Studenški ribnik je bil tam že od samega začetka. Torej še za časa živalskega vrta knezov Auerspergov. Njegov obseg je meril dobrih 400 metrov, širina pa je le mestoma presegla deset metrov. V njem je bilo vse. Vse, kar lahko ribnik premore in še več! Od bogatega rastlinja, ki so ga krasili čudoviti lokvani, do vseh ribjih prebivalcev, razen seveda, postrvi. Nekoč, ko so bile ribe kar takole, na izvolite, se jih je kradlo in na šverc lovilo, kot za stavo. Studenški ribnik pri tem ni bil izjema. Krapi, ščuke, linji, kleni, rdečeoke in rdečeperke...vse to je bilo takorekoč ob vsakem dnevu in ob vsaki uri na pladnju vsakogar, če se mu je zahotelo ribjega mesa. Seveda govorim o samih prvih letih studenške bolnišnice, zato je že prvi ravnatelj, dr.Karel Bleiweiss - Trsteniški, leta 1903 naslovil na deželni svet posebno zahtevo, da se reči okrog ribolova urede, saj vsakdo, ki prihaja lovit ribe še ne pomeni, da je ribič. Večina jih je v blaznico prihajala iz čisto človeških potreb, recimo, kako zadostiti človeškemu firbcu. Prihajali so torej v bolnico, da od blizu vidijo te nesrečne duše, ki so vpile, da se jih je slišalo tja do Zadobrove, kadar se je pripravljalo k deževju. Prihajali so, da dajo duška svoji radovednosti, pa tudi, da bolnike podražijo in vidijo kako bodo reagirali. In kaj mislite, kako so odreagirali?
Veliko takih naključnih ribičev je ves pribor pustilo ob ribniku, in vrat na nos zbežalo. Če ni šlo mimo vrat, je šlo pa preko zidu, če so bili seveda dovolj urni. Taki obiski radovednih ribičev so terjali posebne ukrepe in kmalu je Studenec dobil dva glavna vhoda. Enega na zahodni, drugega pa na vzhodni strani bolnišnice. Tam je ravnateljstvo postavilo tudi paznika, ki sta skrbno bdela nad tem, kdo hodi v bolnico. Ribolov znotraj zidovja pa je prešel v izključno pristojnost bolnišnice.
Spomin na ribnik se mi je tako tesno vtisnil v spomin, čeprav je že štirideset let izsušen, da se mi vsi spomini zde tako sveži, kot da se je vse skupaj dogajalo morda lani, predlani. Resda smo bili otroci tisti, ki so življenje v njem popestrili še z otroškim razigranim živžavom. Kadar je bilo za kopanje prezgodaj, ali pa prepozno, smo seveda vsi lovili ribe. Bolj ali manj uspešno. Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Kar se ribolova tiče zagotovo ne. Že moj oče je bil navdušen ribič. Muhar, ki je lovil ribe na nam - otrokom nenavaden način. Brez svinca, z dolgo tanko palico, debelo vrvico, na koncu katere je bil privezana kot las tanka najlonska nit. Nemogoče je kaj ujeti s tako nerodno opremo, smo modrovali. No, ni bilo vse tako, kot si otroci predstavljamo. Vse tiste ribe, ponavadi večje in bolj zvite, ki na blestivko nikakor niso hotele zagristi, so na drobne mušice skakale kot nore. Že takrat sem sklenil, če bom tudi sam kdaj tako dober ribič kot oče, da bom vsekakor lovil s flikarico. No, ampak saj tak ribolov za ribnik resda ni bil pravšnji. Postrvi in lipanov ni bilo v njem. Zato pa je bil poln, prepoln debelih in lenih krapov, ter drugih ciprinidnih vrst, do gromozanskih ščuk, ki so med ločjem in trsjem skrite oprezale za plenom. Ribnik je bil v mnogočem podoben atletskemu stadionu. Njegov krog je meril kakih 400 metrov,širok pa je bil v povprećju od 7 do 8 metrov. Raztezal pa se je na površini 3000m/2. Sredi njega, na otočku, pa je bila ekonomija. Tako kot je stadion urejen za vrsto atletskih disciplin, so tudi na tem otočku gojili vse mogoče vrste zelenjave in sadja. Ribnik pa je bil naš. Za naše discipline. Če smo bili sprva le sprinterji, smo počasi osvajali še druge discipline. Tek čez ovire denimo, saj nam je ribnik s svojimi nepreglednimi tolmuni buril domišljijski svet. Naš način ribolova je bil sila preprost. Enkrat tedensko smo od očeta dobili trnek in nekaj laksa, vendar je to še isti dan pošlo. Potem pa smo zakrivili buciko, vzeli nekaj sukanca, in za male rdečeperke je povsem zadostovalo. Pravzaprav smo po sili razmer že takrat lovili ribe s trnekom, brezzalustnikom. Lov ščuke je bil mnogo bolj zanimiv. Danes, ko lahko rečem, da že malce bolj poznam oribji svet, se mi je vedenje ščuke zdelo do neke mere celo bebavo. Ščuka, roparica, da se skoraj vse druge skrijejo pred njo, je čakala in čakala med ločjem, dokler ji nisi zataknil zanke, narejene z žico in pritrjene nadaljšo palico. Fižolovka je bila za take reči še najprimernejša. Zanko si moral praviloma vleči od glave proti repu, kajti če si se po nerodnosti dotaknil zadnjega dela plavuti je v trenutku zbežala. No, ko si zanko tako uspel pripeljati do prve prsne plavuti, si zategnil. Ščuka ni mogla ubežati. Ujete na tak način so bile velike tudi nad osemdeset centimetrov in težke preko šest kilogramov. Tiste večje, nad meter dolžine, pa so bile rezervirane za poseben način lova, ki je med otroki zbujal prave skomine. Mojstri takega lova so bili Drago, Jože, Stane, pa tudi že moj brat Jajek, ki je bil takrat že dober ribič, je sem in tja smel z odraslimi na tak ribolov. Ribolov, od katerega se ti zvrti v glavi. Ribnik ne bi bil ribnik, če ne bi imel svoje čolnarne. No, pa saj to sem že omenil kajne. Uvodoma! V njej sta bila dva čolna. Za enega je še posebej skrbel stric Drago. Bil je opečnate barve, s po dvema klopema na sredini. Vesel ni imel. Le dolga palica, kake tri metre je merila v dolžino je bila v njem, na njenem koncu pa se je svetil trizob.Vilice! Ko je Drago na dnu, ponavadi v kakem od tolmunov opazil metrsko ščuko, se ji je s čolnom previdno približal. Spustil je vilice proti ribi, kakih deset cm nad njo zadržal dih in.. udaril. Voda se je spenila, zvrtinčila, kadar je bilo nabodenega kaj kapitalnega. Metrska ščuka je vsekakor kapitalka! Tako ujete ribe so ponavadi končale na kakem piknikui ob balinplacu, kjer so potekale prve velike tekme v balinanju. In takrat, v tistih časih, ni bilo boljših balinarjev v celi rajnki Jugoslaviji, kot so bili studenški. Balinarski klub Polje.
Za ribji stalež v bajerju je skrbel moj oče. Kot ravnatelj bolnišnice, je podedoval tudi skrb za ribe, sicer pa zakaj tudi ne, saj je bil edini pravi ribič. Pustil je loviti skorajda vsakomur, vendar, če si ga samo enkrat prinesel naokrog, si se za dovolilnico lahko obrisal pod nosom. Dovolilnice so bile lističi papirja, na katerem je s pisalnim strojem pisalo, da se ... »temu in temu, tega in tega dne dovoljuje ribolov v studenškem bajerju.« Dnevni ulov ni bil določen. Kontrolo nad ribiči je vršil kurir po imenu, Maks. Otroci smo se ga silno bali a ne vem zakaj. Na eno nogo je šepal, pod nosom pa je imel kvadrataste brke, take kot Dolfe in nič prijaznega ni bilo v njegovem pogledu. Nič prijaznega tudi zaradi njegovega izgleda. Nosil je dolg, usnjeni plašč, v pasu tesno zategnjen in nikdar ga otroci nismo videli nasmejanega. Nikdar se ni pošalil z nami. Bil je pravi ljudomrznež kar se nas,otrok tiče.
Očetova posebna omara v kateri je hranil ribiško opremo, je bila med najbolj občudovanimi kosi pohištva našega stanovanja, ki je bilo kar nad upravo bolnice. Ko si gledal vse te plovce, palice, mušice, kolesca, lakse in kaj vem kaj še vse, ti je domišljija ušla izpod nadzora. Binetu, mojemu mrzlemu bratrancu, prav tako. Bine je bil prijeten fant. Skromen, saj doma ni bilo denarja za reči, kot so laks, blinker, pa ribiška palica. Takrat je imel morda dvanajst let, ko je pristopil k mojemu očetu in dejal:
»Stric Kanoni, rad bi šel lovit ribe!«
-Prav, mu odvrne oče in napiše dovolilnicon in mu jo poda. Bine pa še kar čaka.
-Potrebuješ še kaj Binček, ga vpraša oče.
»Stric Kanoni, laksa tudi nimam.« Oče ga pogleda, ter ga povabi naj stopi z njim k omari, v kateri je imel ribolovni pribor. Za otročad je imel že iz malce trše lepenke narejene nekakšne vetrnice, na katere je navil laks in tako je tudi Binetu navil kakih deset metrov Damyla, kar je bilo v takratnih razmerah pravo razkošje.
»Dober ulov, Binček!« mu je zaželel oče. Bine pa še kar stoji in stoji...
»Potrebuješ še kaj,« ga je vprašal.
»Stric Kanoni, trnekov tudi nimam....«
In tako je Bine dobil vse, kar je tisti dan potreboval za ribolov. Dovolilnico, najlon, trneke, celo blestivko mu je oče podaril. Mepsa 3! Plovce smo si pa tako ali tako najraje naredili kar sami, iz starih zamaškov ali pa smo lovili na občutek, na dnu. Vedeli smo, kakšna riba kje prijema, predvsem pa, na kaj... Imel pa je naš ribnik še eno vrsto prebivalcev, ki pa jim je pravcato vojno napovedal dežurni studenški lovec, sicer vodja mizarske delavnice v bolnici, Lojze Zgonc. Ti prebivalci so bile pižmovke, ki so hodile ropat, ob ribniku, pred njihovim brlogom, pa jih je na varni razdalji čakala nabita Lojzetova šrotarica. Zgonc je bil ob nedeljah vedno v lovski opravi. S puško na rami, s katero je hodil naokrog, je izgledal prav imenitno in pomembno.
Tisti dan, ko je Bine dobil ribolovni pribor, sta se skupaj z mojim bratom odpravila na ribe. Tudi Jajek je dobil blestivko in začel se je lov ščuke. Laks si moral nekako naviti v dolge, okrogle navoje, ki si jih držal z levico, z desno roko pa si prijel prednji del laksa na katerem je bil navezan blinker, potem pa si moral vrteti in vrteti... vse hitreje, nad glavo ali ob telesu, dokler se ti ni zazdelo,da je sila pravšnja za dolgi met. In ponavadi je letelo zelo, zelo, daleč. Jajeku od tovorne vage vsaj do čolnarne, kar je bilo tedaj najmanj 20 m. Ampak tisti dan je vrgel le dvakrat. Tretji met se mu je pri vrtenju blestivke ustavil v zgornji ustnici. Tako dobro se je zapel, da mu je konica trojčka prebodla ustnico, izdreti pa je ni mogel zaradi zalusti. Jasno, da je rjul od bolečine, ampak samo prvi trenutek. Bolečino je kmalu zamenjala humorna podoba ujetega brata, ki se je skušal nasmejati še sam. Z blestivko, ki mu je visela iz ustnice, sta se odpravila domov in ko je mama videla kaj se je zgodilo, je zagnala vik in krik...
»Hitro, gremo v ambulanto, da ti odstranijo ta blinker,« je bila odločna mama.
Pa tudi v ambulanti ni šlo. Ne medicinskim sestram, ne zdravnikom. Jajeka je že preveč bolelo zaradi vseh teh neuspešnih poizkusov, kako odstraniti blestivko iz ustnice. Že so razmišljali o lokalni anesteziji, da bi mu ustnico prerezali in nato zašili. Jasno, da je Jajek planil v neustavljivi jok, mama pa ga je na vsak način hotela umiriti...
»Marija, a to Jajek joka?« se je oglasil znani glas, nekje zunaj na dvorišču, pod ambulantnim oknom. Bil je stric Drago, ki je venomer nekaj popravljal po oddelkih. Drago je mamim brat. Naš pravi stric!
»Dragac," mama ga je tako klicala, »pridi v ambulanto, mogoče se boš ti česa spomnil. Jajek se je ujel na trnek.«
Prvo, kar je sledilo, ko je stric vstopil v ambulanto, je bil njegov nalezlijivo iskren smeh.
»Tako velike ribe pa še ne, v našem bajerju,« je dejal in brata spravil v boljšo voljo.
Jajek se je povsem umiril, ko je k njemu pristopil stric. Vedno je imel rešitev za vsako težavo, jo bo imel pa še za to, si je mislil brat.
Drago je nekaj časa gledal ustnico, pa blinker, se zasmejal ter iz zgornjega žepa halje potegnil klešče.
»Ali dovolite, tovariš doktor,« je vprašujoče pogledal enega od zdravnikov. Vsi so molčali, vprašani pa je nemo prikimal...
»Nič se ne boj Jajek. Takoj bo dobro!«.
Prijel je za klešče, si jih čvrsto namestil v dlan, povlekel trnek navznoter kolikor se je dalo, ga pri zalustih prijel s skleščami in...stisnil. Trnek je odletel na notranjo stran ustnice, tako kot učene glave niso razmišljale. Vlekli so ga ven, stric pa ga je preprosto odščipnil in potegnil iz ust...
»No, ostalo bosta naredili Anča in Minka, tega pa res ne znam,« je dejal Drago, pogladil Jajeka po glavi in odšel.
Stric je spet dokazal, da se rešitve težav skrivajo v preprostih dejanjih. Tako kot pred časom, ko je starejši brat, Mišo, po nerodnosti vtaknil glavo med rešetke, ven je pa ni mogel več povleči. Vlekli in vlekli so ga, mu potiskali glavo nazaj, da je imel ušesa že povsem okrvavljena, glava pa je vedno ostala na drugi strani. Dokler ni stric rešil težave. Glava pri otroku je največja. Telo je ožje. Bratovo telo je preprosto potegnil skozi ograjo in ga preko zunanje strani prenesel na notranjo. Drago je vedno slovel kot preudaren analitik. Za vsak zaplet je imel rešitev...
Jajeku sta sestri Minka in Anča rano oskrbeli, očistili, na ustnico pa je dobil le manjši obliž. Zdaj je spet lahko nadaljeval z ribolovom...
Ni komentarjev:
Objavite komentar