Balinplac

 Vse take spačenke, smo otroci osvojili in uvrstili v naš besednjak že takrat, ko smo komaj shodili. Če bi danes dejal kateremu izmed ljubljanskih mladostnikov, če ve, kaj je to balinplac, bi te zablojeno gledal. Danes se vendar reče balinišče, ne!? No, balinišč takrat nismo poznali. To drži kot pribito. Poznali smo samo balinplac in radi smo zahajali tja, kjer so po zraku letele kugle, kjer se je sem in tja kdo od igralcev razjezil, in kjer so se rojevali državni prvaki. Balinarji Polja! Ampak, kako Polja, ko pa so igrali sami Studenčani. Nikogar ni bilo, ki bi okrepil njihove vrste iz bližnje Device Marije v Polju.

Kako je sploh zašlo balinanje sem, kjer je domoval nogomet in nekaj let kasneje seveda hokej? Zanimiva zgodba je povezana s tem, kako so po koncu druge vojne prihajali v bolnico, na nova delovna mesta ljudje s primorskih krajev. Hreščak, Požrl, Prunk Vatovec in mnogi  drugi. Pripeljal jih je vremski rojak, dr. Bogomir Magajna, psihiater in pisatelj. Tisto, kar je bilo Primorcem nekaj vsakdanjega, je bilo seveda balinanje. Bočanje! Balinanje na Primorskem je tako tesno povezano z vsakdanjim življenjem, kot je  gorenjska s smučanjem ali planinstvom. Tisto kar so znali, so začeli prenašati na mlajše rodove, saj je vse kar je novega, za mlade zanimivo še zlasti, če tega športa ne poznajo Mladi so začeli posnemati starejše  in vse več je bilo malih balinarjev, ki so jim starejši ob starem balinišču, zgradili še enega, novega. Mladi rod se je kalil. Tako prekleto zagreto, da so že v začetku šestdesetih let postali mladinski prvaki, seveda ob starejših, ki so bili članski šampioni. Med ustanovitelji kluba je bil tudi moj stric, Drago. Pravzaprav je bil poleg povsod, kjer se je kaj delalo. Pa naj bo pravo delo ali pa športno zanesenjaštvo. Kot mulo, na Studencu so otrokom rekli mulo, se spominjam, kakšna zagnanost je vladala ob sobotah ali pa nedeljah, ko smo  si ogledali kakšno tekmo. Praviloma med kakim »dobrim« klubom, kot recimo Slogo, Skalo, Žabo ali pa Istrani, Labinčani, ki so bili  Studenčanom večen rival za jugoslovansko lovoriko. Bilo je tako, kot  na tekmovanjih v košarki ali na nogometni tekmi. Polno ljudi se je zbralo in navijalo za lokalne matadorje. Zbijanje balinčka je bilo najbolj razburljivo. Približno tako, kot zabijanje kazenskih strelov pri nogometu ali hokeju. Pri zbijanju smo najbolj občudovali Karla. Kuglo je dvignil visoko v zrak, roko počasi spustil pred oči, stekel po balinišču, zamahnil in… redko se je zgodilo, da bi balin ostal na svojem mestu.  Balinanje je postalo dogodek  številka ena na Studencu. Balinanja brez  mojega Studenca ne bi bilo in Studenca brez balinanja prav tako ne. Kasneje,  tam nekje koncem sedemdesetih let, so mladi iz BŠK Polje, začeli osvajati celo svetovni balinarski vrh, ki je končno padel koncem osemdesetih in začetku devetdesetih let. Gledano s tega zornega kota, pravzaprav ne poznam tako majhnega kraja kot je Studenec, ki bi dal slovenskemu športu   toliko vrhunskih asov, kot prav Studenec. Balinanje in hokej. Hokej?

Zlata generacija hokejistov Slavije se je rodila prav na Studencu. V zimah, ki so res bile še zime, ko je škripalo pod nogami in ko je naš bajer zamrznil. Takrat se je na ribniku mlado in malo manj mlado drsalo in igralo. Drsalke so bile še take, ki si jih moral pritrditi na gojzerje s posebnim ključem. Od tu, pa do hokeja ni bilo več daleč. Nekaj iznajdljivosti, nekaj leskovih palic in kakšen debelejši kamen, pa je bila stvar opravljena. Brez pravil, brez sodnikovega piska. Samo igra. In igra je postala resnica, ko je na Vevčah in še kasneje v Zalogu zraslo umetno drsališče. To pa je bilo že takrat, ko so bili Jure Lampe, bratje Lomovški, pa Kvartuh in Borut Jakič  v ravno pravih letih za pospešen tempo treningov, kakršne vrhunski hokej seveda terja.

Balinanje imam rad. Rad sem opazoval vso to preciznost, to dovršenost, s katero so starejši navduševali podmladek, ki je nemo in brez besed čepel za žičnato ogrado in spremljal poteke treningov ali tekmovanj. Ob robu balinišča je bila nekakšna dvojna ura, ki je prav lepo klokotala, kadar smo otroci premikali kazalce. Ena je bila rdeča, druga modra. Rdeča za domače, tako je pisalo na drugi tabli, modra za goste. Zunaj, tik ob balinišču pa je stal velik valjar. Železen! In pred kakšnim posebej pomembnim srečanjem, je bilo potrebno igrišče temeljito pripraviti. Takrat so v samokolnicah pripeljali fino mivko, jo natresli na igrišče, vse skupaj povaljali, markacije pa so potegnili z modrimi  plastičnimi nitmi okrog in okrog igrišča. Tekma se je začela. V vrsti Polja so  igrali:

Prva postava: Hreščak, oba Požrla, Prunk, in Govednik. (moj stric Drago)

Stali so si nasproti v novih  čudovitih dresih, mislim, da so jih prvikrat dobili  leta 1959, na katerih je bilo izvezeno - BK Polje. Bili so modre barve z belimi črtami in takrat so se mi vsi ti igralci zdeli čisto drugačni, kot sem jih bil sicer vajen. Stali so mirno in zrli v oči nasprotnikom.  Bili so igralci Labina. Namahali so jih in jim dali istrskega vetra, da se je vse na Studencu veselilo. Tam, ob balinišču, je bilo zelo dobro poskrbljeno za družabno življenje. Še celo na bolnike so mislili vsi ti igralci, ki so bili povečini zaposleni v bolnici. Stric Drago je bil vodja tehničnih delavnic. Požrl je bil bolničar, Prunk je bil vratar na glavnem vhodu v bolnico, Hreščak pa je bil vodja pleskarske delavnice. No, tudi na dvoriščih posameznih oddelkov so kmalu zatem zrasla balinišča, ki pa se niso obdržala. Bolniki niso čutili kakšnega posebnega nagnjenja do balinanja. Raje so igrali namizni tenis ali pa badminton in vsako dvorišče, prav vsakega oddelka, je imelo najmanj štiri mize za namizni tenis in vsaj ducat loparjev za badminton.

Ob starem balinišču je, kot sem že dejal, kmalu zraslo novo . Postavljeno je bilo pravokotno na starega. Ampak, najboljši balinarji seveda na njem niso igrali, čeprav je bilo povsem novo, z novo mivko in novo ogrado. Namenjeno je bilo mladim igralcem, ki so bili povečini sinovi starejših, torej igralcev prve postave. Kadar je bila kakšna tekma, so se za tekmovanje vedno pripravili -  vsaj za medsebojna srečanja - tudi mladi Studenčani. Andrej Požrl, Drejin sin, je veljal za enega najbolj perspektivnih igralcev mladega rodu tam nekje koncem šestdesetih let. Če je kdaj zaigral v prvi postavi… najbrž je. Seveda je. Moral je biti prvi zbijač, saj je bil vendar Požrlov. A takega uspeha, kot ga je dosegel Drejin vnuk, Grega, si najbrž Dreja ni mogel niti v sanjah predstavljati. Grega Sever, svetovni prvak, sin Požrlove hčere Nadje, je shodil na balinplacu in nič čudnega, da je tako postal eden najboljših balinarjev sveta.  Enako velja za Škoberneta in Pelca pa Rodeta in mojega bratranca Marjana Govednika, ki je postal mladinski svetovni podprvak. S tem nazivom se je ovenčal v Olimpijskem Grenoblu leta 1980…in enako velja za številne igralce mladega rodu, ki so ponesli sloves BŠK Polja v širni svet. Nič čudnega, da se danes ob balinplacu zbira staro in mlado. Staro ima za seboj kilometre premetanih kugel, mlado ima pogoje, čas in mnoge svetle vzornike. Starejše igralce. In kadar komu od mladih ne gre, se resno razjezijo. Postanejo hudi učitelji in besede kot…»ti boš balinal, ja…?« namenjene našim vrhunskim balinarjem  so besede, ki jih spoštujejo. Če je kdo sposoben dobrega meta, če je kdo sposoben hitrega zbijanja, potem pri takem igralcu ni polovičarstva. Lahko je dober, malo manj dober, slab pa ne sme biti. Slab je bil, ko je začenjal. In mnogo bolj se po takih kritikah fantje potrudijo. Navsezadnje tudi zaradi ugleda, ki ga ima BK Polje, pa tudi do športnega dolga, ki ga čutijo do starejših igralcev, ki zdaj res sem in tja odigrajo kako igro le še za veselje in iz navade.