Zima

Od vseh letnih časov imam zimo še vedno najraje. Čeprav so zdajšnje zime puste, bolj tople, in nič kaj vabljive za mladež. Studenške  zime pa so bile nekaj posebnega. Morda zato, ker je vsako zimo sneg za dolgo časa poležal nad studenško krajino z več kot pol metra visoko odejo. Morda zato, ker nam je mama spletla posebne žabe in jopice iz prave, domače volne, s katere je sneg dobesedno padal proč. Morda zato, ker je bil  kuhinjski klanec pozimi čudovita sankaška steza, po kateri si se pripeljal celo do svinjaka, če si z voskom dobro namazal sani. Pa še nekaj je bilo pozimi čudovitega - čarobnega celo. Plug in konjska vprega s kraguljčki. Plug, ki je čistil  bolnišnične steze in topot konj v snegu. Tega človek pač nikdar ne pozabi.

Zime na Studencu so bile otrokom, prijazne. Sveče so visele z nosov, igrali smo se, cepetali od mraza, zbolel pa skoraj ni nihče od nas. Resda smo kihali in smrkali, ampak prave bolezni so se nas ogibale. Čist zrak, nenehno gibanje in igranje nas je tudi pozimi poživljalo in nam dajalo novih moči.  Sobote so bile posebni dnevi. Takrat so nam starejši pogledali skozi prste, ko smo z vedri polivali kuhinjski klanec, da je postal prava ledena drsalnica. S smirkovim papirjem smo si znali izostriti sani, s svečo pa jih mojstrsko namazati, da je bila hitrost večja. V smrečju, ob klancu, je vsak od nas brusil kovinske plošče do visokega sijaja. Na Studencu je bila, preden so zgradili novo samopostrežnico, edina trgovina, pri Grčarju. V njej si dobil vse! Od svinčnika do baterije. In baterije so bile tiste, ki so našemu sankanju dajale še posebno draž. Imeli šest, sedem let in kot peklenščki smo dirjali  po tej ledeni stezi, osvetljeni  vsak s svojo lučjo, ki so švigale zdaj sem, zdaj tja. Bine, nekaj let starejši fant, nam je bil v zimskih dneh pravi vodnik in učitelj. Naučil nas je, kako se naredijo igluji. Eskimski igluji! Od nekod smo dobili nekakšno leseno škatlo,  vanjo zmetali sneg in ga zbili v trdo gmoto. To smo potem polili z vodo, da je gosto postalo še gostejše. Celo popoldne smo delali  snežene opeke in zdelo se nam je zelo imenitno, če bi si morda iz njih postavili še nekakšen zid. Spominjam se, da smo neko popoldne uspeli narediti kar dva. Šli smo se Eskime, saj smo želeli čim prej unovčiti vse svoje na hitro pridobljeno znanje, kako iz snega narediti kaj zanimivega.

Pred upravno stavbo smo imeli vrt, na katerem so bila igrala. Dve gugalnici, manjši vrtiljak, posajenih pa je bilo  tudi pet češenj. Vsak od nas, torej bratov in sestra, je imel svojo češnjo. Največja je bila Jasnina, malo manjša Mišova, še manjša Dunjina, pa Jajekova in moja. Ta je komaj kaj obrodila ampak..  tu, na tem vrtu smo Miloš, Bojan, Stane, Tone in jaz postavili pravo eskimsko vas.  Vsak od nas je imel svoj iglu.  V njih smo  modrovali o naših avanturah, o življenju na severnem tečaju, čeprav se nam še sanjalo ni, kje je sever, pa o  polarnih belouškah, ki so na severnem polu čisto bele in o krapih in ščukah, ki morajo biti najbrž tudi precej beli - če so že medvedi beli. Tu smo skušali biti bolj prepričljivi od stvarnosti, saj je bil to samo naš, otroški svet. V njem je bilo dovolj prostora za vse naše sanje. V teh iglujih smo preživljali večino svojega časa in s fračami streljali v  lonce na glavah sneženih mož. Ha, naše frače so bile nekaj posebnega. Niso bile narejene iz lesene rogovile, ampak so bile zvarjene v kovinsko rogovilo. Take nam je naredil stric Drago in se smejal  ob sami misli, kaj vse bomo mulci uspeli ušpičiti z njimi. Saj tudi smo! Razbili smo kakih pet šip na  prvem moškem oddelku, dokler nas bolničar Grosek ni razgnal. Vsakega na svoj dom. Jasno, da očetu ni bilo prav , če smo počeli neumnosti in povzročali škodo. Če pa se iskreno poglobim v tedanji čas, si moram nesebično priznati, da nam je puščal veliko svobode začinjene z očetovsko potuho in dopustil, da te drobne objestnosti minejo same, brez zunanjega vmešavanja. Seveda pod nadzorom. Kazni so vseeno bile. Kazen je vzgojna, če si pri njej dosleden. Vedel je, česa se najbolj veselim. To so bili brezskrbni dnevi v iglujih z malico in toplim čajem v njih.

Ampak tega, na vsem lepem, ni bilo več. Teden dni je bil vstop v iglu prepovedan. Brez ugovarjanj in brez odvečnih besed. Takrat sem začel lumparije selektivno izbirati. Je vredna kazni ali ne? Spoznal sem da, če bom že storil kakšno tako reč, ki bi ji logično morala slediti kazen, jo moram seveda temeljito preštudirati. Vse akcije sem začel skrbno planirati. Kako bom spustil gume na avtu, ne da bi me kdo opazil. Ali pa, kako  priti v glavno shrambo tehničnih služb po barvo, ki smo jo mulci vedno rabili, že za kaj, ne da bi me kdo opazil. Vsak moj naslednji korak, ki bi pomenil kazen je postal premišljen, otroška razposajenost pa za to ni nič manj trpela. Celo več. Dobila je krila. Otroške igre so  zato, da se jih naveličamo, ko spoznamo njih zakonitosti in njihovo bistvo. Igre so zato, da jih, ko nam niso več zanimive shranimo v spomin in si jih kasneje, ko smo že odrasli, prikličemo v spomin  ko se želimo vrniti v otroški čas.  Biti Eskim mi na vsem lepem ni bilo več zanimivo. Če dobro premislim, sem jedel na mrazu, pil na mrazu, namesto da bi to počel na toplem. Doma, ob peči.

Novo leto 1959 mi  bo ostalo  v spominu kot leto, ko sem  pod Novoletno smrečico zagledal nove smuči. Bile so lepe, kot so lepe otroške sanje. Vsi so jih že imeli, le jaz še ne. Takoj sem vedel, da je to Dedek Mraz prinesel meni. Bile so Elanove smuči, Triglav.  Imele so kovinske robnike, na vrhu pa so jim  poseben čar dajale belo rdeče »oberkante.«  Čista kopija Kneisslovih smuči, s kakršnimi je najbrž smučal Toni Sailer. Tisto zimo sem tako postal prvi studenški  smučar, ki je dobil kantane smuči. Največje doživetje pa je bilo, ko sem jih lahko preizkusil v Begunjah, za kurnico, kjer je že delovala nova psihiatrična bolnišnica. Seveda so bili taki družinski izleti smučarsko obarvani in tiste stare smuči, ki jih je imel še moj oče, čeprav so bile dvakrat daljše kot sem meril v višino, sem spravil v kot. To so bile smuči Beka šport, Kolb & Predalič, narejene iz Hickoryja, s katerimi je oče leta 1931 kot prvi presmučal celoten Korab. Te iste smuči sem pred časom predal slovenskemu smučarskemu muzeju kot eksponat, seveda pa tudi dodal opis, kaj vse so te smuči doživele v svoji zgodovini .

Prve smučarje  na Studencu smo otroci, stari šest, sedem let, občudovali kot posebne idole. Taki, ki so se znali zelo hitro zapeljati po bregu navzdol so bili od nas krepko starejši. Tudi do deset let. Jure Manfreda, ki je zdaj zdravnik nekje v Kanadi, Miloš Prunk, Boris Korbar pa tudi moj brat Mišo. Ti so že tako dobro smučali, da so hodili celo na Urha in se po  severnem pobočju hriba  spuščali navzdol proti Zadvoru. Včasih so se peš odpravili celo  na nekoliko bolj oddaljen Blažev grič v Štepanji vasi. Nam, otrokom, so bile to neizmerljive strmine, ki so mejile že na norost. Raje smo prisegali na klančke v okolici upravne stavbe in se z neizmerljivo hitrostjo spuščali navzdol proti svinjaku.

Za svinjak je skrbel Žvan. Najbrž se je tako pisal, ne vem, ampak za nas otroke je bil le, Žvan. V mnogo čem  me je spominjal na  Andersenovega Svinjskega pastirja, saj so se mi sličice iz pravljic močno vtisnile v spomin. Žvan je bil vedno obut v visoke škornje, siv suknjič, na glavi pa je nosil natanko tak ponošen klobuk kot pravljični princ. Žvan je vsakomur, če ga je le bil voljan poslušati, razlagal neverjetne reči. Risal nam je  reči, ki  sem jih spoznal pri fiziki šele v gimnaziji. Kroženje planetov okrog sonca, Jupitrove lune, Saturnov obroč… Kako deluje štirna, zakaj mora biti dotok vode v ribnik in seveda kakšno nalogo ima odtok, nam je razložil Žvan.  Narisal in razložil nam je  problem Blejskega jezera. Čiščenje jezera z natego!? Vse skupaj se mi je takrat zdelo preveč abstraktno, nepredstavljivo, ampak, če so ga vsi poslušali, sem ga še jaz. Bilo je zanimivo, vendar veličina njegovih besed je ostala zakopana nekje v  predalčkih  otroštva, ki jih še nisem dodobra pospravil, pa tudi preveč čudovite krame je v njih, da bi delal red.  Štirna, ja! To je bilo zanimivo, kako zrak potegne vodo iz globine. Na natego pa sem postal pozoren šele pred kakimi petnajstimi leti, ko sem v eni od revij prebral, da podjetje Limnos iz Ljubljane predlaga sanacijo Blejskega jezera z natego.  Žvan je slovensko pamet prehitel za štirideset let. S svojimi pujski se je počutil  tako zelo domače. Kadar je prišel dan zakola, pa je Žvan odšel in ga do večera ni bilo na spregled. Pohajal je naokoli, samo da ne bi videl ali slišal cviljenja njegovih pujsov. Nežna duša, vajena vsega, le konca svojih varovancev ne. Žvan se je z njimi celo pogovarjal  in takrat se mi je zdelo, da mu tudi pujsi odgovarjajo. Bil je pravi dr. Dolittle, le da je znal en sam živalski jezik - pujsovski!  

Zimski dnevi so bili nepozabni. Toliko pasti, kot smo si jih izmislili otroci za starejše, si lahko izmisli le najbolj nabrit otrok seveda, če dobro opazuje okolico in se uči. Pred vhodom v glavno kuhinjo ali pa v sindikalno dvorano, smo otroci z gojzaricami na nogah sneg zgladili in ga zbili skupaj, potem pa z vodo polivali,  dokler  nismo naredili zaplate ledu na zglajeni snežni površini. Tako ledeno ploščo smo potem prekrili s snegom in se varno oddaljili in čakali, kaj se bo zgodilo. In dogajalo se je natanko tisto, kar smo pričakovali. Da bodo vsi, ki bodo stopili na tako ploščo popadali po tleh, z vsemi štirimi kvišku.  Prvi, ki je padel je bil Kobe. Elektrikar, ki je delal pri stricu Dragu v delavnici. Drugi je bil Zvonko, ki je padel s pleskarsko lestvijo preko ramen in si skoraj zlomil nogo. Tretji, ki je tudi zgrmel po tleh z vsemi štirimi in zaradi katerega smo odnehali s tako nevarnimi igricami, pa je bil  upravitelj bolnice, Tone Manfreda. Žal nam ga je bilo ko je padel in tako nesrečno stokal, ležeč na tleh. Žal nam ga je bilo zato, ker je bil do vseh otrok prijazen in dobrodušen in žal, konec koncev zato, ker je bil  tudi naš, družinski prijatelj. Kolikokrat sem se, kadar sem naredil kakšno grdo  reč opravičil. Jo skušal popraviti in se odkupiti. Ta čut in ta obveza, če storiš napako in je ne popraviš, pomeni, da si spet storil napako. Ta čut nam je bil privzgojen od malih nog. Težava je bila le v tem, da je bil Studenec tako poln vsega, tako poln napak in pravilnosti, da je bila velika smola, da so se name lepile vse napake tega sveta.