Volitve so praznik demokracije

Pred časom smo  na poročilih ene od naših televizijskih postaj, gledalci osupnili nad pogovorom dveh poslancev Državnega zbora iz nasprotnih političnih okopov, ki sta brez dlake na jeziku- prijateljsko celo-  modrovala, da taka zmerjanja in podtikanja (kaj je kdo rekel in kaj kdo ni rekel) v hramu demokracije morajo biti.  Zaradi gledalcev in zaradi volivcev.  Eni so temu, kar so videli in slišali  nasedli, drugi so to razumeli kot cirkuško predstavo, tretji so negodovali, češ, le kaj se pa gredo  ti  (naši) izvoljeni predstavniki ljudstva?

Spet se bližajo volitve in spet bomo  Slovenci glasovali čustveno vzneseno,  brez trezne presoje, brez slehernega pogleda,  uprtega v prihodnost. V prihodnost, ki je ne vidimo, pa saj tako počnemo vedno kadar so volitve. Mešetarimo z našimi glasovi, jih podcenjujemo, namesto da bi jim s svojim zgledom dvigovali ceno, da bi se politiki zares borili zanje. Za vsak glas slehernega izmed nas.  Prepričujejo nas z enakimi  govori,  kot so to počeli mnogi pred njimi, ki jih je osamosvojitveni prepih odpihnil na rob političnega življenja in se komaj kdaj še spomnimo njihovih imen. Ribičič,  Popit,  Albreht,  Brilej, Šinigoj,  Korošec…

Njihove besede, oz. njihovi politični govori so, kaže že tako, postali osnova, šimel, bi rekli v žargonu, novodobnim, poosamosvojitvenim politikom. Le izraze, kot:  Delovno ljudstvo,  Samoupravljavski procesi, Ce-Ka, Socialistična zveza in podobne besedne tvorbe so zamenjale bolj demokratično izoblikovane besedne zveze, kot:  Demokratična, pluralistična družba, evropski integracijski procesi,  nekdanjo najbolj strah zbujajočo besedo » V Centralnem komiteju komunistične partije….« pa je zamenjalo mnenje, ki ni nujno pristen odraz pripadnosti; namreč, » v stranki (tej in tej) menimo…«

Politika! Kaj pa sploh je politika?  Je politika resnično usmerjanje družbe s pomočjo države, ali smo se znašli v trenutku, ko  so posamezniki začeli obvladovati politiko in vse procese, ki  bi se morali odražati v tej interakciji. Vsekakor  drži, in to v vseh družbenih ureditvah sveta, da politika pomeni (pre)usmerjanje človekove dejavnosti (beri pozornosti) katere koli vrste v določeni smeri,  za uresničevanje določenega  cilja.  Kaj je v tem tako globokoumnega, razen psihologije obvladovanja množice? Namreč, koliko dreka  in svinjarije bomo volivci še požrli, preden se nam bo  pogled zbistril in nam bo »potegnilo,« kot bi rekli mladi. Znanost volitev, dragi moji sodržavljani je v tem,  kako zmagati.  Na kakšen način zmagati. Zmagati za vsako ceno, ne glede na to, kaj boš v politiki počel. Vedril, ali oblačil! Kako vladati in delati v dobro države in državljanov je drugotnega pomena. Zmagovalci imajo božansko moč, sem pred časom zapisal v enem izmed blogov ne vedoč, kako resnična se bo izkazala ta  trditev v dneh, ko Slovenci doživljamo politični potres, ko javnomnenjske ankete danes kažejo povsem drugačne  morebitne izide, kot so jih še včeraj.  Svetovalni strategi se nič več ne ukvarjajo s tem, katera stranka bo imela najbolj všečen program, temveč  z, v piarovskem žargonu povedano, ciljnimi skupinami, ki jih bodo posamezniki nagovarjali in se  nam prijazno smehljali z Jumbo plakatov. Strankarski prvaki svoje kandidature pospremljajo z besedami, da je napočil čas za drugačno politiko. Kaj pomeni ta besedni drek -  drugačen, ki je star, kot je star svet?  Kakšno drugačno politiko pa se mislijo iti Jankovič, Virant, Janša, Erjavec in drugi, ki se že vidijo v vlogah mandatarjev. Nič se ne bo spremenilo. Zavihali bodo rokave in…delali tako, kot so delali že mnogi pred njimi. Kaj pa naj stori slovenski mandatar, če so  že Sokrat, Platon in Aristotel pogrnili na celi fronti teorije države? Plačevali bomo davke,(navadna raja seveda, ki nima računov v Švici, na Cipru ali pa Kajmanskih otokih)  upoštevali bomo  prometne predpise in se tresli, če bomo vozili le 10 km hitreje kot zapovedujejo zakoni,  zasvojencem bomo darovali čiste igle in tako zajezili širjenje hepatitisa in HIV in zajezili bomo, čisto malo seveda, tudi kriminal. Če bomo z denarjem davkoplačevalcev pomagali varneje kršiti zakone, lahko postavimo na slovenske avtoceste tudi poseben pas za pijane voznike, na njem pa naj promet kontrolirajo vinjeni  policisti - kar je seveda hujši problem, kot pa ga predstavljajo  igle. Logika pa je vendarle enaka, le  ekonomski pogled na ta dva problema je diametralno nasprotujoč.

        Osamosvojitveno referendumsko kohezijo  sta Rim in Bruselj omejila na notranja družbena trenja, saj njihovi analitiki, ki dobivajo namige iz Langleya dobro vedo, da se Slovenci delimo na »vaše in naše.« Kdo bo tokrat zmagal. Vaši ali naši?