, danes že tako prepleteni skrajnosti, da ne veš več katera je prava in katera ni,  dati pod zdravniški nadzor. Prositi za drugo mnenje. Njegovo pač ni bilo več razsodno. Pa tudi sicer je bilo med tistimi, ki so bili po sili razmer  na Studencu precej takih mladeničev in mladenk, ki so se spogledovali z gledališkimi odri, literaturo in slovensko likovno ustvarjalnostjo. Posplošitev njihovih težav s kolektivnimi ni prišla v poštev. Znotraj zidov so imeli poseben status, ki jim je dopuščal, da so intelektualno zoreli in niso bili amputirani od družbenega, zlasti pa ne kulturnega dogajanja zunanjega sveta. Janez in Bogomir sta se dogovorila, da bo kulturnike terapevtsko obravnaval  le Bogo in če se bo le pokazala priložnost, tudi pri sebi doma na neformalnih seansah z že uveljavljenimi literati in poeti sodobnega realizma, ki so redno prihajali k njemu na obisk. Zlasti Ivan Minatti in Tone Pavček. V nevtralnem prostoru terapevta, pisatelja, prijatelja in zaupnika, so taki  pogovori dobivali povsem drugo dimenzijo in kvalitetno razsežnost, kot pa bi jo imeli v bolnišničnem okolju. Janez je vedno rad poudarjal, da kultura posameznika zrcali kulturo naroda. Zakaj torej psihiatrična klinika ne bi smela gojiti kulturnega poslanstva, če to lahko pripomore k boljši psihosocialni sliki posameznika in celotne slovenske družbe?

Julija štiriinpetdesetega, je Sekretariat za notranje zadeve vrnil  bolnišnici za duševne in živčne bolezni eno od dveh stavb na Poljanskem nasipu, v kateri so bili do tedaj centralni zapori. Je Boris prisluhnil potrebam psihiatrične službe? Je bil  Matija tisti, ki je pospešil tako spremembo in mu je vedno, kadar so se reči zaostrile in se znašle v slepi ulici  priskočil na pomoč? Morda pa je prepletenost psihiatrije z delom Milice, Inštituta za kriminologijo, tožilstva, njene nepogrešljive vloge v izobraževalnih procesih drugih profilov in vse bolj uveljavljenega dela forenzične psihiatrije botrovala taki odločitvi, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Po temeljiti notranji in zunanji prenovi, so decembra petinpetdesetega, vanjo namestili prve bolnike in psihiatrična klinika je pridobila še dodatnih sto osemdeset. Studenec je  spet začenjal dihati s polnimi pljuči.

          Razvoj slovenske psihiatrije, čeprav počasnejši, kot je pričakoval sam s svojimi sodelavci, ki so za stroko izgorevali v službi in jim niti na kraj pameti ni padlo, da bi za to zahtevali bonuse, je spremljal tudi razvoj studenške ekonomije. Poglavje zase je bila seveda pristava na Razorih. Pacienti, ki so na tem posestvu prebivali noč in dan pod skorajda neopaznim nadzorom zdravniškega osebja so bili, glede na razmere kakršne so vladale drugod, srečni in zadovoljni. Delali so tisto, kar so v svojem življenju znali. Gačnik je bil gozdar in je zato skrbel za zdravo raščo gozda od vznožja, do Žagarskega vrha, kjer je stal mejni kamen. Francelj je bil vešč dela z živino, zato je bil hlev samo njegov atelje. Lojze je bil prav tako kmet, zato mu opravila s travniki in sadovnjaki niso bila tuja. Polde, čebelar, je skrbel za pravljično okrašene panje, ki so bili bolj podobni hišicam iz pravljic, kot pa čebelnjaku. Kakih deset jih je bilo ves čas tam gori, odrezanih od sveta, v neokrnjenem svetu narave, tako blizu pravemu življenju. Sadovnjaki so skozi vsa povojna leta obrodili od osemsto  do devetsto kilogramov jabolk, okrog štiristo kilogramov hrušk, približno dvesto litrov malin in poldrugo tono buč, ki so služile kot krma pujsom v svinjaku na Studencu, ali pa tu, na Razorih. Studenška ekonomija  ni dosti zaostajala za Razorsko. Živina, kokoši, jajca in poljščine vseh vrst, so pridelale pridne roke zaposlenih in bolnikov, presežek pa je romal v klinične bolnice v Ljubljano.  Terapevtske skupine so postajale vse bolj pisane in vse več je bilo tudi dobičkonosnih dejavnosti, ki so prinašale prepotreben dodaten denar  bolnici, pa tudi bolnikom, ki so bili vpeti v take proizvodne skupine. Dodaten denar se je iskalo na vseh koncih in krajih. Najbrž je Janezovemu naslednjemu koraku botroval pogovor s prijateljem, Mirkom Zlatnarjem nekaj dni prej, da je sklenil poklicati takratnega direktorja Saturnusa, Zdravka Rakuščka, da si ogleda možnosti za  morebitno sodelovanje z bolnico za duševne bolezni na Studencu. Saturnus je takrat zaradi povečane proizvodnje iskal kooperante za sestavljanje končnih izdelkov, zlasti  svetil za avtomobile in ponudba se je zdela več kot primerna za sklenitev posla. S takim dogovorom so bili  zadovoljni vsi. Saturnus, bolnica in zaposleni pacienti, saj so si zdaj z zasluženim denarjem  lahko sami kupovali cigarete, kavo in  druge priboljške. Z razvojem psihiatrične službe in sledenju novim svetovnim trendom se je Studenška bolnišnica vse bolj odpirala navzven. Z odlično, čeprav maloštevilno ekipo sodelavcev, predanih psihiatrov, je znal slediti doktrini odpiranja psihiatričnih  ustanov. Še kako se je zavedal, da je zavest  o seznanjanju, da med nami žive tudi ljudje, ki potrebujejo psihiatrično pomoč, potrebno približati v vsako večje slovensko mesto.  Dosegel je, da so večje klinike in poliklinične ustanove  odprle psihiatrične dispanzerje in tako pomoč nudile daleč proč od bolnišnic. O Studencu se je začelo pisati tudi z druge, bolj svetle plati. Bolnica ni bila več samo črno bela odslikava temačne, v pajčolan skrivnosti zavite inštitucije, pač pa  nekakšen poligon za ustvarjalnost in iskanje novih poti pri obravnavi psihiatričnih bolnikov, njihovih terapevtov in celotnega zdravstvenega osebja.

Vsaka  psihiatrična ustanova je imela svoj, tako imenovani, priporniški oddelek. Tudi Studenec ga je imel. Za najhujše primere je bil takrat predviden drugi moški oddelek, »cvajer«, kot se mu je reklo v pogovornem jeziku.  Na tem oddelku so nadzorno in bolnišnično delo opravljali le najbolj usposobljeni bolničarji in zdravniki. Pacienti, ki so bili na teh oddelkih so bili v očeh javnosti najhujši izmečki človeške družbe. Morilci, posiljevalci, nasilneži, roparji. Priporniški del se je seveda precej razlikoval od običajnih psihiatričnih enot  znotraj bolnišnice. Ti bolniki so bili resnično nevarni. Nevarnost se je  pri njih odražala v odnosu do drugih bolnikov, do zdravstvenega osebja, ali pa so bili, kar ni nič nenavadnega, nevarni sami sebi. Za take primere je bil prisilni jopič vsakdanji del garderobe, pa tudi  mrežne pregrade, ki so navadno prekrile celo posteljo so bile sestavni del sobne opreme. Vpitja in  rjovenja, ki je prihajajo iz teh oddelkov smo se otroci hitro navadili. Vedeli smo, da  na cvajerju kričijo zato, ker je to pač, cvajer. Med kričanjem, kadar so bili topli dnevi, smo uspeli ujeti tudi marsikatero novo psovko, ki je še nismo poznali in je ušla skozi na stežaj odprta okna, na katerih so bile za vsak primer še kovinske rešetke in mreža. Kadar se je pripravljalo k deževju, smo že vsaj nekaj ur prej vedeli, da se bo ulilo kot iz škafa, saj se je vpitje, ki se je zdelo kot rjovenje besnečih zveri, ki tulijo  druga čez drugo zdelo kot grožnja, kot nevidna sila in moč, ki je ne more zaustaviti nobena ovira. Kriki so parali nebo od poznega popoldneva do večernih ur, dokler niso v mraku zamrli, tako kot je ugasnilo in zamrlo deževje tistega dne.

Eden od teh bolnikov je bil še posebno trdoživ. Njegovega pravega imena otroci nismo poznali. Poznali smo ga le po imenu, Panter. Skorajda je ni bilo metode s katero bi ga lahko umirili. V navalu besnila, ko človek dobi nadnaravno moč,  se je kot za šalo otresel prisilnega jopiča in z zobmi, kot zver grizel oviro, ki ga je omejevala v svobodo. Okenske rešetke! Okoli ust se mu je penila kri, njegov zverinski pogled pa bi noge še takega junaka zalil v svinec ali beton. Kadar je Panter s sebe trgal vse, kar so mu bolničarji nadeli, so morali v sobo vstopiti trije najmočnejši, najodločnejši bolničarji. Čater, Grosek in Vujič. Čeprav so bili izurjeni za take postopke, so Panterja z velikimi težavami umirili in mu nadeli prisilni jopič. Ko  so ga obvladali in se je prenehal upirati, je kot ranjena zver renčal in ječe spuščal iz sebe boleče grlene glasove. Če se je vdalo njegovo telo, se njegov zamegljeni um ni nikdar. Njegov pogled je izdajal, da globoko v  sebi, globlje kot je kdajkoli premogel prodreti človek v analiziranju neznanega v človeški podzavesti, bije svoj boj dalje. Čakal je trenutek nepazljivosti, da bo številčno premoč nasprotnika obrnil sebi v prid in s taktiko presenečenja prešel v protinapad. Vendar, ti bolničarji so predvideli vsak njegov korak, vsako njegovo misel. Medtem ko sta ga dva, vsak z ene strani telesa povsem onemogočila, da bi lahko  storil še tako neznaten gib, mu je tretji znova nadel jopič in ga z jermenicami prepasal. Potem pa  je pogled na to trojico mož, sredi katere je stal Panter, spominjal na intimen, obreden ples iniciacije okoli posvečenca. Nobene možnosti ni imel, da bi se izvil iz njihovega prijema in nekaj trenutkov kasneje, ko je dobil injekcijo  pomirjevala je obsedel na svoji postelji, čezenj pa so povesili še mrežnico  in  v svoji silni in nesproščeni energiji, ki jo je kazal še nekaj trenutkov prej, se je zdaj zdel kot  kondor v kanarčkovi kletki.

Nekaj mesecev kasneje, ko sem pohajkoval okrog  oddelkov in  na peščenih tleh stikal za primerno okroglimi  kamni za fračo, sem obstal kot  vkovan.  Z drsajočimi koraki, ki so v pesku za seboj puščali sled, kot da se po njem vlečeta dva ogromna polža, je obstal tik pred menoj.

»Kako pa je tebi ime, fantek,« je dejal z mirnim in monotonim glasom, ki je bil popolno nasprotje njegovega nekdanjega besnečega glasu, ko je kričal in razbijal vse, kar se je znašlo pred njim.

»Črto, Črtomir, mi je ime,« sem komajda iztisnil skozi grlo in najbrž medtem požrl vsaj dva cmoka strahu. Panter je nepremično zrl vame in šele tedaj sem videl, da je njegov pogled drugačen. To je bil pogled žalosti in trpljenja pomešan z odsotnostjo duha, povsem nezainteresiran za dogajanje okoli njega. Morda le za tisto, kar je bilo tik pred njim. To pa sem bil jaz.

»A imaš rad ptičke, Črto?« je vprašal Panter in nemo bolščal vame.

»Ptičke, če jih imam rad?«  Takega vprašanja seveda nisem pričakoval. Otroci na Studencu smo od ptičev poznali kose, škorce, štiglce*, jerebice, fazane, sove in čuke. Papige pa  iz slikanic.  S tresočo  roko je segel v žep površnika, jo izvlekel in razprl dlan. Ptiček, rumeno zelene in bele barve, kakršnega v življenju še nikoli nisem videl, vitkejši od vrabčka,  je z repom komajda segal preko njegove prevelike dlani.

»Na, če imaš rad ptičke, potem ti pa tega dam, Črto,« je dejal Panter.

Bil je še topel. Kot bi bil še živ. Pozabil sem na nevarnega Panterja, saj je pred menoj stal človek, ki mu je bil samo zelo podoben, v njegovem vedenju in povedanih besedah pa se je zrcalila sama toplina in sama milina. Nepremično sem zrl v tega rumenega ptiča in čakal, da razpre peruti in odleti. Zaprhuta s krili in se dvigne preko zidu, nekam na ono stran, v prostost. Pa ni! Panter me je seveda s tem darilom  razveselil in zaradi tega je bil najbrž srečen tudi sam.  Komaj prepoznaven nasmešek se mu je prikradel v kotičke ust  in nenavadna iskrica je za trenutek osvetlila globoke in udrte temne oči. Morda je bil to le odsev popoldanskega sonca, ki je zahajalo daleč za Golovcem in  še zadnjič v tem dnevu razprlo svojo pahljačo žarkov po zahodnem delu prvega moškega oddelka. S svojo krpanovsko dlanjo me je pogladil po laseh. Dlan, ki je  nekoč trgala rešetke in prizadejala kdo ve koliko bolečin, je bila le še  hologram nekdanje uničevalne sile, forma brez moči, oblika, ki je zdaj sama sebi namen.

Oddrsal je dalje in se izgubil v temni senci bližnjega oddelka. Zdelo se je, kot da se je zlil v eno s senco oddelka, ki je tonilo v bližajoči  se mrak.  Šele kasneje, ko sem se  zares zazrl v tega ptička sem videl, da je lesen.  Barva se še ni povsem osušila in na eni strani dlani se je poznala rahla rumeno zelena packa. Nos sem potisnil v dlan in globoko vdihnil. Oljna barva!

Tako kot ima vse na tem svetu svoja nasprotja, jih ima tudi človek. Na eni strani premore cel spekter ustvarjalnosti, po drugi strani pa tudi strahot.  Dr. Jeckyll in Mr. Hyde. Kdo je

kdo? Panter ni bil več tisti stari Panter, o katerem so ljudje pripovedovali same  grozljive zgodbe. Njegovo ime je bilo nekoč sinonim za trpljenje in zlo. Bolečini je bilo ime, Panter. Vsega tega ni bilo več. Panter je bil človek ustvarjalnosti. Poustvarjal je življenje.

Jeseni je bila na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču razstava, na kateri se je predstavila tudi delovna terapija psihiatrične klinike. Od enega do drugega razstavnega prostora so bili na ogled izdelki, ki so jih naredili bolniki vključeni v terapije. To razstavo si je ogledala vsa družina. Oče, ki je imel ob otvoritvi krajši nagovor, si je nato s povabljenci ogledal vse, kar so naredile spretne roke bolnikov studenške bolnišnice. Vezenine, lesene izdelke za dom, kovinske lestence, predstavili pa so tudi celotno paleto

*      Lišček

proizvodov Saturnusa, narejenih in sestavljenih na Studencu. Mojo pozornost  je pritegnil razstavni prostor, velik komaj kaj več kot kvadratni meter. Nič drugega ni bilo na njem kot pa drevesna veja, štrleča kvišku, na njej pa cela jata eksotičnih ptic. Tudi dva kanarčka sta se držala najtanjše vejice.  Bila sta  povsem enaka kot moj.

Slovenska psihiatrična služba se je vse bolj profilirala  in tudi  regijsko je že zmogla dosegati začrtane cilje. Sredi januarja štiriinpetdesetega leta je po mnogih zapletih vendarle odprl svoja vrata Dom za duševno bolne otroke v Dornavi, v povezavi  z oddelkom v Hrastovcu, kjer so bili starejši mladoletni otroci. Na Studencu je  bil dokončno usposobljen sanitarni laboratorij, ki je združeval hematološki, urinski in biokemični laboratorij, delovati pa je začel tudi elektroencefalografski laboratorij, ki je pokrival potrebe ne le studenške bolnišnice, temveč  celotne slovenske psihiatrije. S podobnim dekretom vlade LRS kot ga je izdala za  bolnišnico v Begunjah, pa je bila kmalu spremenjena namembnost nekdanje vojašnice v Idriji v  novo psihiatrično bolnišnico.

Slovenija je tako  do leta sedeminpetdesetega, ko je bil Janez habilitiran v rednega profesorja za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, dobila dva tisoč sto štiriinšestdeset psihiatričnih postelj. Studenec jih je imel sedemsto šestnajst, Idrija štiristo enaintrideset, Hrastovec tristo triindvajset, oddelek Trate dvesto deset,  Begunje dvesto šestdeset, Mladinski dom v Dornavi sto štiriinosemdeset in  psihiatrični oddelek v Mariboru štirideset. Slovenska psihiatrija se je odela v barvne odtenke in sivino je zamenjal cel spekter barv. Vse več je bilo svetlobe. Seveda pa to ne pomeni, da je bila težava odpravljena in da je ta čudežno prenehala obstajati.

Slovenija je imela v letu oseminpetdesetem približno poldrugi milijon prebivalcev in standardi so predvidevali, da morata  biti na tisoč  prebivalcev  dve psihiatrični postelji.  Tako sprejeti normativi jasno povedo, da je bilo vsaj toliko postelj premalo. Kljub vsemu se je slovenska psihiatrija vila iz krčev, a so bili ti še vedno preveč boleči in predolgo so trajali. Ostale klinike so se neprimerno hitreje razvijale in posodabljale. Psihiatrija pa je, žal, še vedno capljala nekje pri repu. Pa vendar! Celotno breme  odgovornosti, predvsem glede sprejema nujnih primerov, se je v celoti prevalilo na pleča matične psihiatrične ustanove na Studencu, zato je  kolegiju predlagal, da prenese del  odgovornosti na svoj nadzorni organ, torej na Svet za zdravstveno varstvo LRS, prav tako pa tudi na državni Sekretariat za notranje zadeve. S tako sprejetimi stališči pa naj nemudoma seznani še komisijo za psihiatrično službo pri svetu za zdravstvo, ki naj izoblikuje svojo strategijo in z njo seznani svoj nadzorni organ.  V  razmerah, v kakršnih se je znašla psihiatrija, je bilo potrebno določiti prioritete, ki si jih je stroka postavila že pred časom. Zlasti glede indikacij  bolnikov, ki so opredeljevale tri različne vrste sprejemov.

Življenjsko nevarnih primerov, manifestnega prestopništva in na podlagi skrajšanega upravnega postopka, dokazljive nagnjenosti k samomorilnosti. Kolegij, v katerem so bili poleg Janeza še zdravniki, Marijan Borštnar, Niko Vončina, Bogomir Magajna in Lev Milčinski, se je s predlogi v celoti strinjal in mu zaupal, da s polnimi pooblastili zastopa in zagovarja interese psihiatrične službe LRS.

     Z zajetnimi mapami analiz in študij, v katerih je bila zajeta celotna problematika psihiatrične službe, je februarja devetnajsto devetinpetdesetega seznanil Svet za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, ta pa je  po preučitvi razmer seznanil Sekretariat za notranje zadeve, sočasno pa še najširšo slovensko javnost  s prispevki v časopisju. Sam je o težavah spregovoril  še za radio Ljubljana, nato pa je meseca marca sledilo  obsežno poročilo Sekretariata za notranje zadeve LRS z naslovom, Nekatere ugotovitve duševno abnormnih oseb in alkoholikov, ki je zaokrožil po ministrstvih in tudi po skupščini LRS, poslan pa je bil tudi na Svet za zdravstvo LRS s priporočilom, da ga komisija za psihiatrično službo pozorno prebere in analizira, nanj pa poda svoje predloge oziroma popravke. Komisija je kar nekajkrat razpravljala o tem poročilu preden je junija podala čistopis popravkov z naslovom, Poročilo komisije za psihiatrično službo pri svetu za zdravstvo LRS, ki so ga prejeli vsi nadzorni organi.

Storjeni koraki so se izkazali za prave in času primerne. Namreč, vsi pozivi k ureditvi razmer, ki so prihajali v večini primerov iz vrst psihiatrične stroke so bili že tako stereotipni in tolikokrat ponovljeni, da  so mejili že na tarnanje. Zdaj so se vendarle začele spontano odzivati tudi druge službe in drugi organi, ki praviloma niso imeli nobene neposredne povezave s psihiatrično stroko. Tudi sredstva javnega obveščanja! Nekaj tednov kasneje je  prejel pismo, ki mu ga je poslal minister Boris Kraigher. V njem je izražal razumevanje za stisko psihiatrične službe, hkrati pa  že nakazal mogoče rešitve, ki naj bi jih  v medsebojnem pogovoru preučila in našla kompromisno rešitev.  Z Borisom se že dolgo nista videla. Nazadnje  sta bila skupaj v Vikrčah pred kakim letom dni, ko sta razpravljala o nekaterih dodatnih učnih programih, ki bi kvalitetno dvignili izobrazbeno in strokovno raven pri šolanju miličnikov. Tokrat je šlo za učni program slovenske družbe. Bo  zmogla prepoznati psihiatrično službo kot nujen in sestavni del sleherne človeške družbe, ne glede na njeno  orientiranost?

          S sestanka se je vrnil zadovoljen in nemudoma je sklical kolegij in na njem navzoče seznanil z veselo novico. Sekretariat za notranje zadeve LRS  bo bolnišnici za duševne in živčne bolezni Ljubljana-Polje vrnil še drugo poslopje bivših centralnih zaporov za Slovenijo na Poljanskem nasipu. Bolnica, ki je bila že za časa dravske banovine baza forenzične psihiatrije, bo spet postala to kar je bila, vendar na novih, sodobnejših temeljih. Vse, kar je bilo že predlagano v začetku petdesetih  let v resoluciji Sveta za zdravstvo in socialno politiko, je bilo v tokratnem dokumentu sprejeto in potrjeno. Takoj so pristopili k izdelavi načrtov za temeljito preureditev objekta v zdravstveno zaščitni dom za hude in povratne prestopne  bolnike in  za potrebe opazovalnega oddelka za sodno psihiatrijo. Matična bolnišnica pa se je  s premestitvijo  dvajsetih  forenzičnih bolnikov otresla tiste funkcije, ki je po  zakonu ni bila dolžna, niti ne poklicana opravljati.

Bolnišnica Novo Celje v Petrovčah, je bila po vojni ukinjena, pa vendar so se  tudi na celjskem razmere  začele spreminjati. Dom za  starostnike v Vojniku je bil preurejen v nevropsihiatrični oddelek z dvestotimi posteljami, organizacijsko pa je sodil v pristojnost splošne bolnice v Celju.  Odprtje tega oddelka je zapolnilo pokrajinsko vrzel potreb psihiatrične službe in močno razbremenilo naval bolnikov na druge, bolj oddaljene psihiatrične bolnišnice. Studenec, Begunje, Idrijo…  

Več kot desetletno intenzivno raziskovalno delo na področju forenzične psihiatrije in sodelovanje z inštitutom za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je strnil  v znanstveno delo z naslovom, Dialektika v psihopatologiji in sodobni vidiki psihopatologije v kriminologiji,  za katero je nato prejel Kidričevo nagrado. Seveda je vsak človek vesel nagrad. Pohvala godi. Pomeni, da tvoje delo ni spolzelo mimo družbe neopaženo. Mnogo težje pa je take znanstvene dosežke, kadar ne gre za izume tehnične narave, prenesti v praktično rabo vsakdanjega življenja. Tak odnos ga je najedal, glodal in črvičil. Nesporno dejstvo pa je bilo, da je bil vendarle prvi iz zdravniških vrst, ki je prejel najvišje priznanje za znanstveno raziskovalno delo. Veselilo ga je spoznanje, da to ni bilo priznanje le njemu osebno, temveč priznanje slovenski psihiatriji, ki si je tako utrdila svoje mesto v slovenski družbi. To je bila krona, vrsto let na rob odrinjeni stroki, ki si je tako izborila enakopravno mesto  znotraj  vse bolj prodorne slovenske medicine.                 

Bolnišnica v  Begunjah  se je v šestem letu delovanja  izkazala kot dobrodošla in pravilna pridobitev za slovensko psihiatrično službo.  Janez je vse več svojega časa  posvečal tudi tej ustanovi. Vsaj enkrat tedensko, zlasti ob koncih tedna, ko ni bilo predavanj ali nujnega dela v matični ustanovi, ga je Hari odpeljal na gorenjsko. Seveda se je takim izletom pridružila vsa družina.  Pot v Begunje je bila vsakič posebno doživetje za vsakega od otrok.  Vsak je to pot doživljal po svoje. Vodila je po glavni gorenjski magistralni cesti mimo Šentvida, Medvod, Kranja, Naklega na Brezje, od tam do Posavca mimo Podvina do Dvorske vasi  in skozi Zapuže do Begunj.

Vratar Kondič je, tako kot vedno, nasmejanih ust pričakal prihod starega Opla v Begunje. Olympia  je bila že iztrošena, stara dvajset let in vsaka daljša pot  jo je  bolj in bolj utrujala, saj je kar dvakrat zakuhala na brezjanskem klancu. Nismo se še dobro skobacali iz neudobne kabine avtomobila, ko je izza graščine pritekel upravnik bolnice, tovariš Simčič. Zanj se je zdaj spet začenjalo delo, vendar drugačno delo kot pa je bilo tisto, na Studencu. Pred nami, otroki, pa so bili trije nepozabni dnevi preživeti v podobnem, a vendarle spet drugačnem okolju. Zdi se, da je bil človek, ki  je zmogel  opravljati tri, štiri dela hkrati. Pa saj jih tudi je. Celotno njegovo delo je bilo tako prepleteno, da sploh ni bilo ločnic med enim in drugim opravilom. Bil je zdravnik, predavatelj pa  ravnatelj tukaj in tam. Če je bila v začetnem obdobju delovanja  ta bolnišnica bolj ali manj nekakšna azilska depandansa  matične, studenške bolnišnice, je zdaj vse bolj in bolj začela dobivati svojo pravo bolnišnično podobo in svoj smoter. Vedno več je bilo tistih zdravnikov, ki so se odločali za  specializacijo  iz psihiatrije in s svojim zgledom tlakovali pot novim rodovom bodočih specializantov. Očeta pri njegovem delu otroci nismo motili, saj so se neodkrite zanimivosti otroškim očem razgrinjale kot lapuhovi listi  ob bližnjem potočku, Begunjščici. Doma smo imeli park in ribnik. Tu pa je bilo vse drugo. Mnogo več neraziskanega in čeprav že videnega, še vedno nepoznanega.  Sveti Peter, denimo! Vsak dan sem se odpravil tja gor. Krenil sem po kostanjevem drevoredu mimo Plečnikovih  kapelic in kmalu sem se znašel sam, v gozdni goščavi, na samotni poti, na kateri so ostra otroška ušesa komajda še lovila življenjski utrip vse bolj oddaljene in vse manjše vasi, ki je  ležala pod menoj. Vzpon na ta bližnji hrib je bil moj vsakdanji ritual. Vsak je imel svojega. Ta je bil moj!  Po kake pol ure  urne otroške hoje sem bil na vrhu.  Gornikov ata, ki je bil tu gori sam, tako kot  stric Kosobrin tam daleč naprej, proti zahodu, na eni od jas pod Vitrancem, je bil takih obiskov gotovo vesel. Morda je bil vedno take volje zaradi svoje narave. Veseljak  po  značaju. Spominjam se ga vedno nasmejanega gorenjskega očaka, ki mi je ob vsakem obisku ponudil zvrhano skledo kislega mleka in kos domačega, v krušni peči pečenega kruha. Od tu se je videlo daleč. Videl sem do Bleda in kar je bilo najvažnejše, videl sem goljavo nasproti, k nebu segajoče Dobrče, s hudournimi  brazdami, ki so se od tu zdele kot  globoke gube na obrazu zgarane gorenjske ženice. Jajek, Dunja, Mišo in Jasna so se vsakič odpravili tja gor.  Meni je bil  vzpon na Dobrčo še prezahteven, zato je bil samo moj, sv. Peter. Kako sem jim zavidal, ko so  zvečer, ko se je družina zbrala za mizo, ob večerji, pripovedovali o svojem spustu z Dobrče.  Nalomili so si smrečja, sedli nanj in se spuščali po hudournikih v dolino, proti Begunjam. Kako povezane so bile tistikrat družine, ko še ni bilo televizije. Vsak je imel čas za vsakogar. Nobene nervoze in naglice ni bilo, kadar smo bili zbrani za mizo. Nihče ni nikoli nikomur rekel, češ, ne zdaj, nimam časa, ne utegnem, kaj ne vidiš, da gledam poročila. Nismo govorili drug čez drugega saj smo vedeli, da bo vsak prišel na vrsto. Da bo imel vsak od nas na voljo vsaj nekaj minut, v katerih bo  skušal kar najbolje, v nekaj stavkih ponoviti vse to, kar mu je obogatilo iztekajoči dan. Brez  odvečnih besed je usmerjal ta razglašeni orkester godal in trobil, da je na koncu vendarle izvabil iz njega neko melodijo, napev, da je videl in vse bolj spoznaval, da otroci nismo ujetniki njegovega dela, ampak da v njegovih obveznostih vidimo in spoznavamo priložnosti za našo osebnostno rast.

Ko sem pri štirih letih prvikrat stopil na smuči, tako kot se za otroka smučarskega pionirja  spodobi, sem bolj kot smučal vreščal, da so me slišale cele »Begne.«

»Polda kače, Polda kače…« Polda skače!  

Vsaka vzpetinica, vsaka krtina, ki je bila za nadebudnega smučarja ogromen hrib, je bila pravšnja, da sem v njej prepoznal skakalnico.  Poskakoval sem in krilil z rokami po zraku kot golič, ki bi rad poletel, pa še ne ve, da ni napočil pravšnji čas.  Oče  se je že kot študent in mlad skalaš spoznal z Omanovimi v Podkorenu. Po domače se je hiši reklo pri Mrakovih. Kadar smo se  iz Begunj odpravili na Izlet do Planice, je bil prvi postanek pri njihovi hiši. Za njo se je proti Podkorenskemu sedlu dvigalo blago  pobočje, ki je bilo v zimskem času naš prvi smučarski poligon. Mišo in Jajek sta bila že tako visoko in tako daleč, da sta bila le še neznatni pikici sredi neskončne beline, Jasna in Dunja pa sta proti Cuznarjevemu travniku vlekli sani. S smučmi na nogah sem se postavil na hišni prag in vpil. Ja, le kaj sem vpil?  Drl sem se tako glasno, da sem bil skoraj dva dni hripav. Polda je bil moj idol še preden sem vedel, kaj so smučarski skoki. Ob pripovedovanju starejših, o uspehih tega našega letalnega asa sem v svojih otroških predstavah želel pokazati, da  znam tudi sam skakati, tako kot zna in zmore Janez Polda. Moja smučarska sezona je trajala skozi vse leto. Kjerkoli smo bili in kamorkoli smo šli, sem smučal. Povsod sem našel svojo skakalnico in počepnil. Ko sem najavil samega in kričal, Polda kače, so vsi zbrani vedeli, da bom  ta dan spet postavil skakalni rekord.

Mnogi znani Slovenci so se zaradi življenjskih razmer in osebnih stisk znašli na psihiatriji. Današnja družba seveda na taka osebnostna stanja, ko se  znajdeš v labirintu - ujetnik lažnih zaznav  zrcalnega sveta - gleda prizanesljivo, češ, saj to pa danes ja ni nič takega, če se ti malo strga. Družba je  na formalni ravni polna strpnosti in razumevanja.  Na neformalni ravni pa so zidovi in predsodki glede takih ljudi še vedno mnogo globlji od slehernega kraškega brezna. Športnikov, s katerimi se je spogledovala takratna generacija  pionirjev in mladincev in so v njih videli vzor, ideal celo, oblast ni rada videla v psihiatričnih ustanovah. Pravzaprav  so te, športne junake, raje videli  ležati v mavcu na ortopedski, ali na travmatološki kliniki, kot pa na zdravih nogah v psihiatrični ustanovi. Tako nekako je bilo tudi z našo skakalno legendo, Janezom Poldo. Njegova kariera je bila polna vzponov in padcev. Športnih in zasebnih. Ko si na vrhu, želijo vsi  vedriti v tvoji bližini, ko pa se znajdeš na dnu, te nihče še pogledati ne želi, ali pa se pretvarja, da te ni še nikoli videl, kaj šele poznal. Poldo je zadelo  veliko gorja in to gorje je na koncu pokazalo le to, da so tudi šampioni, legende za časa življenja prav tako zlomljivi  in ranljivi ljudje, kot vsi drugi. Po končani športni karieri  je  zaman čakal besedo zahvale  za športne uspehe, a je ni dočakal.

»Ja, če se kaj dobrega naredi, potem je lepo, da ti kdo reče vsaj, hvala,« je večkrat sam sebi, kot pa drugim modroval, Janez Polda. Te čarobne besedice, ki odpira še tako zaprta srca in duše ljudi, ki bi razblinila njegove dvome v svoje nekdanje uspehe je čakal zaman. Ni je bilo takrat, ko  je v Cortini D,Ampezzo po Olimpijskih igrah šestinpetdesetega končal svojo športno kariero, ne leto kasneje. Potem pa mu je že počasi začelo zmanjkovati let. Let za čakanje in priznanje za vrhunsko kariero športnega letalca in let za delo, ki ga je ljubil vsaj tako, kot je ljubil skakalni šport. Polda je bil lovec. Pravzaprav nadlovec! Kot »oberjager«  je skrbel za državna lovišča v dolini Vrat. Vsako leto so pripravljali inventurne komisije in Polda bi moral na Jelovico, pa mu ni dišalo. Terena ni poznal, v isti rog pa ni želel pihati kot nekateri drugi, pravil jim je - nedeljski lovci. Beseda je navrgla besedo in njegov jezik je prehitel razum. Ostrino povedanih besed je podkrepil še njegov ranjeni ponos planinskega orla. Pravijo, da beseda, ki jo zadržiš v sebi postane tvoj suženj, beseda, ki ti uide, pa tvoj gospodar. Tisti trenutek je Polda dobil novega gospodarja. Bil je degradiran. Bil je ob  delo v Vratih in bil je prestavljen daleč proč od Mojstrane, v Kot. Proč od  korenin, na slabše  plačano mesto. Polda, junak kakršen je bil v zraku, na tleh ni obstal.  Sprva so mu noge komaj opazno klecale. Prvim padcem ni posvečal posebne pozornosti. Ko pa so ti postajali vse pogostejši, pa nekega dne sploh ni več vedel kje je doskočišče. Ko je mislil, da je pristal se je  zavedel, da je padel. Malki, Poldovi soprogi, razdalje niso predstavljale napora, ki ga je odtehtala radost, da je  bila spet ob svojem Janezu. Živo se še spominja, kaj ji  rekel  soimenjak njenega  moža.

»Gospa Malka, vi ne veste kakšnega hudiča pomeni imeti tukaj Poldo. Janeza Poldo! Moja želja zdravnika in predstojnika je, da se ga hospitalizira za vsaj dva ali tri mesece. Da se ga spet postavi na noge.  Ne pa…,takoj bo moral ven,« in je s prstom pokazal navzgor. Planiški orel na psihiatriji?! Pa saj to ni tisto, s čemer bi se socialistična mladina   poosebljala. Legenda mora biti na svobodi. Orel mora  letati, pa čeprav s krili le prhuta po tleh. Krila so tista, ki se morajo videti. Polda mora biti viden! Janez Polda, poosebljenje Planice, ki je vse bolj postajala nacionalni simbol in ponos, se je znašel v vrtincu virtualnega sveta. Kaj bo z njim zunaj zidov psihiatrije je bilo tistim, ki so terjali njegovo prostost, malo mar. Polda je preprosto moral biti zunaj. Tudi za ceno svojega življenja. Plačal jo je dve leti kasneje, dvajsetega  marca tisoč devetsto štiriinšestdesetega.

Njegov pristop do  Polde je bil pristop skalaša, kadar se spogleduje še z neosvojeno smerjo. S Poldo je načenjal take teme, ki so ga v mislih vračale v njegove planine in njegovo mladost. Pomenkovala sta se o njunih hribih in gorah, ki sta jih oba dobro poznala. Njegov zdravnik, nekdanji skalaš, je poznal vsako prodišče v Julijcih in je Poldi pripovedoval, kako sta s Sotoškom, kot mlada študenta sklenila, da kreneta  na zimsko turo iz Bohinja mimo Savice pod Komarčo in naprej… kamor ju bo pač pot vodila v Triglavskem pogorju. Poldi so žarele oči, ko mu je pripovedoval že skoraj pozabljeno zgodbo, ki pa je bila v njegovem kraju in v  gornjesavski dolini še kako živa, saj sta  kot člana ene od reševalnih ekspedicij, ki je krenila na pomoč, sodelovala tudi oba Čopa. Joža in Viktor. Vez, ki ju je  docela zbližala je bil Čopov Joža. Pravzaprav so bile gore tiste v katerih sta se zbližala in prepoznala.

Zakaj je bil Polda boljši od drugih? Morda zato, ker je bil vsak njegov izlet v naravo trening. Morda zato, ker je nedvomno prinesel na ta svet  več nadarjenosti za smučarsko letenje, kot nekdo drug. Pri Poldovih so imeli ovce in te je moral  vsak dan  zagnati v skale in laziti za njimi v višavje in  ob blejanju črede premagovati strah. To je počel vsak dan tudi po pet, šest, sedem ur. In to je bil pet, šest, sedemurni trening.

Tito je najboljšim športnikom, tistim, ki so sloves imena Jugoslavije raztrosili po širnem svetu, rad podarjal ure v  znak pozornosti za njihove uspehe. Tako je prišla vrsta tudi na Poldo. Z generalom Žežljem sta se neke zime zapeljala do Planice, kjer je bil Polda njun vodič skozi športno zgodovino planiških poletov. Ko jima je vse razkazal in so kasneje že sedeli v bližnjem domu Ilirije, mu je  predsednik države želel izročiti uro, pa je Polda zavihal rokav in pokazal na zapestje, češ, saj jo imam. Nekaj let kasneje, na Pokljuki, je Tito vendarle uspel Poldi izročiti darilo. Vpričo celotnega spremstva jo je snel s svoje roke in mu jo izročil. Bila je prestižna švicarska ura, znamke Philippe Pateque.  Malka jo je dolgo nosila s seboj v torbici, če bi morda kje vendarle uspela najti urarja, ki bi ji zamenjal počeno steklo. Našla ga je v Celovcu  in takrat je prodajalca vprašala,  če lahko po serijski številki ure izve, komu je bila prodana. Odgovoril ji je, da ta podatek ne bi smel biti skrivnost, le pismo bo potrebno poslati v Švico. In ga je. Čez čas je dobila odgovor, da je bila ta ura nekaj let po vojni prodana kupcu po imenu, Mr. Victor.

O strahu je rad razpredal svoje misli. Najraje z Ladlcem ali z Levom Milčinskim. Večkrat je zapisal, da smo ljudje bitja strahu. Kdor pravi, da strahu ne pozna, se ni še nikoli poglobil sam vase. Strah nas krepi in če ga imamo dovolj in ga znamo obvladovati, potem z vsako merico strahu postajamo močnejši. Spet je razmišljal o Aristotelu, Schopenhauerju,  Heideggerju in Crocceju. Zlasti o sinetezi nasprotij, v katera se je rad poglabljal. V takih meditacijah je iskal odgovore na svoja antagonistična vprašanja o bistvu in smislu človekovega poslanstva na tem našem svetu. Lahko je pisati in motriti svet ex katedra in ponujati odgovore na vnaprej poznana vprašanja. Bolj nenavadna kot bodo, bolj zapleteni bodo odgovori. Življenje pa je vendar tako zapleteno in tako enostavno hkrati. Si in nisi! V neskončni časovni premici celotnega življenja, še pikica nisi. On je bil  nekoč vsaj številka. Številka 3768.  Mit smrti je skrivnosten! Kolikokrat se je že soočil z biološkim koncem, pa mu je vedno  ušel skozi šivankino uho. V življenju nenehno razmišljamo o smrti. In tako razmišljanje nas vodi na pota frustracij, zagrenjenosti in otopelosti. Privede nas lahko celo tako daleč, da pozabimo živeti. Karl je slab mesec po svojem triinosemdesetem letu, marca enainšestdesetega, umrl. Ob vsem pomanjkanju in trpljenju, ki ga je preživljal kot otrok, ki si je moral že pri  osmih  letih služiti svoj kruh, je dočakal visoko starost. Bolj ko ga je teplo življenje, odpornejši je postajal nanj. Na koncu je bil le še oklep, znotraj njega pa ena sama mehkoba čutnosti, ki jo je s strahom upal razodeti in jo pokazati le najbljižjim. Vonj Karlovih pip je za vedno izginil iz stanovanja. Še njegovi baretki, siva in črna, sta  za dolge tedne obviseli  na obešalniku in zaman čakali, kdo si bo zdaj, ko ga ni več, z njima pokril glavo. Tudi njegova sprehajalna palica je  samevala na garderobni steni, obešena poleg pokrival, dokler  je ni prekril prah in jo je mati shranila v neko drugo, manj uporabljano omaro. Ej, to je bil korenjak! Pri dvainsedemdesetih letih se je udeležil mladinske delovne akcije v Borovnici, ko so popravljali porušeni viadukt. Bil je najstarejši brigadir in dvakratni udarnik. Dva meseca pred smrtjo je na balinišču za šalo  zbijal balina. Janez je ostal sam. Nič tistega, kar ga je biološko vezalo na njegovo življenje, ni bilo več. Ne matere in ne očeta. Postal  je osamelec  ob katerem je v življenje poganjalo pet brstičev.

Aprila tisočdevetstoenainšestdesetega, je v svoj dnevnik zapisal, da  je najprimernejši kraj, če se želiš pred nekom skriti - množica. Ne osamljen ali oddaljen kraj, kjer te vsi takoj opazijo, čeprav misliš da te ne vidijo. Zakaj se ljudje, kadar naklepajo kako od družbeno nesprejemljivih dejanj skrivajo pred drugimi in za zaprtimi polkni dvojnih oken in dvojnih vrat, razpredajo svoje mračne načrte?  Zakaj  potem, ko se znajdejo  med tistimi, ki niso pripadni taki skupini reagirajo skrajno agresivno, ko podzavestno zaznajo strah pred razkritjem?

Čeprav je bil prvi april, je bil ta dan vse kaj drugega, kot pa dan šaljivcev.  To je bil dan hudih preizkušenj trdnosti in povezanosti kolektiva, ki je stalo na čelu slovenske psihiatrične službe in ji je skupinica štirih stregla po strokovni in moralni diskvalifikaciji. Ta skupina se je skrita sestajala pred očmi drugih. Bili so zarotniki in tudi njihova srečanja so bila zarotniške narave. Kovali so najbolj podle načrte in  se pri tem posluževali izsiljevanj, zahrbtnih spletkarskih igric, sklicujoč se na partijske forume in imeli so moč delavskega sveta. Zdelo se je, da bodo bolničarji  prevzeli v svoje roke strokovno vodenje psihiatrične klinike. Delavsko samoupravljanje si je ta četverica, ki je  na vodstvenem položaju pokazala svoj pravi obraz, predstavljala v celo  tako izkrivljenih pogledih, da je menila, da lahko počne prav vse v imenu delavskega sveta.  Sredi  predavanj, ki jih je imel za  specializante,  so brez najave vdirali v predavalnico  in  v imenu delavskega sveta terjali uresničenje nemogočih želja. Rdečih lic, piskavega glasu, in s pomanjkljivim znanjem jezika, je njihov nesporni vodja  brez  slehernega takta vstopal v ravnateljevo pisarno in v druge prostore, kamor bi takten človek vstopil s poprejšnjo najavo, ali vsaj potrkal po vratih. Mnogo bolj so  spominjali na četverico mesarjev, ki se je bila namenila na jutranji zakol teleta, kot pa na ljudi, ki so vendarle zaposleni v bolnišnici.  Zalitih, in od napuha zariplih obrazov, z rokami v žepih so stopali po bolnišničnih stezah in bili prepričani, da vladajo svetu. Ta, ki je stopal na čelu samooklicanih delavskih direktorjev, je zdaj pokazal svoj pravi obraz. S prikimavanjem in glasnim prigovarjanjem in odobravanjem včerajšnjih razmer, je danes postal njihov največji in najglasnejši nasprotnik. Tako  informbirojevsko se je zdelo vse skupaj. Tako primerno prostoru in poslanstvu ustanove, ki jim je dajala vsakdanji kruh. Janez je dobro vedel, da je čas njegov zaveznik in da mu kolegij z namestnikom dr. Marijanom Borštnarjem ves čas stoji ob strani. Vodstvo je imelo odprti kar dve fronti. Eno  napornejšo in bolj utrujajočo od druge. Če je vedel, da lahko tisto, ki se nanaša na nadaljnji razvoj stroke pod pogoji, kakršne so ustvarili v zadnjih petnajstih letih zagotovo dobi, pa je bil izhod  iz te, ki se je začela odvijati na oddelkih  s hujskaštvom, zahrbtnimi klevetanji, polresnicami in izmišljotinami, še docela negotov.  Že neštetokrat v življenju je znal dokazati, da ima srce bojevnika. Bojevnik si  vedno vzame čas za  analizo nasprotnikove taktike. Vse drugo bi to moč izčrpalo in je ne bi ostalo nič za končni obračun. Pedantnost pri spoznavanju nasprotnikove metode, ki je, kar je kmalu spoznal temeljila zgolj na ustrahovanju, je  njegovo moč le krepila.  Ko so  po končanem dopoldanskem delu  samoupravni voditelji zapustili svoje bojišče in v popoldanskem brezdelju na bližnjem balinišču slavili navidezne zmage, se je v veliki sejni sobi uprave bolnišnice odvijal  posvet, na katerem so zdravniki Vončina, Milčinski, Magajna, Borštnar, upravitelj Manfreda in Janez, pripravljali in analizirali strategijo protinapada.  Še posebej temeljito so se poglobili v škodo, ki je bila storjena in predvideli razvoj scenarijev, kako se bodo razmere odvijale v naslednjih dneh, tednih, mesecih.

»Kako pa lahko ob vsem hujskaštvu sploh lahko opravljajo svoje redno delo, ko so zdaj tu,  zdaj tam, pacienti pa prepuščeni samim sebi,« je pragmatično pomodroval Borštnar.

V tem vprašanju, ki se je porodilo spontano, se je skrivala rešitev nastalih razmer. Vse rešitve so vedno enostavne, le spoznati in razumeti moraš zakaj znosne razmere postanejo neznosne, nevzdržne.

»Tovariš Manfreda, nemudoma priskrbite v personalnem oddelku poročila o opravljenem delu za imenovano  skupino,  in to za mesece maj, junij, julij in avgust,«,je Janez naročil upravitelju bolnice.

Zdaj je bil september in  vse je bilo odvisno od tega, kaj so  poklicani in samooklicani zapisali v svoja oddana in podpisana poročila.  Vrh se je pripravljal na Studencu in vrh se je sočasno pripravljal v Beogradu.  Tito, Naser, Nehru in Sukarno so nakazali tretjo pot, tretjo možnost. Možnost miroljubne koeksistence, sobivanja. Kako bo tu? Ti  vendar niso pripravljeni pristajati na nikakršne kompromise. Kdor grozi, grozi z namenom. Zato, da pokaže svojo moč. Moč argumenta, ali argument moči? Prvo je bilo v personalnih mapah, le še pregledati jih je bilo potrebno, drugo pa je bilo sredstvo, ki so se ga posluževali ti štirje studenški znanilci apokalipse. Njihova poročila o opravljenem delu, na podlagi temeljito opravljene analize kadrovskega oddelka in dnevnih poročil o prihodih in odhodih vratarja Prunka, so bila potvorjena. V enem od poročil je bilo zapisano, da je bil zaposleni bolničar na oddelku neprekinjeno  od  šeste do štirinajste ure, čeprav je omenjenega dne agitiral proti vodstvu bolnice pri svojih sodelavcih na Poljanskem nasipu. Pri drugem je  pisalo, da je bil na oddelku  tudi v popoldanskih urah in da je opravljal nadurno delo, čeprav je omenjenega dne  postopal med množico navijačev ob balinišču, ko so balinarji Polja igrali pomembno balinarsko tekmo s Slogo.  Sledil je protinapad. Sledil je disciplinski ukrep. Vsem štirim je grozila takojšnja odpoved delovnega razmerja, v primeru ponovitve kršenja delovnih obveznosti in poneverjanja delovnih poročil. Na predlog vodstva bolnišnice sindikatu, pa so bili razrešeni z vseh  funkcij v delavskem svetu brez možnosti vnovične izvolitve v organe delavskega sveta. Kako hitro lahko človek umiri strasti in jih prizemlji, seveda,  če ima za tako strategijo pravo orožje. Spet se je izkazal stari rek, da je človek najbolj ranljiv tedaj,  kadar misli, da je najmočnejši. Oddahnil si je. Pravzaprav so si oddahnili vsi. Nekaj mesečno bojevanje na dveh hkratnih frontah je izčrpalo vse. Kaj izčrpalo. Izželo jih je! Prvikrat po dolgih letih si je vzel teden dni dopusta. Odpravil se je na ribolov , v Sotesko, na Savo Bohinjko.  Vsak dan je pisal dnevnik. Tudi na ribolovu, tudi na dopustu. 12. oktobra 1961, je zapisal naslednje vrstice.

»…Jasna je bila danes ves čas z Janezkom in Črtomirjem. Bili so v parku, kjer so rezljali palice in postavljali mlinčke, Mišo pa je s prijateljem sestavljal radijski sprejemnik. Dunja je bila pri pouku klavirja, pozneje jo je obiskala prijateljica Darja.  Na obisku  sta bila Ladlc in Dana, kasneje sta se nenapovedano iz Ljubljane pripeljala še Mirko Zlatnar in Niko Šilih  z ženama. V uti, na vrtu, smo razpravljali o trenutnih razmerah tako pri nas, kot v tujini. Za konec dnevnika današnjega dne moram napisati nekaj misli, ki sem jih smiselno uredil šele zdaj, dobrih štirinajst dni po neljubih dogodkih, ki so omadeževali delo naše psihiatrične ustanove. Razmah samoupravnega socializma in samoupravljanja v zdravstvenih zavodih je resna preizkušnja zrelosti katerekoli delovne skupnosti, predvsem v smislu, kako bo znala ohraniti ravnovesje med prizadevanji članov delovne skupnosti za zvišanjem osebnega zadovoljstva in stanja duha na eni, ter poslanstvom, ki ga zavodu opredeljuje njegova družbena funkcija in del katerega so vsi zaposleni. Kljub neljubim dogodkom, ki so se zgodili v bolnišnici na Studencu in so bili prepoznani kot egoistični in povzpetniški, je vendarle  še prezgodaj  za oceno učinkov teh ukrepov na kvaliteto in kvantiteto dela v zdravstvenih ustanovah, ki niso več dirigirani, temveč rasejo iz spontanih pobud posameznikov in tudi članov delovnega kolektiva po usklajevanju njihovih programov. Bojim pa se, da bodo razmere kmalu postale simptomatične prostoru in razumevanju notranjega okolja, v katerem zavod deluje.«

Razmere so ga prisilile, da je pristal na selitev iz Studenca v bolj urbano sredino, ki bi bila primernejša za  družinsko življenje. V mesto, v Ljubljano. Ljudje danes bežijo iz mest na podeželje, ali kar na deželo samo. Na kmete, se je nekoč reklo, saj  Ljubljana  postaja Ljubljančanom za življenje neprijazno mesto. Nekoč je bilo v mestu trgovin v izobilju, danes pa je podoba  trgovske ponudbe postavljena na glavo. V mestu še varovalke ne moreš več kupiti. Trgovine se selijo na obrobje, mesto pa postaja upravno in gospodarsko središče, v katerem domuje vse več podjetij, predstavništev in uprav.  Domačih in tujih. Takrat, v začetku šestdesetih let, pa so se trgovine vrstile na vsakih nekaj korakov. Tisto, česar nisi dobil v Sadju zelenjavi, si dobil  v sosednji prodajalni, ali v Delikatesi. Tekstilnih trgovin je bilo vsaj  toliko, kolikor jih je danes ob nekdanjem letališču, kjer je zraslo malo mesto velikih nakupov.

Z rokami prekrižanimi na trebuhu, je stal vzravnano pred klopjo malega vrta, ki ga je vrtnar Kvartuh tako kot vsako pomlad na novo uredil, in  zrl  v  prvo nadstropje upravne stavbe proti kuhinjskemu oknu. Zavedal se je, da mineva neko obdobje, del čudovitega življenja, kakršnega mestni otroci niso nikoli poznali. Otroštvo, ki so ga njegovi otroci preživljali znotraj bolnišnice je bilo izjemna življenjska šola.  Vsakdo je imel svojega učitelja. To je bilo individualno učenje vsega tistega kar je koga zanimalo, in kar ga je veselilo. Učitelji pa so bili ljudje, ki jih je življenje izklesalo v mojstre preživetja. Življenje tam, na Studencu,  je  bila strma gorska pot,  polna pasti in spolzkega kamenja. Bila je pot bodečega trnja in prepletenih korenin ob katerih bi se nevešča noga zlahka spotaknila. To je bila samohodna pot, ki so jo morali premagovati otroci mnogih generacij. Z višine lažje vidiš svet, kakršen je v resnici. Višje ko si stopal, bolj neobljudena in samotna je postajala ta pot. Na njej si se učil  modrosti, ko si za seboj puščal strahove in predsodke, ki so se z vedno večjo hitrostjo kotalili navzdol po strmem pobočju človeške nestrpnosti in nerazumevanja. Nikogar od nas ni bilo strah teh prvenstvenih vzponov. Ko si enkrat premagal pot, si se naslednjič skoraj miže povzpel nazaj. Tja, kjer si prejšnji dan odnehal. In ponavljal in ponavljal si  te vzpone iz dneva v dan, čeprav samega vrha nisi nikoli uzrl. Si pa spoznaval poti, ki vodijo nanj.

Po dobrih  tridesetih letih se je poslavljal od Studenca. Poslavljal se je seveda drugače, kot pa so se poslavljali njegovi brstiči, ki so ga vlekli vsak na svojo stran in si ga želeli odtrgati vsaj droben košček za dnevno potrebo.

»Mimočka, ali je res v kuhinji prav tak štedilnik, kot je ta tu?« ga je zanimalo.

»Seveda je. Še boljši, novejši, s kotličkom in dvema pečicama,« mu je odgovorila mama.

Toplo kurišče ga je vedno, kjerkoli se je znašel in kamorkoli ga je vodila pot, spominjalo na otroštvo. Ta spomin se je zakoreninil globoko v njem, saj je ogenj  naravnost oboževal. Prav tako njegovo nasprotje, vodo. Naravo je vzljubil že kot fantič, ko je stikal za gnezdi po brezpotjih Šišenskega hriba in  ko je v Mostecu lovil močerade in bil očaran nad opazovanjem rosike, ki si je za nedeljski dopoldanski obrok privoščila drobno mušico. Zdaj, ko je pretrgal tridesetletno sožitje s Studencem, ko ga je ta kraj tudi tedaj ko ni bil v službi, spominjal na službo, ko je bil sam v sobi senc s svojo pahljačo lepih in manj lepih spominov, si je začel rezati koščke trenutkov tudi zase in za svojo dušo.

Ljubezen do prostranih snežnih planjav, do ošiljenega in zaobljenega skalovja, je pravično porazdelil med svoje otroke, sam pa  je večino časa preživljal na ribolovu in oprezal za divjimi postrvmi in prebrisanimi lipani.  Nekoliko vstran od brežine reke je bilo običajno postavljeno družinsko šotorišče. Jasna in Mišo sta razpela  šotorsko krilo  in  poskrbela za senco pred premočno sončno pripeko, drugi pa smo vkup znosili belo kamenje in ga zložili v krog in uredili prostor, na katerem bo kmalu zagorel družinski ogenj. Lovec  je moral zdaj  poskrbeti, da njegova družina ne bo lačna. Do pazduhe segajoči hlačni  ribiški škornji so mu omogočali varno, predvsem pa suho hojo po rečnem prodišču. Bohinjka je bila lena in komajda je čutil  njeno moč, ko se je počasi in previdno, da ne splaši rib, pomikal proti toku reke in z muharico v zamahu  enajst – ena, skušal prelisičiti lipana z malim, rjavo sivim šašem. Če je padel na gladino tako, kot navadno pade mušica v vodo, se je čeljust razprla in riba je hlastnila za plenom. Skoraj nikoli ni popustila in tistikrat tam, pod vejevjem Soteske, so lipani merili tudi več kot petdeset centimetrov. Med ribolovom je največkrat razmišljal o vodi in naši podzavestni navezanosti nanjo. Voda je naša osnovna bit. Je tisti element iz katerega smo izšli in  ki nam je dalo življenje. Kako globoko je v ljudeh zakoreninjena potreba po vodi. Kdorkoli se odpravi  na izlet v naravo,  si bo vedno poiskal primeren kotiček ob vodi. Šele takrat, ko bo v svoji bližini čutil vodo, slišal njeno žuborenje, prisluhnil poskakovanju rib, ki lovijo mušice v roju nad gladino se bo počutil sproščenega, pomirjenega, vdanega in predanega naročju narave. Bohinjka ga je še najbolj spominjala na znameniti Heraklitov rek, da vse teče, da nič ne miruje. Ta reka ima nenavadno lastnost, da  iz minute v minuto spreminja svojo barvitost. Obsijana z opoldanskim soncem se bo zdela skoraj dvojčica neugnane Soče. V času sončnega zatona pa bo spominjala na diamantno polje bleščave drobnih, komaj opaznih valov, ki kot žareče iskre prebadajo oko in ti ne dovolijo daljšega pogleda v to krasoto igre narave. Taka pa je Soča. To seveda vidi le tisti, ki  mu je voda dovolila vstop in pogled v svoje nedrje, svoje bistvo in skupaj z njo  predstavlja absolutni logos.  Šele tedaj, ko z vsakim vdihom spoznavaš kakšno moč in energijo ti vrača zrak ob vodi in tik nad njo, se zaveš, da  naslednjič ko boš spet stopil v vodo ne bo tako, kot je v tem trenutku.  Bohinjka, Unica, Dreta, Krka, Soča… vsako vodo je doživljal drugače. Vsaka reka mu je vračala tisto, kar ji je dal sam in reke na katere je hodil ribarit, so bile njegovi  otroci. Vsi so bili njegovi in vsak je bil tako zelo drugačen.  Najmlajši ga je še najbolj spominjal na Sočo. Brezglavo  se je zaletaval v ovire, jih za šalo premagoval  in  že dirjal dalje. Vse bi želel postoriti v enem samem trenutku. Se zavrtinčiti v nepreglednih tolmunih, zaman spodjedati tisočletno skalovje in že drveti naprej, dalje, cilju naproti, za katerega še sam ni vedel kje je in kaj ga tam čaka.  Julij, Mišo, najstarejši od fantov,  je bil  poosebljenje Krke. Preudarnost je bila njegova vrlina. Življenjske brzice je znal umirjati na ravnicah, ko je  lahko razmišljal o novih ovirah, ki se bodo pojavile pred njim in  kakšno taktiko bo izbral tedaj, da jih bo premagal. Srednji, Jajek,  je bil Bohinjka. Bil je vse tisto, kar je bil nekoč sam. Zaljubljen v gorski in vodni svet je pristajal le na ta košček gorenjskega sveta,  ujetega med Mežakljo in Jelovico. Kot da drugega sveta ne pozna in le v tem, samo v tem, vedno najde nekaj novega. Dekleti sta bili druga zgodba. Jasna je bila še najbolj podobna Unici, saj je znala s svojo nepredvidljivostjo sivo modre površinske kraške lepotice in temačnostjo, skoraj črnih, globokih tolmunov, poosebljati skrivnostni svet narave. Čeprav njena gladina odseva spokojnost, pa močni tokovi te kraške lepotice, nekaj metrov pod gladino še velikim postrvim povzročajo težave. Dunja je bila Sava. Vsak njen zavoj je bil, bolj kot ne predvidljiv  in vnaprej si vedel katera riba se bo kje pognala kvišku, ko bo rečni val udaril v strmo brežino hrastovih korenin, ki so se zajedale pod gladino in z brega odpljusnil hrošča ali drobno gosenico,  ali  pa na vse pripravljeno žabo.

Dober ribič, poznavalec voda natančno ve, katero vabo bo uporabil na kateri reki. Naj bo pomlad, poletje, ali pa jesen. Vsak letni čas ima svoje zakonitosti in vsako leto  je drugačno od prejšnjega. Vse se spreminja! Tudi reke, tudi otroci. Le ribič ostaja isti, ki  znova in znova prihaja k vodi in jo opazuje. Vedno bo našel kaj, kar je prejšnjikrat  prezrl, ali njegovo oko ni opazilo.  Voda zanj ni bila le voda. Bila je vedno novo, enkratno doživetje. Poznal je vsako roparico, ki je ždela skrita pod nedostopnim vejevjem, pod katerim je oprezala za mladicami in skoraj kot vedež je vedno predvidel, pod katerim  večjim kamnom na prodišču se skriva kapelj, da ga ne bi popadla postrv, ki  je postajala vse bolj neizprosna gospodarica reke. Reka je kot človek. Živo bitje, znotraj katerega se odvija nenehen boj za obstanek in ohranitev ravnotežja številnih organizmov. Je telo, v katerem se  bijejo bitke s strahovi in radostjo. Voda v kateri ni življenja, je že na oko odbijajoča. Njena podoba človeka odvrača od nje, saj življenje privablja drugo življenje.  Enako je s človekom. Če ni ravnotežja med strahom in pogumom, veseljem in žalostjo, pričakovanji in  razočaranji,  potem je tak človek le lupina nečesa, ki zgleda kot človek.

Vražja moč  je ždela v vsaki njegovi mišici.  Že po njegovem odločnem in čvrstem koraku, ki je razodeval silno energijo se je poznalo, da je bil hodec, gams po brezpotjih gorskega skalovja in smučar, ki je znal vešče zaobiti vsako past na nepredvidljivih snežiščih.  Od novega ljubljanskega stanovanja, na Igriški ulici ob Drami SNG, je vsako jutro krenil do kolodvora, tam vstopil na avtobus za Vevče, Zadobrovo, ali Zalog, na Studencu izstopil, in se odpravil do bolnišnice.  Nazaj  je krenil peš.  Peš do Fužin,  mimo Most, pri kliničnih bolnicah pa naravnost po Trubarjevi cesti čez Prešernov trg, navzgor po Wolfovi skozi park Zvezda, prečil Gradišče in že je bil doma. Poldrugo uro je potreboval za tako pot.  Tako  je vzdrževal svojo kondicijo. Kadar pa  mu taka hoja ni bila dovolj in je njegovo telo potrebovalo še več napora, še več gibanja, takrat se  je odpravil na Razore.  Pri Trkovih je izstopil in se po razvejanih gozdnih poteh odpravil navkreber in to pot bi znal prehoditi tudi miže. Na vrhu, pri gospodarskem poslopju je postal le za trenutek, le toliko, da  so našli Gačnika, s katerim je rad kramljal in ki ga je potem spremljal na gozdnih pohodih. Gačnik je bil eden tistih bolnikov, ki so bili že dolgo na tej pristavi. Poznal je vsako ped tega hribovja, vsako drevo in vsako praprot. V nekem smislu je bil Gačnik gospodar celotnega posestva, saj je znal odlično organizirati delo in ga razporediti med ostale  bolnike. Bil je njihov nesporni vodja. Prvi med enakimi. Nihče mu ni nikoli  dejal, češ, tega pa ne bom storil. Vsak od njih je prispeval kamenček v mozaik te uspešne in samozadostne ekonomije nad Podlipoglavom. Gačnik je bil vitke postave. Njegovo telo je bilo  čvrsto in  kitasto. Niti grama maščobe ni imel na sebi, ki bi ga ovirala pri njegovih samotnih pohodih po Razorih. Vedno sta se odpravila izpred gospodarskega poslopja mimo hlevov do jase, s katere se je razprostrl eden najlepših pogledov na Ljubljano, potem pa krenila mimo  visokih kostanjev proti Žagarskemu vrhu. Na tamkajšnji mejni kmetiji so jima vedno postregli  z domačim malinovcem, ki ga je imela vsaka kmetija, vsaka hiša. Malin je bilo tod v izobilju. Bile so samonikle, ki so si na obronkih gozda delile svoj prostor z robidami in če so  bližnje Janče znane po jagodju, so  bili Razori daleč naokrog poznani po malinah in domačem malinovem sirupu. Gačnik je o gozdu vedel veliko.  Ko sta  naletela na mlado smrečje, med katerim so kvišku silile vitke breze, je njun korak zastal in med listjem sta oprezala po morebitnih izboklinah in rahlo  privzdignjenimi listi. S palico sta grebla levo in desno in redko kdaj pod listjem ni bilo številne družine mladih gobanov. Bili so pšenični, kostanjevi, brezovi in ajdovi. Veliki komaj nekaj centimetrov. Po njunem prepričanju, najboljši za vlaganje, saj so bili  čvrsti kot kamen, zajedavci pa jih še niso našli. Nihče ni bolje poznal skrivnostnega sveta gobjega micelija, kot pa ga je poznal Gačnik. Njuni košari sta bili po vsakem takem pohodu polni gob. Golobice, sivke, lisičke, jurčki... Če je bila bera obilna, je  v jasnem vremenu gobe narezal  in jih na veliki leseni mizi razprostrl, da so se na soncu posušile. Mlade je očistil in zložil na poseben kup. Gospodarica posestva je potem postorila tisto, kar je znala najbolje.  Prekuhala jih je v kisu  in pripravila za čas, ko bo Razore prekril sneg, in ko bodo vložene gobe  okusna poslastica  za vsakogar.  

Na Razorih, pod mogočno in razvejano lipo, pod katero je v poletni pripeki hlad nudila še senčna uta, se je najraje sestajal na delovnih sestankih.  Na prostem, v naravi. Tu so  se sprejemale mnoge ključne odločitve o nadaljnjem razvoju slovenske psihiatrije. Tu je nastala strategija nadaljnjega širjenja ustanov sanatorijalnega tipa, in tu je bila sprejeta odločitev, da se v Ravnah nad Šoštanjem postavi prvi,  povsem odprti psihiatrični stacionarij v  Sloveniji, ki naj bi bil namenjen terapiji in medicinski readaptaciji oseb z nevrotičnimi motnjami. Na Razorih je dozorela tudi odločitev za slovito Škofljico! Ti dve psihiatrični ustanovi sta v začetku šestdesetih let v zadostni meri zapolnili vrzel pri obravnavi oseb z motnjami odvisnosti, stroka pa se je lahko začela temeljiteje posvečati bolezenskim patologijam, še najbolj seveda najpomembnejši fazi, ponovnemu privajanju na življenje zunaj  psihiatričnih ustanov.

Čeprav je bilo v začetku šestdesetih let vse več mladih zdravnikov, ki so se odločali za specialistični študij psihiatrije, pa je psihiatrov kljub vse boljšim pogojem za opravljanje strokovnega dela, primanjkovalo. Za vso Slovenijo, ki je tedaj štela poldrugi milijon prebivalcev,  jih je bilo na voljo le petindvajset.  Statistično gledano je za šestdeset tisoč prebivalcev Slovenije skrbel le en sam psihiater. Pomanjkljivost slovenske psihiatrične službe na področju pol bolnišnične in le deloma utečene posebne klinične oblike psihiatrične pomoči, je lahko vsaj deloma opravičevalo število specialistov, ob zaskrbljujoče nizkemu številu spremljajočih zdravstvenih profilov, kot so klinični psihologi, socialni delavci in terapevti, ki jih taka pomoč nujno zahteva pri celoviti obravnavi obolelih oseb. Seveda so bili tudi drugi vzroki za navedene pomanjkljivosti, vendar je bilo te potrebno iskati drugje, ne pa v psihiatrični službi. Vodilo takratnega psihiatričnega skrbstva je slonelo na prizadevanjih proti prisilni hospitalizaciji duševnih bolnikov in v uveljavljanju posebnih oblik pomoči takim osebam.

Tako strategijo je od slovenske psihiatrije terjala zlasti vse bolj prodirajoča psihofarmakologija in pozitivne izkušnje o učinkovitosti socialno terapevtskih  obravnav bolnikov pri njihovi rehabilitaciji. Praktični učinek take strategije v psihiatričnem skrbstvu po katerem se je zgledovala Slovenija, je bil v takratnem razvitejšem svetu v zmanjševanju posteljnega fonda v psihiatričnih ustanovah. Naša psihiatrija takrat mnogih polbolnišničnih oblik skrbstva sploh ni premogla, kaj šele, da bi se zgledovala po njih. Od  spremljajočih oblik se je le deloma uveljavila poliklinična obravnava iskalcev pomoči, predvsem v dispanzerju na Fužinah in na ljubljanski polikliniki, deloma pa tudi na nevropsihiatričnem oddelku poliklinike v Mariboru.

Če so bila po drugi svetovni vojni obdobja, ko se je slovenska psihiatrija obravnavala z nezadostno mero razumevanja za njene akutne potrebe in je bila v ospredju zlasti skrb za somatska obolenja in širjenju mreže za take bolezni, pa je razprava v Skupščini SR Slovenije, ki je potekala tridesetega junija štiriinšestdesetega, nakazala svetlo prihodnost slovenski psihiatriji, saj je bil takrat sprejet njen nadaljnji, sedemletni načrt. V referatu z naslovom Problematika duševnega zdravja v SR Sloveniji,  ki ga je predstavil profesor Borštnar,  se je  oprl  na  načrt, ki je bil skrbno pripravljen  in je doživel najširšo razpravo

v nevropsihiatrični sekciji Slovenskega zdravniškega društva. Vseboval je potrebo po povečanju psihiatričnega posteljnega fonda za petsto posteljnih enot, ustanovitvi posebnega zavoda za  odvisnike od alkohola in še posebnega zavoda za psihično motene osebe, potrebo po posebnem, mladostniškem oddelku, mreži dispanzerjev, po specialnih zaščitnih delavnicah in posebnih oblikah pomoči v psihiatričnih ustanovah, kot tudi vzpostavitvi centralnega registra bolnišnično obravnavanih psihiatričnih bolnikov. Skupščina je ta referat sprejela z veliko mero odobravanja  in kmalu so se tudi začeli kazati  rezultati tako zastavljene strategije dela in razvoja psihiatrične službe do leta tisoč devetsto sedemdesetega. Naposled je postal slovenski psihiatrični bolnik deležen take vrste strokovne pomoči, ki je bila skladna s sodobno psihiatrično doktrino in ki mu je nudila vso varnost in zdravstveno pomoč tudi tedaj, ko je postal oropan svojega duševnega ravnovesja.

Nov, sodoben sistem organizacije psihiatrične pomoči dovolj prepričljivo nakazuje, kako je od sredine šestdesetih let taka pomoč  postajala pestra in raznolika in kako bo  napredovala v naslednjih letih ob vse večjem uveljavljanju specialnih institucij, civilne družbe in kako se bo ta artikulirala v odnosu do  posameznika. Tradicionalni, klasični psihiatriji, je bil do nedavnega na voljo le en masiven sistem, s svojo specialno klimo azilske obravnave, precej drugačne od tistih bolnišnic, v katere bolniki zaidejo sami, ali pa so tja poslani na podlagi predhodnih zdravniških mnenj. Razumljivo je, da je morala klasična psihiatrična bolnišnica v šestdesetih letih  v celoti spremeniti vsebino in obliko svojega poslanstva. Vse bolj je začela postajati sestavni del posebnih, lahko bi rekli, vzporednih bolnišničnih obravnav, s svojim primarnim poslanstvom pa je predstavljala vezni člen celovite oskrbe duševnega bolnika, kot soodvisna funkcionalna enota v celotni verigi  vseh, ki so vpeti v delo psihiatrične službe. Tako koherentno enoto pa je bilo mogoče  vzpostaviti le ob pojavu kaskadne psihiatrične pomoči, ki je temeljila po določenih sektorjih  prebivalstva z največ do 150.000 prebivalci, kot sektorska strokovna psihiatrična pomoč, katere osnovno poslanstvo  je tvorila skupina desetih do dvanajstih psihiatrov, skupaj s socialnimi delavci in je po vsebini predstavljala zaokroženo funkcionalno enoto. Sodoben sistem psihiatrične pomoči je poenotil, do tedaj  bolj ali manj  ločene poglede na samo preprečevanje bolezenskih stanj, kot tudi na  kurativne aktivnosti  pri obravnavi že hospitaliziranih oseb.

Taka strategija nadaljnjega razvoja stroke je bila v prvi vrsti usmerjena v duševno zdravje posameznika, kot tudi celotne slovenske družbe. Skrb države bi torej morala temeljiti na varovanju družbe pred nezaželenimi dejanji posameznikov s psihiatrično patologijo in v njenih prizadevanjih, da s preventivno dejavnostjo preprečevanja morebitnih bolezni preprečuje porajanja odklonilnih patologij, po drugi strani pa krepi in ohranja duševno zdravje celotne družbe. Država mora torej prevzeti vse tiste pozitivne metode psihiatrične in psihohigienske organiziranosti, kakršne so že uveljavljene v razvitejših državah. Taki pogoji pa bodo dozoreli šele tedaj, ko se bo celotna družba otresla zmotnih predstav o duševni patologiji in psihiatrični dejavnosti. V svetu znanosti ni področja, ki bi bil v zavesti slehernega izmed nas tako spačen, poln zmot in zablod, kot je svet psihiatrije, ali povedano drugače, svet duševne patologije. To je kruto dejstvo, ki povzroča družbi nepotrebno materialno in moralno zlo, ne da bi se tega zavedala. Seveda pa lahko tak odpor razumemo zgolj z razvojno zgodovinskega vidika, v katerem se je v vseh družbah sveta psihiatrija razvijala. Kraljeva bolnišnica Bethlehem /Royal Hospital Bethlehem/ v Londonu,  velja po mnogih virih za eno prvih psihiatričnih ustanov na svetu. V razmerah, v kakršnih so takrat obravnavali psihiatrične bolnike, je bila morda za spoznanje bolj človeška od navadnega zverinjaka. Bolniki so bili zaprti v skritih prostorih in z okovi prikovani na zidovja kletnih katakomb. V  začetku osemnajstega stoletja je njen vodilni zdravnik, dr. William Battie, kot prvi javno naznanil, da zmore Betlehemska bolnišnica pomagati duševnim bolnikom.  Čeprav so bile njegove metode zdravljenja vse prej, kot pa dostojne človeka, seveda brez enega samega ozdravljenega primera, je vseeno postal nesporna avtoriteta in prvi  samooklicani psihiater  obdobja, v katerem je živel in deloval. Psiholog, dr. Ty Colbert, avtor knjige z naslovom Rape of the Soul* piše, da so tedaj vse   duševne bolezni pripisovali biološkim vzrokom in se zato pri zdravljenju zatekali tudi k tako radikalnim metodam, kot so bile amputacije posameznih delov telesa duševnega bolnika. Najraje so vrtali po sinusih, ušesih, odstranjevali zobe, v kovinskih kletkah bolnike potapljali v vodo in tako iz telesa, po njihovem strokovnem prepričanju, odvajali strupe, ki naj bi kvarno vplivali na bolnikovo psiho. Pogosto so počeli še kaj drugega, bolj grozljivega.  Da bi tedanja družba  razumela, kaj se pravzaprav dogaja znotraj takih ustanov, so svoje metode dela zavili v plašč  strokovnega

*           Posilstvo duše

izrazoslovja in svoja početja poimenovali - terapija. Žalostno dejstvo je, nadaljuje dr. Colbert, da so bili ti ljudje  podvrženi sadističnemu mučenju z inkvizicijskimi metodami, ne pa zdravljenju. Nekako sočasno je ameriški zdravnik, dr. Benjamin Rush, sicer sopodpisnik deklaracije o neodvisnosti združenih ameriških držav razvil teorijo, da tiči vzrok duševnih bolezni v glavi. Da bi bili lahko to možgani, seveda s takratnim vedenjem o nevrologiji še pomislil ni. Povedano v prispodobi, vedel je, da ključ odpira ključavnico, vendar je s kartičnim ključem zaman opletal po navadni ključavnici. Bil je bil prepričan, da so vzroki številnih bolezni posledica prevelike količine krvi v glavi. Začeli so vrtati v lobanjo in kasneje je tako eksperimentiranje pripeljalo do najbolj invazivnega posega, lobotomije, pri kateri frontalni del možganov, ki je nosilec človekove osebnosti prekinejo in  bolnik se čudežno umiri. Slovenci smo, zgodovinsko gledano imeli velikansko srečo, da tak kvarni vpliv zdravljenja človekove duše ni prodrl tudi  k nam. Mogoče je zaslugo  za to pripisati prav menihom, ki so bili prvi skrbniki psihiatričnih bolnikov in so bili kot usmiljeni bratje bržčas bolj imuni za materialne potrebe posvetnega sveta, kot pa eden najbogatejših otočanov, dr. Battie. Danes vemo, da se v možganih skriva bistvo človeka kot individuuma. Možgani so centralni procesor, ki uravnavajo vse, kar ljudje počnemo. Bodisi zavestno, ali avtonomno.  Milijarde nevronov prenašajo v naše organe različne informacije, ki jih v danem trenutku sprejmemo. Najpogosteje se na njih,  če so uresničljive in realne tudi odzovemo, če pa so abstraktne, imaginarne, pa te bogatijo naš podzavestni svet, da se ta odzove s spominjanjem na že nekoč sprejete podobne informacije. Na podlagi tako avtomatizirane interakcije ali soodvisnih procesov, ljudje ustvarjamo, ali pa se predajamo brezdelju. Sanjamo konec koncev!  Nevroni med seboj tvorijo sistem, ki bi ga lahko imenovali  najsodobnejša organizacija, ki pa jo sodobna uprava ali menedžment šele preučujeta in spoznavata njene proaktivne zakonitosti. Proces organiziranega zdravstvenega  prosvetljenja  sodobnega  človeka v okvirih somatske medicine je terjal hude napore. Proces organiziranega zdravstvenega

razsvetljenja sodobnega človeka, kar zadeva duševno patologijo, pa je časovno precej mlajši, zato  bo zahteval še večje napore in prizadevanje za strpnost celotne družbe, da se bodo odklonilni pojavi stigmatizacije takih oseb  sprva omilili, kasneje pa v celoti odpravili. Pri psihiatričnem bolniku ni nič takega, vsaj navzven ne, kar bi kazalo, da gre za bolnika in da gre navsezadnje za bolezenski pojav, ki tako osebo spremlja krajši ali daljši čas, lahko pa skozi vse njegovo življenje v obliki kroničnih stanj. Veliko strpnosti in razumevanja bo potrebnega, da bo družba doživela svoje očiščenje in ovrgla predsodke  pri razumevanju in potrebah takih bolnikov. Pa tudi danes, ko se o teh ljudeh govori pred odprtimi vrati, ko tudi sami preko medijev spregovorijo o shizofreniji, bipolarnih motnjah in depresijah, ko je družba vsaj na deklarativni ravni radikalno  presekala s stigmatizacijo,  se križev boj in odpor nadaljuje na individualni ravni, ko  ti ljudje trkajo na vrata najbolj odgovornih oseb in povprašujejo po zaposlitvi. Družba ni naklonjena  odstopanju od splošno sprejetih norm. Družba je sprejela nenapisan kodeks,  po katerem se ravnajo vsi, ki imajo moč odločanja. Svet se   je razdelil na elite. Bolj ali manj profilirane. Tako kot Rotarijanci in Lionisti sledijo svojemu osnovnemu poslanstvu, ki je transparentno, pregledno in s svojim, največkrat humanitarnim ali filantropskim delom seznanjajo javnost, obstoji na svetu še nekaj, v plašč skrivnosti zavitih skupin, ki jim ljudje pravimo, lože. Opus Dei, Malteški vitezi, prostozidarji… O njih ljudje vedo vse, in ne vedo ničesar!  Prav zato tem skupinam,  ker o njih ne vemo nič konkretnega, razen seveda dejstva, da obstojijo, pripisujemo največjo moč. Morda zato, ker nevednost buri domišljijo in poraja strahove. Kot je človeška psiha zavita v plašč skrivnosti, ki se zlagoma odpira, je v še temnejši plašč zavito naše vedenje in obnašanje. Nihče v resnici ni to, kar kaže navzven. Vsak ima svoje skrivnosti, ki so samo njegove in vsak ima svoje strahove, ki jih ne želi deliti z nikomer. Prav zaradi take dvoličnosti bo boj za  popolno družbeno rehabilitacijo teh ljudi mukotrpen. To bodo prvenstveni vzponi z navpičnimi stenami, ki jih bodo premagovali najbolj drzni. To bodo prepadi, preko katerih bo potrebno  stopati z mirnim, preudarnim in natančno odmerjenim korakom, pravo mero uravnoteženosti, da  te morebiten sunek vetra ne vrže iz ravnotežja. Le z nenehnim osvajanjem prvenstvenih smeri se bo razblinila  navidezna moč odločujočih.  Globine prepadov in višine neosvojljivih sten bo potrebno z zvrhano mero previdnosti in potrpljenja meriti v desetletjih, ki so pred nami, ko se bo tudi v resničnem, ne le navideznem svetu socioloških ali političnih razprav, začelo osebnostne motnje obravnavati tako, kot se danes obravnava zobobol, glavobol, ali katerakoli druga nadležna motnja, ki je z nekajkratnim obiskom pri zdravniku  odpravljena in  spomin nanjo ostaja le še epizoda, neprijetna okoliščina, izrazitejša na osebni, kot pa na kolektivni ravni.

Na Ljubljansko življenje se je hitro privadil. Pa saj je bil staroselec, Šiškar! Ljubljano je dobro poznal. Poznal je vsak njen kotiček, zlasti v starem delu mesta, ki se do takrat ni kaj dosti spremenilo. Njegovi stari prijatelji so  ga obiskovali po nekakšnem utečenem redu, po urniku in to tako,  da drug drugega niso motili. Kadar pa je naneslo, da je bilo potrebno  o čem razpravljati tudi v popoldanskih urah in ni nič kazalo, da bo problem rešen hitro, takrat so družno, drug za drugim prišli na Igriško vsi njegovi najožji sodelavci.  Borštnar, Vončina, Magajna, Milčinski.  Pa tudi že Miloš, Momo  in  Janko.

Zaprli so se v prostrano dnevno sobo in pogosto premlevali  aktualno problematiko do poznih večernih ur.  Stanovanje je bilo prostorno in veliko. Tej stavbi so nekoč rekli mali nebotičnik, in pogled z okna tretjega nadstropja mogočne večstanovanjske gradbene mojstrovine, je proti jugu razprostrl čudovit pogled na Barje, pa vse do Krima.  Za nekaj skromnih let. Potem so štiriinšestdesetega leta začeli z izkopavanji in pripravami na zidavo do takrat enega najbolj kompleksnih večstanovanjskih objektov na nekdanjem Ferantovem vrtu.     

       Kadarkoli je kdo  omenil Ferantov vrt, se je vidno vznejevoljil.  Vrt namreč, tako je pravil, ni bil nikdar Ferantov. To je bil Mundov vrt! Poleg Luke Knaflja, je bil dr. Franc Munda eden najvidnejših mecenov in filantropov v času rajnke Avstro Ogrske države. Predvsem pa je bil Munda pokončen in zaveden Slovenec. Bil je jurist in z  odličnim poznavanjem stvarnega prava je obogatel. Med Rimsko cesto, Gradiščem in današnjo Igriško ulico je dal postaviti kar nekaj hiš, ki jih je oddajal v najem. Posebnost tega predela pa je bil vrt, ki ga je ob razpadu monarhije z oporoko zapustil slovenski mladini. Na vrt so smeli stopiti le Mundovi! Šele dvajset let kasneje je nekdanji hišnik Mundovih nepremičnin, Viktor Ferant, dobil vrt v najem, na katerem si je uredil stanovanje, gojil rože in jih prodajal na  ljubljanskem trgu.

Kolikokrat se je ustavil tu. Nekoč! Ko se je peš odpravil iz Šiške v Ljubljano, na Bleiweisovi skrenil levo, pri Ferantu kupil  tri šopke rož, enega za Dušanko, drugega za mamo Ružo in tretjega za tanto Gusto in opazoval gradnjo malega nebotičnika, ki je rasel v nebo kot babilonski stolp, nato pa nadaljeval pot na Verstovškovo, današnjo Teslovo ulico.  Ni je bilo skrivnosti povezane z Ljubljano, ki je ni poznal ali ni poznal njenega izvora. V Ljubljani se je znašel v prijetnem okolju. Bil je obkrožen z nekdanjimi mladostnimi prijatelji, od katerih sta bila le nekaj korakov proč, na Gregorčičevi ulici, dr. Dušan Reja in dr. Leon Detela, malo naprej na Igriški, nasproti gostilne Pod Lipo, pa spet drugi prijatelj, Danilo Bračič. Za Dramo SNG, pravzaprav v prizidku malega nebotičnika, pa je z družino živel njegov rabski sotrpin, novinar, Franček Drenovec.  Še najbolj vesel pa je bil svojega novega prijatelja, vse bolj  prodornega urednika časopisa Naši razgledi, Bogdana Cepudra, ki  se je  nekako ob istem času z družino preselil v mali nebotičnik, le nadstropje nižje in s katerim sta v pozne večerne ure razpravljala o vseh družbenih in političnih vprašanjih, pogosto pa se dotikala tudi kulturnega področja slovenske družbe.

Njegovo poslanstvo je bilo v nekem smislu končano.  Z razpravo in sprejetim načrtom nadaljnjega razvoja slovenske psihiatrične službe je pod svoje delo  potegnil črto.  Slovenski psihiatriji, stoječi na novih, sodobnih temeljih, je pomagal shoditi.  Prišel je čas, da se osamosvoji in da njegovo mesto prevzamejo drugi, mlajši.  Saj ne, da bi mu primanjkovalo volje do dela ali pa, bog obvaruj, energije. Bil je deloholik in  še vedno je prekipeval od delovne vneme, poln moči, krepke moči. Nič ga ni izdajala sapa ali bi mu zastajal korak, kadar se je odpravil na Razore, kjer je stikal za gobami ali da bi mu na mestnih ulicah, ko je asfalt puhtel v poletni pripeki in se s svojim vonjem zajedal v nos in pljuča, da je tudi mladina upočasnila svoj korak, prejel opozorilo kot, hej, postoj, tako ne gre in nikamor se ti ne mudi…

Bil je temperamenten hodec. Besede ali pojma počasi, ni poznal. No, morda le takrat, kadar je bilo potrebno kakšno reč temeljito preučiti in je tako delo zahtevalo celega Janeza.  Takrat je postal svoje nasprotje. Gradivo je prebiral, ga prelagal iz kupa na kup, si zapisoval zaznamke, s svinčnikom označeval pomembne poudarke besedila, dokler ni bil popolnoma suveren v tisto kar je prebral in bil pripravljen s svojim ognjevitim retoričnim nastopom zagovarjati v krogu znancev ali prijateljev, pred študenti v predavalnici ali na simpozijih, ki se jih je še vedno udeleževal. Kot so nekoč Templarji čuvali in branili sveti jeruzalemski grob z mečem v rokah, je bil sam  z besedo pripravljen braniti svoje podprte teze, svoja stališča, svoje prepričanje, konec koncev. Studenec je vse bolj prepuščal mlajšim kolegom in med njimi iskal morebitnega naslednika, sam pa je svoje  strokovno specialistično in profesorsko delo nadaljeval na Poljanskem nasipu. Seveda je bil še vedno na Studencu, toda  tisti trenutek, ko se je preselil v Ljubljano, je dejansko prerezal popkovnico s to ustanovo.

Nekega jutra ga je  v trebuhu tako  zabolelo, kot bi ga nekdo zabodel z Besirjevo arnavtsko kamo v trebušni predel. Taka občutja so bržkone poznali samuraji, kadar so branili svoj ugled in si z bambusnim bodalom vzeli življenje. To je bil fantomski harakiri, bolečina, ki mu je sunkovito in brezobzirno prebadala trebuh, da se je v bolečini zgrudil na tla in svoje telo nagonsko sklenil v položaj fetusa. Potem je izgubil zavest. Zbudil se je v bolnišnici, dr. Petra Držaja.  Vražji parazit je izgubil kontrolo nad seboj, je pomislil. Doslej  sta imela sklenjen nekakšen separatni mir, ki ga je ta vrag enostransko prekršil. Hitler! Da, Hitler je rad počenjal take reči. Podpisoval dogovore, da jih je v primernem trenutku prekršil. Le zakaj? Bil je na dieti, z ničemer se ni pregrešil. Nič takega ni užil, s čemer bi  ga spodbudil k takemu razvratu, kakršnega si je privoščil zdaj.

»Janez, žolčnik smo umirili kolikor se je dalo. Jutri greš na mizo,« je dejal njegov prijatelj, kirurg, profesor Žakelj, ki ga je v jutranjih urah obiskal v bolniški sobi. Ta trenutek je seveda pričakoval, vendar ga je v zavesti potiskal v nek oddaljen, nedefiniran čas. V prihodnost. V čas, ki je vendarle prišel in to hitreje, kot je mislil. Ko je razmišljal o prihodnosti, pa je nehote trčil ob časovni paradoks. Bolj kot  s prihodnostjo, se je tisto jutro soočal s preteklostjo. Ko se je sprehajal po dolgem bolniškem hodniku, ga je obiskal njegov mladostni prijatelj, Rajko Jelovčan. Klen mož, njegovih let. Sokol! Sokoli ljubijo drznost. Z neizmerno hitrostjo se zapodijo z višav proti svojemu plenu in nikoli ne zgrešijo. Sokoli  kraljujejo  na  nebu. Tudi Rajko je ljubil hitrost. Hitrost na tleh. Bil je izvrsten telovadec, ki se je pri dobrih šestdesetih letih za šalo postavil v stojo in sprehodil po rokah, in bil je eden najboljših predvojnih tekmovalcev, motoristov. Ko je Janez končal študij medicine, se je večkrat odpravil na obisk k Rajku v Poljansko dolino.  Tam pa se je vanj zagledala Rajkova sestra Minka in razmišljala, kako bi mladega zdravnika ujela v svojo pajčevino.

Do motorjev in avtomobilov ni nikoli kazal posebnega navdušenja. Je pa občudoval Rajkovo spretnost prežeto z drznostjo, kako je znal krotiti tak rohneči stroj. Sedel je nanj,  se z levo nogo oprl na peščena tla pod domačo hišo, privil plin, in motor je v visokih obratih začel tako rohneti, kot bi se nad Gorenjo Vasjo zbrali vsi sršeni tega sveta. Vrtel se je v krogu, dokler ga visok, prašen oblak ni zavil v nevidni plašč peščenega tulca, ki se je dvigal pod nebo. Potem se je zazdelo, da nad dvoriščem sredi vasi divja tornado, ki bo opustošil celo vas. Spremljal ga je na skoraj vsa tekmovanja, ki se jih je udeleževal. Skupaj sta se veselila zmag, saj je bilo teh precej več, kot pa drugih ini tretjih mest. Še kasneje, v zgodnji jeseni devetnajsto osemintridesetega, ko je bil že specialist in sodni izvedenec za psihiatrijo, je moral podati svoje mnenje v zvezi z neko sporno družinsko zadevo, ki je doživela epilog v krvavem družinskem obračunu. Obravnava je bila sklicana v torek, sedemindvajsetega septembra, na mariborskem sodišču. Poklical je Rajka, če ima čas in če je seveda pripravljen oditi  z njim v mesto ob Dravi. Tja bi se lahko odpeljal z vlakom, vendar je bil tisti trenutek prepričan, da bi mu vožnja z motorjem in prijateljska družba mnogo bolj ustrezali, kot pa monotono sedenje v kupeju vagona v obleki in z aktovko pod pazduho. Ponj se je pripeljal z novim Indianom na katerem je bila  nameščena potniška prikolica.  Črno  usnjeno aktovko, ki jo je kupil v Münchnu je napolnil s  sodnimi spisi, ki jih je prejel po pošti kak mesec pred tem. Prah, ki ga je motor puščal za seboj, da je ta v desetinah drobnih vrtincev sedal na obcestno polje že skoraj zrele koruze mu je silil v  usta, kadar se je nasproti pripeljalo kakšno vozilo. Še bolj se je sklonil  glavo v prikolici,  da je iz nje štrlela le temnorjava usnjena kapa s poklopci za ušesa, ki so v vetru prhutali in ga  tolkli po uhljih. Hitela sta proti  Trojanam. Čez uro in pol sta naredila prvi postanek v bolnišnici v Petrovčah, saj se je spotoma najavil na obisk k predsedniku Jugorasa, Jugoslavenskog radničkog saveza za Celjsko okrožje, gospodu Franju Germadniku.  Sindikat namreč ni bil zadovoljen z ravnateljem, zlasti pa ne z njegovim vodenjem te psihiatrične ustanove, zato so snubili Janeza, da prevzame mesto predstojnika, saj so ga imeli vsi  v spominu kot  predanega, mladega strokovnjaka in specializanta s kar dveh uglednih  psihiatričnih inštitutov. Mnenje, ki ga je Jugoras posredoval v Beograd, pa so podkrepili s pripisom, da izhaja iz delavske  družine.  Kakorkoli je že bilo to priporočilo formulirano, ni obetalo nič dobrega. Še kot študent je bil ob državno štipendijo zaradi svojega svetovnega nazora in članstva v marksističnem akademskem klubu in na študiju v Zagrebu je zato živel v hudem pomanjkanju. Po pravici povedano, pa ga takrat tudi ni več vleklo v Petrovče, saj je življenjski izziv videl v strokovnem delu na Studencu, in to je želel predsedniku sindikata v Novem Celju povedati osebno, na štiri oči. V Maribor sta prispela v poznih popoldanskih urah.  Zapeljala sta se naravnost  pred Hutterjeve bloke kjer je z družino živela njegova sestra, Ana. Takrat je imela že dve poskočni deklici, Ančko in Nežko. Strica, o katerem jima je mama mnogokrat  pripovedovala, sta videli prvič, on pa seveda njiju. Razen na fotografijah. Neizmerno sta se razveselili svojega, od sonca zagorelega temnopoltega strica, ki se je tistikrat vrnil s tridnevnega  turnega smučanja na Triglavskem ledeniku  in  ga s prstki drgnili po licu, če ni morda namazan s črno kremo.  Ko je sonce tonilo za Pohorjem, pa so se Viktor, Anin mož, njegov prijatelj Božo Podkrajšek, ki ga je Janez poznal še iz Ljubljane in je že pozimi v mestu ob Dravi povil časopis, Toti list in seveda Rajko, odpravili v stari del mesta, na Lent. Božo je ves čas stresal šale iz rokava in jih popral s številnimi dovtipi.  Njegovo razmišljanje je bilo bliskovito. Iz vsake povedi je znal v trenutku izpeljati aforizem in ko je Janez pripovedoval, kako je ob anschlussu pokalo v Münchnu, se je Božo hipoma spomnil svoje najboljše, Planiške domislice.

» Ti si jo še dobro odnesel. Bil si sosed aneksirane države. Kaj pa boš porekel na to, da  se je tisti dan Bradl v Planici  odgnal kot Avstrijec in pri rekordnih stosedmih metrih pristal kot Nemec, da so bili vsi v dvomih, kateri državi pripada rekorden skok?«

Družba  se je ob takih besednih bravurah zvijala v smehu, saj so bili prebliski take vrste zaščitni znak tega velikega slovenskega satirika. Ko so v okolici Rotovža pretaknili že prav vse lokale, so se razšli. Božo pa je v slovo dodal.

»Zdaj, ko postajam toti Štajerc,  šele  spoznavam, da ima Ljubljana eno najlepših reči v  banovini in to je vlak za Maribor!«

Deklici sta že trdno spali, ko se je trojica  prešerno razpoloženih mož vrnila domov. Ana jim je postregla z domačim pecivom in belo kavo, potem pa je trojica odigrala še nekaj partij taroka. Ko je legel, se je v mislih še enkrat poglobil v jutrišnjo ekspertizo obtoženega, ki  ga je njegova družina tako grdo izigrala, da je prijel za sekiro.

Rajko ga je  ob drugi uri čakal pri Hotelu Orel. Tako sta se dogovorila in od tam sta krenila nazaj, proti Ljubljani.  Bistveno zmanjšana prištevnost. Dejanje storjeno v afektu mu bo za vse življenje pustilo sled v njegovem, sicer  mirnem življenju  pohorskega gruntarja. Obsojen je bil na dve leti zapora.  

»Se spomniš, kako sva pobegnila iz Gorenje Vasi, ko sem ti povedal, da ti moji starši pripravljajo Minko za nevesto,« je dejal Rajko. Kruce laudon! Skoraj je že pozabil, kako  ga je sredi noči, s prižganim motorjem pred domačo hišo, Rajko naložil v prikolico in odpeljal v Ljubljano. V Šiško, čim dlje od nesojene neveste.  Minko je kasneje videl le še dvakrat ali trikrat, in še to kakih trideset let po naglem pobegu iz Gorenje Vasi. V zgornjem nadstropju velike  Jelovčanove hiše sredi vasi, je vedno užaljeno zaprla okno, ko  ji je ob prihodu voščil dober dan. Sedla sta, in Rajko mu je ponosno pripovedoval o svojih sinovih. Arsenu in Romanu.  Romanu, ki je vsekakor podedoval njegovo ljubezen do bencinskih hlapov in željo po znanju. Takrat je bil v šestem semestru medicinske fakultete. Bil je eden najboljših jugoslovanskih reli voznikov in če ga ne bi študij medicine bolj vlekel, kot pa tekmovanja   za jugoslovanske lovorike, še posebno na Sutjeski in Jahorini, bi bil zagotovo prvi Slovenec z bleščečo kariero mednarodnega tekmovalca. Številni takratni dirkači so imeli svoje fičke predelane v škorpijone, na njih pa je pisalo, Abarth. Pravega Abartha, originalnega, pa je imel samo Roman.  Mnogi naši tekmovalci so v šestdesetih letih trkali na vrata pisarne Karla Abartha. Mnogim je vrata tudi odprl in jih s priporočilnim pismom napotil v Kragujevac. Redke pa je sprejel in se z njimi tudi osebno pogovoril. Eden takih srečnežev je bil Roman. Bolj zaradi priimka. Abarth je bil namreč zelo  zvedav, če ni morebitni gost, ki ga čaka v sprejemnici v kakšnem sorodstvu z Rajkom Jelovčanom?

»Certo che* ! Njegov sin sem!« mu je z nasmehom na ustih dejal Roman. Abarthu, malemu možu rojenemu v znaku škorpijona, so se ustnice razlezle  v širok nasmeh. Njegove oči so žarele od  spominov, ko mu je pripovedoval,  kolikokrat je moral goltati prah, ki ga je zadnje Rajkovo kolo dvigalo naravnost v obraz slovitemu Italijanu, in kako mu je skoraj vedno odškrtnil zmago in  sebi nadel okrog vratu lovorov venec. Seveda je vozilo dobil! Na enemu od relijev za  prvenstvo SFRJ, so k njemu pristopili možje v temnih oblačilih in mu diskretno potiskali v žep kuverto, če bi prepustil zmago tedaj enemu najslovitejših dirkačev nekdanje skupne države. Roman je bil nad tem dejanjem zgrožen in ogorčen. Še bolj drzno je prijel za  volan, še bolj je pritiskal na plin, vozil z ročno zavoro, sekal ovinke in prvi prevozil ciljno črto. Rajko je bil eden tistih njegovih pravih prijateljev, ki  nikdar niso zmotili njegovega urnika. Tudi, če je delal kaj važnega in nujnega, je  delo ponavadi odložil in  dejal:

»Dragi prijatelj, prisrčno dobrodošel pri meni doma!« Enake besede sprejema je namenil

vedno še Juliju Zupanu, Milanu Gučku, Stanetu Krašovcu in seveda Vladu Kozaku. Saj res, Božo! Po mnogih letih sta se znova srečala sredi petdesetih let na nekem Ježkovem satiričnem kabaretu.

»Slišim, da si bil interniran v Renicciju,«  ga je ogovoril Janez.

»Res je! Želel sem sicer na Rab, tako kot Pušenjak in Vratuša, ampak so Ducejeve aranžmaje  za morje v hipu razgrabili,« je bil spet hudomušen Podkrajšek.

Naslednji dan je bil operiran. Odstranili so mu žolčnik, črevesje pa skrajšali za nekaj centimetrov. Morali so ga! Od ene do druge strani trebuha je imel  kakih trideset centimetrov dolg kirurški rez, pokrit z debelim slojem gaze. Tisti dan so se pri njem, ob bolniški postelji, ves čas vrstili obiski. Koliko jih je bilo! Najbolj se je razveselil Mišovega, saj mu je prišel povedat, da je  iz petka na soboto opravil turo iz  Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo, od tam je krenil na Okrešelj in potem preko zelenega snega  v severno steno Skute. Mišo je  bil tedaj v dvajsetem letu starosti. Že v gimnaziji se je zapisal alpinizmu  in  opravil  kar nekaj težkih in zahtevnih vzponov. Seveda je bil ta, ki ga je ponovil po očetovih stopinjah še posebno čustveno doživetje. Natanko toliko let sta imela takrat s Sotoškom, ko sta krenila na to skalaško turo.  Oba sta bila bruca in Mišo je bil bruc. Bruc Pravne fakultete, Univerze v Ljubljani. Bil je  edini od njegovih otrok, ki je resnično gojil strast in ljubezen do alpinizma.

 *        Seveda sem!

  

Po dveh tednih bolnišnice je bil spet doma.  Vsak korak, ki ga je naredil, je bil boleč. Skelelo ga je v preponi in  peklo v duši. Hodil je sem ter tja po dolgi  veži, da se ne bi preveč zaležal in da ne bi izgubil  fizične moči. Telo, ki se biološko stara je podobno plastenki, ki počasi postaja porozna in vsebina tekočine nevidno izteka iz nje. Ves čas jo je potrebno dolivati. Tega se je najbolj bal. Fizično moč je potreboval za vzdrževanje ravnotežja z močjo duha. V dneh, ki so sledili, je prehodil celotno človeško evolucijo. Od prvih, skoraj plazečih se poskusov, da bi  stal na dveh nogah, do povsem vzravnane hoje  po dobrem tednu dni. Okreval je presenetljivo hitro.  Operacija in pa spoznanje, da je bacilonosec, da pravzaprav lahko vsak v družini zboli za enako boleznijo, pa sta ga odela v mračne misli. Na velikem fotelju v dnevni sobi se je spet zakopal v svoje davno pozabljene spomine na Rab. Brskal, odkopaval in odstiral je pajčevine zavestno pozabljenih dogodkov.  Od prvega dneva, ko je s transportom prispel tja. Previdno jih je zlagal, da se v novem, prijaznejšem času ne bi raztrgali, razcefrali  in  razpadli. Le kaj je človek brez spominov? Prazna škatla brez vsebine. Voda, ki ni bila voda, hrana, ki ni bila vredna tega imena, morda poplave v katerih se je rdeča rabska zemlja mešala s človeškimi iztrebki in onemogle taboriščnike, ki so  takrat bolj kot o svobodi sanjarili o suhih šotorih silila k razmišljanju, čigav drek je ta, ki si je drznil priplavati skozi špranjo kot morska klobasa v njegov šotor. Če je človek predolgo  v kanalizaciji, sredi odplak in sredi dreka, seveda tvega, da  se tudi vanj vtihotapi kaka zajedavska bakterija, pa čeprav misli, da skrbi za osnovno higieno. O osnovni higieni tistikrat na Rabu ni bilo mogoče govoriti. Osnovna higiena je bila tisto, kar je bilo na voljo. Stranski produkt narave, pomešane  z iztrebki tega ali onega izmed tisočih premraženih, sestradanih, zgrbljenih, ki so vdani v usodo začeli izgubljati spomin na to, da so imeli nekoč imena in priimke.  Vsako jutro, ko si je osvežil obraz je razmišljal, koliko njega samega mu je uspelo ujeti v tej brozgi in koliko gramov Toneta, Jožeta, Franca in Igorja, si je z dlanmi zdrgnil po svojih licih. Nič ni mogel spremeniti. Tudi če bi lahko, v danih razmerah to ni bilo mogoče. Saj ni bil edini, ki je staknil to vražjo bakterijo in to brezplačno. Spominek na Rab. Meseci, ki so sledili, so  prostorno stanovanje ovili v sladkoben vonj lizola. Čeprav je bila v stranišču tekoča voda z malim umivalnikom in  brisačo, ravno prav veliko za brisanje rok, je bil poleg še umivalnik z razkužilom. Za vsak primer! Tudi v kopalnici je bilo tako. Povsod, kjer je bila voda, je bil poleg lizol. Le tako je lahko preprečil, da se z njegovimi spomini ni okužil še kdo. Čez dober mesec  je bil že na delovnem mestu, na Poljanskem nasipu. Nekdanja moč se mu je hitro vrnila  in njegove noge so spet merile odločne korake, kamorkoli se je odpravil.  Dolga, rdeča brazgotina, ki mu je segala čez trebuh, pa ga je, kadarkoli jo je pogledal opominjala, da v   njem ždi tempirana bomba, ki bo povzročila vraga in pol, če se bo nekega dne resnično razletela.

Poletni dnevi so se spogledovali z jesenskimi in spet ga je vleklo na Razore. Sadovnjak je bogato obrodil. Jabolka, breskve, slive, hruške, pa maline. Mogočni oreh se je s svojimi vejami, ki so spominjale na razgrnjeno pahljačo, šibil pod težo zelenih plodov.  Razore je tistikrat obiskal z mladino. Rad je bil v družbi mladih in sploh je nadvse spoštljivo sprejemal prijatelje svojih otrok, kadar je  kdo prišel na obisk. Od kratkohlačnikov, pa do mladeničev v oblekah, s čvrsto zavezanimi kravatami okoli vratu  in seveda deklet, v že modnih mini krilcih in oprijetih puloverjih.

Zaradi svoje dostopnosti in razumevanja mladine, njihovih želja in potreb, zlasti pa zaradi njihovega odnosa do drugačnosti, so ga imeli radi vsi, ki so  prihajali obiskovat njegove otroke. Če je bil slučajno kdaj zdoma in  je prihrumela druščina teh ali onih prijateljic ali prijateljev, so se vsi v en glas radovedno spraševali,  češ, kje pa je  oče? Ga ni doma? Kdaj pa se vrne?

V našem stanovanju, na Igriški ulici 3, ni bil nihče nezaželen. Vsakdo je bil deležen njemu lastne pozornosti in vsakogar je toplo sprejel in se z njim pogovoril tako, kot da se pogovarja s svojim starim, dobrim prijateljem. Šele potem, ko sta s prišlekom izmenjala nekaj besed, ga je prepustil tistemu, h kateremu je pač prišel na obisk. In ta mladina, ki je zahajala v to stanovanje, ki je pogosto nudilo hrano in posteljo, predvsem pa topel sprejem in prijazno besedo mnogim mladim popotnikom, ki so takrat trumoma potovali skozi Ljubljano in naprej do Istanbula, mu je nesebično vračala svojo naklonjenost. Nikoli ni pozabil, da je bil nekoč tudi  sam mlad in da je bilo le nekaj vrat ljubljanskih hiš ali stanovanj na katera je trkal, odprtih tudi zanj. S to mladino je vse pogosteje obiskoval  Razore in jim odstiral bogato zgodovino tega posestva, ki na lepem ni bilo več hrib, hlev in gospodarsko poslopje, pač pa svetišče, o katerem so ob vsakem obisku iz njegovih ust izvedeli kaj novega, kaj takega, o čemer ni nič napisanega, ali pa komaj kaj.

Bila je že pomlad, ko se je v domači kuhinji pričela zbirati njegov kvartopirska druščina za tarok. Igrali so ga trikrat v tednu. Bogdan Cepuder, Ivan Majcen - Ivče in Mirko Kavšek. Pa se je spet oglasil hišni zvonec. Le kdo bi zdaj zvonil? Štirje smo in tisti, ki meša, počiva! Vstal je, se vzravnal in si dnevno haljo tesneje zavezal okoli pasu. Stopil je do vrat in jih odprl. Pred vrati stanovanja se je v svoj temen suknjič zgrbil suhljati sosed, Jože Lampret, partizanski vojni kurat, ki je s XIV. divizijo prehodil premnoga pota do končne zmage. Gost je stanoval nadstropje višje.  Še nikoli ni prišel na obisk, čeprav ga je Janez že nekajkrat povabil na prijateljski klepet. Videti je bil izžet in izsušen približno tako, kot so  bili videti izsušeni in izmozgani borci  XIV. divizije, na Debenjakovih grafikah.

»Kaj dobrega te je prineslo, Jože. Vstopi prosim!« in na široko mu je odprl vrata doma.

»Mislim, da  nič dobrega. Prej veliko slabega. Slabega in mračnega,« je odvrnil gost.

Skozi okrogla roževinasta očala so vanj bolščale oči človeka, ki so spominjale na pogled ujete zveri, ki  se je znašla v pasti in  se zaveda, da nima smisla poskušati pobegniti, saj je vsak poskus že vnaprej obsojen na bolečino in propad. Takoj je spoznal, da prišleka tarejo take vrste težav, ki postajajo vse bolj zapletene, vse bolj brezizhodne, če niso odpravljene takoj, ko se pojavijo.

»Bogdan, začnite brez mene. Z Jožetom stopiva v dnevno sobo na krajši pogovor,« je dejal, in pustil velika steklena kuhinjska vrata na stežaj odprta. Lampret je omizje »tarock kameradschafta« seveda dobro poznal. Vsi so bili njegovi sosedje in z vsemi se je tikal. Sklonil je glavo in v trenutku se je zazdel še bolj nebogljen in še bolj  ovit v plašč strahu, kot ob prihodu. Nasmeh, ki to pravzaprav ni bil, se mu je prikradel na obraz in druščino je pozdravil z rahlim priklonom in dvigom roke. V sobi sta se zadržala slabo uro in po končanem obisku je bil Jože opazno boljšega razpoloženja.  V nekem pogledu je bil ta mož pravzaprav tragična oseba. Za cerkev je bil  rehabilitiran heretik, za novo oblast pa ne povsem, primerna oseba. Res pa je tudi, da je gojil velike politične želje, ki pa jih ni mogel ali znal izsanjati. V partizane je odšel že takoj, leta enainštiridesetega, potem pa se je znašel v XIV. diviziji.  Hude osebnostne stiske so ga nekajkrat pripeljale na rob brezna, v katerem je kraljeval Thanatos. Brodnik ga  je  že nekajkrat  nameraval popeljati na ono stran reke, pa se je Lampret vedno premislil in sestopil.  Morda je v tistem trenutku pretaknil žepe in v grozi spoznal, da nima kovancev za prevoz.   Našteval mu je krivice, ki jih je doživljal in jih še doživlja, zato je hitro razgrnil platno, na katerem se je začela zrcaliti duševna podoba znamenitega duhovnika.  Depresija se je globoko zajedla vanj. Strahovi so tako zelo razpredli svoje korenine, da so mu  velevali naj se zapre v stanovanje, naj se ogiba ljudi, tudi tistih, ki jih pozna in naj se kradoma odpravlja po vsakodnevnih nakupih. Zgodaj je vstajal. Na ulici je bil s prvimi delavci, ki so se že pred šesto uro odpravljali na delo. Peš, s kolesi, z mopedi, trolejbusi. Redki z avtomobili.  Po sveže žemljice in steklenico mleka se je na vogal Erjavčeve odpravil tako, da ga ni nihče opazil. Na cesti je bil pač eden od mnogih, vendar je bil on tisti, ki je opazil vsakogar. Janez mu je svetoval, naj  za zdaj o svojih težavah, ki mu načenjajo dušo razmišlja tako, da si na listič papirja napiše pet, po njegovem prepričanju največjih in najtežjih, in jih začne obvladovati postopoma. Od zadnje, torej tiste, ki je po njegovem prepričanju najbolj obvladljiva in rešljiva. V tem razgovoru pa je spoznal še neko drugo dimenzijo osamljenosti človeka. Namreč, Jože se je izobčil sam, potem, ko ga je politična srenja v gneči, ki je postajala vse bolj gosta iz dneva v dan  potiskala bolj in bolj v ozadje, dokler ni pristal na njenem začelju, odrinjen na sam rob. Bil je pravcati filozofski učbenik na dveh nogah. Majavih sicer, vendar vsebina je bila kristalno čista. Njegovega intelektualnega premoženja  razmere, v katerih se je znašel, niso spodjedle. Pravzaprav se je zdelo, da si je okoli svojega osnovnega bistva postavil neprebojni zid in da je za njegovo vzdrževanje sleherni dan porabil več energije, kot pa jo je  bilo njegovo telo sposobno oddati. Ob prvem odkritem pogovoru s svojim sosedom je znova prišel do spoznanja, da sta na svetu, ne glede kako je politično urejen, dve vrsti ljudi. Zmagovalci in  poraženci. Tisti,  ki iščejo užitke in naslade in seveda tisti, ki pred svojo nemočjo in bolečino bežijo. Dlje in dlje, dokler ne vedo več, od kod so pritekli do kraja, ki jim je tuje in nepoznano. Jože je bil že zelo dolgo na begu. Na begu pred svojimi neizpolnjenimi željami in na begu pred svojimi strahovi. Najbrž beži že od svobode, si je mislil. Naj mu odkrito pove, da nihče ne more ubežati svojim strahovom, dokler se sam ne odloči za spopad z njimi? Ves čas so bili z njim in mu sledili kot  prikazni, ki  se kot sence plazijo po pročeljih hiš, pod brljavo svetlobo ozkih in zanj strašljivih ulic. Vedno so  prežali nanj.  Bili so v mračni veži malega nebotičnika in bili so v starem, Stieglerjevem hišnem dvigalu. Spremljali so ga v posteljo in ga v ranih jutranjih urah prebujali iz morečega sna. Ti strahovi so prihajali silovito in  s topim, a težkim rezilom  vsako jutro prebadali in rezali  še tistih nekaj ostankov razsodnosti, ki jih je ohranil.  Upal je, da bo napočil dan, ko si bo lahko rekel, da to jutro začenja znova, saj bo ta dan prijaznejši. Leto kasneje je  umrl. Sam. Tako, kot je živel. Pozabljen od boga in pozabljen od tovarišev.  

Tisti večer mu tarok ni stekel. Ni se mogel sprostiti, vsaj ne tako, kot je  želel. Namesto o  kartah, ki jih je držal v roki, je premišljeval o pomenu in vlogi tarok figur v vsakdanjem življenju. Za škisa in monda je vedel, kaj sta.  Pagat je bil bolj negotov. V  izjemni situaciji,  kadar se vse tri figure znajdejo skupaj na mizi, najmanjši pobere vse. Kdo je torej pagat? Kdo vodi in usmerja ta triumvirat in čigava bo zadnja beseda, ki bo odločujoča? Za Jožeta je hitro našel prispodobo v kavalu. Imel je vrednost, vendar  ta ni bila zmagovalna. Bila je vrednost, dveh fantov, ki  ob primerni razdelitvi kart tudi pobereta po dve življenji. Lik kavala je navadno kolateralna žrtev. Seveda, če v rokah držiš kralja in z njim ne pobereš dame. Kaj še lahko v tej kraljevski igri ujame kaval? Pravzaprav nič! Čeprav se je taroka v tako imenitni družbi vedno loteval preudarno, je tokrat igral raztreseno. Hazardersko celo!  Ni bil zadnji in ni bil prvi. Bil je nekje na sredini.  Ta večer je  pri taroku spoznal, kaj pomeni biti kaval.

Bolezen, ki jo je parazit vsako pomlad na novo sejal po njegovem telesu,  je rojevala vse več mladičev. Bil je  sam svoj klicenosec in sleherni dan je sam sebi doziral več bakterij tipa Salmonella paratyphi. Bil je eden redkih okuženih, ki so bili za vse življenje priklenjeni na to bolezen. Že drugič  se je znašel na bolniški postelji. Njegov podnajemnik mu je preglodal del črevesja in profesor Benedik mu ga je moral skrajšati za deset centimetrov. Saj ni upal pomisliti na besede izpred tridesetih let, na čas, ko je v oddelčni ambulanti sedel z Mileno in se z njo pogovarjal o njenih težavah, pa  se je na koncu izšlo tako, da mu je ona napovedala njegove.

»Črvi ti bodo preglodali črevesje!«

Kako malo pravzaprav vemo o rečeh, ki se dogajajo onkraj nam znanih zakonov, po katerih se ravna materialni svet. V življenju slehernega izmed nas so trenutki, ki ti zaznamujejo življenje. Trenutki, ko se zaveš, da ne bo nikoli več, kot je bilo. Takrat se čas razdeli na dva dela. Pred tem in po tem. Ampak življenje ti vedno pripravi še eno presenečenje. Zadnje. Včasih, celo veliko. Že dan po njegovi operaciji se je  v sosednji sobi znašel sosed in prijatelj, Bogdan. Anevrizma se je razletela!

Ko se dva soseda znajdeta skupaj v isti bolnici, to ne more biti dober znak. Ali pač! Operacija, ki je bila pravzaprav v nekem smislu kontrolni vpogled v škodo, ki jo je povzročila počena anevrizma, je  minila po  vnaprej predvideni prognozi. Slika je pokazala natanko tisto, česar so se takratni nevrokirurgi najbolj bali. Namreč, da je do poškodbe prišlo v tistem predelu možganov, ki jih takratna slovenska nevrokirurgija ni bila sposobna doseči brez škode, ki bi jo sicer povzročila taka operacija. Bogdan sploh ni mogel govoriti, le momljal je. Ko je nekaj dni kasneje v bolniških copatah in z negotovim korakom pridrsal do Janezove sobe, je v rokah  držal svinčnik in beležko. Nasmehnil se mu je, in napisal:

»Poglej, kaj so mi te pizde naredile!«

Center za govor je imel okvarjen. Bolje povedano, začasno je bil prizadet. Sporazumevala sta se  tako kot najbrž njega dni misijonar, Ignacij Knoblehar z domorodci, tam daleč na črni celini.  Janez je govoril, Bogdan pa je pisal.  Dnevi v bolnišnici so jima po sili razmer tekli hitreje. Zdravniki so pripravljali teren za čimprejšnjo operacijo v Švici, ki naj bi jo izpeljali takoj, ko bo  pacient toliko pri močeh, da bo lahko prestal letalski prevoz do Züricha. Operacija je seveda uspela. Strdek, ki je ždel globoko pod možgansko skorjo je  bil uspešno odstranjen in kmalu je tudi spregovoril. Prek čela in levega očesa pa mu je zevala globoka brazgotina, ki je  razkrivala tisto  področje, kjer so mu odprli lobanjo za zahteven kirurški poseg pod vodstvom pionirja svetovne nevrokirurgije, doktorja Mahmuta Gazija Yaşargila. Tudi Janez se je hitro postavil na noge.  Napočil je trenutek, s katerim se je v svojih mislih že nič kolikokrat soočal. Upokojil se je. V dogovoru z dekanom medicinske fakultete in  psihiatrično sekcijo pri medicinski fakulteti je obdržal le še specialistične izpite in  štiri ure  predavanj psihopatologije, sicer pa je vajeti slovenske psihiatrije v celoti prepustil drugim. Dovolj  mu je bilo vsega! Bil je tiste vrste človek, ki se je težko privadil na dneve, ko mu ni bilo več potrebno zgodaj vstati in oditi  na delo. Dokler se  v  tem navideznem brezdelju ni ujel in znova vzpostavil svojega ravnotežja, se je nervozno sprehajal po  veliki stanovanjski veži in pogledoval na uro. Kot bi mu čas zdaj mineval drugače. Za en dan v tednu pa je prislovično izgoreval zadnje ustvarjalne moči. Predavanja in znanstveno raziskovalno delo na Inštitutu za kriminologijo in forenzično psihiatrijo. Spoznal je, da so  medtem, ko se je sam v preveliki vnemi posvečal delu, njegovi otroci odrasli in  postali  že skoraj  možje in žene!  Kdaj se je to zgodilo, je ostalo zapisano nekje na sredini poti. Tako, kot nekje na sredini poti ostane kažipot v zrela leta in  ko prispeš do naslednjega znaka opaziš, da ta kaže nazaj, v  že prehojeno smer. Spet se je soočal z dialektiko. Teza, antiteza in sinteza. Dočakal je točko preobrata. Točko ali trenutek, ko mu bo nevidna sila iztrgala dušo in jo obesila na plezalne kline njegovega Turnca pod Šmarno goro.

Nedeljski dan je bil hladen, lep in obsijan s soncem. Nenadejani mraz, ki  ga je nad Ljubljano zanesel severnik,  je prišel za ta letni čas prezgodaj. Bil je komaj dvaindvajseti oktober in naznanjal je naglo spremembo vremena. Na sprehajalnih poteh, zanj najlepšega parka na svetu, Tivolija, je pripovedoval njegovo zgodovino, ki se je  spočela v osemnajstem stoletju s parkom, med Tivolskim in Cekinovim gradom. Seveda ni pozabil omeniti, zakaj se dvorec Leopoldsruhe imenuje, Cekinov grad.  Prodan je bil  plemiški družini s priimkom Szogény, kar pa je bilo domačim ljudem, neveščim izgovorjave madžarskih priimkov skorajda enako kot Cekeni, Cekinov grad, torej.  Dva tujca, Avstrijec  Latterman in Francoz Blanchard, pa sta Tivoliju vtisnila neizbrisen pečat. Prvi, s po njem imenovanim drevoredom, drugi pa s krajinsko ureditvijo teras pod hotelom Bellevue.  Mesto Ljubljana je v Tivoliju uredilo ribnik, po katerem so se od pomladi do jeseni Ljubljančani vozili s čolni, pozimi pa so na njem drsali. Park je nekoč že imel ribnik in to v  neposredni bližini  gradu. Na mestu kjer je danes, pa so bila premožnejšim meščanom na voljo teniška igrišča. Tako lepega parka, kot je bil tisti čas Tivoli, ni imela nobena  dežela rajnke Avstrije. Velika zasluga za parkovno ureditev gre mestnemu vrtnarju, Vaclavu Heynicu in njegovemu nasledniku, Antonu Lapu. Tivoli so nekoč krasile palme in eksoti vseh vrst, in je s prstom pokazal na Jakopičevo sprehajališče in navzgor proti gradu, kjer stopnišče  čuvajo štirje psi kiparja Antona Fernkorna.  Tivolski grad je bil  sprva jezuitski center. Podobo, kakršno nudi danes, pa mu je nadel  sloviti maršal Radetzky, ki je sredi devetnajstega stoletja postal lastnik gradu. Družinska učna pot se je nadaljevala proti Švicariji nad Tivolskim gradom, ki si jo je umislil mestni arhitekt, Ciril Metod Koch, meščani pa so ji zaradi tipične alpske podobe nadeli tako ime. 

»Lepo vreme mora imeti  danes Mišo na jalovški turi,« je dejal. Jules (Žil) -  kot so Miša klicali prijatelji  zaradi njegovega imena Julij in odličnega znanja francoskega jezika - je že prejšnji dan zarana krenil z druščino soplezalcev v Tamar. Od tam naj bi se zjutraj  povzpeli skozi Kuloar na Jalovec. Nebo  je bilo  nenavadno modro, skorajda temno, črno. Mestoma se je nad Rožnik pripodila kaka ovčica, ki pa jo mrzel veter v hipu razcefral, da se je razblinila v nič.  Za hotelom  je skrenil  levo, po neurejeni poti, ki je  ni poznal nihče od nas. Ta steza je bila očem skrita in nihče ni nikoli pogledal hrbtno plat sosednje stavbe, kaj bi  lahko skrival njen nevidni del. Stezo? Nak! Šele zdaj smo mu  začenjali resnično verjeti, da pozna ta predel Šišenskega hriba, kot svoj žep. Po nekaj minutah zložne hoje se je pred nami razprostrl prelep pogled na Šiško in smučarsko skakalnico nad nekdanjim Galetovim bajerjem, ki to ni bila več.  Spomini so mu tu vreli in kipeli na vse strani. Kot bi bilo to otroštvo še včeraj, čeprav je od takrat minilo že skoraj šestdeset let. Tisto, kar se ti v mladosti zapiše v spomin kot neprecenljiva vrednota, ostane tam za vse čase in vedno se lahko vračaš tja, kjer ti je bilo lepo in kamor ti sežejo spomini.  Njegovi so bili  na dlani. Vidno  prerasli s podrastjem, vendar so bili tu. Če je zaprl oči, se je lahko živo spominjal vsega… in videl je razposajenost otrok v zimskih dneh, ki so s sanmi drveli po bregu navzdol in videl je kuštravega dečka, ki se je s težkimi sanmi zaletaval v druge, in videl je  deset, dvanajstletnega fantiča, ki se z nerodnimi smučmi spušča navzdol, po bregu Šišenskega hriba.   

Popoldanski sprehod je bil končan. Ura je bila komaj nekaj čez peto, ko smo se vrnili domov. Prijetno utrujen od  blagodejne hoje je sedel na svojo zofo in  si prižgal cigareto. Zdaj je bil družaben kadilec. Zdaj je pokadil le kakih pet cigaret dnevno in to mu je bilo dovolj. Včasih je bila ta razvada pri njem bolj prisotna. Hišni zvonec je zmotil družinsko idilo, ki je obetala pogovor o  Tivoliju. Pred vrati sta stala dva miličnika.  Že takoj je bilo jasno, da vesta zakaj sta se oglasila, ne vesta pa načina, kako bi to povedala.  

»Prosim, kako lahko pomagam?« je vprašal Janez.  Onadva pa sta stala pred vrati v hudi zadregi, kako naj sploh odgovorita na  tako vprašanje.

»Hm, bojim se…  ste vi doktor  Janez Kanoni?« je vprašal eden izmed njiju.

»Da, to sem jaz. Kaj želite, prosim?« je ponovil vprašanje.

»No, bi  lahko stopili z nama do postaje milice na Rimski cesti, tule za vogalom. Ni daleč. Tam vam bodo znali povedati več,« je dejal drugi. Čeprav je globoko v sebi pričakoval strašljivo vest, jo je z vsako naslednjo mislijo odganjal proč, kot nadležnega insekta, ki ti brenči pred očmi in ušesi in se pripravlja na to, da te bo pičil in začel sesati tvojo kri. Z  Marijo sta bila spet v hipu  oblečena. Urno sta sledila miličnikoma proti Rimski cesti, kot bi ne bila utrujena od pravkar končanega sprehoda. Nič nista govorila. Prvikrat sta molče stopala drug ob drugem brez besed. Le njun stisk rok je bil nekoliko močnejši, kot  pa je

bil sicer v njuni navadi. Kot bi drug drugemu brez besed sporočala, da ju veže čvrsta vez. V veselju in radosti, pa tudi  v bolečini  in  trpljenju. V posebni sobi postaje ljudske milice Center ju je že čakal inšpektor. Ni ovinkaril.  Predstavil se jima je in dejal:

»Danes ob 12.30 uri smo prejeli  sporočilo  uprave postaje ljudske milice Kranjska gora, da se je  v kuloarju  Jalovca smrtno ponesrečil alpinist, Julij Kanoni, star 22 let iz Ljubljane, stanujoč na Igriški ulici 3.  Bolečo izgubo so spet terjale slovenske planine, zato mi dovolite, da vam izrečem izraze iskrenega sožalja ob tragični smrti vašega sina. Kar vam lahko v tem trenutku sporočim, je le to, da je še vedno v Kranjski gori. Primer je takoj začela preiskovati naša kriminalistična služba in najkasneje jutri do poldneva bo prepeljan na sodnomedicinski inštitut, v Ljubljano.« Je dejal inšpektor.

»Vzrok, kaj je bil vzrok?« je bilo vse, kar je lahko z neizmerno bolečino v duši vprašal.

»Nič konkretnega vam ne morem reči v tem trenutku. Kot povedano, preiskava poteka in takoj  ko bo končana, boste vsekakor prvi, ki boste izvedeli za izsledke.«

Nekako sta se vendar privlekla domov. Kaj privlekla, priplazila sta se! Njun prvorojenec. Njun partizanček.  Zvečer je radio Ljubljana poročal o tragični nesreči, ki se je zgodila v Julijcih, v gorah njegovega imena. Po prebranem radijskem sporočilu je  telefon zvonil in zvonil, dokler se jima ni zdelo, da po stanovanju le še zvonec para morečo tišino. Nobene volje ne moči ni bilo tisti trenutek, da bi se sploh pogovarjala o nesreči.  Vso noč je prebedel v kuhinji. Marija je sedela poleg njega in opazovala bolečino, ki se je plazila iz njegove duše in želela pobegniti skozi njegove utrujene oči. V desetih urah, kolikor je  trajala njegova najdaljša noč v življenju, je prehodil z njim dvaindvajset življenjskih let. Od trenutka, ko ga je prijel v naročje, starega komaj nekaj minut in ga nežno pobožal po glavici in ga ljubeče poljubil, do prvih orisov lepot slovenskih planin, s katerimi mu je  bogatil taborniško znanje in gorniško orientacijo. Kako neizmerno srečen je bil, ko mu je kot gimnazijski drugošolec dejal, da se je vpisal v alpinistično šolo pri Planinski zvezi. Torej je tisto seme planinskega macesna, visoko v Triglavskem pogorju, ki sicer redko vzklije, ker ga močni vetrovi prej odpihnejo in nosijo sem in tja, dokler ne konča jalovo v skalni zagozdi, vendarle pognalo korenino in se prijelo v neprijazni naravi gorskega sveta. Kogar bogovi ljubijo, umre mlad! To je, torej tista cena, ki jo je plačal za vse svoje pobege skozi zanke, ki so mu jih ves čas postavljale gore s snežišči.  Na veliko kuhinjsko mizo je predse razmetal dokumente in fotografije svojih uspehov. Skalaško izkaznico, specialko Julijcev, še iz leta enaindvajset, vrisane smeri na Mojstrovko pa na Jalovec, po isti smeri, po kateri je krenil Mišo.  Zlagal je sestavljanko, ki je ne bo nikoli sestavil. Vsaj ne v celoto. Poskušal je najti odgovor na večno zastavljena vprašanja o človeku in gori. O tistem strahu, ki ga preneseš  v steno, ki ga pustiš na prodišču, ki ga pustiš na ledeniku. Koliko strahu je  vezal na to goro njegov prvorojenec, preden je umrl? Kako dolgo je umiral? Na kaj je pomislil tisti trenutek, ko je vedel, da se za vedno potaplja  v vrtinec smrti? Planinci to vedo. Čutijo!  Prometeju, ki je bogovom izmaknil ogenj, je orel za kazen  kljuval jetra. Prešeren v trenutkih spomina pravi, kdo ve kragulja odgnati, ki kljuva srce? Sam sebi pa je to noč postavljal vprašanje, katera ujeda je ta, ki pri živem telesu najde človeško dušo in jo žre in žre, kljuva in kremplja, čeprav  si anatomija ni na jasnem, kje v telesu naj bi se duša sploh nahajala. Bolelo in ječalo pa je celo telo. Obup, ki mu je ožemal srce in mu ni dovolil, da bi se zjokal, čeprav bi se bil rad, ga je prignal do skrajnih meja človekovega spomina, kjer sta se za trenutek srečali radost in neizmerna bolečina.  Obup in nemoč nad usodo, ki ga je doletela, ga je prignala tako daleč nazaj, da se je spomnil Mileninih besed, ko je ta nenavadna ženska, ko je prvikrat pogledala malega Miša v oči, zakrilila z rokami  in v grozi zavpila.

»Pada, pada…!«

Le kaj je videla Milena? Kako je mogla videti to,  kar se je zgodilo. Videti dvaindvajset let v prihodnost? Videti dvesto štiriinšestdeset mesecev v prihodnost? Videti osem tisoč trideset dni v prihodnost?

Spominjal se je, ko mu je z očetovsko zaskrbljenostjo pravil, naj se zahtevnih planinskih tur ne loteva v oktobru ali novembru, ker je skalovje takrat najbolj nepredvidljivo.  In spomnil se je, kako mu je takrat, mlademu skalašu, prekaljeni  gorski gams, Franjo Borštnar večkrat dejal, naj nikar ne izziva  Triglavskega pogorja decembra ali januarja, ker  takrat najbolj divjajo snežne nevihte z orkanskimi viharji. Tega nasveta seveda takrat, s Stankom, nista upoštevala. Ko planinca kliče stena, se temu klicu ne more upreti. Stena je kot sirena. Zvabi te tja, kjer se znajdeš med življenjem in smrtjo. Zvabi te tja, da z njo staviš na ruletni mizi. Življenje ali smrt!

Utrujena glava, izmučena duša in strto srce, ga niso več držali pokonci. Omahnil je na mizo in zaspal. Zaspal? Zadremal! Po dobrih desetih minutah se je prebudil in si skuhal kavo, ki jo je še vročo popil na dušek. Stopil je na balkon, da se nadiha svežega jutranjega zraka. V tem, ki ga je dihal v kuhinji, je bilo preveč zadušljivih in trpečih spominov. Sedel je na pletenem fotelju in zrl navzgor proti nebu, v čudno praznino, ki mu je v jutranjih kopastih oblakih  onemogočala, da bi mu pogled segel še višje. Tudi Marija ni mogla spati. Sedla je poleg in mu s solznimi očmi položila glavo na levo rame.

»Oh, ljuba moja Mimočka. Zakaj, zakaj prav on?« ji je tiho šepnil na uho.

Že zgodaj so začeli prihajati njegovi prijatelji in mu izrekali sožalne besede. Prvi je prišel sosed, Bogdan. Sedla sta, potem pa nemo zrla drug drugemu v oči. Med Bogdanom in Mišem se je spletla nenavadna prijateljska vez in zato je imel Janez Bogdana še posebno v čislih, saj je bil neke vrste Mišev mentor v svet  simbolistične, francoske literature, v katerega se je tako rad zatekal, kadar je prebiral dela Mallarméja, Verlaina ali Baudelaira, potem pa sta polna svežih jutranjih moči v prebujajočo se Ljubljano, stresala besede in pojme simbolizma nadčutnega sveta, ki so se v krutem svetu delavsko samoupravljavskega jutra zdele tako tuje in tako  neprimerne času, skozi katerega sta krenila v isto smer. Bogdan proti uredništvu razgledov, na Tomšičevo, Mišo pa na predavanja. Kolikokrat se je sredi tako ognjevitih debat zgodilo, da sta oba pozabila na svoje jutranje obveznosti, ko sta z večpomensko simboliko in gestikulacijo rok poglabljala tudi to jezikovno sredstvo. Najraje sta za hip postala pred konzorcijem, kamor sta spotoma zavila še na skodelico jutranje kave in potem je ta debata izzvenela kot prepir dveh, ki zjutraj, sredi pomembnih pogovorov  o razprodajah, kreditih in kateri pralni prašek je boljši, Oskar ali Rio, nimata pametnejšega dela, kot pa se prepirati o rečeh, tako oddaljenih povprečnemu slovenskemu človeku.

Tisti dan so ga obiskali njegovi mladostni, šišenski prijatelji in sošolci, prišli so njegovi  partizanski tovariši in prišli so njegovi kolegi, zdravniki. Kot da bi sam izgubil svojega otroka, je v kotu dnevne sobe, brez besed in strt sedel, in z njim delil bolečino, profesor Stane Krašovec. Tudi Rajko, ki se je pripeljal iz Gorenje Vasi je sedel poleg njega, kot da bi vedel, da mu je tam mesto in da lahko ostane tako dolgo, kolikor si sam želi. Prišel je tudi Gabrijel. Vsa druščina, zbrana kot stebri življenja, ga je v teh trenutkih ohranjala prisebnega. Čvrstega. Ko sta se  proti poldnevu iz Portoroža pripeljala še Ladlc in Dana, pa je skoraj zmanjkalo prostora v sicer velikem stanovanju.

Prišli pa so tudi Miševi prijatelji in prijateljice, ki so imeli tu, pri Žilu, svoj drugi dom. Tako zelo prijetno in toplo so se vedno počutili tukaj. Darko, Mitja, Pavle, Darja, Polona, Marko, Andrej in seveda Miševo dekle, Nataša.

Zazvonil je telefon.  Bil  je profesor Janez Milčinski, z inštituta za sodno medicino.

»Dragi prijatelj.  Prišel je tak trenutek, ki te sooča z bolečino in ovija v obup. Sporočili so mi, in to ti sporočam naprej, da zaradi vseh vas ne bi bilo primerno, da bi Mišo ležal v odprti krsti. Prehudo vidne so poškodbe in … bilo bi preveč travmatično,« mu je sporočil.

»Razumem, Peter. Hvala ti! Torej, ko boste opravili svoje delo, krsto zaprite. Marija je odšla na Žale urejat vse potrebno, tako da… hvala ti za skrb in trud,« se mu je zahvalil.

V poročilu kriminalistične službe in izsledkih inštituta za sodno medicino, ki ga je prejel nekaj dni po pogrebu je pisalo, da je smrt nastopila v  trenutku.  Vzpenjal se je zadnji. Zakaj se je skupina gornikov odločila, kot se je, da niso bili v navezi, ni pisalo nič.  Malo pred enajsto uro se je začelo prožiti kamenje, ki se je v vedno večjih kosih valilo navzdol po kuloarju. Kos odkrušene skale je pretil, da bo Miša zadel naravnost v telo. Videl ga je!  Instinktivno je odskočil  v desno in nameraval s cepinom sočasno poiskati oporo v zbitem in ledenem snegu. Odskočil je, izgubil ravnotežje, cepin pa je zamahnil v prazno. Padel je vznak in si pri padcu zlomil tilnik. Poškodbe na telesu so nastale kot posledica nekontroliranega kotaljenja in premetavanja telesa skozi skoraj tristo metrov dolg kuloar, kjer je na prodišču telo negibno obležalo.  Kriminalisti  so na podlagi ugotovitev, izpovedi prič in forenzičnih preiskav ugotovili, da je  do smrtne nesreče prišlo zaradi  počene dereze. Vez, ki bi morala držati in vzdržati pregib med petnim in prstnim delom, je  počila.  Bil je poln nesreče in bolečine. Tiste, ki jo je že nekaj časa nosil v sebi, in te, nove bolečine, ki je kot sinteza nasprotij izbruhnila z vulkansko silovitostjo, nenadejano, da je v duši peklo, žgalo in skelelo. Vsa druga čutila so skrivnostno poniknila in nesreča je prenehala biti nesreča. Nič primerljivega ni bilo v njegovi zavesti, v njegovem spominu, kar bi lahko postavil pred ogledalo, da bi čarobno izskočilo iz njegovega telesa in izginilo na drugo stran zrcala. Ostala je le popolna izčrpanost z jedkim in pekočim občutkom v prsih. Lava, da! Vulkan, ki nemo spi v vsakem od nas je izbruhal magmo, ki je zdaj po žilah  polzela po njegovem telesu in se  valila  tja, kjer je bila praznina.       

Ko je tudi to prešlo in je počasi spet začenjal živeti in verjeti v življenje, se je  poglabljal  v korenine človeške zlobe. Na čem vzklije, da raste kot konoplja in širi svoje korenine na vse strani, kjer vzklije, pa mladike gnojijo z obrekovanji, da hitreje rasejo in se razpredajo. Mišo, njegov partizanček, tako zaljubljen v življenje in življenje vanj, tako zelo ljubeč in poln načrtov za prihodnost, naj bi bil  član mračne sekte, ljubljanskega kluba samomorilcev!? Kako skregano z vsako logiko. Kako zlobno in sprevrženo! Pa vendar so se govorice širile in ljudje so jim verjeli. Verjeli tako dolgo, dokler se ni  zgodila podobna tragedija, ki je prejšnjo potisnila v pozabo, in vendar so jo ob vsaki podobni nesreči znova privlekli na površje, jo žvečili po ustih in pljuvali po tleh, dokler je ni z asfalta spral dež  in odplaknil v kanal pozabe, kjer je resnica končno našla svoj mir.

Koncem šestdesetih let je dobil namig, da želi dr. Janez Rugelj, prodoren in obetajoč vojaški psihiater zamenjati vojaško suknjo za civilno, psihiatrično zdravniško haljo. Vsakogar, ki je bil pripravljen s svojim znanjem in strokovnim delom obogatiti slovensko psihiatrijo je rad sprejel in se z njim pomenkoval o tem.  Tako je nekoč sprejel Moma, pa Janka, Miloša, Vanjoša, še kasneje Ljuba in pa nadarjenega in pronicljivega Jožeta. Odpiral jim je vrata tujih inštitutov, saj se je zavedal, da bodo le z znanjem pridobljenim tudi v tujini, obogatili domačo stroko.  Tako je sprejel tudi Janeza Ruglja. Ne le enkrat. Skoraj vsak dan  je prihajal  na Igriško, saj od Mladike do Drame ni daleč, in dolge ure sta razpravljala o sodobnih pogledih  psihiatrije v odnosu do bolnikov. Preko  sekretariata za zdravstvo in Izvršnega sveta  SRS, zlasti pa s pomočjo svojih prijateljev in znancev, je uspel pritisniti na tiste vzvode, ki so na vrhu hierarhije  v Beogradu popustili in dopustili, da je dr. Rugelj lahko zapustil službo aktivnega vojaškega psihiatra in armadnega častnika. V času, ko  je zase in za celjenje svojih ran potreboval  kar največ miru, je odprl nevarno fronto v vrhu vojaške psihiatrije. Tako v Ljubljani kot tudi v Beogradu. Zaradi njegovega posredovanja, ki ni ostalo prikrito, si je nakopal zamero tedanjega prvega vojaškega psihiatra IX. armadne oblasti, dr. Pirca. Neprijeten pritisk na vrh vojaške piramide bi zlahka prerasel v afero, če ne bi na plano privrele važnejše vesti, ki so dnevno začele polniti stolpce časopisov, radia in seveda tudi že televizije. Študentsko gibanje kot odziv na številna protislovja gospodarske reforme iz leta petinšestdesetega, novice o liberalizaciji gospodarstva in vse večjih socialnih razlikah  in seveda novice o reformi Univerze. Svoje je prispevala tudi Kitajska kulturna revolucija in vdor sovjetske vojske na Češkoslovaško. Precej pa je k umiritvi razmer prispeval tudi Ivan Maček Matija, ki je vedno odigral pomembno vlogo blažilca razmer in bil njegov ščit, kadar so padali udarci z vseh strani.

Kačje jajce  se je razpočilo šele mnogo let pozneje. Takrat, ko Janeza ni bilo več, ko se ni mogel več braniti s svojimi besedami in svojimi odgovori na obtožbe. Mlade strupenjače so začele laziti po tistih poteh, na katerih je puščal sledi svojega več kot štiridesetletnega dela za ponovni vzpon slovenske psihiatrične službe.

Nekaj let po Janezovi smrti, ko je dr. Rugelj prišel v spor s celotno slovensko psihiatrijo, ni prizanašal nikomur. Njegovi včerajšnji zavezniki in podporniki so čez noč postali njegovi najhujši sovražniki. Kot vrhunski znanstvenik in poznavalec človekove osebnosti, bi Janez Rugelj moral vedeti in se zavedati, da se proti stroki, ki je tako zelo institucionalizirana, ne moreš boriti in je rušiti na njenih temeljih. Razen seveda, če je bil njegov načrt tak, da bo institucija postal kar on sam. Z neprikritim cinizmom se je spotikal ob, po njegovih besedah, znamenito »Kanonijevo šolo.« Seveda je bila znamenita. Pa še kako znamenita je bila! Bila je pionirska, saj drugih poti kot skalaš ni poznal, kot pa hoje po neutrjenih in navidezno nepremagljivih stezah. Ta šola je odpirala  vrata psihiatričnih ustanov, ki so bila še do včeraj zaprta. Širil je nujo po čimprejšnjem spoznanju družbe, da so tudi duševni bolniki ljudje, ki so se jim zaradi nepredvidljivosti življenja zamajala tla pod nogami. Širil je zavedanje, da je potrebno psihiatrične dispanzerje postavljati v večje poliklinične ustanove. Širil je spoznanja o tem, da so mnogo bolj nevarne tiste osebe, ki so  z nami v vsakdanjih odnosih, kot pa one, ki imajo etiketo duševnega bolnika. Širil je zavest o tem, da je potrebno ustanavljati centre za socialno rehabilitacijo odpuščenih bolnikov, ki nikakor ne smejo biti znotraj zidov psihiatričnih ustanov.  Psihiatri  so  neke vrste duhovni, je rad govoril. Če v spovednico zahajajo  verniki, kjer od duhovna dobe pokoro in odvezo za storjene grehe, ima psihiater to božansko moč, da ima vpogled v celotno zgodovino posameznika, kjer so »grehi« vsakega izmed nas zapisani , ne pa povedani. Pokore za take vrste grehov ni. So le madeži, ki ostanejo zapisani za  vse življenje, pa še po smrti lahko ta ali oni nepoklicani, ki ima vpogled v življenje grešnika manipulira s tako  videnimi informacijami. Nekaj take moči je zagotovo imel tudi z dr. Rugelj. Ne gre prezreti dejstva, da je bil  najprej vojaški psihiater in v tistih belih knjižicah, osebnih karakteristikah, je bilo  na vsakem listu več pack iz življenja vsakega nabornika in tudi kasneje vojaka, ki se je  z osebnim kartonom vrnil  iz služenja vojaščine, kot pa besed, ki bi ga kovale v zvezde. Rugelj je bil  človek, ki je prisegal na sistem. Na svoj sistem! Tako kot njegov soimenjak, si je tudi sam zapisoval  za mnoge ljudi nepomembne zapiske;  na primer, kdaj je kdo prišel na sestanek in če je bil ves čas prisoten, kolikokrat je sestanek zapustil, zakaj ga je zapustil, je le poslušal, ali morda aktivno sodeloval v razpravi..; malenkosti, ki povedo veliko, če imaš izdelan sistem in znaš vse te podrobnosti pravilno vnesti v osebnostni mozaik  posameznika. Čeprav je bil  z vso  uradno slovensko psihiatrijo  sprt, skregan celo,  pa je v republiškem vrhu, tako prejšnjem, torej tistem po Titu in  novem, demokratičnem - užival neko posebno vrsto privilegijev. Teh privilegijev je bil deležen tako s strani Ivana Mačka - Matije, kot tudi prvega predsednika predsedstva samostojne Republike Slovenije, Milana Kučana. Informacija je najmočnejše orožje seveda le,  če imaš izdelano pravilno strategijo, kako tako ali take  informacije uporabljati, predvsem pa, kdaj jo uporabiti. Zaradi Ruglja je padal vrh slovenske psihiatrije. Spodrezal je  Miloša Kobala in spodrezal je Jožeta Lokarja. Kdo je imel prav in kdo ne, je na tem mestu povsem brezpredmetno ugotavljati. Bolj pomembno je, kdo je imel v rokavu močnejšega aduta, da je obveljala njegova barva. Še pomembneje pa je, kje so danes ti aduti, ki jih je imel dr. Rugelj,  in kdo bo, morda že jutri, spet potegnil iz rokava te iste adute.  

       O bolečini, ki skeli dušo in boli bolj kot vsaka odprta rana, sta  kako leto pozneje s Kozakom razpravljala v Valdoltri,  ko sta se oba znašla pri njunem prijatelju, dr. Vaclavu Pišotu. Kozak je bil  tiste vrste človek, ki je vsako misel, vsako besedo, vsak stavek, pa naj je bil še tako mračen in  črn,  znal s svojo mavrično osebnostjo pobarvati v svetlejše, prijaznejše odtenke. Če jih v tistem trenutku ni imel na zalogi, pa se je preprosto potopil v spanec in se ognil nadaljnjemu pogovoru.  Znal je vnašati vedrino tja, kjer je bila najbolj potrebna. Tudi njemu, ki ni nikoli iskal  tolažilnih besed ali osebe, ki bi se ji lahko prijateljsko razodel in spovedal, je bila Kozakova družba dragocena in potrebna. Med njima ni bilo skrivalnic. Drug o drugem sta vedela prav vse! Tam, ob bolnišnični obali, ko sta hodila po od oseke izsušenem kamenju in opazovala rakovice, ki so se igrale igro skrivalnic, sta obujala spomine na Poljansko cesto in na marksistični  krožek. Obujala sta  spomine na Eda in Borisa, pa na Marentiča, Dolenca in Kermavnerja, pa Zorzuta, in tam sta si, ob rahlo vzvalovanem morju šepetala spomine na čas, ki je minljiv vsaj tako, kot  je minljiva mladost.  Gostilna pri Štrajzlu je bila  rdeča zaradi Ladlca, čeprav je bilo v njeni bližini vse naokrog samo zelenje, zlasti na  gimnazijskem dvorišču in brežinah Ljubljanice. Vse drugo pa je bilo rdeče. Celo sosednja hiša, pravili so ji Rdeča hiša, je bila taka.

Ladlca je napredni duh, potem ko je organiziral Skojevske celice prignal celo tako daleč, da so ga vrgli iz gimnazije, oblast pa mu je prepovedala vpis na vse takratne šole. Na prostranem  gostilniškem dvorišču, ki je segalo do Ljubljanice, so v barakah živeli delavci, komunisti, proletarci. Z njimi se je družil najraje  in svojo napredno dušo pivnal z resnico o proletarskem življenju in se hranil z marksistično ideologijo in se tako  od njih  nalezel revolucionarnega duha, ki ga je nato širil med srednješolsko mladino.

Kozak je svojim  mladim zaupnikom naročal, naj po šolskih hodnikih oprezajo za takimi dijaki, ki znajo razmišljati  širše, ne le o tistem, kar piše v šolskih knjigah. Eden tistih Kozakovih prijateljev, ki je bil v iskanju takih mladeničev in mladenk še najbolj pronicljiv, je bil, Vlado Zorzut, seveda pa tudi njegov mladostni prijatelj in nekdanji sošolec, Maks Stermecki. Prav Zorzut pa je bil tisti, ki je vrata marksističnega krožka na stežaj odprl Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju.

Kozak ju je sistematično, danes bi rekli na individualnem intervjuju izprašal, se z njima pomenkoval o  literaturi in bil še posebej  pri Kardelju prijetno presenečen, ko je spoznal,  da ga je v komunističnem smislu  že precej pred njim izoblikovala in preobrazila poezija Srečka Kosovela. Naravnost navdušen pa je bil nad širino duha, ki jo je izžareval Kidrič. Venomer je imel pod pazduho  Voltaira ali Baudlaira in pomenkovanja z njim so bila polna doživetij, saj je bil za sedemnajstletnika bolj  razgledan, kot pa so bili nekaj let starejši študenti. Nekaj  tako  ne šolskega,  vsem  na  očeh, pa  vendar  tako  skritega, kot je bila Štrajzlova valilnica mladih komunistov, ni bilo nikjer drugje v banovini.

Vsak val, ki je pljusknil po njunih nogah, ju je spomnil na davne dni. Kot dva  starinarja, časovna arheologa, sta loščila možgane in brskala po spominskih paketih.  Brskala sta in tekmovala, kdo od njiju se bo spomnil bolj  slikovitega pripetljaja iz  mladosti.

»Futurist,« je po daljšem premoru dejal Janez in zdelo se mu je, da je z vzklikom tega pojma, te  osebne  orientiranosti,  prebudil vrsto let zagozdeno časovno kepo, da se je ta

spet začela valiti in ob kotaljenju izmetavala še druge, pozabljene spomine. Ladlc je le odobravajoče nekaj zabrundal in se nasmehnil. Ta, s futuristom, je bila resnično duhovita. Čisto Kozaška pogruntavščina. Ko je  na sodišču potekalo sojenje Borisu Kidriču zaradi njegovega komunističnega delovanja, ta sploh ni zanikal svoje politične pripadnosti. Glasno in jasno je izjavil, da je komunist. Ko so sodili tudi drugim članom Štrajzlovega krožka, seveda tudi Ladlcu, saj  ga je obtožnica bremenila, da razširja in tiska komunistično literaturo, je sodnik tudi njega vprašal, če je komunist. Pa je Ladlc odgovoril, da je - futurist. Da se zgleduje po beograjskih in ruskih futuristih, ki so  zlasti avantgardisti. Najbolj pa po Poljanskem, ki je v Beogradu v svojih varietejskih nastopih krucifiksal vso oblast, od A do Ž, pa ga zato nihče ni preganjal, saj so ga imeli za nekakšnega klovna. Na vprašanje sodnika, če so futuristi - avantgardisti tudi komunisti, pa je odvrnil, da najbrž so, saj živijo v Sovjetski zvezi. Preiskovalci so na Kozakovem domu kot dokazno gradivo pobrali vse, kar je bilo natisnjenega v ruskem jeziku. Nemškemu AIZ (Arbeiter Ilustrierte Zeitung) in Die Konspiration, navodilu nemške  komunistične partije za konspirativno delo partijskih celic, pa sploh niso posvečali pozornosti. 

Krenila sta navkreber proti glavni cesti, ki vodi do mejnega prehoda z Italijo in se skozi   nasade figovih dreves  in  vinogradov, ki so se šibili pod težo s soncem že orumenelega jagodja, vzpenjala proti vrhu hriba.  Proti domu, Milana Gučka.  Pred  cvetočim vrtom, ki ga je od jutranje zore do večernega mraka negovala Milanova soproga, Silva in je daleč naokrog slovel kot najlepši na tem koncu obale, sta postala in si odtrgala vsak svoj grozd.

»Rabutata kaj,« se je od nekod zaslišal Milanov basovski glas  in kmalu se je izza brajde prikazala klena Gučkova postava, s skrbno pristriženimi srebrno belimi brki in  kratko ostriženo pričesko, srebrnih las.

»Sem že mislil, da vaju ne bo,« je dodal in se  prijazno in široko nasmehnil prišlekoma v pozdrav.  Milan je tiste dni začel z zbiranjem gradiva za  knjižno delo z naslovom, Slovenska Istra v boju za svobodo, in Janezova pot v svobodo se je začela prav tu,  na oni strani Koprskega zaliva, ko so ga iz ječe  v zadnjih septembrskih dneh, rešili partizani. Od tu, s tega hriba, je  bil pogled na Koper mogočnejši, kot pa je bil sicer. Mesto je dajalo videz velepristaniškega mesta, saj se praznine med Žusterno in Markovcem ni videlo.  Sedla sta in Silva, ki je do tedaj ni bilo na spregled, jima je postregla s kavo, da je njen vonj prijetno dopolnjeval aromo rožmarina in žajblja, ki sta samoniklo  razpredala svoje korenine povsod po vrtu in svežemu morskemu zraku dajala še pridih zdravega.

»Kako kaj noga, štrajzelbirt. Vidim, da služi narodu,« je vprašujoče in z nasmehom dejal Milan in opazoval Ladlca, ki se je poskušal kar najbolj udobno namestiti in poiskati za sedenje najmanj boleč in najbolj primeren položaj na sicer prostorni klopi.

»Narodu mogoče že, meni pa bolj slabo,« je v basu zadonel njegov odgovor in se takoj nato že zakrohotal, da je njegovo obilno telo zavibriralo kot mogočne pavke v filharmoničnem orkestru. Kako pa kaj komentirata Titovo pismo, je zanimalo Gučka.

»Eh, kaj! Pismo!? Slej ko prej bo romalo v koš! Pa kaj res misliš, da je to okrožnico, glede razdruževanj podjetij podpisal Tito? Saj ni neumen! CeKa je zadaj! Prekleto dobro vedo, da je moč države v kapitalu, zanj pa je čisto vseeno, kje se nahaja. Važno je, da je doma. Sicer pa, v partijski zastavi sta prekrižana srp in kladivo. Kladivo smo vihteli in ga še vihtimo. Se spomnita, kako sem  ves čas opozarjal, da je v tej zastavi tudi srp? Kmečko vprašanje je preprosto! Zajamčiti ceno in odkup, pošteno urediti kooperacijo brez taktiziranja in kmetu zagotoviti varnost od setve do žetve. Povsem enak recept velja za industrijo, le da se pravila igre spreminjajo od proizvoda do proizvoda. Spomnita se, kaj je Matija govoril po vojni, na kakšen način bomo prišli do Trsta. Z našimi podjetji, tam dol. Amerika?! Lepo vaju prosim! Naš interes mora biti  Trst z Gorico, ne pa New York. Celovec?! Pogojno. Iskra je bila le povod, da ne bi še kdo drug koncentriral kapital v močnem podjetju, ki deluje po drugačnih mehanizmih kot naša. Naša, tukaj, doma! Denar je bilo potrebno razdeliti na dediče še za časa življenja. Tako, kot preudaren kmet za družinsko mizo zbranim sinovom pove, kaj bo kdo dobil in kaj lahko pričakuje od grunta. Kapitalizem je preprost, ve se, kar se mora vedeti. Socializem!? Ta sistem, ljubčka moja, je pa štrapacen,« je  sklenil razmislek o tem, Ladlc.

»Zaradi…,« Milan ni dokončal vprašanja.

»Zaradi motivov posameznika, ali skupine posameznikov. Motiv, draga moja prijatelja, je osnovni nagon človeka po ukrepanju. Motivi krepijo duha in če želiš posameznika motivirati, ga spodbuditi k nečemu, moraš  poznati njegove potrebe. Kaj pa je lepšega kot pa se primerjati z zahodnim gospodarstvom in pri tem ugotavljati, da si lahko uspešen…? Moje mnenje je, da je Iskra petelinček, ki je nekaj minut prezgodaj zakikirikal v samoupravno prebujajoči se dan,« je  svojo vizionarsko misel dopolnil Janez.

Morski zrak mu je prijal. Vlival mu je posebno moč. Drugačno od tiste, ki jo je občutil, ko se je povzpel na kakega od gorskih vrhov in se potem s smučmi spuščal v dolino in iskal  najboljšo in najprimernejšo smučino.

Obmorsko sonce, ki se mu je rad nastavil, da mu je ogrelo lice, je bilo drugačno od gorskega. Medtem ko ga je  planinsko  v obraz odelo z bakreno patino, ga je morsko  pordelo. Kot bi njegova koža ne bila vajena takega sonca. Kadar ga je Karl odpeljal do privezov v tržaškem pristanišču, kjer so bile zasidrane velike tovorne in potniške ladje in če se je poletno sonce uprlo v kamenje in ga pregrelo, da bi na njem zlahka spekel jajce,  je s sebe odvrgel  vse, kar ga je omejevalo. Mornarja si je predstavljal napol golega, zagorelega v telo, takega, kakršni so bili ribiči v ankaranskem pristanišču, kjer so v dopoldanskih urah na žgočem soncu razpletali svoje mreže, jih krpali in  tako razprostrte po kamenju pripravljali za nočni lov.

Morje je  ljubil vsaj tako, kot  presušena razpokana zemlja ljubi močo, ki  jo omehča, da postane voljna in znova pripravljena za rojevanje življenja. Vračalo mu je moč, da je njegov korak spet postajal tak, kakršnega je bil vajen. Krepak in odločen.

Iz daljave se je zaslišal zvok avtomobilskega motorja. Sivo bel prah se je dvigal med vinogradom tako, da so ves čas vedeli kako daleč je vozilo, preden se bo ustavilo na velikem dvorišču pred Gučkovo hišo. Vozilo, Fiat millecento*, se je ustavilo na senčnem delu hiše in iz vozila je izstopila Dana. Njeni svetleči, vranje črni lasje, so bili gladko počesani, na temenu pa speti v figo. Bila je tip španske plesalke flamenka. Najbrž ji je

*          Fiat 1100

moral nekoč nekdo  to omeniti, saj je bila skoraj vedno oblečena v temno rdečo, ali pa v vijolično črno kombinacijo.  Po  kaki uri so se poslovili. Ladlc in Janez sta sedla v avto, Dana pa za krmilo vozila. Silva in Milan sta jim še pomahala v slovo in odpeljali so se proti Portorožu. Nekoč, pred mnogimi leti, ko je Đuro Šmicberger, eden od urednikov takratne Ljudske Pravice prišel na eno od demonstracij o duševni patologiji, ki jo je sredi petdesetih let pripravil v Mestnem gledališču Ljubljanskem, mu je po končanem predavanju omenil, da je zelo podoben Picassoju, pa je potem srajco in kravato obesil v omaro in odtlej povsod, razen na koncerte in v  gledališče,  hodil  naokrog v črnem puliju.  Tudi sam je nekoč nekaj podobnega omenil zdravniku, dr. Paruti, da je podoben Totoju, pa je ta potem še bolj posnemal njegovo mimiko.

Dana je zgodaj legla v posteljo, da ju je pustila sama in jima dala dovolj časa za pomenkovanje. Ko sta pozno zvečer še vedno sedela na terasi njegove kamnite hiše na Koprski cesti v Portorožu, mu je omenil davno pozabljeni dogodek, ki mu je znova privrel v spomin ob Miševi smrti, ko je Milena zakričala od strahu, ko je pogledala malega Miša, ki ga je Marija držala v naročju.

»Veš, dragi prijatelj, do nedavnega sem bil prepričan, da veliko vem o človekovi duševnosti, šele pred kratkim pa sem dojel, kako prekleto malo je to kar vem in kar vemo v odnosu do nezavednega, ki nas  obkroža. Tudi Jung je tem fenomenom posvečal veliko pozornosti. Sam sem jih odganjal kot  brenclje, ki ti ščemijo okrog ušes, dokler…«

»…se nisi spet poglobil v Junga?« je vskočil v njegovo razmišljanje Ladlc.

»Poglobil?! Nikakor ne! Bolje rečeno, dokler se jih nisem spomnil. Spomnil, dragi Ladlc! Sam veš, da sem poslušal njegova predavanja in si skrbno beležil vsako njegovo povedano besedo. Bil je znanilec novih pogledov psihiatrije dvajsetega stoletja. Ko sem razmišljal o Mileni, saj veš, tisti nenavadni ženski, katere zavest je bila onkraj meni znanega,  mi je spomin  odstiral skoraj štirideset let stare in  zaklenjene predale.«

»In v teh predalih hraniš spomine na Junga?« je zdolgočaseno pristavil, Kozak.

»Nanj in na njegove besede! Ne le, da je bil izvrsten psihiater in psiholog. Bil je tudi parapsiholog in mistik. Gnostik! Na prstancu desne roke je nosil gnostični prstan in tega sploh ni skrival. Njegova zgodnja dela so prežeta z misticizmom in okultizmom, o tem sem ti pred leti že pripovedoval. Jung nam je govoril o videnjih Swedenborga, kako je leta sedemnajsto prvega zrl v gorečo Uppsalo in vpil, Uppsala gori! Imeli so ga za norega, vendar sta čez leto dni v požaru goreli tako Univerza, kot tudi katedrala. Svet na katerem živimo je iluzija nekega drugega, prav tako stvarnega, vendar dobrega sveta.  Vse skupaj se mi dozdeva, če se izrazim v umetniškem žargonu, da ne vem, kaj je resnica. Z njo je najbrž tako, kot je z umetnostjo. Skriva se v očeh tistega, ki jo opazuje. Zakaj razkol in  življenje v svetu, ki je diametralno tistemu, kakršno bi moralo biti, če pa sta tako človek kot tudi bog ustvarjena iz iste snovi? Zakaj toliko zla na svetu, ko pa naj bi bil bog vendarle dober in zakaj usoda najbolj trpinči v boga verujoče ljudi?«

»Da jim postavlja ovire, kakor je bog postavil pred skušnjavo Abrahama z Izakom.«

»Abrahama!? Zakaj tako daleč nazaj v zgodovino stare zaveze. Poglej slovenske Abrahame! Spomni se Borisa, spomni se Tavčarja. Dedijerja dvakrat, pa Javorška in Kermavnerja. In koliko jih je še, ki jih ne poznava. Se potem čudiš  videnjem in razodetjem, v katerih se na vseh koncih in krajih sveta ljudem prikazujejo matere božje, Jezusi in apostoli? Je to  razodetje duha, ki spi v vsakem od nas dokler ga ne obudi…«

»Bog?!« je spet vskočil v njegovo misel Ladlc in se zazrl nekam navzgor, proti zvezdam.

»Ne bog. Saj veš, da v boga ne verjamem. Verujem pa v materijo! V  snov, ki je to gmoto materializirala,  da se  je začela valiti  in se bo valila in valila…«

Sedela sta  na terasi zatopljena vsak v svoje misli, modrovala drug drugemu in srkala  kozaško vino. Burgundec! Poleg omamno vonjavega vina, pa sta zobala grozdno jagodje. Kozak ga je vsako leto  pridelal kakih tristo litrov za  prijateljske klepete in nikoli ni pozabil omeniti, da ni večje naslade kot piti vino in  zobati grozdje iz katerega je to vino nastalo. Zrla sta v zelen listnat svod nad njima in če ne bi bilo trte, ki se je bohotila nad njunima glavama,  bi zagotovo uzrla znanilca in pritrjevalca povedanih besed.  Meteor je nebo razparal na vzhodni in zahodni del in le za hip, za kratek trenutek sta še ujela zbledeli  izginjajoči rep, ki je padal za obzorje proti jugu,  nekam med Sečo in Kanegro.

        Spet je sanjal svoje najljubše sanje, gore. Tokrat sta bila na turi skupaj z Mišem.  Blodila sta po snežnem metežu in Janez, ki je hodil  drugi, je ves čas vzpenjanja, namesto da bi pazil na svoje korake, buljil v poskakujoče dereze, ki so  bingljale privezane na Mišev nahrbtnik. Njegove so bile nerodne in težke, skovane v Kropi. Te pa so bile videti tako krhke, tako slabotne, da si, čeprav v sanjah, ni mogel niti predstavljati, kako lahko tako nežna konica sploh zmore najti oporo od stoletij zbitem ledenem snegu.  Zatekla sta se  v kočo. Vendarle sta našla zavetje, v katerem sta  se  za silo ogrela in se počutila varno. Minute so bile ure, ure so bili dnevi. Hrane nista imela. Bil pa je macesen, ki je kot po čudežu spet stal na istem mestu. Mišo ga je s sekiro podrl tako, kot ga je Stanko že pred štiridesetimi leti. Ko je ogenj  v peči zaprasketal in v trenutku ogrel  leseno kočo, je Mišo nameraval v  lončku skuhati kos starega čevlja. V zadnjem trenutku  je Janeza prešinilo. Kromleder - Kromovo usnje, smrt! Posodo z vrelo vsebino je zalučal skozi okno. Utrujena   sta se v polsnu poglabljala v spanec. Mišo je že skoraj z zaprtimi očmi opazil živo miš. Iz katere luknje je prilezla? Je bila prava, živa miš? Blizu ležišča je otipal sekiro  in se spravil nad malo živalco. Pomel si je oči, da se prepriča, če ne gre za privid.  Vzravnano je sedela in z drobcenimi očesci nepremično bolščala vanj. Ni dolgo pomišljal. Janez, ki ga je na drugem ležišču opazoval, mu je z mirnim glasom šepnil.

»Če jo pokončaš, ji izpijeva kri, kot polhu oglodava kosti in požreva njene zaloge.«

Rezilo  se je v ugašajočem ognju rahlo zasvetilo in že je sekira poletela proti miši. Zgrešil je za centimeter. Skrila se je tja, od koder je prilezla ovohavat, kdo jo moti v tem zimskem času. Bolečina v želodcu je postajala vse bolj boleča in vse bolj neznosna. Ko je mislil, da se je pogreznil v spanec se je prebudil, odprl oči, si jih pomel in dejal:

»Kruce laudon!« Ležal je  v postelji in glad je bila tako resnična, kot bi ne jedel že nekaj dni. Rahla sapa, ki je komaj opazno premikala listje na vrtu je bila to jutro pravi blagoslov. Vstal je, napravil nekaj korakov do terase, sedel v udoben fotelj in se zazrl v prebujajoči se portoroški zaliv. Umil se bom kasneje, si je dejal. Naj me najprej maestral  poboža po obrazu. Ko je z zaprtimi očmi razmišljal o sanjah, je začutil na svojem licu dlan. Bila je mehka in nežna. Ženska dlan! Dana se je že vrnila iz jutranjega nakupa. Dve polni vreči vrtnin, kruha, jajc, sadja in drugih živil je položila na snežno bela kamnita tla. Precej težki morata biti, je pomislil Janez.

»Že pokonci, zajtrk bo takoj. Bomo kar na terasi, kajne?« je dejala Dana in že izginila za vrati, ki so vodila v prostorno kuhinjo.

»Kakor želiš,  Dana,«  je odgovoril bolj sebi, kot pa njej.

Čudne uprizoritve se nam dogajajo v sanjah. Tragedije, komedije, srhljivke.  Znanstvena fantastika, celo. Sanje te premetavajo skozi stanja polne zavesti do globokega spanca. Kako dolgo je sanjal nekajdnevno agonijo v planinski koči pod Triglavom? Uro? Manj? Morda le nekaj minut?  Navadno je svoje sanje takoj pozabil. Te pa so ga begale. Bile so tako žive, tako verjetne, da se je spominjal vsake še tako neznatne podrobnosti. Star likalnik na polici pred štiridesetimi leti ni pritegnil njegove pozornosti, zdaj pa je bil tam, prekrit s prahom, kot vse drugo v tej prostrani planinski postojanki. Na klopi ob peči je opazil celo svoje volnene rokavice, ki jih je pred štirimi desetletji pozabil vreči v nahrbtnik in so ga tam čakale do današnje noči.  Imamo ljudje poleg zavednega spomina tudi sanjski spomin? Kaže že, da ga imamo. Zagotovo, ga imamo!

»Ja, kakšen pa si, Kanon? Saj si tak, kot bi te povozil valjar,« je v pomečkani pižami, stoječ na pragu  terase in dnevne sobe  bevsknil v zbujeno  jutro, Ladlc.

Pogledal ga je globoko v oči in  z mirnim glasom, kot da gre za kakega od komentarjev na notranje razmere, dejal:

»Ladlc, nocoj sem bil z mojim partizančkom bliže, kot sva si bila kdajkoli poprej. Bila sva celo skupaj na turi. V hribih. Sotoška ni bilo. Bil pa je Mišatka.  Interesantna zgodba. Kako živa! Popoldan  ti jo razložim.«

»Pridita ljubčka, zajtrk je pripravljen,« je dejala Dana, ko je na velikem pladnju prinesla tri skodelice, vrč vročega mleka, manjši vrč s črno kavo, sveže in hrustljave žemlje, maslo, med in džem. Ko so pojedli, je prinesla kavni mlinček in ga potisnila Ladlcu v roko.

»Na, ti pa zmelji,  džezvo sem že pristavila,« in  potisnila  je mlinček v Kozakove roke.

Ladlc se je udobno naslonil v bambusni fotelj. Njegov  izrazit obraz z dvema ostrima in globokima gubama, ki sta sekali lica v simetričnih zarezah proti podbradku, sta bili simpatični. Kadar pa se je zasmejal, se je okoli njegovega nosu zarisal ščip, sicer pa sta bili njegovi lici kot lunin prvi in zadnji krajec, vmes pa se je bohotil mogočen, tipičen kozaški nos. Takega so imeli vsi Kozaki. Ni bil, kot pravijo Tolstojski. Bil je Kozaški! Nekaj posebnega. Njegova glava se je ob enakomernem mletju mlinčka začela rahlo nagibati vstran in ko mu je za spoznanje preveč sunkovito padla navzdol, se je zdrznil in začel mleti hitreje. Vrtenje kavnega mlinčka je postajalo vse bolj počasno, dokler njegova roka ni obstala, vrat pa ni več vzdržal teže. Glava je zanihala vstran in  s široko odprtimi usti je zapadel v dremež. Ladlc je bil tiste sorte človek, ki je vedno, kadar se je mu je le ponudila prilika, zadremal. Tisti, ki so ga dobro poznali mu tega niso nikoli zamerili. Z drugimi je bilo drugače. Nekoč, ko je bil pri Janezu, še na Studencu in je poleg njiju sedel profesor Joachim Brandt  iz Berna, se je ta zdrznil, ko je zaslišal  kako je Kozakovo grlo začelo smrčati. Vprašujoče in z vidnim presenečenjem na obrazu je uprl pogled v  Janeza, ta pa mu je mirno  odgovoril.

»Saj poznate to patologijo kajne, dragi kolega. Narkolepsijo? Moj prijatelj trpi za to motnjo stanja zavesti. Počakajte trenutek, kmalu bo spet z nama. Nikar, prosim vas, ne razumite tega kot neotesanost.«

Vsi Kozaki so bili nekaj posebnega. Tudi takrat mladi Primož, s katerim sta  dneve in dneve, zaprta v sobi brez izveska na kljuki z napisom, ne moti, oblikovala psihološka profila glavnih akterjev za njegovo dramsko delo, Kongres. Iz svojega bogatega in pestrega arhiva značajskih potez, kakršne je nameraval vdahniti glavnima likoma mladi Kozak, mu je Janez  razgrinjal duševni svet ljudi, ki zvesto in neomajno sledijo načelo ideologije, ne meneč se za zunanja družbena dogajanja in pa seveda tistih drugih, ki so znanilci teh dogajanj in jih do neke mere celo sami vnašajo v splošno sprejete aksiome, ki uravnavajo družbene procese. Mladi izobraženci so v njegov svet prinašali svežino idej, svežino znanilcev novega, jutrišnjega  sveta,  on pa jim je dajal tisto, kar je bil vedno pripravljen trositi in sejati naokoli. Svoj preudaren pogled na družbo in na človeka kot sestavnega dela družbe, na spreminjajoči se svet, ki je v času liberalizma naznanjal neko novo poglavje v naši družbenopolitični ureditvi.

Korenitih sprememb ni nikoli odobraval. Tudi ni odobraval radikalnih odstopanj od splošno sprejetih norm. Bil je  pristaš postopnega evolucijskega procesa. Duševni šok, stres celo, lahko doživi tudi družba, ne le posameznik. Svet se bo  okoli nas prijazneje spreminjal postopoma, vsi pa moramo dobro opazovati svojo okolico, kako se bo ta odzivala na procese spreminjanja, je rad govoril.  Vse se spreminja!

     Hipijevsko gibanje in protestnike je dojemal drugače, kot jih je tedaj pojmovala in razumevala družba. V njih je videl glasnike novih razmer, novega časa. Dojemal jih je kot poosebljanje širših družbenih sprememb, še najbolj pa v luči začetega globalnega spreminjanja sveta, o katerem sta ure in ure razpravljala s prijateljem, profesorjem Stanetom Krašovcem. Priznani strokovnjak Združenih narodov in Svetovne organizacije za prehrano - FAO, mu je odstiral bedo razvijajočih se afriških držav, v katerih je  družinsko premoženje, otrok. Če ga dobro prodajo, so za leto dni preskrbljeni. Trg z belim blagom ni samo ilegalen. Je tudi povsem legalen in poteka po ustaljenih diplomatskih dogovorih in potrebah. Bolj ko se razvija svet, bolj postaja izprijen in to izprijenost izžareva v vse pore svoje elite in politične aristokracije, ta pa se pod krinko visoke diplomacije zateka v obtoževanje takega trgovanja in obsoja vse tisto, kar je izven njihovega hermetično zaprtega kroga. Kar je dovoljeno nekaterim je drugim strogo prepovedano in vredno najširšega družbenega zgražanja in obsojanja.  Drug drugemu sta odstirala  skrivnosti o katerih sta razmišljala vsak zase in se v tako ognjevitih debatah  spreminjala v mesiji, v par, ki ima rešitev sveta na dlani.  Profesor Krašovec je še najbolje poznal  razmere, v katere je zabredel svet po zaostritvi odnosov med obema blokoma. Sploh pa je imel izjemno znanje o tem, kam drvi tretji svet. Neuvrščeni! Politiko tretjega  svetovnega bloka je razumel kot  našo, torej Jugoslovansko, zunanjo politiko. Tito je imel veliko srečo, da je ob svoj bok dobil Naserja in Nehruja, kasneje pa tudi druge pomembne afriške voditelje. Če je uspelo Titu in Naserju,  Nehruju ni.  V nobeni azijski državi niso gojili večjega upanja v zahod, v Združene države Amerike,  kot prav v Indiji in to potem, ko je Gandhi prepustil vajeti države Nehruju. Ko je Indija pristopila med neuvrščene, pa so ji hrbet obrnile vse države od katerih si je nadejala gospodarsko pomoč. State Department  jo je kaznoval za tako sprejeto  odločitev.

Te teme so jima predstavljale ventil skozi katerega sta odvajala težak in zatohel zrak, ki se je kot plesen v vlažnih kleteh začel sprijemati z njunima predstavama bodočega sveta.

Bolj ko ga je trpinčil parazit, bolj strašljive podobe so se mu zrcalile v ogledalu jutrišnjega dne. Misel, ki jo je velikokrat  izrekel ima še danes svojo težo.

»Danes je res vse tako na svetu, da nas obdaja veliko hudih stvari. Veliko hudega je, da nas je včasih lahko po pravici groza. Svet je postal takšen, da razmišljajočega človeka bolj navdaja z grozo, kot pa s srečo  in zadovoljstvom.«  V enem od intervjujev je novinarju Miranu Sattlerju  na njegovo vprašanje, zakaj ljubi ljudi, hkrati pa je rad sam, v samoti, skorajda puščavnik,  odgovoril takole:

»Kajpak želite, da sem iskren. Pri teh letih sem najbrž že lahko. Ljubim ljudi!? A jih res? Je vprašanje, če jih res ljubim. No, mislim, da ni tako hudo. Močno se zavedam, da brez sočloveka ne bi mogel živeti. Navsezadnje mo­ram živeti v družbi. Človek, ki hoče biti po vsej sili sam, če hoče biti za vsako ceno samotar, po mojih pojmih želi nekaj nenormalnega. Taka socialna askeza je bila morda  nekoč ideal tistih ljudi, ki so pričakovali božje razodetje. Umaknili so se v samoto in pričakovali božjih besed in božjega dejanja. Osebe torej, ki jih poznamo iz stare zaveze. Diogenes je bil izjema. Današnji tempo življenja, ki nam ga vsiljujejo nove in nove informacije pa nas sili, da smo ves čas, od jutra do mraka na preži za informacijami o družbi.  Človek se vendarle lahko šele v družbi prepozna. Zdi se mi, da je prav to, človek v družbi, najobjektivnejše ogledalo slehernega izmed nas. Kar pa zadeva puščavnika, ki ga omenjate, bi dejal, da sem  tak rad tedaj, kadar me čaka kakšno težko delo, ki terja od mene vsaj nekaj tednov napornega dela. Takrat rad ubežim od ljudi, takrat sem rad sam s seboj in s svojo idejo, ki jo pač imam, da jo stešem in nato napišem in publiciram.«

       Za medicino se je odločil že zgodaj. Takrat, ko je brskal po materinih knjigah  o zdravilstvu. Še kot otrok  je bil pozoren poslušalec z izrazitim smislom za analitično razmišljanje.  Zakaj prav psihiatrija, pa je bil bržkone kriv  pripetljaj  iz njegovega otroštva.  V Šiški je namreč živel starejši mož. Bil je posebnež, ki so ga tamkajšnji otroci klicali le po imenu, Bruno! Nikomur ni nikoli skrivil lasu niti ni nikdar kazal kakšnih namenov, da bi se hotel znesti nad zbadljivkami otrok, pa vendar je bil zaradi svoje drugačnosti deležen posmeha številnih Šiškarjev in tudi otrok. Ta Brunova drugačnost, ki je presegala tedanje vedenje o duševni patologiji je malega Ivana vznemirjala. Namesto da bi se pridružil  krdelu razposajencev, ki je tega nesrečneža zbadala na vsakem koraku, je raje oprezal za tistimi  priložnostmi, ko bo Bruna ujel v samoti in se z njim zapletel v pogovor. Pa je naneslo tako, da  je nekega dne, ko se je vrnil iz šole naletel na Bruna kar na domačem dvorišču. Noge so mu otrdele, saj je bil prepričan, da  ga je Bruno v množici otrok opazil in se je prišel njegovim staršem pritožit nad njegovim vedenjem. Ko pa je iz drvarnice zaslišal očetov glas, ki je klical Bruna, je postal pomirjen. Najprej je pozdravil gosta, potem pa še očeta. Bruno se mu je komaj vidno nasmehnil v pozdrav.  Tisti dan je ta nesrečna duša, ki so jo klicali Bruno,  prišla pomagat Karlu cepit drva. Stanoval je v stari, zagotovo še od potresa precej razmajani lopi sredi Knezove ulice. Petrolejka, ki mu je  v samotnih večerih odsevala na s časopisom polepljene stene najbolj strašljive  prikazni iz globin človekove podzavesti, je bila ob večerih njegova edina luč v kateri je videl svoje upanje in svetlobo. V kotu je imel posteljo, ki jo je  sestavil iz treh lesenih palet, za odejo pa mu je služil star konjski koc, ki ga je najbrž dobil pri gradbeniku Battelinu, saj mu je bil večkrat v pomoč pri natovarjanju opek, apna, ali lesenih podpornikov, ki so jih konjske vprege odpeljale, že kam. Karl mu je vedno priskrbel kakšno delo na železnici, da je zaslužil kak krajcar povrhu in čeprav je mimo ljudi hodil tako, kot da jih ne opazi ko so ga  zbadali na vsakem koraku, je kot pes slednik hodil za vonjem tobačnega dima Karlove pipe. Vedno ga je izvohal! Potem se mu je dobrohotno hihital, češ, poglej kako sem iznajdljiv. Najdem te po vonju  tobaka. Bruno ni govoril. Momljal je in kadar je tako momljal, so se mu oči čudno svetile in švigale po okolici sem ter tja.

»Oče, kako dobro pa se poznata z Brunom,« je kasneje vprašal svojega očeta.

»Ah, kako dobro? Nesrečnež se je nekoč pojavil sredi tirov pri kurilnici in kar stal je tam in zrl nekam navzgor v nebo. Medtem, ko so drugi nanj vpili in ga zmerjali z norcem in idiotom, sem stopil do njega in ga prijel pod pazduho. Prijateljsko sem ga dregnil in mu rekel, da ni pametno stati na tirih. Nevarno je. Kmalu bo pridirjal vlak in ko bo prisopihal je najbolje, da na tirih ni nikogar. Kakih deset let je minilo od takrat,« je dejal  Karl.

»Zakaj pa Bruno ne govori in zakaj se tako nenavadno vede,« je spet zanimalo radovednega, malega Ivana.

»Veš sinko, nekateri ljudje se rodijo pod srečno, nekateri pa pod nesrečno zvezdo. Ko se je rodil Bruno, po mojem prepričanju na nebu ni bilo videti nobene zvezde,« je rekel oče.

»Govorita o Brunu,« se je zaslišal materin glas.

»Zakaj te pa tako zanima Bruno, Ivanček,« ga je vprašala mati in ga pogladila po skodranih laseh.

»Vsi otroci se norčujejo iz njega, jaz pa se že prvikrat, ko sem ga videl, nisem mogel. Preprosto, moj jezik njihovih besed  ni želel ponoviti,« je odgovoril Ivan.

»Veš, dragi moj sinko, Bruno ni nič  kriv za svojo nesrečo. Za svojo srečo pa se bodo morali vsi, ki ga zasmehujejo, močno pokesati. Ponosna sem nate, da čutiš tako, kot mora čutiti pošten in lepo vzgojen otrok,« in močno ga je stisnila k sebi in poljubila na čelo.

Tisto poletje, ko se je po mnogih letih odpravil na enotedenski oddih v Begunje, je prebiral  knjigo z naslovom Nazaj k zvezdam, Ericha Von  Dänikena, poleg pa je imel še Jungovo delo, Skrivnost povezav. V Jungovem delu je iskal odgovore na  tendenciozne teze tega kontroverznega Švicarja, lepše rečeno posebneža, tako kot so bili posebneži  Bleuler, Jung,  Rüdin, Forel, Rorschach… vsi, sami Švicarji! Ti dve knjigi  je ves čas prenašal naokoli. Tako kot v otroštvu Platenovo, Die neue Heilmethode in spraševal svojo mater po odgovorih, ki jih v knjigi ni mogel najti. S svinčnikom si je na robove posameznih listov zapisoval svoje misli in svoje razlage. Vse pa so se vračale kakih štirideset let v preteklost. Ne nazaj k zvezdam, pač pa nazaj, k Jungu! Vse to, kar v tej knjigi niza Däniken, je nekoč svojim slušateljem predaval Jung. Seveda so bili njegovi opisi misterijev podkrepljeni s sociološkega, psihološkega in antropološkega vidika. To, o čemer piše Däniken, pa bolj spominja na scenarij za kak znanstvenofantastični film. O kolektivnem spominu zapisanem v Indijskih epih, ognjenih kočijah švigajočih po nebu, o ostankih nekdanjih civilizacij, katerih obstoja uradna znanost ne zmore pojasniti. Vse to ga je navdajalo z mislijo, da se je Däniken, preden se je lotil pisanja, dodobra spoznal z Jungovimi deli. Verjel je, da so pred nami na tem planetu že živeli ljudje, ki so vsaj nekajkrat v  planetarni zgodovini dosegli stopnjo samouničenja. Človek ima  destruktivni gen tako močno zakoreninjen v svoji podzavesti, kot gen, ki ga žene, da nenehno ustvarja. Kje pa piše,  da je svet resnično tak, kot ga predstavljajo učbeniki, razen seveda v učbenikih. Že Ladlc je Zorzutu dejal, naj išče po šolskih hodnikih mlade fante in dekleta, ki razmišljajo drugače, ne le po vzorcih, ki jih črpajo iz učbenikov.

Pri branju je imel poseben izbor. Bral je dve, včasih celo tri knjige hkrati. Žanrsko seveda  sorodnih tematik. Ena takih, ki ga je v tistem trenutku morda celo bolj prevzela kot Dänikenova je bila, eksperiment Delpasse. Fizika uči, da sta materija in energija neuničljivi. Ne moreta nastati sami, ne moreta se uničiti. Lahko seveda prehajata iz enega stanja v drugega. Voda ni nikoli nič drugega kot voda. Lahko prehaja v različna agregatna stanja in led je  voda in tudi para je še vedno, voda. Človeško telo pa razpade. Seveda je prah tudi materija, vendar kam je v tem primeru poniknila energija? Lahko se razprši, nemogoče pa je, da izgine. Svet neraziskanega in  nepojasnjenega ga je na stara leta začel vznemirjati. Še dobro se spominjam, ko sem ga takrat obiskal v »naših Begnah,« s kakšnim zanosom in žarom v očeh mi je  potisnil v roke knjigo z naslovom Eksperiment Delpasse.

»Črtomir, to knjigo moraš vsekakor prebrati. Ob robu so s svinčnikom napisane moje opombe in tudi te moraš prebrati. Ko se vrnem domov, pa se pogovoriva o tem fenomenu.« Pogledal me je tako, kot so bržkone davno nazaj čuvarji svetih relikvij zrli v oči svojega naslednika, preden so mu razodeli kakšna skrivnost mu je zaupana in da bodo morali tudi oni, nekoč, opraviti podobno nalogo.

Nekaj tednov kasneje, na Razorih, sem se z očetom prvikrat v življenju zapletel v pravcato filozofsko razpravo. V razpravo o duši, kot povsem abstraktnem pojmu in materijo, ki jo vidimo, občutimo, primemo celo. V omenjeni knjigi pa profesor Delpasse kot prvi dokaže na nekemu umirajočemu bolniku, ki je bil priklopljen na elektronsko tehtnico, da se njegova telesna teža ob biološki smrti zmanjša za petindvajset gramov. Je to duša, ki tehta natanko toliko, kolikor telesne mase umanjka ob smrti?

Seveda se v tem odkritem pogovoru očeta in sina nisva dotaknila le metafizičnih pojmov, pač pa sva besedovala tudi o docela življenjskih rečeh, ki pestijo slehernega od nas. Govorila sva o vzponih in padcih, ki jih doživlja vsak človek na svoji življenjski poti. Pripovedoval mi je o prijateljstvu, ki je največkrat sebične narave, saj pravega prijatelja spoznaš šele takrat, ko se sam znajdeš v težavah. Tako kot sam, ki si nikdar ni upal niti pomisliti, da bo Julij Zupan zastavil zanj celotno premoženje, ko mu je Edo Brajnik, ki je takrat vodil varnostno obveščevalno službo OF namignil, na koga naj se obrne, da podkupi italijanski sodni senat.

»Veš, dragi moj sin, v človeški naravi je, da se človek pogosto zmoti, ko sklene prijateljstvo in zavezništvo z napačnimi ljudmi. To sem skusil sam pred skoraj desetimi leti, ko so me na Studencu žagali in žagali, pa sem se raje upokojil. Žago in sekiro pa so vihteli moji najbližji sodelavci, a lomljenja vej in lomastenja po hosti, ko so drevesa padala drugo za drugim, zaradi preobilice dela nisem slišal. Skoraj vsi moji sodelavci, ki sem jim odpiral vrata tujih klinik in inštitutov in jim v prepričanju, da so  prijatelji, odstiral najintimnejše dele svoje duše, vsi, skoraj brez izjeme so planili po meni, kot je planil razjarjeni senat na Cezarja. Tudi beseda skeli in ubija. Bolj kot Brutovo bodalo. Žal mi je, da sem ti za botra izbral človeka, ki me je še najbolj prizadel in ki sem mu zaupal krščansko moralni dolg in zavezo, da postane boter mojemu najmlajšemu otroku. Tebi, dragi moj sin!

»Napake, dragi Brut, niso v zvezdah ampak v nas samih,« sem dodal in mu dal vedeti, da sem si vse, kar mi je nekoč  pripovedoval o Cezarju, senatorjih, Brutu in drugih vplivnih rimskih patricijih, vtisnil v spomin. Oči so se mu orosile in pogled mu je odtaval proti hlevom, malo višje na jasi, od koder je bil prelep razgled na celotno posestvo. Prižgal si je cigareto, globoko potegnil dim in znova so se njegove, kot šilo prodorne oči zlile v eno z mojimi, ki so begaje iskale tolažbe, zavetja in razumevanja za njegovo bolečino.

Od nekod je priletel vran in sedel na dehtečo vejo cvetoče lipe, ki je  s svojim vonjem žlahtno dopolnjevala razorski gozdni zrak. Kraaaa, kraaaa, se je oglašal in nervozno skakljal po veji sem in tja in bržkone iskal primerne vejice, da bo spletel gnezdo za svoje potomstvo.

»Oče, vrana-tako pravijo-  je znanilka smrti,« sem dejal.

»Oh, vrane, krokarji, jastrebi... vse to se le ptiči. Ljudska verovanja in šege, še iz časov poganstva so botrovale mističnim vplivom, ki naj bi jih imele živali na človeka. Kaj pa ubogi golobček  z oljčno vejico miru v kljunu? Je prinašalec miru; je res prinašalec miru? Tudi če bi v resnici bil, bi ga človek  takoj sklatil z neba. Če ne s fračo, pa s puško. Mir je nezaželen. Človek mora biti vojne. Če ne sam s svojimi neuresničenimi ambicijami, pa s svojo okolico, s celim svetom. Golobčka, ki je ljubek in mil bi krmili, kajne, vrana ali krokarja, ki sta črno siva in nesimpatičnega videza pa bi pribili na limanice in ju prepustili lakoti. Sin moj, beži od ljudi, ki ti prikimavajo in se prilizujejo, prisluhni pa tistim, ki bodo tvoji konstruktivni kritiki.

       Bil je oktober devetnajsto petinšestdesetega in niti slutil ni, kakšno zaroto kujeta proti njemu Marijan Borštnar in Branislav Cvetko. Prvi, njegov namestnik, drugi pa partijski sekretar, za katerim je stala falanga mlajših zdravnikov, ki so svojo prihodnost videli le, če stopijo ob njun bok in skupaj zatulijo v Judežev rog.  Prepozno je spoznal na kako spolzkih tleh se je znašel. Prepozno, da bi reševal svojo kožo, a še vedno  pravočasno, da reši bolnišnico pred pogubo. Vsaj tako je razmišljal.  Na dan vseh svetih, ko je premišljeval kako naj pridobi na svojo stran Miloša Kobala, ki je že pred časom zapustil bolnišnico in si poiskal delo na Sekretariatu za notranje zadeve, ga je po telefonu poklicala tajnica, Breda. Prav dolgo nista govorila. Pravzaprav je bil njun pogovor zelo kratek. Brez besed se je sesedel na kuhinjsko zofo in  zastrmel nekam ven, skozi okno. Sporočila mu je, da je v prometni nesreči pri Umagu umrl Marijan Borštnar. Hudičevo ga je skelelo in peklo, ko je imel ob odprtem grobu sodelavca in nekdanjega prijatelja poslovilni govor. »De mortuis nihil nisi bene.«  Spet je bil  z mislimi v svojih stenah in iskal najvarnejšo pot čez previse, kjer bo znova začutil trdno oporo pod nogami. Kamorkoli je stopil in  skušal poiskati oporo, da bo naredil nov korak,  je čutil in slišal šelest grušča, kako pada in pada v neizmerljivo globino.  V tej steni je bil sam, samcat. Vrvi ni imel, klinov tudi ne. Prvikrat se je vrnil. Sestopil je po poti, po kateri je prišel. Vsak od nas se nekega dne sooči s svojim porazom, a to ne bo poraz, kakršnega so pričakovali na Studencu. To bo njegov triumf, ko bo pripravil zadnje presenečenje. Od Drame SNG se je sprehodil do sedeža zdravstveno psihološke službe Sekretariata za notranje zadeve na tedanjo Kidričevo ulico, in potrkal na vrata dr. Miloša Kobala. Ponudil mu je vrnitev v bolnišnico na Studencu in docenturo na Medicinski fakulteti v Ljubljani.  Nekoč je dejal, da če želiš nekoga motivirati, za karkoli že, moraš poznati njegove vzgibe. Vedel je, da  Miloša psihiatrija  vznemirja vsaj tako, kot  moškega vznemirja pogled na brhko mladenko, sploh pa, če mu ta koketno vrača poglede. Torej, svojega naslednika je videl edino v Kobalu, nikakor ne v Branislavu Cvetku.  Miloš Kobal je postal habilitiran docent na Medicinski fakulteti aprila sedeminšestdesetega, vlogo za službo na Studencu pa je oddal že dva meseca prej.  Oporo je našel v primariju Niku Vončini, ki je po Janezovi upokojitvi postal novi ravnatelj bolnišnice v Polju in  skrbno sta tlakovala pot mlademu pravniku in zdravniku psihiatru, Milošu Kobalu.  Posamezniku redko uspe zahteven podvig. V ozadju mora imeti oporo. Še nekoga, ki ostaja neviden. Šerpo! Imeti mora Tenzinga Norgaya. Tako kot ga je imel Sir Edmond Hillary. Njegov zadnji - peklenski načrt - je bil izpolnjen devetega septembra oseminšestdesetega leta, ko je z upokojitvijo primarija dr. Nika Vončine docent dr. Miloš Kobal, postal novi direktor studenške bolnišnice.

Črvi, kot jih je nekoč poimenovala Milena, so bili za nekaj časa zadovoljni s pogoji sožitja, ki jim ga je nudil, potem pa so znova udarili. Spet nenapovedano. Tokrat še bolj silovito in še bolj predrzno kot poprej. Nobenega sočutja, nobene milosti ni bilo v njihovih sprevrženih orgijah. Premetavalo ga je po tleh. Krčil in stegoval je svoje ude kot izrazni plesalec, ki na odru poustvarja ples smrti. Tako mali, tako neznatni, da jih še pod mikroskopom komaj opaziš, pa vendar tako močni in neizprosni. Če bi se s svojo kolonijo preselili izven črevesja za en sam trenutek, bi poiskal veliko lečo in jih brez milosti steptal! Ko je našel primeren telesni položaj v katerem ni čutil bolečine, je za trenutek obmiroval. Čutil je, kako njihovi  mali in drobni, kot igla ostri zobje rijejo po črevesju in ga grizejo. Glodajo kot kitajske podgane, ki so jih kot vrhunec mučenja vrgli v lonec, nanj pa posadili golo rit mučenca. Prvič je pomislil na neizprosno dejstvo, da to bitko lahko tudi izgubi. Bilo je le še vprašanje časa, kako dolgo bo vzdržal s svojimi malimi rdečimi gverilci, ki so se bili pripravljeni spopadati  s temi pomanjšanimi pošastmi na vsakem milimetru bojišča.  V bolniški sobi kjer je čakal na novo operacijo, je ležal pomirjen sam s seboj. Film  njegovega življenja se mu je to dopoldne odvrtel že nekajkrat.  Bil je edini gledalec in to je bila samo njegova predstava. Nič ne bi spreminjal. Vse se je zgodilo tako, kot se je moralo. Času in razmeram primerno. Vznemirjala ga je le ena sama misel. Milena s svojo prekognicijo. Zakaj ji ni  posvetil več svoje strokovne radovednosti!?

Hrup pred vrati bolniške sobe ga je zdramil prav v trenutku, ko se je nameraval odžejati z bistrim potočkom, ki se je vil  mimo rabskega taborišča.  Široko je razprl oči in se zavedel, da že uživa posledice tistega časa in tistega trenutka, petintrideset let kasneje. Življenje ga ni utrudilo. Utrdilo ga je! Izmozgala in izpraznila ga je bolezen.  Požrla mu je vso energijo, ki jo je še imel  in pomirjen je bil z mislijo, da nevidna sila iztisne še zadnjo kapljico življenja, da ga potem zavrže. Profesor Benedik  je dolgo držal za kljuko, preden je vstopil. Razločno je slišal besede zdravstvenega osebja, ki je bilo na viziti.

»Janez, hudiča in pol ti je povzročila tale tvoja zadeva. Rezati bomo morali najmanj 50 centimetrov, če ne še kaj več,« mu je dejal ob prihodu v sobo, ko je sedel na  stol poleg njegove postelje.

»Režite in izrežite tega vraga! Vdan sem v usodo, v ozdravitev nikakor ne več,« mu je odgovoril.  Nobenega smisla ni bilo, da bi ga zdravniški kolega prepričeval v nekaj, za kar sta oba vedela, da je samo tako in nič drugače.  Ostalo je le še bistveno in eksistencialno vprašanje. Kako dolgo še lahko živi s tako zahrbtnim sovražnikom, s kakršnim je živel sam. Leto,  morda dve?

»Danes bomo  opravili še vse potrebne preiskave  za jutrišnjo operacijo, po kosilu pa te spet obiščem,« je dejal  profesorski kolega in  se poslovil.

Julij, 1977

Okreval je bolj zaradi dejstva, da se vse kar je živega obnavlja, če so za kaj takega zagotovljeni pogoji, kot pa v želji, da se spet postavi na noge. Bitke, ki jih je dobival v vojni s to zahrbtno boleznijo kot za šalo, so ga  izžele. Potrošil je že vso energijo, ki jo je njegovo telo hranilo za zadnji boj. Bolečina ga je spremljala na vsakem koraku, ki ga je naredil na poti od svoje sobe do kuhinje. Drznost in gibčnost alpinista, ki je premagoval skalovja in zmogel nepretrgoma v snežnem metežu bloditi po Triglavskem pogorju več kot dvajset ur ga je silila v razmišljanje, kako nebogljeno postane na koncu poti človeško bitje, ko komaj še brli in oddaja zadnje žarke življenja. Hrepenel je po Razorih in po gozdnih poteh s tistimi gobjimi kotički, kjer je vedno našel kakega zdravega in čvrstega gobana. Hrepenel je po  kostanjih, ki so najbolj žlahtno debeli in zdravi rasli na obronkih pristave, takoj za hlevi. Hrepenel je po svojih prijateljih, s katerimi se je pomenkoval prav tam na Razorih, pod lipo, na prostranem dvorišču. Hrepenel je po slovenskih rekah in muharjenju na njih.

Vse kar mu je še ostalo od življenja so bile želje in spomini na kraje in ljudi, ki jih je imel rad in ki jih je spoznal na tem svojem potovanju od življenja do smrti in brez katerih bi se njegovo življenje že davno izteklo v podzemno reko. Bil je zaljubljen v pohodništvo in hojo. Zdaj pa je ljubezen postala bolečina in trpljenje. Tako rad je imel svoje prijatelje! Čisto pri koncu svojega življenja pa je spoznal, kako bogat je bil pravzaprav in kako prav je imel Karl, ki mu je vedno pravil, da naj bo vesel tisti človek, ki ima vsaj dva prijatelja. Ostalo, če je, ali pa ni. Njemu so ostali  štirje. Prijateljsko so ga bodrili in mu vlivali vero in upanje v dan, ko se bo zdravje vrnilo v njegovo telo. Kaj je pravo prijateljstvo je spoznal pred petintridesetimi leti. Takrat, ko je prijatelj podkupil smrt v zameno za jetnišnico. Od tam, iz ječe bi morda lahko pobegnil, iz objema smrti pa je to nemogoče. Če bi zmagal fašizem, bi bil na prostosti šele tri, morda štiri leta. Bil bi sam. Tako pa je imel otroke, vnuke, ženo in…  prijatelje. Zdaj, ko je bil odvisen le od doma in vsega kar dom je in kar si človek  predstavlja pod tem pojmom, je spoznaval, kako nesebično mu prijateljstvo in naklonjenost vračajo njegovi  otroci in tisti, ki jim je pustil blizu, da so  ga  spoznavali tudi z bolj mračne in mrke človeške plati.  

Zadnje dni avgusta je bil v akutni  sepsi in v nezavesti prepeljan na Golnik. Tri dni je bil v komi. Četrti dan  se je zbudil spočit, vendar odsoten. Njegove misli so  bile že onkraj zavednega. Bil je v neki drugi dimenziji, le svoje telo je pozabil vzeti s seboj tja, saj je bilo še vedno tu. Njegove oči, v katerih sta nekdanji žar in sijaj bistrine duha ugasnila, so bolj  nagonsko kot pa zavestno sledile dogajanju v sobi. Njegov pogled je bil meglen.  Bil je kot sonce, ki zahaja za obzorjem in bo dan, ki je minil, ovil v temo noči. Njegov mogočen in gromovniški glas je zdaj  spominjal na gruljenje otroka, ki bi želel nekaj povedati, pa še ne zmore.

Človek je kompleksno in zapleteno bitje. Je edino bitje, ki je sposobno razdajati in sprejemati čustva, zato je najbrž misel na smrt še toliko bolj boleča, ker najeda naš čustveni svet. Vsaj tako je rad pravil. Nam otrokom in seveda svojim prijateljem. Človek pa je  po drugi strani vendarle tudi egoist in smrt bližnjega je zanj boleč udarec. Morda hujši kot za umirajočega. Ta bo utonil v  večne sanje brez sna, pomirjen sam s seboj,  medtem ko bo drugi živel naprej, z bolečino in praznino. Človek od  trenutka, ko se začne zavedati svojega bivanja razmišlja le o smrti. Hote ali nehote! Takim mislim ne more nikoli ubežati, saj so te hitrejše od vsake druge, ki se mu porajajo v želji, da bi pregnal misel na smrt. 

Se je spominjal, kako je reševalno vozilo z vklopljeno sireno malo pred sedmo uro zjutraj pridrvelo na Studenec? Vse se je odvijalo z bliskovito naglico. Dva reševalca sta iz avtomobila izskočila in vanj naložila bolnico na nosilih, ki ni kazala znakov življenja. Kot je pridrvelo, tako je to vozilo tudi oddrvelo proti  Ljubljani. Kot je  tisto jutro zamiral prodoren glas avtomobilske sirene, tako je ugašalo tudi življenje bolnice, ki so jo peljali na intenzivni oddelek v Ljubljanske klinične bolnice. Milena je umrla tako, kot je napovedala.  Sredi maja sedeminštiridesetega leta jo je pobrala pljučnica, čeprav vzroka svoje smrti ni nikoli  omenila. Stara je bila komaj  petintrideset let. Da se je pisalo leto, ki ga je sama preroško napovedala, sta se z Magajno spomnila šele po jutranji kavi, potem, ko so javili, da je zaradi zapletov umrla  malo po deseti uri.

Tako kot hudourna voda spodjeda na videz čvrsta in kamnita tla gorskega sveta, ki  potem z vso silo povzroči zemeljski udor neslutenih razsežnosti, je tudi njegov parazit preglodal črevesje.  Za rezanje in krajšanje ga je že davno zmanjkalo. Vsak del njegovega telesa je zapolnil občutek neskončnega in blaženega miru, kakršne je poznal po osvojenih prvenstvenih vzponih. Ta svet, v  katerem živimo mi, se je iz njegove zavesti iztrgal. Ostalo je le še na postelji ležeče  telo. Tisti trenutek je gotovo razmišljal o smislu življenja. Ali pa o smislu smrti. Tak je bil in to je bilo v njegovi naravi. Konec koncev je tema dvema tako strašljivima pojmoma za slehernega človeka, posvetil  vso strokovno delo in pozornost. Življenje in smrt! Človekovo življenje pravzaprav ni nič drugega  kot pa kratko popotovanje med tema dvema svetovoma. Epizoda, ki jo vsak od nas postavlja v ospredje in ji pripisuje prevelik pomen. Izvorna gnoza ni življenje. Izvorna gnoza je smrt, je rad govoril.  Smrt  je ta, ki postavlja življenje na glavo in izniči vse tisto, kar si v življenju ustvaril, v ozadju te strašne resnice pa je le večna tema. Rojevanje in umiranje. Potovanje od rojstva do smrti se ne odvija po naši volji. Le tisto vmes, ko si pahnjen na prašno cesto življenja, po kateri se promet odvija po čudovitem kaotičnem neredu, je stvar tvoje odločitve in presoje, kako boš potoval, kje boš skrenil z glavne poti  in si ogledal še kaj drugega, kot pa le  neskončno ravnino, na kateri te na vsakem koraku ali pa čisto na koncu poti čaka smrt. Četrti september tisoč devetsto sedeminsedemdesetega je bil za mnoge ljudi povsem običajen dan. Tega dne, malo čez poldne, je bržkone njegovo telo umanjkalo za vsaj petdeset gramov. Tako veliko dušo je imel.

Prof. dr. Janez Kanoni je bil  nosilec naslednjih odlikovanj in priznanj:

-          Reda dela II. Stopnje, štev. 205

-          Reda za hrabrost

-          Reda partizanske zvezde III. stopnje

-          Reda zaslug za narod II. stopnje

-          Reda zaslug za narod z zlato zvezdo

-          Reda dela z zlatim vencem

-          Reda dela z rdečo zastavo, štev. 28

-          Prejemnik zlate plaketa mesta Ljubljane

-          Prejemnik zlate plakete ZZB NOV

-          Prejemnik posebnega priznanja OF leta 1974

-          in nosilec Partizanske spomenice 1941 (štev. 14450)

Dokumenti in fotografije objavljeni v knjigi so avtorjeva last