Razglej.se » Blog Archive » Zgodba o uspehu, ki ga ni!

Razglej.se » Blog Archive » Zgodba o uspehu, ki ga ni!

Razglej.se » Blog Archive » Zgodba o uspehu, ki ga ni!

Razglej.se » Blog Archive » Zgodba o uspehu, ki ga ni!

Črt Kanoni: Knock, knock, knock on Heaven,s door!

Črt Kanoni: Knock, knock, knock on Heaven,s door!: Mislim da na svetu ni nesrečnejših ljudi, kot so begunci. Ljudje, ki morajo zaradi etničnih spopadov in obračunavanj  za plemensko nadvlado...

Knock, knock, knock on Heaven,s door!

Mislim da na svetu ni nesrečnejših ljudi, kot so begunci. Ljudje, ki morajo zaradi etničnih spopadov in obračunavanj  za plemensko nadvlado v državah ali deželah od koder prihajajo zapuščati svoje -  po večini - skromne domove.  Problem begunstva je star toliko, kot je stara zgodovina. Če motrimo čas izpred nekaj tisoč let z današnjimi  »civilizacijskimi« očmi  se radi, in to brez razlike, zgražamo nad dejstvom, kakšen teror so nekoč zganjali močnejši narodi nad šibkejšimi.  Begunci  spremljajo človeško civilizacijo že zelo dolgo, torej ne gre za kakšno novodobno enačico »exodusa« ko je Mojzes   popeljal hebrejsko ljudstvo iz Egipta, razprl morje in jih skozi divjino popeljal do Sinajske gore kjer jim je Jahve (bog) predstavil njihove zakone in podaril obljubljeno deželo, Kanaan. Bo tako tudi čez nekaj tisoč let, ko bodo zgodovinarji premlevali begunsko problematiko  21. stoletja?  

Bojim se, da je današnji čas  materialistično tako izprijen in izrojen, da  ni prav nobene možnosti, da vse te iskalce svojega novega doma v Evropski prestolnici Bruslju, sprejme »Le grand chef«, Jean – Claude Juncker in jim razloži njihove dolžnosti in razloži pravice evropskih narodov združenih v sodobni Kanaan, Evropsko Unijo. No, peščico teh revežev  bomo solidarno sprejeli tudi v podalpski deželici ki se je nekoč imenovala Karantanija, če je nebi  osvojila močnejša  Alemanska plemena in jo razdelila kot se jim je pač zahotelo in zazdelo. Današnji Alemani, Franki  Sasi in Vandali tako želijo. Tako želi Evropa. Poglejmo od kod prihajajo ti iskalci lepšega jutrišnjega dne. Praviloma je največji naval na Evropo iz držav, ki so bile nekoč kolonije mogočnih evropskih dežela, ki so jih v stoletjih kolonizacije brezkompromisno izropale in izžele do kosti. Anglije, Nizozemske, Francije, Nemčije, Belgije, Italije. Edino Italijani, ki  dnevno doživljajo  največji  begunski vdor na otoček Lampeduso iskreno priznavajo, da so Eritreja, Abesinija in Etiopija njihov »imperialistični« izvorni greh, ki se jim zdaj vrača kot bumerang. Nemci so previdno tiho,  čeprav je bila  Nemška jugozahodna Afrika skoraj dvakrat večja kot celotno Nemško cesarstvo. Namibija! Zveni znano?

Francozi in Belgijci se delajo Francoze, čeprav ravno  Belgijci krojijo predpise in direktive. Belgija! Belgijski Kongo ( 1908 - 1960) 

kasneje  Zaire, danes Demokratična Republika Kongo. Srce črne celine je bilo v zasebni lasti belgijskega kralja Leopolda II. pod državnim imenom, ne boste verjeli, »Svobodna« država Kongo. Ruanda in Urundi (danes Burundi) pa sta bili pod belgijskim protektoratom.  Francija si je lastila Tunizijo (!) Alžirijo, Maroko, Kamerun in Zgornjo Volto (danes Burkino Fasso).

Nizozemci pa,  ne le da je bil New York nekoč New Amsterdam, ki ga  je  Peter Stuyvesant  obdal z zidom, ki seveda nima nič skupnega z zidom Viktorja Orbana, ki prinaša mastne denarje graditeljem  fortifikacije Ogrske meje s Srbijo in predstavlja  novo (beri shizofreno) paradigmo v razumevanju svobodne Evrope, so ves kapital od katerega danes črpajo  nacionalne dividende pridobili s trgovanjem in izčrpavanjem kavčuka, lesa, začimb, kave kokosa, nafte in olja v  Azijskih deželah, od koder je tudi precejšen naval na Evropo.

Kot pravi moj kolega in prijatelj Stojan Žitko, Slovenija lahko nahrani dvesto ust. Nahrani jih lahko tudi še naslednjih dvesto in naslednjih dvesto. Saj veste, kaj so nekoč dejale kmečke matere. Če je v loncu kaše za deset ljudi, ni vrag da ne bomo nahranili in našli posteljo še dvema lačnima popotnikoma.  Meje so odprte in naša država seveda ni njihov cilj.  Njihov cilj so države, ki so jih v zgodovini  oropale nacionalne identitete in jih pustile na smetišču  zgodovine.  Pastorek se bo hote pa tudi nehote  vračal tja, kamor ga vlečejo korenine.

Kaj bomo (seveda je to solidarnostno retorično vprašanje) dobili v zameno mi, Slovenci, za njihova stoletna ropanja, zdaj ko smo del te roparske horde? Svojo svobodo, ki pravzaprav ni svoboda? Svojo neodvisnost, ki je patološka odvisnost od sindroma biti nekomu podložen? Avtonomijo znotraj Evro območja, ki je pravzaprav nekakšen fiskalno-socialni eksperiment nekoliko večjega bankomata v večnadstropni stolpnici za potrebe stanovalcev?

Dragi velmožje v Bruslju in Strassbourgu. Dodelite Sloveniji 1% zlata naropanega skozi stoletja v svojih kolonijah, pa 1% diamantov, ki ste jih iztrgali iz nederij afriške celine, 1% boksita, srebra, železa in 1% vseh vaših zlatih rezerv, potem pa mi – dovolim vam – solite pamet o solidarni  in pravični Evropi. Prav VI, od Londona, Bruslja, Pariza,Haaga in Berlina  bi se morali najbolj angažirati za pomoč tem ljudem in to v njihovih deželah. Jim TAM omogočiti dostojno življenje, iztrebiti iztrebljevalce kot znate, a si tega ne priznate, ker je tako početje nehumano in neprimerno civilizacijskim normam 21. Stoletja. Ah, seveda, tam ni nafte in drugih naravnih bogastev  ker ste že vse pobrali….

.

KAJ JE NACIONALNI INTERES

Mislim, da je spet napočil trenutek, da začnemo razmišljati o nacionalnem interesu. Zakaj tako mislim? Odgovor je preprost. Toliko anomalij, toliko neumnosti kot se jih dogaja v naši ljubi podalpski deželi, ne premorejo nobeni drugi narodi.
Imamo politike, ki se vozijo z Audiji in BMW-ji, v glavnem po Ljubljani, ali pa jih z njimi njihovi službeni vozniki peljejo domov, na drugi strani pa imamo policiste, ki se vozijo v  zjebanih škodah (če bodo še naprej tarnali  jim bo vlada priskrbela nove modele 1000 MB ali pa  Z-101) z zlizanimi gumami, ki jih pojerbajo od politikov, skratka, organi pregona, prvi branik pravne države, reda in miru, so jebene stranke. Vlada bi  morala, ker je manj sposobna od policije, prevzeti policijski vozni park, policija pa vladnega, ker je sposobnejša. Uhhhh, to bi delali. Z veseljem in zanosom.
Drug primer.
Imamo letalskega prevoznika (ni pa sploh nujno, da ga imamo, ker po skromnem mnenju pisca, tak finančni požiralnik ne predstavlja nacionalnega interesa) katerega direktor prejema (moj vir) bruto plačo med 20.000 - 25.000 evrov. pa ne na leto. Na mesec! Kolikokrat ga imajo mediji na tapeti?  OK, nisem mu fovš! Najbrž mu ni fovš tudi Simon Vrhunec, generalni direktor UKC, ki  usklajuje in nadzoruje delo 1000 zdravnikov, 1500 medicinskih sester, stotnijo tehničnega osebja, za bruto plačo 5.000 evrov na mesec (In kolikokrat je on na tapeti medijev?) Vlada je lastnica prevoznika ( saj ga je že dokapitalizirala  in vsi mi prispevamo  svoje evre v to bruto vrečo) in vlada je lastnica UKC-ja. Najbrž je vsakemu od nas jasno, da je dober in strokoven UKC  hud nacionalni interes, slaboten prevoznik pa... no.ja. Zlata jama za redke, ki se znajo prav obrniti, ko zapiha političen piš. Še en dokaz več, da slaba banka ni edina kraška vrtača na finančnem polju  javnih financ v Republiki Sloveniji, in da imamo takih in podobnih grotlov uval in požiralnikov še najmanj petdeset. Minister  Dušan Mramor bo moral vzeti v roke lupo in poiskati vse eksotične firme v našem prostoru, ki obračajo toliko denarja, kot ga skupaj obračajo solidno poslujoča podjetja. Če bo vlada  storila tako dejanje, ne pa jemala revežem( po splošnem prepričanju po Ricardu, da se na masi špara) ji garantiram, da bo ostala na oblasti do nove kolonizacije Evrope s strani islamske države.
(Malo dolgo, ampak se je splačalo, kajne?)

Koliko je vredno življenje. ( Akcijski popusti)

Časnik Dnevnik je lansko leto, zdi se mi spomladi, objavil članek z naslovom, Koliko je vredno človeško življenje. V tem prispevku so se lotili življenja kot ekonomske  kategorije, ga cenovno ovrednotiti, saj konec koncev živimo v času, ko ima vse svojo ceno. Morala, etika, ponos,  kodeksi, mali oglasi, osmrtnice.

            Za dobro ceno se gremo  lahko zmasirati v erotični salon,  v klubu sado-mazo nas za nekaj sto evrov   dobro prebičajo in pretepejo v usnje oblečena dekleta, a bog ne daj, da vas tam kdo posname z mobilnim telefonom, saj boste za tako dejanje plačali vsaj 10.000 evrov, sploh, če boste kaj takega objavili v kakršnemkoli mediju, zadeva pa bi svoj epilog dobila na enem od naših sodišč . Koliko je torej vreden človek, njegovo življenje.  Ali veste, da lahko uveljavljate 100% invalidnino, če vam mrha ali mrhec odgrizneta ali odrežeta penis? Ja, ampak samo če ste stari pod trideset let!  Od tridesetega  do petinštiridesetega se ta odstotek zmanjša na 50 %, po petdesetem pa  se lahko obrišete pod nosom, pa čeprav vsa soseska ve, da ste še vedno poskočen žrebec. Leta so leta, zakon in predpisi pa so  kategorija, ki  jih mora narod spoštovati.

Torej, kakšna je cena življenja? V kakih pustolovskih filmih ali romanih lahko vidimo ali beremo, kako nekdo, ki je blizu smrti in ji že zre v oči, moleduje za življenje, rekoč:
»Pustite me živeti. Vse vam dam, kar imam…«

Stavek je razumljiv. A če ga analiziramo z dialektičnega vidika, lahko v tem stavku vidimo kopico prostislovij. Bi dali otrokovo življenje za svoje? Bi dali materino ali očetovo življenje za ceno svojega preživetja?

Živimo v času, ko ima vse svojo ceno a glej ga zlomka, ne vemo kakšna je ta cena. Nihče je še ni postavil in izobesil cenika.

Življenje delavca  je vredno 10.000 evrov, uradnika  15.000 evrov, zdravnika 20.000 evrov, ravnatelja ??? urednika ??? novinarja???

Ena od komercialnih postaj v ZDA je pred leti neposredno prenašala v medijski eter samomor  nekega obupanega Američana in… ne boste verjeli, kljub rekordni gledanosti si je prislužila oster protest javnosti. Celo tako oster, da je po  šestih mesecih izgubila skoraj vse gledalce in je prenehala oddajati program.

Zakaj s(m)o ljudje tako  navdušeni nad   tujimi tragedijami, nesrečami drugih ljudi, če pa nekaj prizadene ali doleti kakega od teh, ki jim je življenje »reality show,« pa za osebno tragedijo krivi(jo) ves svet? Človek se odloča in za svoje odločitve tudi odgovarja. Seveda pa se vatli od dejanja do dejanja spreminjajo. Družba si je postavila nenapisane norme in odstopanje od teh norm ali nenapisanih zakonov pomeni lahko hud socialni ali materialni prekršek. Delikt, če hočete!

Vsak od nas ima svojo skrito plat, ki je samo njegova in jo skrbno čuva pred očmi nepovabljenih v ta njegov osebni oltar, ki mu je svetinja, saj je le njegov. Vsak med nami je v nekem trenutku dr. Jackill in v naslednjem trenutku že Mr. Hide. Vsak  kovanec ima dve plati  in vsak od nas je Janus, pa naj si prizna ali ne. Dokler je ta skrita plat »skrita« in zaradi nje ne ogrožamo svojega socialnega okolja, je tako  dvojno življenje sprejemljivo.  Zakaj v toaletnih prostorih ni nadzornih kamer in zakaj ni nadzornih kamer v garderobnih prostorih trgovin, kjer  se preoblačimo in preizkušamo hlače, krila, puloverje, majic?  Nekaj je intimni prostor, nekaj pa javni prostor.   Šola je vsekakor javni prostor in v tem javnem prostoru je še en prostor, ki pa je sporno javen. Namreč, ravnateljeva pisarna ali  profesorjev kabinet. Zelo neotesano je v take prostore vstopati nenapovedano, ali brez trkanja. Vsaj po glavi. Tok, tok…

Okej! Neznansko ogorčenost čutim kot novinar in kot oseba, ki nikdar ne bi namerno prizadela druge osebe za ceno lastne promocije. A prav to se je zgodilo glede poročanja nekaterih medijev, ki bi se morali v prvi vrsti zavedati, kaj in kakšne reakcije lahko objava takega prispevka povzroči v psihi posameznika, ki je bil zaloten inflagranti  pri kakršnemkoli intimnem, osebnem dejanju.

Urednik informativnega programa bi moral reči ne! Urednik informativnega programa mora biti kompleksna in moralno etično  nesporna avtoriteta. Poznati mora osnove psihologije ne pa osnove marketinga, kako pridobiš čim več gledalcev. Urednik bi moral reči dovolj je bilo, basta! Objavili smo, bili smo prvi, počakajmo zdaj, da organi pregona, če je tako dejanje potrebno preganjati, opravijo svojo nalogo. Ne, ne in ne.! To vendar ni naša politika.

Vrtajmo dalje. Sipajmo sol na odprto rano, polivajmo jo z nerazredčenim kisom, pljuvajmo žveplo na ta dva manijaka, ki se ljubita in ne sekata glav v imenu prevlade ene vere nad drugo.  Torej, urednik bi moral meritorno presojati  o testu interesa. Sicer pa, taka objava pri nekaterih ljudeh (sociopatih, psihopatih) ne bi povzročila prevelike škode, razen da bi jo morda enkrat novinar poročevalec ali pa urednik dobil od take osebe po gobcu (lahko tudi čem drugem) Pri večini ljudi v tem našem slovenskem prostoru  v katerem slišiš šepetanja z enega na drug konec mesta,  pa tak prispevek lahko povzroči neslutene posledice. Rušilni potres, psihični tsunami. Tak človek, oropan svoje intime, vdora v njegov osebni oltar intimne čustvene izpovedi,  v sebi občuti tako veliko nemoč, da ne najde vzvodov za spopad s samim seboj, s svojo okolico.

Vsak od nas ima v sebi dva dve zveri. Dva  tigra. Tistega agresivnega, ki se je pripravljen za vsako reč spopasti   in tistega, bolj kot ne strahopetnega, bojazljivega in defenzivnega tigra. Zmaga pa vedno tisti, ki mu daješ več hrane.

Ne boj, mesarsko klanje... (lokalne volitve 2014)

Ne boj, mesarsko klanje…

Pred  dobrimi  štiridesetimi leti so v ZDA začeli strogo nadzorovati oglasna sporočila, ki so  Američane silila k početju nezavednih in nepojasnjenih dejanj. Dogajalo se je, da so  si neizmerno zaželeli Coca - Cole, pa čeprav niso bili kdo ve kako navdušeni nad to pijačo. Pa  se je pripetilo, da si je enega od filmov / The Flight of Phoenix- Fenixov let /   z Jamesom Stewartom v glavni vlogi  ogledal  nek psiholog,  predavatelj   na  Loyola Collegeu v ZDA,  profesor Ty Colbert. Sredi filma ga je tako zažejalo, da je odšel v avlo in si kupil pollitrski kozarec Coca – Cole. Ampak, sredi filma je bila nepopisna gneča za to, kobajagi, opojno pijačo. Ta fenomen ga je naslednji teden strokovno tako zbegal, da se je poglobil v študije  preživetvenih nagonov in prišel do zaključka, da je  bilo v filmu ki si ga je ogledal nekaj, kar je nezavedno vplivalo na njegovo odločitev. Seveda, šlo je za manipulacijo  s  človeško podzavestjo. S »sličico,« ki je oko ne prepozna, ne vidi, podzavest pa vidi vse. Tudi tisto, kar se pojavi v desettisočinki sekunde. Svet je leta 1975 začel na glas govoriti o t.i.» subliminalnih sporočilih.« Sporočilih, ki jih zavest ne zazna, podzavest pa še kako. Potrošniško naravnana ameriška družba  je zagnala vik in krik in strokovnjaki s področja globinske psihologije so začeli strogo nadzorovati sleherno novo »reklamo,« za to in ono, če morda ne vsebuje takih sporočil. Od tega koraka pa do ukrepov ni bilo daleč. Že  naslednje leto so postala subliminalna sporočila kaznivo dejanje, kazni  za kršitev pa astronomske. Toliko o zgodovini subliminalnih sporočil. Kaj pa današnji čas. Predvolilni čas. Čas lokalnih volitev in boj za župansko  mesto Ljubljane. Ponudba je pestra. Paleta kandidatov od pastelnih, do  živih in turobnih barv je gromozanska.

Se mu bo uspelo zavihteti v sedlo?

Zoran Jankovič dela dobro, dela pošteno. Tako govori ves čas.  Zmago  Jelinčič – Plemeniti se lahko vrne v velikem slogu.  Je Victor, Zmagoslav po karantansko, pa še plemenit po vrhu. Mu bo uspelo? Potem je v plejadi  kandidatov še Marija Horvat iz DeSUS. Računovodja leta, strokovnjakinja za porabo javnega denarja, članica nadzornega odbora MOL. Ja, takega župana potrebuje Ljubljana. Župana, ki bo gledal z gospodinjskim  čutom na vsak porabljeni cent. Ljubljana je postala zelena prestolnica Evrope 2016. Ah, asociativni vzorec nas takoj popelje do Mihe Jazbinška in stranke zelenih. Ampak on seveda s tem imenovanjem nima nič, razen pridevnika zelen, ki pa je lahko tudi vino Zelen, ali Zim-zelen, tako kot je Evergreen Miha Jazbinšek že od časov Bachuusa  in Šumija dalje. Še en kandidat je. Ta, ki me je spodbodel k temu pisanju. Ne da bi imel karkoli proti njemu. Še zdaleč ne! Povsem simpatičen gospod je, priljuden, uglajenega vedenja, akademsko izobražen, pa še direktor Javnega zavoda  Academia Philharmonicorum 1701 je. Torej ene najstarejših kulturnih ustanov na Kranjskem in Sloveniji, Slovenske filharmonije. Gospod Damjan Damjanovič. In na svetovnem omrežju nas skuša gospod Damjanovič omrežiti z vpisi v abonma za sezono 2014 /2015 s fotografijo iz oddaje, ki mu je pripomogla k slovenski popularnosti in prepoznavnosti. Iz oddaje Slovenija ima talent  oziroma Slovenski X faktor, v kateri je nastopal kot eden od članov strokovne žirije. Zanimivo je, da nas k vpisu ne nagovarjajo priznani solisti orkestra kot so Aleksander Milošev, Irina Kevorkova, Jurij Jenko, Miran Kolbl, Tibor Kerekes et.al., ali celo šefinja dirigentka,  kanadska lepotica Keri – Lynn Wilson. Ne!  Predvolilni čas je poseben čas in ta čast, nagovoriti plebs k vpisu v abonma Slovenske filharmonije, torej tistih, ki bodo 5. Oktobra 2014 na lokalnih volitvah oddali svoj glas temu ali onemu županskemu kandidatu v Ljubljani, je tokrat pripadla direktorju Javnega zavoda, g. Damjanu  Damjanoviču. Prepričan sem, da se je gospod Damjanovič o tej neokusni  zlorabi funkcije direktorja Javnega zavoda v politične namene posvetoval s svojimi oglaševalskimi »strokovnjaki« in da se jim je ideja zdela fina. Ne vem pa, ali se je zdela fina tudi gospodu  Damjanoviču. Vsekakor  je tak oglas za gospoda Damjanoviča  bridek dvorezen meč, ki razmišljujočega človeka sili  k  večnemu vprašanju in eksistencialni politični dilemi o koritih in tistih, ki se iz takih korit napajajo.  Nič subliminalnega torej. Prej, slovensko predvidljivega!